1Na Spodnjem Štajerskem, enem izmed območij z dvojezičnim prebivalstvom v Cislajtaniji, so se slovensko-nemški odnosi od Taaffejeve dobe naprej vse bolj zaostrovali, dokler niso na prelomu stoletja in kasneje popolnoma eskalirali. Ostritev razmer je bila seveda posledica vedno bolj jasno definirane nacionalne razmejitve, čemur se tudi na Spodnjem Štajerskem niso mogli izogniti. V zadnjih dveh, treh desetletjih dvojne monarhije se je nacionalna identiteta vse bolj kristalizirala med prebivalstvom, ki se je začelo identificirati z nadregionalnimi, in ne več toliko deželnimi oznakami. Če je bila v 60. (in tudi še v 70.) letih kohabitacija slovensko in nemško govorečih (spodnje)štajerskih »rojakov« še mogoča, je od 80. let naprej vse bolj pospešeno izginjala iz javnega in zasebnega življenja. V začetku 90. let sta oba pola že homogenizirala svoje vrste; nemška stran je ostala omejena na mesta in nekatere trge, medtem ko je drugje povsem prevladala slovenska stran. Na prelomu stoletja so se nacionalni odnosi popolnoma zaostrili. Poleg verbalnega je bilo na »dnevnem redu« vse bolj pogosto tudi fizično nasilje; s septembrskimi dogodki leta 1908 so bile porušene še zadnje spone slovensko-nemškega sobivanja, ki jih je vélika vojna dokončno in nepovratno »odplaknila«. ¹

2Spodnještajerski Slovenci so – v nasprotju s Kranjsko – zaradi močnega nemškega pritiska vse do začetka 20. stoletja delovali slogaško. ² Na drugi strani je nemška politika vso svojo dejavnost usmerila v štajersko Podravje in se postopoma umikala s celjskega območja,³ ki je bilo za njih praktično izgubljeno. Pri tem je bolj ali manj podpirala Nemško ljudsko stranko in se na vso moč oprijela nemških nacionalnih društev Schulverein, Südmark in Deutscher Volksrat für Untersteiermark, ki je prevzelo koordinacijo nemške politike. ⁴ Schulverein se je v letih pred vojno spremenil v organizacijo ekstremnega nemškega nacionalizma in se ni zadovoljeval le z »obrambo« nemškega posestnega stanja, pač pa je ustanavljal šole in vrtce tudi v pretežno slovenskih krajih, precej utrakvističnih šol pa spremenil v šole z nemškim učnim jezikom. Pri tem je svojo dejavnost vse bolj osredotočal na mariborsko okolico, da bi utrdil mariborski nemški jezikovni otok, medtem ko se je Südmark vse bolj skoncentriral na kolonizacijo obmejnega pasu v Slovenskih goricah in deloma v Dravski dolini.⁵ Še posebej se je »posvetil« Šentilju, kjer so živeli »po zadnjem ljudstvenem štetju l. 1900 /.../ 503 Slovenci in 201 Nemec, torej že skoro 30 %«. Slovenska politika je opozarjala na načrtne akcije nemške strani, ki si je (tudi s številnimi mahinacijami) prizadevala »osvojiti« kraje med Mariborom in Šentiljem, s čimer bi ustvarila sklenjeno ozemlje do največje spodnještajerske nemške »trdnjave«.⁶ V jezikovno mešanih okrajih je nemška stran uporabljala načrtno agitacijo, nemški hišni gospodarji pa neposredno vpisovanje nemškega občevalnega jezika za svoje stranke. ⁷

3V letih pred prvo svetovno vojno sta obe nacionalni ideologiji na Spodnjem Štajerskem »spopad« praktično pripeljali v brezizhoden položaj. Slovenski napadi na nemške in nemški napadi na slovenske nacionalne postojanke so postali nekaj vsakdanjega, gesli »Svoji k svojim« in »Hie Deutsche – hie Slowenen« pa sta (posebej v mestih) povsem »okupirali« javno (in v precejšnji meri tudi zasebno) življenje. Prišlo je do bojkota nemških obrtnikov in trgovcev, nacionalne provokacije pa so bile vse pogostejše. ⁸ Vse bolj prestrašeno spodnještajersko nemštvo, ki se je zavedalo močne slovenizacije, je v letih pred vojno uporabilo še preverjeno metodo štajercijanstva; s časopisom Štajerc, glasilom t. i. stranke Štajerc-Partei (od januarja 1907 Napredna zveza) so pod krinko gospodarskih koristi poskušali mobilizirati slovensko prebivalstvo v Podravju za nemštvo.⁹ Toda nacionalni proces je bil na nemški in slovenski strani na prelomu stoletja bolj ali manj zaključen, prebivalstvo pa opredeljeno po nacionalnem ključu.

4Mednacionalnemu spopadu niso prizanesla niti turbulentna vojna leta. Nasprotno. Spodnještajersko nemštvo je po začetku vojne denunciralo slovenske intelektualce (predvsem duhovnike), češ da s srbofilskimi izjavami na eni strani izdajajo domovino, na drugi strani pa povzročajo splošni nemir.¹⁰ Tudi spodnještajerski Nemci so želeli vojno izkoristiti za utrditev nemškega gospostva v Cislajtaniji.¹¹ A razplet dogodkov je šel v drugo smer. Slovenska politika sicer vse do zadnjih mesecev vojne ni resno razmišljala o »odhodu« iz Avstrije,¹² pač pa o njenem preoblikovanju (Majniška deklaracija in deklaracijsko gibanje). ¹³ Toda po Krfski deklaraciji (ki jo je medtem sopodpisal tudi Bogumil Vošnjak) poti nazaj ni bilo več.¹⁴ Ob koncu vojne je nemška stran tako s strahom spremljala slovensko politiko, ki je med drugim ugotavljala, da je »današnji Maribor svojemu naravnemu slovenskemu okolišu odtujen«,¹⁵ sama pa stremela k temu, da zase zadrži Maribor in kraje, ki so gravitirali proti mestu ob Dravi (Dravska dolina, Slovenske gorice, spodnja Murska dolina) oziroma ležali med t. i. jezikovno mejo in Mariborom.¹⁶

5Ko je mariborski občinski odbor 30. oktobra 1918, dan po nastanku Države SHS,¹⁷ razglasil Maribor z okolico za sestavni del avstrijske države, je Rudolf Maister 1. novembra zvečer prevzel vojaško poveljstvo v mestu (in na celotnem Spodnjem Štajerskem), v noči na 23. november razorožil nemško varnostno stražo (Schutzwehr),¹⁸ konec meseca pa s svojimi borci dosegel črto Šentpavel–Lučane–Ernovž–Radgona. To demarkacijsko črto mu je uspelo zadržati do konca bojev sredi februarja 1919, ko je bila med štajersko deželno vlado v Gradcu in Narodno vlado v Ljubljani podpisana Mariborska pogodba, ki je začasno avstrijsko-jugoslovansko mejo določila na tej liniji.¹⁹

1Z razpadom monarhije oktobra/novembra 1918 se je začelo obdobje tranzicije in transformacije v novo jugoslovansko državo. »Na vseh železniških postajah do Špielfelda imamo naenkrat slovenske napise, vsi okrajni glavarji Spodnje-Štajerske — izvzemši Radgone — so Slovenci, vojaštvo nosi narodno kokardo, ima slovenske poveljnike in slovensko komando.« ²⁰ Težko pričakovani mir in konec vojne na eni strani, na drugi pa pomanjkanje, lakota, naveličanost, vračanje vojske, bolezni, povojna psihoza, vse to (in še kaj zraven) so bili dejavniki, ki tudi Spodnje Štajerske niso obšli.²¹ Dežela je (začasno) pripadla Državi SHS in čez slab mesec Kraljevini SHS. Evforijo je bilo na slovenski strani čutiti na vsakem koraku.²² Spodnještajersko nemštvo je bilo odrezano od stare domovine, nova Nemška Avstrija, ki se je prav tako soočala z vsemi zgoraj naštetimi težavami, je bila prešibka, da bi mogla resneje poseči na jug, prav tako je bila tista naslednica »rajnke« monarhije, ki je morala nase prevzeti breme poraženke.

2Slovenizacija in deavstrizacija²³ sta postali eni glavnih tem, ki sta polnili časopisje, kljub temu da je bilo vprašanje, komu bo pravzaprav pripadel severni del Spodnje Štajerske, nejasno, saj je o meji med novonastalima državama odločala senžermenska mirovna konferenca. Na eni in drugi strani meje sta se oblikovali dve novi državi, ki sta vsaka zase hoteli čim večji delež spornega ozemlja. Če je bilo Celje nemški otok globoko v slovenski okolici in za nemštvo »izgubljeno« že pred vojno, sta bila Ptuj in Maribor bližje jezikovni meji, obkrožena z mešanimi (slovensko-nemškimi) občinami. Janko Mačkovšek je že konec oktobra svaril, da je treba izpodbijati rezultate ljudskega štetja in po obmejnih cerkvah raziskati dejansko rabo jezikov.²⁴ Slovensko časopisje se je na vse pretege »trudilo« prikazati (še do včeraj) nemški Maribor kot slovensko posest. »Vsled nove uprave po l. 1848 je Maribor postal sedež mnogih državnih, deželnih in avtonomnih uradov in šol, kar je prineslo v Maribor cele legije uradnikov z njihovimi rodovinami, ki so v ogromni večini Nemci ali ponemčeni Slovani. /…/ S starokopitnim občinskim volilnim redom si je nemška stranka zagotovila neomejeno gospodstvo v mestni upravi in na vse zadnje je priskočila avstrijskemu nemštvu pa posebej mariborskemu na pomoč postava o ljudskem štetju po občevalnem jeziku.«²⁵

3Avstrija je na drugi strani stala za sklenjenim nemškim posestnim stanjem, kar je bila popolnoma diametralna zahteva slovenskim stališčem. Potemtakem bi lahko proglasili »celo Spodnje Štajersko za nemško posest, enako Koroško, kjer so po zadnjem ljudskem štetju vsi politični okraji narodno mešani, naposled niti Kranjska ni varna pred 'nemško posestjo'«. Dilema, ali se Maribor »priklopi k skupini nemških dežel ali k jugoslov. državi«, za slovensko stran pravzaprav ni obstajala, saj bi bilo »kot osamljen otok v slovenskem morju geografično nemogoče Maribor izrezati iz okolice in ga združiti z nemškim ozemljem«.²⁶ Mačkovšek je opozarjal, da celo »pametnejši Nemci sami priznavajo, da mesto propade, če se ga odloči od južne okolice«.²⁷

4Nemštvo, ki je ostalo na Spodnjem Štajerskem, se je v danih razmerah počutilo precej ogroženo in predvsem prestrašeno, saj jih je skrbelo za lastno varnost in za varnost premoženja. Primerov kot Josef Peitler iz Sv. Primoža nad Vuzenico (ta je sicer povzročil eksces, ko je v vuzeniški gostilni Lobenwein nekatere (nemške) goste zmerjal, češ da so sleparji, lopovi in nemški psi, od česar se je ogradil tudi mariborski Narodni svet), ²⁸ ki je pozival, da je treba vsem Nemcem in nemškutarjem odvzeti »koncesijone«, prav tako pa odpraviti nemčurske in nemške učitelje ter šolske nadzornike, je bilo precej.²⁹ Marburger Zeitung je bil podvržen strogi cenzuri.³⁰ V Celju je Deutsche Wacht menil, da je slovenski Narodni svet prevzel oblast tudi z namenom zaščite varnosti oseb in premoženja, od novih oblasti pa pričakoval zaščito. Seveda ni pozabil pripisati, da je Celje (z županom Heinrichom Jaborneggom na čelu) še zmeraj mesto z nemško večino, da nemštvo zavzema izredno mirno in lojalno držo in da zato pričakuje, da se ga bo upoštevalo kot enakovrednega partnerja.³¹ A že čez tri dni (5. novembra) je bil celjski list zgrožen, ko je pisal, kako je slovenska uprava nasilno prevzela celjsko oblast. Poveljnik vojaške patrulje naj bi tako osorno zavrnil rokovanje z županom, pograbil ključe in nemudoma izobesil slovensko nacionalno zastavo. Občinski svet je sprejel sklep, da glede na nasilje odstopa, enako pa je storil tudi Jabornegg in s tem seznanil predsednika celjskega Narodnega sveta Ernesta Kalana. Naslednjega dne je prišlo do uradne predaje mestnega urada in vseh funkcij vladnemu komisarju Frideriku Lukanu, kljub temu pa je »vahtarca« naglašala, da je ob slovenski celjski manifestaciji slovensko zastavo izobesilo zgolj šest nemških hišnih lastnikov, kar jasno kaže na to, da je Celje nemško mesto in da je le petina hiš v mestu v slovenskih rokah. ³²

5Slovenizacija, na udaru katere se je znašlo spodnještajersko nemštvo, se je začela nemudoma po zamenjavi oblasti. Mnogi Nemci, ki so bili aktivno vključeni v narodnopolitično konfrontacijo, so že na začetku novembra 1918 zapustili novo državo. Sledili so jim najvišji državni uradniki, kmalu pa še drugi javni uslužbenci, ki so po odslovitvi iz službe in izgubi službenih stanovanj čez noč ostali brez eksistence. »Nemci so po celih vozovih oropano blago spravljali v svoje hiše in proti severu. Dolge kolone vozov in avtomobilov smo videli težko obložene z vojaškimi predmeti in živili voziti iz Maribora proti Gradcu.«³³ Radgonski trgovec Fran Korošec je poročal, da se »po nahrbtnikih izvaža po cel vagon raznih živil od Ljutomera do Špilfelda v Gradec in drugam neovirano in tako nam odjedajo živila oholi naši sovražniki.«³⁴

6Kot odgovor na nemške medvojne denunciacije so se številni pronemško usmerjeni posamezniki znašli v podobnih »krempljih« slovenskih »ovaduhov.«³⁵ Nemštvo je bilo tako rekoč čez noč »ožigosano«; slovenska stran je nemudoma začela pripravljati sezname, ki so javne uslužbence opredeljevali po nacionalnem ključu. V seznamih neželenih kadrov, ki jih je slovenska stran sestavljala kot po tekočem traku, so se v Mariboru in okolici hitro znašli vidnejši nemški posamezniki. Na mariborskem okrožnem sodišču je bil kot zagrizen Nemec označen vodja sodišča Henrik Detitscheg, prav tako Anton Torggler, Hermann Lorber, Franz Bytzek, Friedrich Felbar, »lenuh« Richard Meditz in avskultant Friedrich Gotscheber. August Modriniak in Josef Osvatitsch sta bila poleg tega opredeljena še kot hudobna, medtem ko je bil Gustav Rostok sicer zagrizen, toda do slovenskih strank večinoma pravičen, Wilhelm Kronasser pa zmeren, a ker je v procesih med vojno bil vedno za obsodbo, se je prav tako znašel med »ožigosanimi«. Za zagrizeno je veljala tudi večina ostalega pisarniškega osebja. Prav tako so za sporne veljali številni nemški ali nemško orientirani uslužbenci okrožnih sodišč. V Ormožu sta bila kot zagrizena Nemca označena sodnika Franz Pupacher in Johann Altzichler. V Lenartu je bil za pogojno zanesljivega zaznamovan Ožbalt Ilaunig, ki je bil »popolnoma pod vplivom svoje žene, ki je bila pred možitvijo huda Nemka«. Za zmernega Nemca je veljal lenarški sodnik Jožef Toplak, za zagrizeno pa pisarniško osebje, ki »se ravna po svojem vodji«. Ljutomerski predstojnik Ferdinand Meditz se je prav tako znašel na spisku »zagrizenih«, v Marenbergu pa na prvem mestu predstojnik Karl Granitz, poleg njega tudi vse pisarniško osebje. Sodnik Julius Ruder se je sicer čutil Slovenca, »a je strahovito boječ«, oficijal Franc Vuk pa je bil »v srcu Slovenec, a na zunaj brezbarven, ker je imel vedno nemške šefe«. V Radgoni sta bila popolnoma nezanesljiva sodnika Hermann Wazulik in Johann Walzl, na Ptuju predstojnik Anton Doležal in sodniki Arnold Mally, Franz Wressnig, Wilhelm Traun in Johann Fürstbauer, v Slovenski Bistrici pa so bili problematični Johann Pirnat, Felix Rakovec in Heinrich Fohn. ³⁶

7Na posebnem seznamu za mariborsko okolico so »pristali« člani nemškega Volksrata. V Studencih učitelj Franz Hausmann, odvetnik Fritz Juritsch, delovodja Franz Kaspar, nadučitelj Karl Mayer, nadučitelj Franz Halbecker, železniški uradnik August Muster in železniški delovodja Andrej Hofer. V Št. Ilju v Slovenskih goricah Franz Fischreder, v Kamnici Gottfried Petschar, Karl Dollezek, v Sv. Juriju ob Pesnici Josef Wressner, v Krčevini Valentin Schöffer, Rudolf Kankowsky in Karl Pesel, v Leitersbergu Ruppert Pircher, v Sv. Lovrencu nad Mariborom posestnik Josip Mihalitsch, nadučitelj Mihael Mogge, v Pekrah nadučitelj Julij Ogrizek, na Pobrežju gostilničar Franz Roiko, nadučitelj Alojz Seidler in višji sprevodnik Hans Striedinger, na Pesnici Evgen Pilz, Aleksander Hojnik in Hans Millner, v Razvanju Martin Pukl, Ignac Jöbstl, Peter Trinko in Johann Roth, v Radvanju učitelj Maks Grilletz in Alois Pšunder, na Teznem Johann Scheweder in I. Fajdiga, v Bresternici Josef Wiesthaler in v Svečini Josef Pascolo in Robert Herzog. ³⁷ V Marenbergu so sestavili precej podroben seznam, ki je uslužbence (krajevne župane, učiteljstvo, poštne uradnike, orožništvo, sodstvo, davkarijo in zaposlene na železnici) opredeljeval z nazivi »nemškutar«, »hud Nemec«, »mlačnež« ali »Slovenec«, za sporne pa predvidel takojšnjo odstavitev (»ostane« ali »se odstavi«).³⁸

8Na dopis/vprašalnik mariborskega Narodnega sveta župnijskim uradom glede narodnostne sestave občinskih svetov je na njegov naslov (tako rekoč nemudoma) prispelo ogromno poročil, v katerih je nova oblast dobila poglobljen pregled nad situacijo na »terenu«. Za »ogrožena« območja so (slovenski) dušni pastirji navajali, kdo je sporen (nemško usmerjen) oziroma kdo lahko prevzame lokalne posle, kdo pa mora biti odstavljen. Župniki so navajali, ali je župan podpiral novo državo, ali je bil aktivno vpet v podpisovanje deklaracijskega gibanja, ali je hujskal proti novi oblasti in državi, na koncu pa bili ključen dejavnik pri določevanju prihodnjega vodilnega lokalnega kadra. Na ta način je bil »na spisku« ponovno cel kup ljudi, ki so se znašli na stranskem tiru. V ptujski in mariborski okolici, kjer so bile vse do prevrata občine bolj nacionalno mešane kot v celjski okolici (ki pa tako ali tako ni več spadala v »nevarno« območje), je bilo še posebej pomembno, kdo je primeren, kdo pa nezaželen. Tako je župnik Lenart Vaupotič za Sv. Trojico v Halozah »izločil« nemško vzgojenega in nezmožnega »slov. v pisavi« Roberta Krajnza, ki so ga vrinili »ptujski nemškutarski posestniki«, prav tako Andreja Šego v Gruškovju, ki ni želel podpisati Majniške deklaracije. V Novi cerkvi je bil moteč element nesposoben in nezanesljiv Anton Gajšek, v Podlehniku pa je bilo treba štajercijanca Jakoba Feguša, ki je »na Dunaj hodil z Ornigom,« prav tako odstaviti. V Sv. Barbari v Halozah sta bila »najhujša nemčurja«, po besedah tamkajšnjega kaplana, župnik Janez Vogrin in šolski vodja Ciril Vobič, ki nista podpisala deklaracije in sta hujskala proti Jugoslaviji, poleg njiju pa še bivši žandar Anton Štumberger, ki je bil »zmeraj nemškega mišljenja« ter je podpiral Orniga in se norčeval iz Jugoslavije. V Zavrču sta bila nezanesljiva »Nemec« Maks Ulm in štajercijanec Jožef Belšak. Več nezanesljivih županov je bilo v Sv. Vidmu in v Destrniku pri Ptuju. Janez Kodrič iz Sv. Bolfenka pri Ptuju je bil skrajno nezanesljiv, pred kratkim je dal »ptujskega Orniga voliti za častnega občana«. Poročila o nezanesljvosti županov so prihajala tudi iz ormoške (Othmar Diermayr, Franc Pavlinič), ljutomerske in še posebej iz radgonske okolice. Tam so bili trn v peti nemški nacionalec Clotar Bouvier in štajercijanci Anton Bračko, Franc Krempl in Franc Puhar. V Voličini pri Lenartu je županski kandidat Franc Vogrin rojaku, članu Narodnega sveta Franu Voglarju, ³⁹ ki je bil pristojen za dopise, poročal, da se je nujno »treba znebiti vseh nemčurjev« v vasi. V sosednji vasi Porčič je »do sedaj nemško« občino prevzel nov slovenski odbor. V Sv. Bolfenku v Slovenskih goricah je lokalni župnik naštel več »prijateljev Šentlenarčanov« (Jožefa Murka in Jakoba Kumra, ki da je Orniga predlagal za častnega občana), prav tako v Benediktu. Ščavniški Anton Ajlec da je bil popolnoma »pod vplivom učitelja Ozmeca«, medtem ko je »ljudstvo popolnoma naše«. Več »negativnih« mnenj je prišlo tudi iz celjske, brežiške in konjiške okolice. V Breznu v marenberški okolici je župnik Miro Volčič izpostavil vsenemca Franca Dietingerja, ki da ga je treba takoj odstaviti, prav tako je bil sporen Vincenc Jamnik iz Otiškega Vrha. A najpomembnejša so bila poročila iz mariborske okolice, kjer je bilo tudi največ primerov. Hud nemški nacionalec Franz Roiko in Jakob Kerschnik s Pobrežja, Simon Scheweder iz Tezna, radvanjski gostilničar Jožef Holenthaner, strupen vsenemec, sicer Mravlaggov koncipient, Fritz Juritsch iz Studenc, Hans Wernigg iz magdalenskega predmestja. Poročila so navajala nujno razpustitev občinskih odborov v Bohovi, Rogozi (tam je strasten nemškutar Gotfrid Lobnik v lokalni gostilni zabavljal čez Jugoslavijo), Razvanju (nemčur Roth), Radvanju, Leitersbergu, Kamnici, Bresternici, v Studencih, Teznu, v Krčevini itd. v ožji mariborski okolici, v širši pa v Jakobskem dolu, Sv. Lovrencu pri Mariboru, Sv. Kunigundi, Sv. Marjeti na Pesnici, kjer je Janeza Čepa precej »zdelalo štajercijanstvo«, marješki župan Anton Baumgartner pa je bil »od nekdaj naš nasprotnik«. Vidu Janžekoviču, župniku v Svečini, posebej ni ustrezal Jožef Pascolo iz Slatinskega dola, nezanesljivi so bili tudi »obmejni« župani Janez Kren, Jurij Merhart in Janez Leber. V Sv. Juriju ob Pesnici je bil Franc Wratschko doslej zgolj orodje v rokah nemškutarije. ⁴⁰ Janžekovič je za Pascola posebej poročal, da je začel »še strastnejše vsepovsod ruvati z raznimi izjavami, podpisi proti Jugoslaviji. Temu pomaga na vso moč njegov sin Jožef, ki ravno sedaj prosi oproščenega od vojaške službe.« Tudi za nekaj drugih posameznikov iz severnih Slovenskih goric ni imel ravno najboljšega mnenja. »Silno nevaren za ta kraj je poštni sel Heller iz Gornje sv. Kungote, ki vsepovsodi grdi Jugoslavijo in hujska zoper njo. /…/ Nevarna zalega zoper Jugoslavijo je gostilna Pahernik Edler pri Gor. sv. Kungoti. /…/ V občini Špičnik, pri županu Leber, se zadržuje neka dunajčanka Donatil, ki zelo dela proti Jugoslaviji. V isti občini je posestnik Razbočan Augustin, ki, kjer le more, hujska zoper Jugoslavijo.« ⁴¹

9Slovenizacija je napredovala silovito, marsikdo je bil tako prepuščen nepredvidljivi usodi (in volji lokalnih župnikov). V (še do včeraj nemških) občinah so za zagotovitev reda in miru, predvsem pa za čim prejšnjo zamenjavo (vaške) »elite«, ustanavljali narodne straže. Razpoloženje lokalnega prebivalstva se je hočeš nočeš ravnalo glede na razmere. Pravzaprav se je tam, kjer to ni bilo več varno, le redko kdo še opredeljeval za Nemca. V gostilni g. Reibenschuha v okolici Maribora se je »zbralo veliko število ljudstva iz Pobrežja in Zerkovc. Ustanovila se je za vsako občino narodna straža, izvolil odbor in določili poveljniki. /…/ Ni bilo ne enega človeka v nekdaj 'vsenemškem' Pobrežju, ki bi bil ugovarjal ali izjavil, da je nezadovoljen z ustanovitvijo Jugoslavije.« ⁴² Drug za drugim so padali nemški ulični napisi in izveski nad trgovinami, gostilnami, obrtnimi delavnicami, zdravniškimi ordinacijami, odvetniškimi in notarskimi pisarnami in drugimi lokali.

10Še nedoločena meja med Nemško Avstrijo in Kraljevino SHS pa je vse bolj prihajala v ospredje. »Naša severna meja bo čisto gotovo Mura, Radgona bo spadala pod Jugoslavijo, ravnotako tudi Spielfeld, Ernovž, Gomilica, Lučane, Arvež in Ivnik. Nemški Narodni svet, kateri je sklenil pripadnost ozemlja med Muro in Dravo k Nemški Avstriji, nima prav nič odločevati, kam bi naj pripadali naši kraji.«⁴³ Dravska dolina, severne Slovenske gorice, Šentilj z okolico, Apaška kotlina, Radgona (in ostali kraji ob jezikovni meji) so bili vsekakor visoko na prioritetni lestvici slovenskih načrtov oziroma teženj, da pripade čim večji del severne Spodnje Štajerske h Kraljevini SHS.⁴⁴

11Prav zaradi tega se je morala slovenska politika načrtno lotiti demonstracije slovenstva predvsem tam, kjer se je šele odločalo o pripadnosti novonastalima državama (v ogroženih urbanih središčih in še posebej ob prihodnji severni meji, od koder so prihajala tudi poročila, da »splošno zabavlja vse čez Jugoslavijo, ker je sedaj mnogo slabši v vsakem oziru, kakor je bilo prej«). ⁴⁵ Številne manifestacije in shodi, ki so skušali najprej zavarovati t. i. jezikovno mejo, so bili del tega načrta. Shod za Dravsko dolino se je vršil v Rušah. Velika manifestacija je potekala v Gornji Kungoti. »Zborovanje županov in drugih veljakov iz župnij Gornja Kungota, Svečina, Sv. Jurij in Sv. Križ /…/, kjer je dosedaj gospodovalo nemčurstvo, je bil jasen dokaz, da so naši nasprotniki tudi v teh krajih dogospodarili. /…/ Ljudstvo je z napeto pozornostjo sledilo izvajanjem in skoro pri vsaki besedi 'Jugoslavija' izbruhnilo v vihar navdušenih klicev.«⁴⁶ Konec novembra je sledil »narodni praznik« v Šentilju, ki so se ga udeležili »obmejni Slovenci od Radgone do Lučan in iz vseh župnij severnega dela Slov. goric«. Shoda se je »udeležilo kljub mrzlemu vremenu nad 3000 oseb. Zastopane so bile vse mejne občine. V velikem številu (nad 40) so prišli Slovenci iz Spielfelda. Iz Maribora je vozil na slavnost poseben vlak. /…/ Št. Ilj je bil ves v zastavah. Nemški napisi so izginili skoro vsi.« Domači župnik Vračko je posebej poudaril, da je ruski Port Artur sicer padel, slovenski pa da še stoji in bo stal za zmeraj. ⁴⁷ Prisotni so z navdušenim vzklikanjem in ploskanjem pospremili »za Št. Ilj velevažno izjavo poverjenika dr. Verstovška, da bo Narodna vlada kmalu odredila, da se Südmarkini in Heimštatovi naseljenci, ki bi bili radi s silo napravili nemški koridor od Spielfelda do Maribora, zakonito razlastijo«. ⁴⁸

12Demonstracije slovenstva so potekale tudi v urbanih središčih, ki so še včeraj nosila nemško podobo. Slovenska Bistrica si je konec novembra odela »prazniško obleko, skoraj raz vseh hiš so vihrale slovenske trobojnice«. ⁴⁹ Prav tako slavnostno so nove čase manifestirali v Konjicah. ⁵⁰ Razpustu ptujske mestne občine v začetku decembra je sledila manifestacija (namenjena tudi združitvi s Kraljevino Srbijo), kjer je navdušeno zbrano množico na trgu nagovoril vladni komisar Otmar Pirkmajer. »Dolge slovenske zastave so vihrale ob pročelju vseh uradnih poslopij. /…/ Tudi okna vseh zasebnih hiš, v kojih je doma pristni narodni ponos slovenskih prebivalcev, so bila bogato okrašena s številnimi zastavicami, ki so dajale zunanjosti izredno sijajen značaj.«⁵¹ V Mariboru, ki je še zmeraj »vztrajal« z nemškim občinskim zastopom, je nova oblast sredi decembra kljub temu (in v čast nove Kraljevine)⁵² priredila praznični shod. »Slovenske trobojnice so vihrale s hiš, okna so bila ovenčana s cvetjem, z zastavicami in zelenjem. Ljudske množice iz mesta, iz bližnje in daljne okolice so proslavljale Jugoslavijo. /…/ Nad 20.000 ljudi je mirno in slovesno manifestiralo po mariborskih ulicah.«⁵³ Slovensko časopisje je pisalo, da so »vsa slovensko-štajerska mesta in trgi v rokah Jugoslovanov«, da je konec z nemškimi napisi, ki so izginili že tudi na Ptuju, in da bo kmalu tako tudi v Mariboru, da je denimo v prej nemških Studencih »obesil na svojo hišo popolnoma slovenski napis« celo »bivši hud Nemec, konjski mesar Černeli«. ⁵⁴ A slovensko prebivalstvo Studenc še zmeraj ni bilo povsem mirno. Nad hčerko Ivana Verasa, ki se je vračala od zdravnika, so na »trgu pri cerkvi sv. Jožefa« nemški dijaki kričali »Heil in ji metali sneg v kroglah, tak da so njo dve snežne krogle zadele. Bindenhofer in Muchitsch stanujeta na Lembach cesti« in »oba psujeta ko grejo moji fanti ali hčerka Marica v urad v mestu ali nazaj die Windischen Hunde in še več psovk na Slovence, tako gre to vsak dan zaporedoma in nimamo Slovenci nobenega miru«. ⁵⁵

13Medtem je ljubljansko poveljstvo spodnještajersko orožništvo že »okrepilo« s slovenskimi kadri. Južna železnica je v novi državi dobila slovensko »lice«. Poverjeništvo za uk in bogočastje je novembra določilo slovenščino kot izključni šolski jezik na vseh ljudskih in meščanskih šolah.⁵⁶ »Zadnjega novembra 1918 so bili v mariborski gimnaziji zadnjikrat Slovenci in Nemci na skupnih šolskih klopeh«, prvega decembra pa »vzamejo tudi nemški profesorji od slovenskih slovo«.⁵⁷ Bombastični časopisni naslovi (mariborska gimnazija slovenska, mariborsko sodišče slovensko ipd.) so na eni strani vnašali nemir v nemške vrste, na drugi pa pomirjali slovensko stran, ki je z velikim zanimanjem spremljala slovenske uspehe v mestu ob Dravi⁵⁸ (in širše). O zamenjavah in odstavitvah avstrijskih (nemških) uradnikov je iz drugega zornega kota poročala celjska »vahtarca«. Oswalda Edlerja Kodolitscha, radgonskega župana, so nove oblasti prijele z obrazložitvijo, da ni dovolj sledil novim navodilom. ⁵⁹ Okrajni sodniki so bili (ob nestrinjanju celjskega lista) odstavljeni kot nevarni in neprimerni (Meditz v Ljutomeru, Watzulik v Gornji Radgoni, Dolezell na Ptuju, Pupacher v Ormožu). Na mariborskem okrožnem sodišču je bil odstavljen celoten vodilni kader (Kočevar von Kondenheim, Modriniak, Detitschegg, Oswatitsch, Bytzek, Verderber itd.). ⁶⁰ Razpuščene so bile šulferajnske šole; na Pragerskem se je v bivši (nemški) šoli vršilo jugoslovansko zborovanje, na hiši pa je ob vsesplošnem navdušenju »zmagovito plapolala slovenska trobojnica«. Tudi »ponemčevalnica v Št. Lenartu v Slov. goricah je neslavno končala svoje devetletno 'vzgojevanje'. Polne golide strupenega sovraštva do vsega, kar je slovenskega, je v tem času vbrizgala v nežna srca izročene mladine, priberačene iz daljnega Dunaja in zasužnjene od podkupljenih okoliških iškarijotov.«⁶¹ Sovraštvo do nemštva in nemškega je bilo na višku. Novica, da se v Razvanju »na pročelju šole še vedno šopiri izzivajoči šulvereinski grb in nemški verz, kakor da bi država SHS ne bila v principu že priznana do Drave«, ni bila dobro sprejeta. »Šolski vodja je nemško-nacijonalni hujskač Wertschkonig, ki je pred vojsko že na tej šoli deloval in otrokom pod kaznijo prepovedoval med seboj slovensko občevati. Izmed 2 učiteljici je Maria Anetzhuber trda Nemka iz Gor. Štajerske in strastna nemško-nacijonalna agitatorica. Na njeno inicijativo se je nedavno pri M. Puklu v Razvanju vršil shod, na katerem je govoril znani Südmarkwanderlehrer Hoyer. Anetzhuber, kot zapisnikarica, je napravila na nemški svet v Gradcu vlogo, v kteri konštatira, da je v Razvanju 80 % Nemcev in prosi zato združitve Razvanja z nemško Avstrijo.« ⁶²

14Ne glede na takšne in drugačne nemške načrte iz mariborske okolice je bil najpomembnejši dogodek takoj po novem letu vsekakor prevzem mariborskega občinskega zastopa, ko je bil 2. januarja odstavljen »nemški župan dr. Schmiderer in ves mestni zastop, a na njegovo mesto je prišel Slovenec dr. Viljko Pfeifer. S tem dnem se je končalo nemško gospodstvo nad Mariborom. /…/ Dr. Schmiderer se je s tresočim glasom in s solzami v očeh udal v svojo usodo«, potem ko mu je okrajni glavar Ferdo Lajnšič zagrozil z uporabo vojaške sile, »če se ne bo hotel mirno udati«. V mestu ob Dravi je prišlo do novega vala zamenjav oziroma odpuščanj (tokrat predvsem finančnih) uslužbencev.⁶³ Večina okrajnih zastopov je bila z novim letom v slovenskih rokah, odstavljeni so bili »nemčurski župani v Marenbergu, na Muti, v Breznu, v Remšniku, na Gornji Vižingi, pri Sv. Primožu nad Vuzenico, v Gortini« itd.⁶⁴ Meja »severovzhodno od Maribora se je utrdila«, med Pohorjem in Kozjakom ob Dravi pa so začeli padati »stebri« nemštva.⁶⁵ »Naši narodni nasprotniki so rabili v svojem napadalnem boju napram nam vsa mogoča sredstva. Stavili in podpirali so šole, naseljevali obrtnike, kupovali posestva ter zasedli vsa važnejša mesta v upravi.«⁶⁶

15Nova oblast se je temeljito lotila »čiščenja« starih kadrov. Medtem so v Šentilju »bivši župan Mikuš, sedanji župan Leber Frajham, Schrey in drugi« širili »vesti, da bo meja med Jugoslavijo in Nemško Avstrijo šla nekje pri Pragerskem«. ⁶⁷ Avstrija, ki si je prizadevala za »vse občine sodnih okrajev Marenberg, Maribor, Ptuj, Sv. Lenart v Slov. goricah, vse občine sodnega okraja Radgona razen občine Plitviški vrh in občine Gornja Radgona iz sodnega okraja Gornja Radgona«,⁶⁸ bi obsegala »nemška« posestva od Marenberga čez vrh Pohorja do Razvanja, naprej čez Slovenske gorice na Ptuj in v Ljutomer,⁶⁹ kar je bilo, po slovenskih ocenah, nesprejemljivo in precej pretirano.⁷⁰ Toda marsikatera občina znotraj avstrijske »interesne« sfere je še zmeraj nosila prejšnjo podobo. Kaplan Martin Erhatič iz župnije Sv. Benedikt pri Lenartu je za vas Osek poročal, da je »ta občina bila od nekdaj madež Slov. goric /…/ in je še vedno v oblasti in neumnih rokah nemškutarskega odbora. Občinska svetovalca Kukovec Franc in Kozar Jožef sta zagrizena nemškutarja iz šole trojiškega Goloba. Ljudje se silno čudijo, da smeta ta dva še tako ošabno nastopati in to večkrat celo, seveda na prikrit način, proti državi SHS.« ⁷¹ »Sporno« je bilo tudi področje severnih Slovenskih goric, kjer »se v tuk. gostilnah Pahernik in Klampfer, kjer se sploh v veliki meri pijančuje – brez vseh ozirov na kake policijske naredbe –, zbirajo tudi zelo sumljivi elementi, ki hujskajo zoper Jugoslavijo ter, kakor je slutiti, ravno tam na svojih sestankih kujejo tozadevne naklepe«.⁷²

1Usodo spodnještajerskega nemštva, ki je pred razpadom monarhije bolj ali manj podpiralo Nemško ljudsko stranko (oziroma Nemškonacionalno združenje), po vojni pa (prikrito) simpatiziralo z nacionalno in antisemitsko Vsenemško ljudsko stranko, je pozorno spremljalo graško vsenemštvo, ki se z izgubo tretjine dežele nikakor ni moglo sprijazniti. Za nemštvo, ki je ostalo v novonastali slovanski državi na jugu, se je posebej ognjevito zanimal graški list Grazer Tagblatt, glasilo štajerskega vsenemštva, stranke, ki je uživala podporo tudi južno od Gradca, še posebej pa ob jezikovni meji.⁷³ Po prevratu je najmočnejša podpora za priključitev Avstrije k Nemčiji prihajala iz nemškonacionalnih vrst, ki iz svojih načrtov niso izključevali nekdanje Spodnje Štajerske. Nasprotno. Njena »vrnitev« k Avstriji se jim je zdela tako rekoč nujna in neobhodna. Toda tudi po »katastrofalni« izgubi »spodnje« dežele septembra 1919 (uradno julija 1920) se njihovi pogledi niso kaj dosti spremenili. Vsenemška štajerska politika (Deželna zveza in Velikonemška ljudska stranka) je v obdobju med obema vojnama vztrajala pri stališču, da bivša Spodnja Štajerska (iz ideoloških, kulturnih pa tudi gospodarskih vzrokov) pripada Avstriji, da ji je bila odvzeta nasilno in protipravno ter da je le vprašanje časa, kdaj se bo to tudi dejansko zgodilo. ⁷⁴

2Graški vsenemški Tagblatt je več kot desetletje hrabril nemške »brate« na jugu. Po prihodu Hitlerja na oblast januarja 1933 je časnik spremenil ime v Südddeutsches Tagblatt, s čimer je svojo vsenemškost izražal že v naslovu. Marca 1938 je nemški kancler anektiral Avstrijo, ki se temu ni upirala. Avstrijci so večinsko podprli nacionalsocializem, temu pa se je pridružilo tudi (sicer ne celotno) nemštvo iz slovenske Štajerske, ki je s Hitlerjem simpatiziralo že vse od prevzema oblasti. Postajalo je vse bolj samozavestno in nikakor ni naključje, da je bil mariborski Glavni trg 26. aprila 1941 ob Hitlerjevem obisku mesta poln ljudi, ki so pred dobrima dvema desetletjema skrušeno spremljali podpis senžermenske pogodbe, zdaj pa so z značilnim nacističnim pozdravom slavili svojega rešitelja in osvoboditelja. ⁷⁵ Marburger Zeitung je že sredi aprila, graško uradno glasilo Gau Steiermark Steirerland pa konec meseca objavilo pesem nekdanjega mariborskega evangeličanskega pastorja Ludwiga Mahnerta z naslovom Marburg, ki jo je ta napisal po nemški izgubi Maribora: Sie haben uraltes Recht verletzt, / Den Fuss dir auf den Nacken gesetzt, / Du stöhnst unter slawischen Ketten. / Doch getrost, o Marburg, wir lassen / dich nicht, / Es kommt ein Tag, es kommt / ein Gericht, / Da werden wir dich erretten! / Da kehrst du heim ins Vaterhaus / Und Not und Elend und Jammer / ist aus / Und alle Glocken läuten; / Dann braust ein Jubel zum / Himmelsdom / Und die Drau, der liebe, alte Strom, / ist deutsch wie in alten Zeiten! ⁷⁶

3Mahnertovo pesem so v tistih aprilskih dneh po nemški okupaciji Jugoslavije ponovno uporabili, toda ne v smislu žalovanja za izgubljenim, pač pa kot napoved novih, spet nemških časov, kot pesem torej, ki je napovedovala ponovno osvojitev nemške domovine, kar se je tudi zgodilo. Potem ko je nemška vojska 8. aprila vkorakala v Maribor, je Marburger Zeitung že naslednji dan zapisal, da mariborsko prebivalstvo pozdravlja nemški Wehrmacht kot poroka nove, srečne prihodnosti in Hitlerja, ki je razbil spone versajskega miru in ustvaril novo Evropo kakor tudi velikonemško državo.⁷⁷

4Podoben scenarij je retorika Tagblatta napovedovala že vse od podpisa senžermenske pogodbe septembra 1919, ko je nekdanja Spodnja Štajerska postala del Kraljevine SHS. Toda še prej je potekala srdita borba za deželo, za katero (oziroma za njen severni del) se več mesecev ni vedelo, komu bo pripadla.

5Potem ko je propad habsburške monarhije avstrijske Nemce postavil na realna tla, je 6. novembra svoje delo začel provizorični štajerski deželni zbor. Ustanovne seje so se udeležili tudi nekateri spodnještajerski nemški poslanci (predvsem je bil dejaven mariborski poslanec Heinrich Wastian), ki so še zmeraj zastopali (začasno) izgubljeno deželo. Na seji seveda »ni bilo prav nobenega zastopnika Slovencev, ker nočejo z Gradcem nič več imeti opraviti, marveč se smatrajo samo za državljane Jugoslavije«. ⁷⁸

6Graški Tagblatt, ki je od razpada naprej »objokoval« izgubo Spodnje Štajerske, je ob nastanku Kraljevine SHS menil, da se mora tudi Avstrija organizirati in zahtevati meje, na drugi strani pa manjšinam priznati vse pravice, ki jim pripadajo. Seveda se je dobro zavedal več kot 70.000 tistih, ki so se leta 1910 deklarirali za Nemce, v novih razmerah pa ostali zunaj meja republike Nemške Avstrije. Ker je bila Spodnja Štajerska še do nedavnega integralni del Štajerske, je ugotavljal, da je treba ponovno vzpostaviti gospodarske povezave in ohraniti trg (tudi meja še ni bila določena), z »začasno« izgubo (spodnje) dežele pa se nikakor ni mogel sprijazniti. Pometanje z Nemci, nasilno prevzemanje stare nemške posesti, zapiranje nemških šol, preganjanje učencev, zamenjave uradništva, vdiranje v stanovanja, legitimiranje prebivalstva, odstranjevanje nemških napisov, cenzura nemškega časopisja, vse to so bile teme, s katerimi je seznanjal svoje naročnike in naključne kupce lista. Zapisal je, da so Slovenci barbari, ki so se v teh krajih pred stoletji znašli kot hlapci Avarov in požgali napredno rimsko civilizacijo, medtem ko so Germani med svojo selitvijo na jug večino rimskih dobrin ohranili, nikakor pa ne uničili. In ta mentaliteta, tako časnik, je vidna tudi danes, ko vsi na Spodnjem Štajerskem udrihajo čez nemštvo, ki se je naenkrat znašlo popolnoma brez zaščite. Preroško je sklenil, da temu ne bo zmeraj tako in da bodo Nemci čez deset ali dvajset let močnejši in ponovno združeni. ⁷⁹

7V Gradcu so podrobno spremljali dogajanje v bivši domovini. Uradništvo, ki je čez noč ostalo na cesti, učenci, ki so se bili prisiljeni učiti v slovenščini, vse to je Tagblatt spremljal z gnevom in menil, da je treba na (jugoslovanske) ukrepe odgovoriti s primernimi protiukrepi, torej Slovence nemudoma odstraniti iz nemških visokih šol. Še bolj v nos je graškemu časniku šlo dejstvo, da je »izdajalec« Maister s svojimi borci zasedel Šentilj, Radgono, Cmurek, da so izgubljeni Spodnji Dravograd, Pliberk, Völkermarkt, Borovlje. Na Spodnjem Štajerskem je »pogrešal« Dravo in njen gospodarski potencial, falsko elektrarno, Maribor kot industrijsko mesto, potem staro »nemško« Dravsko dolino do Dravograda, južno železnico in neposredno povezavo do morja. Sklenil je, da bo med novonastalima državama pač meja in da bo Avstrija v primežu Čehoslovakov in južnih Slovanov gospodarsko nazadovala. ⁸⁰

1Medtem je slovensko časopisje zahtevalo popolno izčiščenje vsega nemškega. Sporočila, da je nemštvu »odklenkalo« in da je napočil dokončen čas maščevanja, so bila vseprisotna. ⁸² Novice, verodostojne ali ne, so širile sovraštvo do nemškega elementa. Kljub temu proces slovenizacije ni povsod potekal povsem gladko. Tako je neznani celjski dopisnik pisal, da ne more »mirno odobravati, da imajo na pr. v Celju še nekateri narodni obrtniki nemške napise. Tako sem videl te dni v kolodvorski ulici 'Josef H., Confektionsgeschäft' in še par takih. /…/ Tudi razni napisi 'nach Graz' itd. bi že utegnili izginiti.« ⁸³ Ne glede na to so se odstavitve kadra nadaljevale. Oditi so morali številni nadzorniki in učitelji, uradništvo, številne nemške šole so bile ukinjene ali preoblikovane. Sovražna nastrojenost do nemštva je bila na vrhuncu, nepriljubljeni posamezniki, kot denimo »bivši predstojnik ptujske sodnije Doležel,« ki da prihaja »vsako soboto v Ptuj, si tam nabaše svoj nahrbtnik in v nedeljo zvečer ga lahko vidiš, kako se odpelje s polnim nahrbtnikom zopet iz Ptuja proti Gradcu«, so polnili strani časopisja. Podobno je počel tudi bivši župan Ornig, ki da »pošilja v Ptuj svoje zaupnike, ki mu naj donašajo od tukaj mast«. ⁸⁴ Novi upravnik celjske bolnišnice Ivan Prekoršek⁸⁵ je menil, da smo sicer »odrešeni povečini vsaj proslulih apostolov slovenskega janičarstva«, da pa še zmeraj »srečavaš tipične predstavitelje starega nemškega nasilja, ki gledajo na izgubljeno svoje delo, pa vidi se, da se jim ne mudi vstran od nas. Uradništva je dosti odšlo, posamezni poverjeniki narodne vlade so delali hitro in temeljito, /…/ ostali pa so obrtniki in trgovci, advokati, zdravniki in politiki. Nemško šolstvo, srednje, meščansko in ljudsko imamo še v Celju, Ptuju in Mariboru, in menda tudi v Radgoni, Cmureku in Marbeku.«⁸⁶

2Spodnještajersko nemštvo je bilo prestrašeno, tisti, ki so ostali, so občutili »etos maščevalnosti«,⁸⁷ ki je bil v prvih mesecih prevratne dobe vseprisoten. Nemci so se hočeš nočeš morali pokoriti novim oblastem, kljub temu da slovensko-avstrijska meja še zdaleč ni bila določena. Maribor, ki je kot zadnji izmed mest »trdnjavskega trikotnika«⁸⁸ dobil slovensko občinsko upravo, je bil vse do septembra 1919 predmet spora nemške in slovenske strani. Nemci so svoje sile skoncentrirali na Maribor in okolico z namenom, da bi pripadla Nemški Avstriji. Najočitneje se je propaganda pokazala sredi januarja, ko so v mestu načrtno agitirali in želeli ameriški študijski komisiji in vodji komisije za določitev meje Shermanu Milesu Maribor predstaviti kot nemško mesto.⁸⁹ »Agitirajo in hujskajo na vse pretege. /…/ Včeraj in danes zbirajo izjave Mariborčanov in okoličanov za Nemško Avstrijo. /…/ S temi glasovnicami krošnjarijo po mestu in okolici posebno živahno protestanti, nemški železniški uradniki in trgovci ter razne ženske in dijaki. Na čelu cele propagande stojita dr. Orosel in dr. Mravlagg in najbrž tudi pastor Mahnert. S polnim parom delajo v tem smislu posebno odpuščeni nemški uradniki, ki so po milosti naše vlade in naših ljudi še vedno v Mariboru.«⁹⁰ Uradni prevajalec Fran Rapoc je po ogledu jezikovne meje poročal, da je Miles hotel malo pobarati prebivalce na meji o narodnosti, a so mu dejali, da to ni ravno najboljša ideja, saj da tako ne bo dobil prave slike. Nemška stran se je seveda trudila prikazati območje kot popolnoma nemško. Cmureški župan je Milesu »predložil karto, iz katere je razvidno, da se nahaja v hribih na jugu cmureškega okraja neznatno število slovenskih občin, da je prebivalstvo na robu hribov mešano in da je cela ravan, tudi južno od Mure, nemška in od nekdaj nemška bila. V Radgoni predložil in izročil mu je dr. Kamniker jako natanko, po razmerju narodnostij v različnih barvah pobarvano karto, iz katere je razvidno, da je jedina občina Plippitzberg slovenska, da ima nekoliko drugih občin mešano prebivalstvo, medtem ko je pretežna večina občin nemška in od nekdaj nemška bila. V tej karti vrisan je tudi nemški most Špilje–Maribor. G. Miles, kateri je te dve karti seboj vzel, vprašal je g. gen. Majstra, če odgovarjata resnici, kar je le-ta seveda zanikal.« ⁹¹

3Čez teden dni (27. januarja) je nato v Mariboru prišlo do demonstracij, na katerih je sodelovalo celotno spodnještajersko nemštvo, zaključile pa so se s streli vojske na demonstrante pred mestno hišo. ⁹² Mariborski »Bluttag« je nemško časopisje ostro obsodilo. Grazer Tagblatt je dogajanje slikal iz (razumljivo) povsem nemške perspektive. Pisec je obtoževal slovensko stran, kaj je storila Nemcem, da po deželi vlada grozno vzdušje, da so Nemci prepuščeni nasilju, in se spraševal, kaj jih šele čaka, če se bo tako nadaljevalo. Miroljubni nemški protestniki naj bi hoteli le pozdraviti Milesovo komisijo, potem pa je jugoslovanska vojska dvakrat sprožila, prav tako pa tudi duhovščina z balkona. Vse to naj bi potrjevalo dejstvo, da je slovenska stran vse to vnaprej načrtovala.⁹³

4Na drugi strani je slovenska stran, ki je ameriško komisijo, prinašalko »miru in svobode«, ob njenem prihodu pozdravila »v slovenskem Mariboru«, dogodke videla seveda drugače. »Večdnevne hujskarije vsenemških matadorjev po Mariboru in magdalenskem predmestju so rodile krvav sad. Pondeljek predpoldne se je /…/ valila nemška tolpa po mariborskih ulicah. Hoteli so porabiti priliko, ko biva ameriško odposlanstvo v Mariboru, da na znani kričavi način dokažejo nemški značaj Maribora. /…/ Nemci so napadli vojaštvo in stražnike že na Grajskem trgu. Tam so padli prvi streli. Tako tudi v Gosposki ulici. Vojaštvo je seveda odgovorilo. /…/ Za svoje krvave žrtve se naj zahvalijo svojim hujskačem, zlasti svojim voditeljem Schmidererju, Pfrimerju, Oroslu, pl. Kramerju, Jahnu in Suppanzu.«⁹⁴ Učiteljice so »bodisi naravnost ali po ovinkih peljale iz šole z nemškimi trakovi okrašene učenke v vrstah ('in Reih und Glied') k demonstraciji. /…/ Med izgredniki se je opazilo tudi skoro vse odpuščeno nemško in nemškutarsko uradništvo, n. pr. s sodnije svetnik dr. Herman Lorber, vodja zemljiške knjige Frangesch, oficijant Matschegg, ki je posebno glasno povdarjal, da se mora rešiti nemštvo Maribora.« ⁹⁵

5Medtem ko je avstrijska vlada proti temu vložila protest in razmišljala o vojaškem posredovanju,⁹⁶ je slovenska stran nemške navedbe zanikala, češ da se v protestu govori o mariborski ponedeljkovi demonstraciji »kot o prijazni, mili manifestaciji za svobodo in pravico«, ki to ni bila. »Huronsko kričanje in tulenje po mariborskih ulicah, zmerjanje in napadanje mirnih Slovencev, pretepanje tistih, ki niso nosili vsenemških znakov, napadanje vojakov, razbijanje šip, naval na magistrat, napad na policijskega komisarja, napad na vojaštvo pred magistratom« – vse to je kazalo popolnoma drugačno sliko.⁹⁷ Graški vsenemški list je seveda nadaljeval v istem tonu. Ogorčeno je zapisal, da je dogodek črn madež na mariborski in nemško-štajerski zgodovini. Spodnja Štajerska, ki je bila (in še zmeraj je) starodavna nemška posest, je ves spodnještajerski slovanski gnev po prevratu zlila na mariborsko nemštvo. Slovenska inteligenca, tako časnik, pa je tako ali tako že več desetletij hujskala proti Nemcem. Prebivalstvo, ki je živelo v miru, je zdaj na svojih bregovih (slovenski kaplan v Marenbergu naj bi na vrata cerkve nalepil list, češ da je psom in Nemcem vstop prepovedan). Preganjanje uradnikov, slovenizacija, grožnje z veleizdajstvom za tiste, ki so se opredelili za Avstrijo, vse to da je postalo del spodnještajerskega vsakdana, v mestu, ki je bilo po 700 letih nemške uprave nasilno razpuščeno, pa je po ulicah tekla nemška kri. ⁹⁸ Državnozborski poslanec Richard Marckhl je menil, da je prevladalo nasilje, brezpravje, da je pravzaprav Ljubljana nastrojena proti Nemcem, medtem ko je Maister zgolj izvrševalec na terenu. Po njegovem mnenju je slovenska stran načrtno želela preprečiti nemški stik z ameriško komisijo. Nemštvo, tako Marckhl, da je pod pritiskom, za preprečitev nadaljnjega prelivanja krvi pa da bi morala antanta vzeti pod nadzor vsa sporna štajerska ozemlja.⁹⁹ Proti krvavim dogodkom je bilo naperjeno tudi zborovanje na graškem Trgu svobode čez nekaj dni. Stališče protestnikov, med njimi so bili številni iz Spodnje Štajerske, so podprli tudi deželni glavar Wilhelm Kaan, graški župan Adolf Fizia in deželnozborski poslanec Hans Suppanz. Najostreje so obsodili jugoslovansko brutalnost, hkrati pa so se zavezali, da nobeno nasilje ne more Maribora odtrgati nemštvu, saj da je mesto nemško in bo takšno tudi ostalo. Heinrich Wastian je v povišanih tonih orisal trpljenje v mestu, od Gradca oddaljenem zgolj dobro uro vožnje s hitrim vlakom. Pisec je menil, da bo dogodek nedvomno izzval nemir v nemških vrstah, da so Slovenci, ki sploh niso izšli iz vojne kot zmagovalci, pač pa so z nemštvom delili usodo stare Avstrije, zasedli nemška območja, in zahteval, da se upošteva načelo samoodločbe vsaj za severne predele Spodnje Štajerske, ki da so tako in tako od nekdaj nemški. ¹⁰⁰

6Kakorkoli, po »krvavi nedelji« se je odnos do Nemcev zaostril. Drug za drugim so padali nemški občinski sveti, sledil je še močnejši val odpuščanj uradništva in učiteljstva. Moč novih oblasti so izkusili profesorji na gimnazijah,¹⁰¹ uslužbenci v vrstah policije in mestnih redarstev.¹⁰² V »ogroženih« krajih je slovenska stran prirejala številna zborovanja (v Dravogradu se je denimo »zbralo čez 2000 ljudi, ulice so bile okrašene, iz hiš pa so plapolale trobojnice«),¹⁰³ nemštvo pa prikazovala v najslabši mogoči luči (denimo »Ferdinand Jagritsch, zagrizeni nemškutar in trgovec v Selnici ob Dravi je dal po svojem trgovskem uslužbencu na vse kriplje pobirati podpise za Nemško Avstrijo in je sploh znan kot ljut sovražnik vsega kar je slovensko. Njegova hčerka je sama trdila, da se ji jezik 'skeglja', če mora slovensko govoriti.«).

7Potem ko je vojaška akcija nadporočnika Hansa Mikla in zdravnika Wilibalda Brodmanna (v Stradnu sta ustanovila Bauerkommando, s katero sta nameravala zasesti Radgono z okolico) ¹⁰⁴ v začetku februarja v spodnji Murski dolini spodletela, je bila po koncu bojev in po podpisu pogodbe med avstrijsko Štajersko in Kraljevino SHS februarja 1919 začasna meja določena na doseženi demarkacijski črti.¹⁰⁵ Ne glede na to pa usoda severnega dela Spodnje Štajerske še vedno ni bila dokončno definirana. Straža je navajala, da segajo avstrijske simpatije »še dalje preko Maribora do Ptuja, Sv. Lenarta, Gornje Radgone, do vrha Pohorja itd.«¹⁰⁶ Obe strani sta napenjali vse sile, da bi dobili čim večji kos spornega ozemlja. »Včeraj se je vršilo v Cmureku vsenemško slavje povodom odhoda naših vojakov iz trga. Vse hiše so bile okinčane s pruskimi zastavami. /…/ Velikaši: dr. Schormann, Pösch, Prisching, Fürst i. dr. so dali za ljudstvo na razpolago več sodov vina. Vse je vpilo in tulilo 'Die Wacht am Rhein', 'Heil dir im Siegeskranz', Deutschland, Deutschland über alles'. Na več krajih so vstali govorniki in so hujskali ljudstvo proti Jugoslaviji.« ¹⁰⁷

8Na drugi strani je slovenska stran kar najostreje obračunavala z vidnejšimi nemški posamezniki. Otta Ambroschitscha, bivšega načelnika spodnještajerskega Volksrata, je obtoževala, da so on in njegova »ekipa« v prejšnji državi »kot volkovi in hijene« (še posebej med vojno) zasledovali Slovence. ¹⁰⁸ »Z železno roko bi se moralo pomesti vse te smeti iz naše s krvjo in trpljenjem prepojene domovine.«¹⁰⁹ »Vahtarca« je medtem komentirala, da so Nemci popolnoma brezpravni, da jih nihče ne ščiti in da si morajo med seboj pač pomagati. Dogaja se namreč čistka domačega, avtohtonega nemštva, Spodnja Štajerska pa da se (denimo z zaprtjem celjske gimnazije, s čimer je izgubila častitljivo kulturno-izobraževalno ustanovo) nasploh popolnoma balkanizira. ¹¹⁰

9V Gradcu pa so imeli medtem svoje načrte. Deželni glavar Kaan se je skupaj z ostalimi poslanci v luči mariborskih dogodkov opredelil za samoodločbo Nemcev na »zasedenih« območjih, kamor je (iz nemškega zornega kota) spadala tudi Spodnja Štajerska (oziroma vsaj njen severni del),¹¹¹ Grazer Tagblatt pa je podrobno definiral minimalne zahteve vseh treh najmočnejših štajerskih političnih taborov glede razmejitve na jugu: Drava, zavarovana s Pohorjem z mestoma Maribor in Ptuj. Hkrati je zahteval, da se takoj izpraznijo nezakonito pridobljena ozemlja ob Dravi, plebiscit v vseh mejnih območjih, za nemško manjšino južno od meje, torej v Kraljevini SHS, pa široko avtonomijo. To je utemeljeval z več vidiki: da dežela med Dravo in Muro nikakor ni slovenska, temveč mešana, Maribor pa je tako in tako nemški v vseh pogledih; celotna Spodnja Štajerska da je prastara nemška posest; Pohorje da je edina naravna, geografska ločnica med Srednjo Evropo in Balkanom; prebivalstvo mest in trgov da se je opredelilo za priključitev k Avstriji; Avstrija da nujno potrebuje koroško železnico ob Dravi, Dravska dolina da je življenjskega pomena za preskrbo z živili za Gradec in višje ležeče predele ter da hočejo tudi Slovenci iz Dravske doline priključitev k Nemški Avstriji. Na drugi strani je vse slovenske zahteve gladko zavrnil in označil kot brezpredmetne: da nikakor ne drži, da na Spodnjem Štajerskem obstaja ostra jezikovna slovensko-nemška ločnica, da Spodnja Štajerska nikakor ni slovanska posest, da je vsaka meja, ki bi potekala severneje od predlagane, nenaravna in da je slovensko kmečko prebivalstvo, ki je tako in tako nezadovoljno z novo oblastjo, od nekdaj živelo v mirnem sožitju z Nemci in zmeraj gravitiralo proti Gradcu. ¹¹²

10Kljub temu da je nemška propaganda marca po Mariboru širila vesti o vnovični (nemški) zasedbi mesta, je nova oblast nadaljevala deavstrizacijo in slovenizacijo Spodnje Štajerske. Premoženje nemških nacionalnih društev Schulverein in Südmark »je pod državnim nadzorom«, je pisala Straža. »Stara 'nepristranska' avstrijska vlada je pripustila, da je širila vsenemško povodenj preko Špilja, Št. Ilja, Pesnice in Maribora vedno dalje proti jugu.« ¹¹³ Padale so donedavne nemške »trdnjave«. »Dan za dnem vidimo po celjskih ulicah vozove, polne pohištva, odhajati proti kolodvoru. /…/ In kmalu bo tu le še okostje nemškega moloha, kak Ambroschitsch, Jabornegg, Stiger itd., žalostni spomini na minolo slavo celjske nemške trdnjave.« ¹¹⁴ A ne glede na to je časopisje med prebivalstvom širilo strah pred Nemci, ki je bil še kako živ. »Pazimo, ali se bo nemški sosed zopet začel pripravljati na novo podjarmljenje sveta ali vsaj manjših, politično in gospodarsko slabejših sosedov.«¹¹⁵

11Spomladi se je odpuščanje nemških učiteljev in uradnikov okrepilo. Odpustili so notarje Baumgartnerja v Rogatcu, Stöcklingerja v Radljah, Wiesthalerja v Mariboru, Mravlaga v Laškem, Swobodo v Konjicah, Winklerja v Slovenj Gradcu, ¹¹⁶ sodnike Karla Lobingerja in Wiktorja Pavliceka v Rogatcu, Johanna Pajka v Ljutomeru itd. ¹¹⁷ Tej »ofenzivi« je sledil razpust nemških šol na »spornem« območju: zasebne nemške ljudske šole v Ceršaku, nemške trirazrednice v Št. Ilju v Slovenskih goricah, nemške petrazrednice v Krčevini-Leitersbergu, nemške dvorazrednice v Pekrah, nemške deške in nemške dekliške štirirazrednice na Pobrežju, nemške petrazrednice v Radvanju, nemške dvorazrednice v Razvanju, nemške trirazrednice v Sladkem vrhu, obeh nemških petrazrednic v Studencih, nemške trirazrednice v Teznu, poslovenile so se tudi številne dvojezične ljudske šole (Gornja Kungota, Svečina, Sv. Jurij ob Pesnici, Hoče, Kamnica, Selnica ob Dravi, Ribnica, Brezno). ¹¹⁸ Avstrijska stran je na drugi strani vse bolj poudarjala, da je jezikovna meja mešana in da ima nemško večino, mejo med državama pa postavljala na Karavanke, čez Pohorje in vse do Donačke gore.¹¹⁹ Na shodu v Breznu ob Dravi je slovenska stran proti takšnim stališčem ostro protestirala. »Prišli so Remšničani ter Slovenci in Slovenke z visokega Radla, Kaple, Lučan, Sv. Duha in Sv. Ožbolta, Ribnice, Sv. Primoža, Mute, Marbeka in Vuhreda. /…/ Od zadnjega shoda, ki se je vršil leta 1914, /…/ je na nemčurskem shodu ritmojster baron Egger imenoval Slovence 'Gesindel', ki se mora zatreti, danes pa zborujemo na tem mestu svobodni Jugoslovani.« ¹²⁰

12Medtem je slovenska stran v začetku aprila krenila v izdelavo podrobnih seznamov komisij za morebitni plebiscit. Vlada sicer »temu predlogu ni pritrdila, ker smatra plebiscit za slovenski Štajer za sedaj nepotreben. Za vse slučaje pa moramo biti pripravljeni, ker bi se moralo izvršiti glasovanje, če se izvrši, v enem dnevu.« Narodni svet je tako apeliral na župnijske urade, naj sestavijo komisije in v njih pritegnejo zanesljive uradnike in učitelje, župane, gerente in posestnike, se pravi tiste, ki so »v narodnem oziru absolutno zanesljivi in znajo molčati«.¹²¹

13Sredi aprila je v Gornji Radgoni pričel izhajati časnik Murska straža, ki je zagovarjal pripadnost Radgone in spornega murskega območja (t. i. nevtralne cone) k Jugoslaviji.¹²² Medtem je graški vsenemški list z gnusom poročal o nasilju nad nemškimi podjetniki in njihovim premoženjem (npr. o na Ptuju oropani gostilni Osterberger, kavarni Schauer, trgovini Hönig, drogeriji Haid, urarstvu in draguljarni Ackermann, trgovini Schramke, tiskarni in papirnici Blanke, manufakturi Fauland itd.). ¹²³ V Gradcu so za spodnještajerske rojake, ki jih stiska slovanski jarem, organizirali razne prireditve, predavanja, razstave itd.¹²⁴ Posebej po majskem koroškem slovenskem polomu¹²⁵ je časnik vse bolj naglašal, da je treba Spodnjo Štajersko dobiti nazaj, saj da so mesta nemška, Slovenci pa da so jih zgolj okupirali oziroma da skušajo pregnati večinsko nemštvo. ¹²⁶ Profesor Hans Pirchegger, ki je po prelomu stoletja nekaj let učil na ptujski gimnaziji, je za Maribor trdil, da ima od nekdaj nemški karakter, ki se je ohranil vse do razpada monarhije in še čez, da je torej stara nemška posest od najzgodnejših časov nemške naselitve in da imajo Slovenci do Maribora toliko pravic kot Francozi do Strassburga.¹²⁷ Dravska dolina je bila po njegovem mnenju (kljub temu, da je bila nacionalno mešana) nemška in del Nemške Avstrije, saj da je vseskozi gravitirala proti severu, da se tudi slovenski kmetje upirajo priključitvi k Ljubljani oziroma k Beogradu, in da bi morala biti meja na Karavankah, dalje pa v najboljšem primeru po vitanjski razvodnici, v slabši izvedbi pa čez Pohorje, Polskavo, reko Pesnico, vključno s Ptujem vse do Radgone.¹²⁸

14Z okrepitvijo bojev za severno mejo na Koroškem ¹²⁹ se je pritisk na nemško prebivalstvo na Spodnjem Štajerskem stopnjeval. Z več novimi udarci so se morali soočiti celjski Nemci. Maja 1919 se je bil Deutsche Wacht prisiljen preimenovati v Cillier Zeitung.¹³⁰ Še večji šok je »nemško« Celje doživelo nekaj dni kasneje, ko je tragično (v ljubljanski prisilni delavnici)¹³¹ preminil Otto Ambroschitsch, takoj za tem pa se je odselil zadnji nemški župan Jabornegg. Prvemu je nemški list napisal obsežen nekrolog, v katerem je izčrpno poročal o njegovih zaslugah, s težkim srcem pa se je poslovil tudi od bivšega župana, za katerega je podobno pisal z izbranimi besedami.¹³²

15Medtem se slovenska stran z nemškimi idejami glede meje nikakor ni strinjala, ampak je vztrajala pri meji severno od Lučan in Ernovža, po slabši različici pa severno od Sv. Ilja. ¹³³ Sredi junija so se »pri slovenskem kmetu na Beliču zbrali zaupniki iz občin Špilje, Račane in Klanjec ter so sklenili protestirati, da se te po večini slovenske občine priklopijo Nemški Avstriji. /…/ V Špilju je še sedaj 65, v Račah 70 in v Klanjcu 75 % slovenskega prebivalstva. Tudi gospodarsko smo mi navezani na Jugoslavijo in na slovenske sosede. Skoro vsak posestnik ima vinograd ali druga posestva v Slov. goricah. Drugi pa si hodijo kupovat živila, posebno živino, v mariborsko okolico. Naši kraji preko Lučan in do Ernovža gravitirajo proti jugu, t. j. v Maribor. Če ostanemo res pod Nemško Avstrijo, pomeni to za nas narodno in gospodarsko uničenje.«¹³⁴

16Pozna pomlad in poletje 1919 sta bila pestra in napeta. Na mirovni konferenci sta se obe strani trudili prepričati antantne sile in dokazati svoje argumente. A na »terenu« slovenizacija ni povsod potekala povsem brez težav.¹³⁵ V Sv. Trojici v Slovenskih goricah so se denimo šele julija lahko pohvalili s čisto slovensko podobo trga. »Nemški napisi na občinskih deskah, kažipotih, trgovinah in gostilnah so popolnoma zginili. Najprej so jih le zalepili s tankim papirjem. /…/ Na ukaz narodnega sveta so nemčurji morali odstraniti papir in odstranili so nepotrebne nemške napise.« ¹³⁶ Vse oči pa so bile uprte k podpisu mirovne pogodbe med državama. Seveda je v Gradcu vrelo; vsenemški list je pisal, da Avstrija ne more sprejeti mirovne pogodbe, saj da Kraljevina SHS sega po ozemljih, ki so že od karolinške dobe nemška, po mestih, ki so od nastanka poseljena z nemškimi meščani in delavci. Jezikovna meja tako nikakor ne more biti tudi nacionalna meja, saj bodo na ta način izgubljena nemška mesta in trgi. Več 10.000 Nemcev da bo tako pahnjenih pod jugoslovansko oblast. Časnik je problematiziral izgubo železniške proge Lienz–Maribor, rodovitnih spodnještajerskih področij, vodnih virov v Dravski dolini, rešitev pa videl v plebiscitu.¹³⁷ Graško vsenemštvo je bilo prepričano, da bo sprejeti mir povzročil gorje tisočev Nemcev pod Jugoslavijo, da bodo vsi v gospodarsko odvisnem položaju, da nemških šol ne bo in da bo nova oblast Nemcem prepovedala uporabo materinščine, kar bo vodilo k slavizaciji nemštva. Deželo med Muro in Dravo je videlo kot izredno pomembno za ostalo Štajersko v vseh pogledih. Nemško prebivalstvo da je bilo zmeraj »doma« na Spodnjem Štajerskem, nemštvo da ima pravico do dežele, o njihovi navzočnosti pa da priča na tisoče grobov in številne cerkve ipd. ¹³⁸

17Grazer Tagblatt je pred podpisom objavljal številne prispevke, ki so prikazovali Spodnjo Štajersko v popolnoma nemški luči. Še več. Mesta in trge, ki so (začasno) pripadli Jugoslaviji, je označeval kot nasilno jugoslovansko zavzetje, kot rop in kot plenilski vdor na nemško ozemlje. Maribor, Celje, Ptuj, Rogatec, Radgona, povsod naj bi že bila vidna slovanska »roka«. Če danes pride Nemec naključno v Maribor (ali ostala »nemška« mesta ali trge), tako časnik, ne bo mogel verjeti svojim očem. Nemških naselbin, kjer sicer vse spominja na nemštvo, ni več mogoče prepoznati. Nemštvo je bilo večinoma pregnano, nemški napisi odstranjeni, Nemcev sploh ni več na spregled (v lokale ne hodijo, njihova društva so razpuščena, šole slovenizirane, nemščina izkoreninjena).¹³⁹ Poleg slavospevov nemški »spodnji« deželi so se na straneh lista znašli tudi nekateri (pregnani) vidni nemški pripadniki Abwehrkampfa¹⁴⁰ in njihov doprinos povsod tam, kjer sta (tako časnik) prevladovala nemški jezik in kultura.

18Avstrijska stran se je tako na vse pretege trudila dokazati pravilnost svojih terjatev (zahtevala je plebiscit v Mariboru in na obeh bregovih Dravske doline, v Murski dolini – v Apaški kotlini in Radgonskem kotu – ter v Slovenskih goricah). ¹⁴¹ Proti »razkosanju« nemštva oziroma proti nasilnemu miru se je, kot je navajal časnik, opredelilo več kot 200 občin ob jezikovni meji, češ da bo gospodarska škoda ogromna, da bo tisoče nemških rojakov ostalo pod slovensko oblastjo, tako Radgona, Apaški kot, Ptuj, Maribor in vse do Šentilja.¹⁴² Na drugi strani je slovenska (jugoslovanska) stran nemške zahteve v obsežni noti zavrnila.¹⁴³ O »mariborskem vprašanju« je dve študiji napisal Fran Kovačič, s katerima je na konferenci dokazoval, da Maribor nikakor ni »pranemško« mesto.¹⁴⁴ Italijani so na konferenci sprva podpirali nemški predlog meje (po vitanjski razvodnici), Francozi pa jugoslovanske zahteve. Avstrijski delegaciji¹⁴⁵ (radgonskemu zdravniku in podžupanu Franzu Kamnikerju, geografu Robertu Siegerju idr.) ¹⁴⁶ je skoraj uspelo doseči plebiscit (Ožbalt Ilaunig je za Slovenske gorice menil, da bi bile najbrž »izgubljene kakor divji Korotan«).¹⁴⁷ Toda tehtnica se je ob močni podpori Francije prevesila na jugoslovansko stran.¹⁴⁸

19Ko je konec avgusta ostalo le še vprašanje dni, kdaj bo senžermenska pogodba podpisana, je Grazer Tagblatt resignirano zapisal, da bo avstrijski »rdeče-črni« podpis pogodbe »štrik« okrog vratu nemštva, da bo štiri milijone rojakov ostalo zunaj avstrijskih meja, tudi Spodnja Štajerska z Mariborom vred. Hkrati pa je navrgel, da je sedaj nastopil čas za nemško očiščenje, za obnovo, in da pozdravlja brate čez mejo, ki bo nekoč spet izginila. ¹⁴⁹ Desetega septembra 1919 je bilo na konferenci določeno, da Spodnja Štajerska pripade Kraljevini SHS, mirovna pogodba pa je v bistvu sledila Maistrovi razmejitvi s konca leta 1918, ¹⁵⁰ le da je mejo ponekod pomaknila nekoliko bolj na jug in Radgono, Lučane, Ernovž idr. prisodila Avstriji.

1Dva dni po podpisu »sramotne« pogodbe je graško društvo Südmark ¹⁵¹ s težavo sprejelo resničnost. Društvo, ki je moralo zapustiti svoje idealno »delovno« območje na jezikovni meji oziroma še globlje v deželi, je resignirano ugotavljalo, da je bil ves »boj« na Spodnjem Štajerskem zaman in da se je na nemštvo spustila noč. Toda tudi na Spodnjem Štajerskem, v Dravski dolini, v Mariboru in na Ptuju bo spet posijalo sonce, je menil pisec. Grazer Tagblatt je rojake na jugu hrabril, da so Nemci, da pripadajo 80-milijonskemu narodu in da naj tega ne pozabijo. Nemštvo je pozival, naj ne beži iz »domovine«, pač pa naj neguje nemški jezik ter uči otroke nemško brati, moliti in nasploh nemško živeti. ¹⁵²

2Spodnještajersko nemško prebivalstvo, ki je definitivno ostalo pod Kraljevino SHS, se je hočeš nočeš moralo sprijazniti z nastalim položajem.¹⁵³ Toda situacija zanje nikakor ni bila rožnata. Potem ko je Marburger Zeitung prevzel slovenski lastnik, je ogorčenje nad prodajo osrednjega spodnještajerskega nemškega časnika delil tudi Grazer Tagblatt. Menil je, da gre za katastrofo in nacionalno izgubo, da so bivši lastniki kljub dobremu poslovanju bili prisiljeni časnik prodati ne glede na dejstvo, da je senžermenska pogodba zagotavljala pravice tudi manjšinam.¹⁵⁴

3Štajerska vsenemška stran se (podobno kot graški deželni zbor)¹⁵⁵ ni mogla sprijazniti z razmerami. Takoj po podpisu pogodbe je v Obrajni/Halbrein tik ob meji pričel izhajati časnik Deutsche Grenzwacht, ki je ime nedvomno povzel po Murski straži,¹⁵⁶ in (ob graškem listu) zastopal vsenemško politiko ob meji.¹⁵⁷ Ob prvi obletnici zloma nemškega rajha sta Deutsche Grenzwacht in Grazer Tagblatt naglašala bolečino, ki je doletela nemštvo, in menila, da je bilo veliko ozemlja ukradenega, da so izgubili veliko svojih ljudi, ki so sedaj v nemilosti. Tagblatt je krivca za nastali položaj iskal tudi v avstrijski vladi, ki ni vključila več strokovnjakov z mejnega območja, pač pa se je »zanesla« na svoje dunajske diplomate, ki da jim za južno mejo sploh ni mar.¹⁵⁸ Prav tako so bili skeptični do sestavljanja komisije, ki je imela nalogo (skupaj s slovensko komisijo in zunanjimi arbitri) na terenu urediti še zadnje detajle pred dokončno ratifikacijo pogodbe. Kljub temu da je bil za komisijo predviden domačin Franz Kamniker, so na shodu na graškem Trgu svobode izražali nestrinjanje z drugačnimi rešitvami in na vso moč »navijali« za lokalnega predstavnika, saj so hoteli nekoga, ki pozna razmere do obisti, do zadnje kmetije, ki je domače krvi in čuti s prebivalci. Protestniki so enoglasno vpili, da se mora krivica, storjena s tem ropom, popraviti, Maribor, Ptuj in celotna Dravska dolina itd. pa so nemški in morajo nemški ostati. Tako kot so Francozi 40 let čakali na, po njihovem nemško, Alzacijo in Loreno, so bili enotni, da si bodo dan za dnem, leto za letom prizadevali vrniti brate na jugu pod Avstrijo. ¹⁵⁹

4Velikonemške ideje, nacionalizem, antisemitizem in predvsem maščevanje so veli izpod peres vsenemških graških dopisnikov. Časnik je pozival k obnovi nemštva, češ da so mirovne pogodbe le točke na poti preoblikovanja, medtem ko da ne gre pozabiti izgubljenih bratov na jugu.¹⁶⁰ S tako zastavljenimi cilji je graško vsenemštvo spremljalo tok dogodkov. Razmejitev na jugu je bila po mnenju časnika povsem napačna.¹⁶¹ Cvetoča mesta in trgi da so bili dobesedno odtrgani od nemštva, čeprav da je dežela od nekdaj spadala v nemški kulturni prostor. Časnik je vedno bolj pozival nemštvo na meji in ostalo avstrijsko nemštvo vseh strank in slojev, da pomagajo pregnancem in tistim, ki so še zmeraj na jugu, da se včlanijo v spodnještajersko organizacijo, novoustanovljeno poddruštvo Südmarke, Gau Unterland, naslednico nekdanjih krajevnih društev v Mariboru, Celju in na Ptuju. Prvopodpisani poslanec Heinrich Wastian, tudi član komisije za dokončno določitev meje, ¹⁶² je bodril vsenemške vrste, da je treba nastopiti enotno, da bratje na jugu ne »poginejo«. ¹⁶³

5Tudi v ta namen so v Gradcu in drugod z odprtimi rokami sprejemali spodnještajerske nemške veljake, ki so emigrirali v Avstrijo. Nekatere, kot recimo ormoškega odvetnika Gustava Delpina, so nekatera vsenemška društva (v njegovem primeru graška Armenia) imenovala za svoje častne člane. ¹⁶⁴ Prav tako so ob vsaki priložnosti skušali prikazovati nemškost slovenske Štajerske. Smrt Mihe Vošnjaka so denimo izkoristili za to, da so ga prikazali v »svoji« luči, češ da je bil že v mladih letih sovražen do Nemcev in nemštva, da je bil eden od začetnikov slovenizacije, ki je Spodnja Štajerska do takrat ni poznala, sprožila pa da je veliko sovraštva in srda do nemštva, in da je bil med ustanovitelji časnika Südsteirische Post, nemško pisanega slovenskega lista, ki je bil gnezdo sovraštva do Nemcev itd.¹⁶⁵

6Senžermenska pogodba je stopila v veljavo poleti (16. julija) 1920. Graško (in spodnještajersko) vsenemštvo je bilo navdušeno nad ponovno priključitvijo »prastarega« nemškega mesta Radgone, ki je končno postala svobodna, medtem ko da se bodo ostali kraji do Špilja v kratkem znebili slovanskega jarma. Radgona, tako časnik, naj bo zgled za (trenutno izgubljene) nemške kraje na Spodnjem Štajerskem, Radgona naj zbistri in predrami Maribor, Ptuj, Slovensko Bistrico, Pragersko, Lenart, Celje, Ormož, Rogaško Slatino, Konjice, Vitanje, Vojnik, Brežice in Dravsko dolino s starim nemškim Marenbergom in druge kraje, kjer še živijo ostanki nemštva. Z grenkobo je sprejelo priključitev Apaške kotline¹⁶⁶ k Jugoslaviji, kljub temu pa je pisec navajal, da bo nemštvo nekoč znova gospodar tudi na Spodnjem Štajerskem, ki so ga tako nasilno zavzeli jugoslovanski barbarski vojaki.¹⁶⁷ Časnik se je zavzel za to, da postane kotlina ponovno nemška, da je treba narediti korekturo senžermenske pogodbe in da je tudi večinsko prebivalstvo za Nemško Avstrijo, nikakor pa ne za Jugoslavijo. ¹⁶⁸

7Ne glede na »izgube« je bilo navdušenje nad doseženim na avstrijski strani meje izredno. Sprevoda v Špilju konec julija se je udeležilo več tisoč ljudi iz okoliških občin z novim deželnim glavarjem Antonom Rintelenom na čelu, prisostvovala so društva vseh vrst, vsi so proslavljali osvoboditev kraja. Zahvala, da so spet pod nemško streho, je bila vsesplošna. ¹⁶⁹ Osvoboditev Špilja in Radgone, ki je vedno spadala med nemška mesta na Muri in bila od zmeraj meja med kulturnim zahodom in vzhodom, so pozdravili tudi v poddruštvu Südmark Gau Unterland, vse tiste, ki so bili prisiljeni ostati pod Kraljevino SHS, pa so hrabrili, da bo prišel dan odrešitve, ko dobijo izgubljena območja ponovno nemško podobo. ¹⁷⁰ Pas Radgona–Špilje–Soboth vse do Drave je spet nemški, je časnik kipel od veselja, ko je ocenjeval, da je moralo prebivalstvo leto in pol prenašati južnoslovansko brutalnost, sedaj pa da je le korak iz svobodne Radgone do (zasedenih) vinorodnih Slovenskih goric, do trga Ljutomer in mest Ptuj in Ormož. Iz Špilja da se vidi nekoč cvetoči nemški Maribor, osvobojena zahodna Štajerska pa da sočutno gleda usodo nemških trgov in naselbin v Dravski dolini. Toda prišel bo dan, tako avtor, ko bodo tudi ta območja ponovno nemška.¹⁷¹

8Od podpisa pogodbe se je v graškem vsenemškem listu vse bolj pojavljala parola o ponovni priključitvi izgubljenih delov slovenske Štajerske k Avstriji. Graško in štajersko vsenemštvo je z gnusom gledalo na novo državo na jugu in menilo, da se v Šentilju pravzaprav začenja Balkan. Na drugi strani, je ponosno navajal list, je bilo v Radgoni spet vse po starem, veselje ljudi, ponosnih Nemcev, je bilo vseprisotno. Časnik je poročal, da je bilo mesto spet tiho, mirno in čisto kot nekoč, v gostilnah da so na mizah spet žemljice, preste, rogljiči, medtem ko daje na drugi strani meje vse narobe. V Gornji Radgoni da je že porušen kip Jožefa II. dokaz, da je tem barbarom še ta ljudstvu prijazni vladar napoti, zmotile pa so ga tudi patrulje srbske vojske, ki da sploh ne zna ne enega ne drugega jezika in (skupaj s slovenskimi odvetniki in duhovščino) moti siceršnjo »idilo« med obmejnim prebivalstvom. ¹⁷²

9Izgubljena območja so v nadaljevanju ostala skeleča rana graškega vsenemštva. Južna Tirolska in Spodnja Štajerska sta bili najvišje na »prioritetni« lestvici. Po krivem prelita nemška kri na mariborskih ulicah, trpljenje, ki da ga sproža slovensko sovraštvo do nemštva, vse to in še več so bili razlogi za nemir v njihovih vrstah.¹⁷³ Spodnještajersko nemštvo da je ostalo brez vseh pravic, šol, premoženja in društev, Slovenci pa da hočejo nemštvo popolnoma iztrebiti ipd.¹⁷⁴ V podporo rojakom na jugu so v Gradcu organizirali razna zborovanja društva Südmark (Gau Unterland ali Schutzortsgruppe Unterland Marburg in Unterland Pettau), ¹⁷⁵ številna predavanja (npr. predavanje profesorja Hansa Pircheggra) o Spodnji Štajerski ¹⁷⁶ z namenom utrjevanja zavesti o nepravični odtujitvi Spodnje Štajerske, ki naj bi se medtem popolnoma zbalkanizirala, in obletnice raznih društev, ki so do nedavnega delovala južno od nove meje; povsod je bila na dnevnem redu izgubljena (prastara nemška) Spodnja Štajerska, ki da jo je treba ponovno osvoboditi.¹⁷⁷

10Graško vsenemštvo je vse pogosteje »igralo« na to karto in predvsem južno od Gradca (bolj ali manj uspešno) krepilo (oziroma ohranjalo) zavest o izgubljeni deželi. Ko je umrl Josef Schober, član nekdanjega spodnještajerskega Volksrata iz Marenberga, ga je graško vsenemštvo počastilo z nekrologom, ki je zainteresirano javnost seznanjal z njegovimi zaslugami pri utrjevanju nemštva v Dravski dolini, češ da je že ob prvem slovanskem valu slovenskih voditeljev zavzel stališče, ki ga je obdržal do svoje smrti (bis sein deutsches Herz zu klopfen aufhörte). ¹⁷⁸ Prav tako so s cmokom v grlu pisali osmrtnico Wilibaldu Brodmannu, zaslužnemu za to, da meja ni potekala severneje. ¹⁷⁹ Ali pa Franzu Havličku, enemu od stebrov mariborskega nemštva, članu zadnjega nemškega občinskega sveta, članu graške trgovske in obrtne zbornice, ki da počiva na enem zadnjih projektov mariborskega nemštva, tj. pokopališču na Pobrežju. ¹⁸⁰ Na drugi strani je Napotnikovo smrt ponovno izkoristilo za blatenje slovenstva, češ da je bil kriv za slovenizacijo klera in da prav zaradi njegovega delovanja v spodnještajerskih mestih in trgih ni bilo več najti nobenega nemškega katoliškega duhovnika ipd. ¹⁸¹

11Retorika Grazer Tagblatt se v naslednjih letih ni kaj veliko spreminjala. Ravno nasprotno. Časnik je z avstrijskim vsenemštvom delil zapise o Spodnji Štajerski, objavljal razne prireditve, predavanja ali zborovanja na to temo. Na »repertoarju« vsenemškega glasila so bile razne obletnice (še posebej krvava nedelja) in nekrologi pomembnih spodnještajerskih Nemcev ipd. Medtem pa je »obračun« s spodnještajerskim nemštvom dosegel nov vrhunec, ko je v pisarnah mariborskih odvetnikov dr. Oskarja Orosela in dr. Otta Blankeja konec junija 1923 odjeknila eksplozija. V soboto, 23. junija zgodaj zjutraj, je na bivši Tegetthofovi ulici (blizu sodišča) neznanec odvrgel bombo, ki je popolnoma razdejala njune prostore, uničila pohištvo, okna in streho. Šokirano graško vsenemštvo je z velikim naslovom (bombe proti Nemcem v Mariboru) seznanjalo graško javnost z nedavnimi dogodki v slovenski štajerski »prestolnici«. Nemštvo v Mariboru in na slovenskem Štajerskem je bilo prestrašeno in ogorčeno hkrati, saj se je balo, da bo to povod za nove (politične ali nepolitične) napade v mestu, ki je še do nedavnega nosilo povsem nemško podobo, ¹⁸² sedaj pa je postalo torišče popolnega in odkritega napada na nemško manjšino.

12Kljub obvezi Kraljevine SHS, da bo ščitila interese manjšin, se je izseljevanje nemškega prebivalstva po podpisu mirovne pogodbe okrepilo. Čeprav je bila »drugorodnim narodnostim« (ob zadostnem številu otrok) priznana pravica do javnih in zasebnih manjšinskih šol, je nemški učni jezik ostal le na šolah, kjer so bili »izključno otroci pristne nemške narodnosti« v zadostnem številu (40 na razred). Ker je novi režim za ugotavljanje »narodne pristnosti« otrok junija 1921 uvedel t. i. imensko analizo, ki med »pristne« ni štela otrok iz mešanih zakonov ali otrok s slovensko zvenečim priimkom, je bila zaradi takšnega postopanja (in zaradi pritiskov) večina nemških šol do leta 1922 ukinjena ali slovenizirana. ¹⁸³ Nosilci oblasti so poskusili z raznimi administrativnimi ukrepi oslabiti tudi ekonomsko moč nemškega prebivalstva (ukaz o sekvestru nad premoženjem sovražnih državljanov s konca leta 1918, s čimer so do leta 1923 nacionalizirali del nemškega premoženja, junija 1919 razpust enot društev Schulverein in Südmark, ki so jim sledile številne podružnice drugih nemških društev). Neugoden izid plebiscita oktobra 1920 na Koroškem in slab položaj koroške slovenske manjšine sta botrovala temu, da je bila nemška manjšina na Slovenskem vse do konca leta 1921 povsem brez političnih pravic, saj ji nove oblasti niso dovolile, da bi se politično organizirala. Uspešnost reasimilacijske politike so potrdili rezultati ljudskega štetja leta 1921, ko se je število nemško govorečega prebivalstva na slovenskem Štajerskem (v primerjavi z letom 1910) zmanjšalo za več kot trikrat (s slabih 73.000 na slabih 22.000 oseb). ¹⁸⁴