1»Brazilija predstavlja eno najtežjih skrbi tega izseljeniškega odposlanstva,« je zapisal predstavnik za stike z izseljenstvom, izseljeniški odposlanec na ambasadi Kraljevine Jugoslavije (v nadaljevanju za državo uporabljam preprosto izraz Jugoslavija) v Buenos Airesu.¹ V poročilu o položaju jugoslovanskega izseljenstva v Braziliji je ugotavljal, da je njegova država tam glede na regulacije izseljevanja iz Jugoslavije imela opraviti z dvema vrstama oseb. V prvo skupino naj bi sodile tiste, za katere so veljale omejitve izseljevanja, v drugo pa tiste, ki so se lahko, vsaj v praksi, izselile brez omejitev. Jugoslovanske oblasti naj bi si želele vrnitve prvih v domovino, a le če bi se vrnili brez sifilisa in »Vujevih brošur« ter s sto dolarji v žepu. Glede drugih si Jugoslavija ni želela vrnitve, ne prej ne kasneje, je pisal odposlanec in zaskrbljeno dodal, da če jim jugoslovanski predstavniki ne bodo pomagali pri ukoreninjenju v Braziliji, se bodo vračali, in to nedvomno s »sifilisom in Vujevimi brošurami«. ² Marko Fil Vujeva je bil hrvaški pustolovec, ki je prehajal med kontinenti in ideologijami, dokler ni v Urugvaju nazadnje prišel v stik z ustaškimi voditelji in postal propagandist hrvaške skrajne desnice v Južni Ameriki.³ Ob poznavanju ustroja prve Jugoslavije je razumljivo, da je politična dejavnost oseb, kakršen je bil Vujeva, pri jugoslovanskih diplomatskih predstavnikih vzbujala strah. Obenem pa zapis izseljeniškega odposlanca ponazarja interese Jugoslavije ob oblikovanju izseljenske politike. Medtem ko sta ekonomski in politični vidik jasno razvidna, zapis priča tudi o nekem drugem aspektu, ki ga bom v članku podrobneje razčlenil.

2Poseganje Jugoslavije je omejevala brazilska imigracijska politika, ki je v priseljevanju videla način za izboljšanje demografske strukture, s tem pa tudi okrepitev države. Drugače rečeno, v skladu s »spoznanji« socialnega darvinizma, evgenike in »znanstvenega« rasizma je priseljevanje za Brazilijo predstavljalo orodje za nadomestitev večinoma temnopoltega prebivalstva z evropskim priseljenstvom, hkrati pa za zagon na industriji kave utemeljenega gospodarstva. Priseljenska politika je torej temeljila na prizadevanju po načrtnem »pobeljenju« prebivalstva.⁴ Z roko v roki s to politiko sta v tridesetih letih šla omejevanje javnega udejstvovanja in svojstvena strategija prevzema brazilskega državljanstva, ki je državam izvora odvzemala suverenost nad njihovimi državljani. Posledično so izseljenci za jugoslovanski in slovenski svet postajali nevidni, s tem pa so se izgubili tudi s polja raziskav izseljenstva, ki so tradicionalno obravnavale selitve posamezne nacionalnosti po svetu oziroma gibanja iz »nacionalnih držav v etnične enklave«.⁵ Osredotočanje na posamezno etnično skupnost v izseljenstvu ne zmore ponuditi vpogleda v kompleksne procese družbenosti migrantov. ⁶ Za ustreznejše razumevanje pozicioniranja in družbenega udejstvovanja migrantov je treba analizirati omrežja, v katera migranti vstopajo, in razmerja med njimi ter dejavniki, ki vplivajo na njihovo organiziranost. Pri tem kot pomembni agensi izstopajo države izselitve in priselitve, seveda s kompleksno družbeno stvarnostjo, ki jo prinašajo.⁷ V obdobju med vojnama so bile migracije veliko manj svobodne kot v obdobju liberalnih selitev, naselitev migrantov, posebej v čezoceanskih državah, je postajala vse bolj ustaljena,⁸ države pa so si prizadevale nadzorovati »svoje« ljudi. Kot poročajo tudi opazovalci tedanjih migracijskih gibanj, so migranti postali zgolj »enote nacije«, države pa so si prizadevale obvladovati vsak njihov korak.⁹ V tem duhu je migracijsko politiko oblikovala tudi Jugoslavija, pri čemer si je iz etnično jugoslovanskih izseljencev prizadevala vzgojiti državi lojalno diasporo. Izseljenska društva in organizacije naj bi ji pri tem služili kot most za dosego tega cilja.¹⁰

3Družbeno udejstvovanje slovenskih izseljencev v Braziliji je velikokrat zajemalo tudi skupine, ki so bile izseljencem domače zaradi skupne izkušnje »domovine«, torej Jugoslavije. Pri nekaterih je bilo treba vez z Jugoslavijo šele ustvariti, saj so izhajali iz Italiji priključene Julijske krajine, a so Jugoslavijo vendarle občutili kot domovino. Omrežja so sicer nastajala ob naselitvi, hkrati pa so se napajala tako iz vezi, ki so bile izseljencem poznane od doma, kot iz tistih, ki so bile v Braziliji prisotne že pred prvo svetovno vojno, torej pri priseljencih iz Avstro-Ogrske. Obenem velja opozoriti, da vezi niso prečile zgolj »nacionalnih meja«, ampak so transnacionalni stiki segali tudi čez ocean. ¹¹ Jugoslavija je namreč oblikovala aparat za navezovanje stikov z izseljenstvom, ki je izseljencem omogočal vzdrževanje odnosov z institucijami v »domovini«, s tem pa tudi dejavno poseganje v državno izseljensko službo. ¹² Z oblikovanjem takšnih stikov so prišli na dan tudi spori, ki so sicer stalnica izseljenskega življenja, a so bili v jugoslovanski skupnosti v Braziliji še posebej poudarjeni. Razloge za to gre iskati v specifičnem položaju skupnosti med državo izselitve in državo priselitve. Nastale okoliščine so nudile ugodna tla za delovanje določene vrste izseljenskih aktivistov, torej izseljencev, ki so razglašali svojo skrb za skupnost. Njihovo prizadevanje je nemalokrat našlo skupen jezik z jugoslovanskimi oblastmi, ne pa tudi s preostalo skupnostjo. Jugoslovanska diaspora, ki se je oblikovala s povezovanjem združenj jugoslovanske usmerjenosti, je bila torej zelo krhka, njen stik z »domovino« pa površinski. Ob tem sta v različnih trenutkih in z različno intenzivnostjo delovali tudi hrvaška in slovenska diaspora, ki nista šli v korak s prizadevanji Jugoslavije.

4V skladu s povečanjem zanimanja za raziskovanje državnih migracijskih politik, zlasti pa politik držav izselitve,¹³ je bilo v zadnjem času precej pozornosti namenjene ureditvi migracijske politike in odnosov z izseljenstvom v prvi Jugoslaviji.¹⁴ Kljub temu, da so nastale tudi študije o jugoslovanski diaspori in odnosih med izseljenstvom in izvorno državo, se te osredotočajo na ZDA.¹⁵ Pričujoči prispevek se umešča v raziskovanje jugoslovanskega izseljenstva v Južni Ameriki, s tematiko, ki ji zgodovinopisje še ni posvetilo ustrezne pozornosti. Izhaja iz predpostavke, da je izvajanje suverenosti nad »lastnim« prebivalstvom na tujem segalo onkraj stikov državnih predstavnikov in je omogočilo družbene transferje med Jugoslavijo in »njenimi« izseljenci, s tem pa spreminjanje jugoslovanskih družb in družb v izseljenstvu.¹⁶ Z rekonstrukcijo izseljenstva v Braziliji bo tako mogoče laže primerjati položaj, ki sta ga v jugoslovanskem družbenopolitičnem prostoru zasedala južnoameriško izseljenstvo na eni in severnoameriško na drugi strani, hkrati pa tudi vlogo, ki so jo diaspore imele v družbah priselitve. Izseljenstvo v Južni Ameriki je v primerjavi s tistim v ZDA, ki je predstavljalo nekakšen emblem jugoslovanske diaspore, stalo na obrobju državnih prizadevanj. Le primerjalna raziskava z diasporo v ZDA bi lahko pokazala, zakaj so se v ZDA razvile oblike organiziranega družbenega življenja in vezi z »domovino«, ki jih v južnoameriških državah ne moremo najti. Glede na to, da so južnoslovanski izseljenci gradili na omrežjih, ki so bila vzpostavljena pred prvo svetovno vojno, bi bilo posebej dobrodošlo, če bi raziskava temeljila na perspektivi dolgega trajanja. K takšni usmeritvi napotuje tudi izseljenska politika druge Jugoslavije, ki se je v marsičem zgledovala po prvi, čeprav je delovala z drugačnim ideološkim predznakom. ¹⁷

1Izseljevanje v Brazilijo in odnos države do izseljenstva v tej južnoameriški državi sta bila v temelju povezana z migracijsko politiko Jugoslavije, posebej pa z dejstvom, da je Jugoslavija bila nacionalizirajoča država.¹⁸ Podobno kot druge države v tedanji Evropi, predvsem pa novonastale v osrednjem in vzhodnem delu celine, je Jugoslavija delovala kot »lastnina« konstitutivnega naroda. Zasnovana je bila torej kot izraz Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki so po uradni ideologiji predstavljali plemena jugoslovanskega naroda. Pripadnike preostalih narodnosti, ki so v novi realnosti bili prepoznani kot narodne manjšine, pa je država postavljala v drugorazredni položaj. Kljub temu da se je država s pariško mirovno pogodbo zavezala k spoštovanju pravic narodnih manjšin, se določila večinoma niso uresničevala, saj je Jugoslavija v pripadnikih manjšin videla bodisi dediče Avstro-Ogrskega in Osmanskega cesarstva bodisi potencialno peto kolono sosednjih držav. ¹⁹ Ta razmerja so se zrcalila tudi v migracijski politiki, s katero si je država prizadevala nadzorovati in usmerjati selitvene tokove, pri čemer je omejevala izseljevanje konstitutivnega prebivalstva oziroma priporočala njegovo začasno vključevanje na delovne trge gospodarsko razvitih držav, kot so bile ZDA. Glede odhajanja pripadnikov narodnih manjšin ali »anacionalnih elementov«, kakor so jih uradno poimenovali, pa ni postavljala posebnih omejitev. ²⁰ »Konstitutivno« prebivalstvo je država namreč obravnavala kot vir ekonomske in socialne moči, medtem ko je »anacionalne« prebivalce imela za odvečne in je zato velikokrat, večinoma sicer s tajnimi okrožnicami, spodbujala njihovo izseljevanje.²¹ Glede na zastopanost narodnih manjšin v jugoslovanskem prebivalstvu je bil delež njihovega izseljevanja neproporcionalno visok. Kljub temu da so predstavljali zgolj osem odstotkov celotnega prebivalstva, je v letih 1924 in 1925 kar polovica izseljenih izhajala iz vrst »anacionalnih«, leta 1927 pa je ta delež znašal okrog dvajset odstotkov. ²² Politika glede odhajanja »anacionalnih« izseljencev je bila, če sledimo poročilu Izseljeniškega komisariata v Zagrebu, osrednjega operativnega in informativnega organa za izseljenstvo, vendarle zapletena in diferencirana. Po eni strani je bilo upravitelje namreč strah protidržavnega aktivizma »Makedoncev« v tujini, po drugi jih je skrbelo zaradi ekonomske škode, ki bi utegnila nastati zaradi selitve Nemcev, ekonomsko najmočnejše skupnosti v Vojvodini. Če je glede odhajanja »anacionalnih« izseljencev država vodila politiko dopuščanja ali v primeru Madžarov celo spodbujanja izseljevanja, pa je odhajanje »nacionalnih« izseljencev v Brazilijo zaradi klavrnih razmer na plantažah kave vse bolj omejevala. ²³

2Do leta 1924 je bilo izseljevanje iz Jugoslavije v Brazilijo zanemarljivo, v letih 1924 in 1925 je ta država prednjačila med izseljenskimi destinacijami, njena priljubljenost pa je proti koncu desetletja upadla. Konec dvajsetih let je zaradi prekinitve brazilskega subvencioniranja vozovnic na eni in jugoslovanskega omejevanja na drugi strani prišlo do padca izseljevanja.²⁴ Gospodarska kriza, politika zaščite domačih delavcev in uvedba kvot za priseljevanje so v tridesetih letih privedle do prenehanja selitev. Na začetku je večina izseljenih prihajala iz Vojvodine, iz vrst Nemcev in Madžarov, proti koncu desetletja pa je med izseljenskimi regijami prevladala Slavonija, kjer so bili izseljenci povečini Hrvati, precejšen delež teh je prihajal tudi iz Dalmacije. V tem času je osrednja južnoameriška destinacija jugoslovanskih izseljencev že postala Argentina. ²⁵

3Med tistimi, ki so odšli v Brazilijo z jugoslovanskega ozemlja, je bilo le malo Slovencev, njihove selitve se umeščajo v drugo polovico dvajsetih let in obsegajo nekaj več kot dvajset izseljenih letno, le leta 1926 jih je odšlo nekaj čez dvesto. Vsekakor je več Slovencev prišlo iz Italiji priključene Julijske krajine, čeprav je glede na to, da so bili italijanski državljani, zelo težko ugotoviti, koliko je teh priseljencev dejansko bilo. ²⁶ Število vseh jugoslovanskih državljanov, ki so v obdobju med vojnama živeli v Braziliji, se je po različnih informacijah gibalo med 40.000 in 60.000. Glede na to, da je v celotni Latinski Ameriki prebivalo okrog 250.000 jugoslovanskih državljanov, je bil delež izseljenstva v Braziliji precejšen in se je uvrščal na drugo mesto, za Argentino, kjer naj bi živelo okrog 120.000 »Jugoslovanov«. Tudi po deležu slovenskega izseljenstva v Južni Ameriki se Brazilija uvršča na drugo mesto. Ocene o slovensko govorečih izseljencih so zelo različne in se gibljejo med 5000 in 20.000, obe številki pa najbrž vključujeta tudi tiste, ki so v deželo prišli pred prvo svetovno vojno.²⁷ Tako velike razlike v ocenah so posledica izjemne razkropljenosti izseljencev po državi in neobstoja jugoslovanskega diplomatskega predstavništva. K takim razkorakom je močno pripomoglo tudi dejstvo, da se je nemalo »jugoslovanskih« in »slovenskih« izseljencev identificiralo s številčnejšim in bolj prestižnim izseljenstvom, ki jih je obkrožalo, in so torej prevzeli avstrijsko, nemško, italijansko ali madžarsko identiteto.²⁸

4Zapisi Izseljeniškega komisariata pričajo o tem, da je veliko tistih, ki so se izselili v Brazilijo, tja odšlo na stroške brazilske vlade (država São Paulo je subvencionirala prevoze že od konca 19. stoletja), kar pomeni, da je pri tem šlo za selitve ubožnih, najverjetneje ljudi s podeželja, in da je torej šlo za premike z »zemlje na zemljo«. V tem smislu so selitve predstavljale nadaljevanje tokov, ki so se na Slovenskem in širšem srednje- in južnoevropskem prostoru pojavili konec 19. stoletja.²⁹ Velik delež izseljencev se je s plantaž kave preselil v mesta, posebej med gospodarsko krizo, ki je prizadela kavno industrijo. V hitro rastočih mestih, posebej v São Paulu, ki je postal središče jugoslovanske društvene organiziranosti, so delo našli tudi izseljenci iz Julijske krajine, ki so se kot zidarji in obrtniki – tako kot njihovi vrstniki v Argentini – lahko nadejali posla pri gradnji javne infrastrukture. ³⁰ Med izseljenci pa je bilo tudi nekaj takih, ki so se povzpeli v premožnejše plasti brazilske družbe in so postali uspešni trgovci, gradbeniki in lastniki plantaž kave.

1Kljub znatnemu številu izseljencev jugoslovanska izseljenska služba ni pokazala pravega interesa za Brazilijo. Za to je obstajalo več razlogov. Najprej velja upoštevati objektivne pomanjkljivosti jugoslovanske diplomatsko-konzularne infrastrukture, ki je bila kadrovsko in finančno podhranjena.³¹ V Južni Ameriki je imela stalno predstavništvo zgolj v Argentini, kjer je leta 1929 odprla veleposlaništvo, prej pa je tam deloval generalni konzulat. V São Paulu je bil konzulat odprt leta 1929, a so ga že po letu dni zaprli, veleposlaništvo pa so odprli šele konec tridesetih. Dejstvo, da so bile južnoameriške države industrijsko manj razvite od ZDA in da so izseljenci tam v glavnem predstavljali delavce na podeželju, je dodatno okrnilo zanimanje Jugoslavije za vzdrževanje stikov. Medtem ko so v jugoslovanski izseljenski službi ocenjevali, da so izseljenci v ZDA pridobivali pomembna znanja za razvoj jugoslovanske industrije in rudarstva, tisti v Južni Ameriki niso imeli ničesar, s čimer bi lahko pomagali »narodnemu gospodarstvu«. ³² Poleg tega je bila prav Brazilija med južnoameriškimi državami na najmanj hvaležnem mestu, saj je postala nekakšno »odlagališče« za jugoslovanske nacionalne manjšine, »nacionalni« priseljenci pa so bili najmanj kvalificirani.³³ O tem, da so organi izseljenske službe o Braziliji dejansko razmišljali kot o deponiji za »anacionalne« izseljence, pričajo tudi razmišljanja jugoslovanskih izseljenskih aktivistov, ki so si prizadevali sooblikovati jugoslovansko migracijsko politiko. Med njimi izstopa dopisnik jugoslovanske ambasade v Buenos Airesu, odvetnik Ivo Ercegović iz okolice Reke, ki se je v Braziliji v dvajsetih letih pridružil svojemu stricu Baldu Pavičiću, lastniku plantaž kave. Ercegović, ki je med rojaki slovel kot »veliki nacionalist« in zaprisežen član Sokola, je v dopisu Izseljeniškemu komisariatu ugotavljal, da Jugoslavija ni imela definitivne politike do manjšin, ki bi zahtevala »sistematično, večletno delo, neodvisno od mandata določenega ministra ali strankarskih muh«. ³⁴

2Skrb glede »anacionalnih« izseljencev je zaposlovala tudi izseljenskega aktivista Dušana Tvrdoreko, ki se je zbal nezavidljivega položaja, v katerem so se znašli izseljenci po neuspeli revoluciji v São Paulu. Zaradi denarnih nagrad in obljub o prejemu posesti v primeru zmage vstajnikov je veliko priseljencev sodelovalo v vstaji proti klientelistični politiki brazilske republike, ki je leta 1924 izbruhnila v São Paulu.³⁵ Po obračunavanjih med vstajniki in vladnimi silami so mnogi utrpeli hude posledice, zaradi uničenja tovarn, ki so jim dajale kruh, tudi jugoslovanski Nemci in Madžari. Tvrdoreko je skrbelo, ker jugoslovanski izseljenci v nasprotju s subjekti drugih držav niso mogli računati na pomoč konzulata pri povračilu odškodnin, posebej pa se je zbal, da bi se množica »anacionalnih« izseljencev želela vrniti v Jugoslavijo. V imenu društva Jugoslovanska narodna zajednica, edinega jugoslovanskega društva v tem času, se je ponudil, da bi poskrbel za kratkotrajno namestitev »anacionalnih« izseljencev na plantažah kave, dokler ne bi našli druge rešitve. Da ne bi prihajalo do neljubih vračanj in da »konstitutivni« izseljenci ne bi množično prevzemali brazilskega državljanstva, je konzulat v Buenos Airesu pozval k ureditvi odnosov z izseljenci v Braziliji. ³⁶ Tvrdoreka je torej ubesedil strahove izseljeniškega odposlanca, ki smo ga spoznali na začetku članka.

3Predsednik Jugoslovanske narodne zajednice, dalmatinski trgovec Venceslav Paeta, ki je v Brazilijo prispel pred prvo svetovno vojno, je podčrtal brezup jugoslovanskih priseljencev v primerjavi z drugimi, zlasti Italijani, ki so lahko računali na temeljito konzularno zaščito.³⁷ Jugoslovanski izseljenci so stike z »domovino« vse do leta 1929, ko je bil odprt jugoslovanski konzulat, vzdrževali po francoskem diplomatskem predstavništvu. Večini izseljencev je to predstavljalo nepremostljivo oviro, saj so bili le redki vešči francoščine, francoski predstavniki pa niso znali južnoslovanskih jezikov.³⁸

4Vstaja leta 1924 je bila uvertura v prevzem oblasti Getúlia Vargasa leta 1930, ki je pometel z regionalnimi oligarhijami in v zvezne države postavil sebi podložne »interventore«. Vargasovo obdobje sta poleg centralizacije države zaznamovali intenzivna urbanizacija in industrializacija. Asimilacijski pritisk je po gospodarski krizi postajal vse intenzivnejši, pri čemer so težnje vladnih služb, navdahnjenih z idejami »znanstvenega« rasizma, sovpadale z rastočo ksenofobijo med prebivalstvom. Kljub razvoju množične kulture, ki je proslavljala ideal mestiçagem, torej rasnega in kulturnega stapljanja, so načela sprejemljivosti priseljencev postajala vse ostrejša, tisti, ki bi utegnili zamajati obstoječi družbeni red, pa so bili vse manj zaželeni. ³⁹ Nepreklicna »brazilizacija« ni bila povezana zgolj z družbenimi pričakovanji, ampak s čisto konkretno politiko: leta 1930 sprejeti zakon dveh tretjin je od podjetij zahteval, da sta bili med zaposlenimi vsaj dve tretjini rojenih Brazilcev (v praksi ga je bilo nemogoče izvajati, zato so sklenili med »rojene Brazilce« šteti tudi tiste, ki so bili poročeni z Brazilkami ali pa so vsaj deset let živeli v državi), zakon o državljanstvu pa je določal, da so tudi starši otrok, rojenih v Braziliji, avtomatično postali brazilski državljani.⁴⁰ Poleg tega se je veliko jugoslovanskih izseljencev udeležilo tudi spodletele revolucije leta 1932, ki si je prizadevala povrniti z Vargasovim udarom ukinjeni ustavni red.⁴¹ Neuspeh je privedel do dodatne stigmatizacije priseljencev.

1Pri vpogledu v družbenost priseljencev in delovanje njihovih društev je treba upoštevati težnjo k pobraziljenju, ki je omejevala potencialna prizadevanja jugoslovanskih oblasti, da bi nadzorovale »svoje« izseljence. Možnosti Jugoslavije so bile še toliko manjše, če upoštevamo njen šibki položaj v zunanjepolitičnih odnosih in mednarodni delitvi dela.

2Oblikovanje društev se je oprlo na vezi, ki so bile vzpostavljene že pred prvo svetovno vojno. Pri tem velja omeniti povezave s češkim društvom Slavija, ki je bilo prostorsko in idejno blizu jugoslovanskim. Češko društvo je bilo pogost gost prireditev v jugoslovanskih društvih, pojavile pa so se tudi ideje o povezovanju slovanskih društev (poleg češkega naj bi v zvezo stopili tudi poljsko in rusko društvo) in organiziranju po vzoru podpornih jednot v ZDA, ki pa niso zaživele.⁴²

3Zveze s Čehi so bile prisotne še pred osnovanjem Jugoslovanskega Sokola, ki ga je po prvi svetovni vojni nasledila Jugoslovanska narodna zajednica. Veliko njenih članov je izhajalo iz vrst južnoslovanskih nacionalnih aktivistov, premožnih trgovcev, obrtnikov in drugih uglednih priseljencev, ki so se med prvo svetovno vojno povezali v okviru Jugoslovanske narodne odbrane (JNO), organizacije, ki je v južnoameriških državah podprla prizadevanja Jugoslovanskega odbora v Londonu pri snovanju jugoslovanske države.⁴³ Med člani JNO je bil tudi trgovec in gostilničar Franc Košuta, doma z Vipavskega.⁴⁴ V prostorih njegove restavracije je bilo leta 1928 ustanovljeno prvo društvo priseljencev iz Julijske krajine z imenom Ornus. Ti priseljenci se menda niso želeli družiti z avstrijakantskimi priseljenci prejšnjih generacij, bolj verjetno pa je, da so želeli obnoviti družabno življenje, kakršno so poznali pred odhodom. ⁴⁵ Ni bilo točno pojasnjeno, kaj naj bi ime oziroma kratica pomenila, po nekaterih virih naj bi to bila okrajšava za Ovekovečiti rojstvo novega udruženja Slovenov. Društvo je bilo kratkega daha, saj je že leto dni po nastanku prišlo do razkola med projugoslovansko usmerjenimi in levičarskimi pripadniki. ⁴⁶ Jugoslovansko orientirani so ustanovili pevski zbor Primorje, iz katerega je kmalu nastalo istoimensko društvo. Sprva je delovalo kot Slovensko izobraževalno društvo, a so med člani in v upravnem odboru bili tudi Hrvati. Nekaj časa so se njegovi člani povezovali z izseljenci iz Julijske krajine v Argentini. Tudi sami so priredili protestno manifestacijo ob fašističnem obračunu z Vladimirjem Gortanom, ni pa znano, ali so obeleževali tudi žrtve prvega tržaškega procesa kot njihovi tovariši v ZDA.⁴⁷ Obenem so negovali stike z oblastmi Dravske banovine in na ta račun prejemali slovenske knjige in časopis Izseljenski vestnik Rafaelove družbe.⁴⁸ Ob plimi integralnega jugoslovanstva šestojanuarske diktature so pričeli vse bolj poudarjati jugoslovansko orientacijo, tudi zato, da bi se znebili očitkov zavezništva s hrvaškimi separatisti, ki so jih bili deležni od drugih jugoslovanskih društev in nasprotnih struj znotraj Primorja.⁴⁹ Jugoslovanska naravnanost je bila tudi v skladu z brazilsko ustanovitveno idejo mešanja kultur. Cilj Primorja je postal povezati vse »Jugoslovane tako iz osvobojene domovine kot neosvobojene brate«, tako da se je društvo v začetku tridesetih preimenovalo v Jugoslovansko kulturno društvo Primorje.⁵⁰ Kmalu zatem, leta 1934, se je pridružilo drugim društvom jugoslovanske provenience, ki so bila povezana v Jugoslovansko potporno udruženje (JPU). To je v času, ko Jugoslavija ni premogla predstavništva v Braziliji, opravljalo tudi konzularne posle. Med drugim je prevzelo tudi skrb za repatriacijo, po kateri je bilo v začetku tridesetih veliko povpraševanja. Tudi JPU je zaradi sporov med člani leta 1936 nazadnje razpadlo in ustanovljeno je bilo JPU 2. ⁵¹

4Vzroki za krhanje društvene kohezivnosti so mnogoplastni, najbrž pa jih gre iskati v različnem strukturnem profilu izseljenstva in s tem povezanimi napetostmi, ki so se z izbruhom gospodarske krize še zaostrile. Medtem ko so večino izseljencev iz Julijske krajine (ter hrvaških pokrajin) v mestnem okolju sestavljali zidarji in drugi obrtniki, so vodstvo skupnosti prevzele osebe z ekonomskim, političnim in socialnim kapitalom. Primer teh predstavlja Franjo Paternost, ki je pred izselitvijo z družabnikom v Ljubljani vodil trgovino s poljedelskimi pridelki in živili. Že konec leta 1922 je ugotovil, da »pri tvrdki ne gre vse tako, kot bi moralo«, zato je iz posla izstopil. ⁵² Naslednje leto se je s celo družino odpravil v Brazilijo, kjer je imel sestro, ki je bila poročena s polkovnikom in gospodarskim magnatom, lastnikom več tisoč kilometrov brazilskih cest. Svak mu je poveril vodenje žage na obrobju države São Paulo, pozneje pa se je Paternost z družino preselil v prestolnico, torej v São Paulo, in se usmeril v gradbeništvo.⁵³ Njegov uspeh v poslu ni ostal neopažen, v enem od brazilskih dnevnikov so o njem na prvi strani poročali kot o osebi, ki je pripomogla k »brazilski veličini«.⁵⁴ Večina zidarjev iz Julijske krajine je delala prek slovenskih pogodbenikov,⁵⁵ ki so najbrž sklepali posle tudi s Paternostom, ta pa je postal predsednik Primorja in kasneje JPU ter JPU 2. Z gospodarsko krizo je marsikdo pristal na cesti, kar ni moglo ugodno vplivati na odnose znotraj skupnosti. Z utrjevanjem Vargasove diktature so odpadale možnosti političnega udejstvovanja, kot medij vpliva na družbeno življenje pa so se ponujala trgovska združenja, ⁵⁶ kjer so bili v očitni prednosti gospodarstveniki, kakršen je bil Paternost. Nezmožnost poseganja v javno življenje je priseljence potiskala v intimno sfero, njihovo javno udejstvovanje pa se je omejevalo na društva, kjer so se razlike v socialni pripadnosti in interesih izrazile v ostrih konfliktih. Ni torej tako presenetljivo, da so člani društva Primorje Paternostu očitali intrigantstvo, kasneje pa trgovino s povratniki v Jugoslavijo, sam pa je članstvo krivil za protijugoslovanstvo in povezovanje s hrvaškim separatizmom. ⁵⁷

5Tudi jugoslovanski izseljeniški odposlanec v Buenos Airesu, torej predstavnik ministrstva za socialno politiko, ki je skrbel za vez z izseljenstvom, je po bivanju v São Paulu poročal o sporih med jugoslovanskimi izseljenci v mestu. Ti naj bi bili sicer prisotni tudi drugod po Južni Ameriki, a so bili konflikti v največjem brazilskem mestu očitno še ostrejši, pozicije posameznikov pa nejasne. Tudi po poizvedovanju pri »uglednih« izseljencih ni mogel priti do verodostojnih informacij, saj so bili pridobljeni podatki tako protislovni, da so društveni spori v Braziliji ostali zaviti v tančico skrivnosti. ⁵⁸ Napetosti so bile očitno tako ostre, da so državni predstavniki poseganje v tamkajšnje razmere ocenjevali za tvegano, za »drezanje v osje gnezdo«, Brazilija pa je očitno ostajala »ena najtežjih skrbi izseljeniškega odposlanstva«.⁵⁹ Kljub izraženi zavzetosti je izseljenstvo v Braziliji ostalo na obrobju zanimanj jugoslovanske izseljenske službe, ki si v »osje gnezdo« najbrž ni upala dregniti tudi zato, da ne bi vznemirila brazilskih oblasti. Vargasova vladavina je namreč postajala vse bolj avtokratsko-korporativna, s tem pa tudi nacionalizacijska. Leta 1938 je prepovedala celo izobešanje nebrazilskih simbolov in kakršno koli javno dejavnost v tujih jezikih.⁶⁰

1Ob množicah italijansko, špansko in portugalsko govorečih priseljencev so južnoslovanski v Braziliji ostajali »nevidni«. Njihova »domovina« je bila, kot je poročal Paternost ob svetovnem nogometnem prvenstvu leta 1930, izven športnih krogov popolnoma neznana. Nogometni zanesenjaki so bili prepričani, da bo brazilska reprezentanca potolkla jugoslovansko ekipo z »9 ali najmanj 5 proti 0«, zato so v boj poslali drugorazredno ekipo. Glede na kultni status, ki ga v Braziliji uživa nogomet, ni presenetljivo, da je po jugoslovanski zmagi država pretresena obstala in so Brazilci začeli poizvedovati po tej »zakotni« državi. Zanimanje je bilo tolikšno, da so, kot pravi Paternost, po zmagi o Jugoslaviji začeli poučevati v brazilskih šolah. Je nogometni reprezentanci, kakor je sklepal Paternost, res uspelo tisto, česar jugoslovanskim diplomatom ni uspelo v vseh letih delovanja, namreč postaviti Jugoslavijo na brazilski zemljevid? ⁶¹ Najbrž le za kratek čas, saj obdobje med vojnama, vzeto v celoti, priča o anonimnosti jugoslovanskih izseljencev.

2K temu je gotovo pripomoglo tudi nezanimanje jugoslovanske izseljenske službe za izseljenstvo v Južni Ameriki in zlasti Braziliji. Upravitelji jugoslovanskih selitvenih politik so o slednji razmišljali kot o požiralniku presežnega prebivalstva in ne kot o državi, ki bi Jugoslaviji pomagala pri gospodarskem in socialnem razvoju. Brazilija je torej postala odlagališče ne le za pripadnike nacionalnih manjšin v Jugoslaviji, ampak tudi za ljudi, ki niso ustrezali potrebam jugoslovanskega gospodarstva. Izseljenski odposlanec Vladimir Todić tega ni skrival in je v intervjuju za brazilski časopis povedal, da je bilo jugoslovansko podeželje prenaseljeno, medtem ko naj bi Braziliji primanjkovalo poljedelskih delavcev.⁶² Čeprav je Todić to povedal z nekakšnim ponosom, da je Jugoslavija Braziliji namreč lahko priskrbela ljudi, kakršne je ta potrebovala, ob razumevanju delovanja jugoslovanske izseljenske službe postane jasno, da država kljub bombastični retoriki o preprečevanju »odnarodovanja« izseljencev z »odvečnimi« ni načrtovala dolgoročnega vzdrževanja vezi. Tu se je odnos Jugoslavije do južnoameriškega izseljenstva v temelju razlikoval od emigracije v ZDA, od katere si je država obetala ekonomske koristi, hkrati pa tudi vpliv na porajajočo se gospodarsko velesilo in s tem na mednarodno dogajanje.

3Pomanjkanje interesa so izseljenski aktivisti znali spretno izkoristiti. Njihovo pozivanje k skrbi države za izseljenstvo je vsaj pri nekaterih spremljala prošnja, da bi bili prav oni tisti, ki bi vzdrževali vez med izseljenstvom in Jugoslavijo. Prizadevanje po poseganju v jugoslovansko politiko je tako mogoče brati tudi kot željo po lastni afirmaciji in ohranjanju statusa quo. Z oblikovanjem JPU in prevzemom konzularnih poslov so se želje aktivistov tudi dejansko uresničile, dejstvo, da je veliko izseljencev bilo zaradi goljufivih potez aktivistov opeharjenih, pa je sicer sprožilo preiskave pri oblasteh v »domovini«, ne pa daljnosežnejših odzivov. Nenazadnje so se prav ti aktivisti med drugo svetovno vojno najbolje odrezali kot propagandisti za »narodno stvar«, zato niso bili zlahka pogrešljivi. ⁶³ Aktivisti so torej lahko uspešno uresničevali svoje namere ob tihi podpori jugoslovanske diplomacije, ponavljajoče se spletke pa so marsikaterega izseljenca oddaljile od »domovine«. Ob tem se je treba zavedati, da je Brazilija z nacionalizacijsko politiko in preprečevanjem tujega vmešavanja nudila ugodna tla za prekupčevanje s povratništvom in drugimi dejavnostmi, za katerimi bi morala stati država izselitve.

4Vsi izseljenci vendarle niso sledili jugoslovanski politiki. Društvo Ornus je, čeprav v okrnjeni sestavi, delovalo tudi po razkolu, povezovalo pa se je z avtonomistično oziroma separatistično usmerjenimi hrvaškimi društvi. Med drugo svetovno vojno je Kraljevini obrnilo hrbet, po vojni pa je kot društvo Naš dom z Odborom za jugoslovansko Primorje v Argentini sodelovalo pri podpori prizadevanjem za priključitev Primorja k socialistični Jugoslaviji. Društvo je bilo dovolj majhno in kompaktno, oblike društvenega delovanja iz Julijske krajine so bile utrjene, obenem pa se očitno ni vpletalo v afere jugoslovanskega izseljenstva in je tako prebrodilo krize.⁶⁴

5Kraljevina Jugoslavija je kot modernizirajoča se država vzpostavila aparat za vzdrževanje odnosov z izseljenstvom. Pri tem je seveda izvajala določeno politiko, pri čemer je migracijska gibanja in odnose z izseljenstvom usklajevala z gospodarskimi in ideološko-nacionalnimi interesi. Kljub nezanimanju države za izseljenstvo v Braziliji lahko v arhivu Saveza organizacije iseljenika (organizacije povratnikov v Jugoslaviji) naletimo na poimenski seznam izseljencev, čeprav ni jasno, ali ga je pripravila diplomatska infrastruktura ali izseljenci sami med gospodarsko krizo, na kar namigujejo besede dopisnika Ercegovića.⁶⁵ Vseeno pa velja ugotovitev, da so bili stiki Jugoslavije z izseljenstvom v Južni Ameriki neprimerno skromnejši od tistih z njihovimi vrstniki v ZDA. Zaradi pomanjkanja stikov na eni in represivne ter asimilacijske politike na drugi strani tudi organiziranost izseljenstva ni mogla doseči ameriške ravni. Prav zaradi tega je v južnoameriških državah prihajalo do tistega, česar je bilo strah izseljeniškega odposlanca z začetka besedila, namreč da so se izseljenci »izgubili« ali pa podlegli vplivu oseb, kakršna je bil Marko Fil Vujeva.