1Pričujoči članek je celovita razdelava sicer nepolnega leta življenja in delovanja Jožefa Godine (1898−1986), udeleženca prve svetovne vojne, domoljuba, Maistrovega borca, narodnega delavca, redovnika, duhovnika ter urednika in publicista.¹ V njem so v dveh krajših poglavjih najprej predstavljeni Godinov rod in neposredni predniki ter obdobje od njegovega rojstva vse do dneva pred božičem 1918. Sledita dve okvirni poglavji v vsebinskem smislu naslova: poudarjeno obsežen prikaz njegovih dni med 24. decembrom 1918 ter pobegom iz ujetništva v zgodnjem februarju 1919, nato pa obdobje od marca do septembra 1919. V tem času je njegovo ime vseskozi in najtesneje povezano z rojstno pokrajino − Prekmurjem.

2Njegova takratna dejavnost, tudi publicistična, spada med najodmevnejše v pokrajini sploh. Zato bi obsežnejši ali tudi le krajši celovit pregled povojnega dogajanja v Prekmurju brez vsaj omembe njegove vloge nujno tvegal oznako površnosti, nepopolnosti ali celo ideološko pogojenega izključevanja osebnosti glede na njegovo poznejšo idejno usmerjenost in delo. Kot tak je bil deležen sočasnih in poznejših medijskih objav ter poznejših raziskav, spominskih in prigodniških zapisov, skratka velikokrat se je že pojavil in se pojavlja v znanstveni ter strokovni literaturi in publicistiki.² Iz njih se lahko razbere mnogo resničnih in nenamerno zgrešenih elementov pa tudi nekaj neosnovanih in morda celo tendenciozno zlaganih posamičnosti. Članek ima namen opozoriti na vsaj nekaj še nejasnih elementov dogajanj, njegovo vlogo v njih in tudi na omenjene posamičnosti. Zavoljo količine vsebin pa tu ne bo hkratnega pojasnjevanja vseh posamičnih razvojnih in časovno zaporednih stanj ter dogajanj ob koncu vojne in posebej v sami pokrajini.³ Takšnih pregledov je sedaj precej na voljo; o Prekmurju v nekdaj tako imenovani 'prevratni dobi' je pokojni Franc Kuzmič že sestavil priročno bibliografijo.⁴

3Glede obdelane in uporabljene literature avtor članka ugotavlja, da je virov o Jožefu Godini v madžarskem jeziku količinsko zelo malo; obstoječi – predvsem takratno madžarsko časopisje, izhajajoče na prostoru Prekmurja v Murski Soboti in Dolnji Lendavi − pa so bili razumljivo izrazito promadžarsko usmerjeni. Nadaljnja ugotovitev pa je o literaturi in virih v hrvaškem jeziku: teh, čeprav so jezikovno dostopnejši kot madžarski, slovenski raziskovalci doslej niso uporabljali ustrezno obstoječi količini in predvsem izpovednosti. Zato je marsikateri element o Jurišićevih akcijah − in povezano s tem o dejavnosti Godine − ostal slovenski javnosti zaenkrat manj znan. Kot doslej zadnji aktivnejši raziskovalec Godinovih dejanj v letih 1918−1919 se je v smislu kritičnega pretresa dosegljivega gradiva izkazal Viktor Vrbnjak. Sam Godina pa je pred več kot pol stoletja zaprosil svojo nečakinjo in po smrti pravno opolnomočenko mag. Karolino Godina, dr. med., spec. dermatovenerologije v pok., zdaj živečo v Celju, naj z zbiranjem objav/gradiva in z objavami njegovih še neobjavljenih besedil poskrbi za resnico o njegovem curriculumu vitae, kar je uresničila iz hvaležnosti do njega. Vse navedbe Karoline Godina, objavljene in tudi neobjavljene − nekaj jih je avtor pridobil ob obisku in pogovoru z njo v mesecih pisanja članka −, bodo razpoznavne z imenom.⁵ Zbrano gradivo svojega strica in gradivo o njem je predala več ustanovam, predvsem Nadškofijskemu arhivu Ljubljana. Več njegovih različnih člankov hranijo na mikrofilmih v NUK; nekaj jih je tudi v zbirki Studia Slovenica in prav tako v Pokrajinskem arhivu Maribor; obstaja tudi obsežnejša dokumentacija člankov v več škatlah v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota. Lastno zbirko gradiva o Godini si je ustvaril tudi pokojni V. Vrbnjak.

4Na sklep o podrobnejši seznanitvi javnosti z njegovo vlogo v teh dogajanjih so vplivali avtorjev rodbinski izvor iz ene od najbližjih vasi Godinove rojstne Dolnje Bistrice in zato zanimanje zanj, poznavanje najožjega prostora in preteklosti Prekmurja pa tudi priključitvena obletnica v letu 2019.

1Priimek Godina je v slovenskem prostoru danes maloštevilen, zato pa po kar nekaj njegovih nosilcih precej znan.⁶ Večstoletno tradicijo obstoja ima tudi na Hrvaškem⁷ in na Madžarskem, npr. na ozemlju sedanje županije Zala v zahodnem delu škofije Veszprém (širok pas severno od Blatnega jezera), za katero so že objavili vse priimke in imena, izpisane iz terezijanskih županijskih (javnih) in cerkvenih popisov prebivalstva v obdobju pred 1777.⁸ Zalska županija je do leta 1919 obsegala tudi prostor dolnjega Prekmurja vse do Mure, tudi vasi Črensovci in vse tri obmurske Bistrice, ožji okoliš tukaj živeče rodbine Godina.

2Zaenkrat najstarejši podatek o obstoju rodbine Godina na ozemlju današnje občine Črenšovci (v nadaljevanju se piše starejša oblika uradnega toponima), hkrati tudi najstarejši o rodbini sploh, je listina grofa Krištofa Baniča Dolnjelendavskega: ta je 18. maja leta 1638 bratom Janezu (Ivanu), Štefanu in Mihaelu Godini prodal mlin v Črensovcih na potoku Črncu za 200 tolarjev.⁹ Podatek pove, da so bili našteti tedaj že osebno svobodni kmetje, in ne podložniki Baničev. Najverjetneje so vsi trije živeli v tej vasi, kjer je, po dr. Ivanu Zelku, mož po imenu Štefan Godina dokazljiv v drugi polovici 17. stoletja.¹⁰ Vendar ni nujno, da je to bil prav ta omenjeni Štefan. Matični kraj bivanja rodu torej ni bila vseskozi Dolnja Bistrica, kot bi menili na osnovi poznejših podatkov o nastanitvi v 19. stoletju. Nasprotno, vsi razpoložljivi viri govorijo o njihovem prvotnem bivanju v Črensovcih, kjer so kot gospoščinski uradniki skozi generacije živeli v nadstropni kuriji/dvorcu, v katerem je bil stoletja dolgo tamkajšnji marof − sedež enega od posestnih uradov gospostva Beltinci, in ga najverjetneje že zelo zgodaj dobili v last kot nagrado. Po izumrtju črensovske veje Godin pred koncem 18. stoletja je dvorec ostal prazen; zato so ga čez nekaj let beltinski graščaki grofje Čaki (madž. Csáky) odkupili od dedičev in darovali tamkajšnji novoustanovljeni (1807) župniji sv. Križa za župnišče, ki je svojemu namenu služilo skorajda dvesto let.

3Plemiško listino in grb, se pravi nižjeplemiški naziv in status armalista, si je kar več članov družine, oziroma v bistvu vsi živeči iste veje hkrati, pridobilo nekaj let po omenjenem nakupu. Z listino, izdano v Požunu (današnja Bratislava), so ga dobili prav zgoraj omenjeni trije bratje skupaj 13. decembra 1646: očitno najstarejši Štefan Godina, njegova soproga Agata in otroci Peter, Janez in Elizabeta, nato Štefanova brata Mihael in Janez, Janezova soproga Marjeta ter Mihaelovi sinovi Štefan, Franc, Marko in Ambrozij, vsi kot prejemniki zapisani v listini kralja Ferdinanda III.¹¹ Potrditev statusa na skupščini stanov županije Zala in hkraten sprejem med županijsko plemstvo sta se morala zgoditi kar hitro zatem, saj je 'glava' rodbine dobil pomemben javni položaj na županijski ravni.

4Le dobro desetletje od poplemenitenja mlajši je namreč verodostojen podatek, da je že omenjeni plemič Štefan Godina opravljal eno najvišjih pravosodnih funkcij na ozemlju županije Zala. Vsaj v dobi med letoma 1658 in 1677 je bil plemiški sodnik medmurskega okraja (madž. muraközi járási főszolgabíró),¹² kamor je tedaj spadalo tudi območje celotnega dolnjega Prekmurja. To je pomenilo izjemno čast in potrditev ugleda te osebe med zalskimi plemiškimi družinami. Kot smo že zapisali, pa je malo verjetna istovetnost prav tega Štefana z omenjenim Štefanom Godino, živečim v Črensovcih tik pred koncem tega stoletja. Bržkone je šlo že za njegovega enakoimenskega sina. Še dva člana rodu, ugledni plemeniti Janez (Ivan) in pa Ignac Godina, morda Janezov sin, sta od začetka 18. stoletja naprej prav tako opravljala sicer nižjo od omenjene, a še zmeraj kar ugledno funkcijo zapriseženega sodnika prisednika okrajnega županijskega sodišča, vendar v okraju Egerszeg, se pravi v notranjosti županije Zala. Kot tak se Janez Godina (gl. sliko 1) v virih za gospostvo Beltinci omenja že v letu 1701 in je v njih navzoč še leta 1736, medtem ko ga madžarska literatura kot sodnika prisednika v tem okraju označuje med letoma 1716 in 1730; Ignac Godina pa je isto funkcijo opravljal vsaj med letoma 1752 in 1756.¹³

1Foto: Gregor Kovač, Maribor

2Gospodu Kovaču BSc., Maribor, se za posredovanje odtisa pečatnika kot tudi nekaj podatkov o rodbini Godina iskreno zahvaljujem.

5Rodbina je tu v Črensovcih in drugod v bližnji okolici, zagotovo pa v Odrancih, imela v lasti več nenastanjenih kmetij − brez podložnih družin, jih obdelovala z najeto delovno silo (dninarji) in tržila pridelke. Očitno je slej ko prej prišlo tudi do preselitve vsaj enega od sinov ̶ ali več ̶ omenjenih Godin v sosednjo Dolnjo Bistrico na tamkaj pridobljeno rodbinsko posest, kjer so se ustalili in zasnovali močno bistriško vejo. Izvirna črensovska rodbinska veja pa je konec 18. stoletja izumrla. Vendar so se pozneje tudi v Črensovce znova naselili posamični člani rodu. Ob omenjenih krajih je predstavnike družine ob koncu 18. in v prvi polovici 19. stoletja mogoče zaslediti še v drugih krajih zalske županije (Domašinec, Keszthely).

6Razširjenost in posestno bogastvo rodbine na Dolnji Bistrici v drugi polovici 19. stoletja je mogoče opisati kar z naštetjem vseh hišnih številk v vasi, kjer so Godine takrat živeli. V razpredelnici št. 1 so naštete hiše na prvotnih št. 8, 27 in 46, ki jim je treba dodati še hiše št. 9 in pa 21. V zadnji (št. 21) se je v začetku stoletja rodil nobilis Štefan Godina – morda brat Jožefovega pradeda Janeza (Ivana, prvi v preglednici 1), umrlega leta 1869 v Črensovcih; v hiši št. 8 je leta 1866 v starosti 32 let umrl nobilis Jožef Godina. Stric 'našega' Jožefa, Janez, pa je konec stoletja z družino še živel v novi hiši v prav takrat nastajajočem novem dolnjebistriškem zaselku Bednja (danes Bednjaj). Ime Godina je bilo brez dvoma najuglednejše družinsko ime na Dolnji Bistrici, poznali so jih tudi v sosedstvu. Vendar se nihče ni družbeno povzpel na kakšen vidnejši javnouradniški ali podoben položaj, kar je pomenilo, da svojih sinov niso pošiljali v višje stopnje šol z namenom uradniškega izšolanja. Ostajali so premožnejši kmetovalci. Tako številčna rodbina je z nasledstvom povzročala nenehno drobljenje zemljiške posesti, saj je vsaka veja želela sinovom zagotoviti vsaj kmečko eksistenco.

7Tudi njihov plemiški naziv, sicer v maticah prisoten vse do poznega 19. stoletja, je s tem nekoliko izgubljal veljavo. Vendar je bil dejanski razlog izgube njihovega plemiškega statusa drugje, namreč v ženitvi sinov še plemiških staršev z nevestami nižjega stanu. Vsi Jožefovi predniki v preglednici št. 1 so se oženili s hčerkami svobodnih kmetov ali celo podložnikov, se pravi z neplemenitimi (Karolina Godina: izjava Jožefa Godine njej o izgubi statusa zavoljo dedove druge poroke). Ko se je to ponovilo pri dveh generacijah in prišlo kot uradna informacija na sedež županije, je praktično samodejno sledilo ugašenje ali odvzem statusa tisti veji rodu. Očitno se je Jožef dobro zavedal svojega plemiškega porekla, pa tudi tu zapisanega o izgubi statusa.

1Vas Dolnja Bistrica, ena od tamkajšnjih treh istega imena, ki ležijo v zaporedju tik ob Muri med Melinci in Hotizo ter se ločijo s predponami Gornja, Srednja in Dolnja, na območju katerih so ljudje zagotovo živeli že vsaj pred sedemsto leti, je na prelomu stoletja štela okrog 500 prebivalcev.¹⁵ Velika večina je torej poznala očeta in tudi celotno 'ródbino' Godina.

2Malo pred koncem 19. stoletja (12. marca 1898) je bil Godina rojen kot tretji izmed desetih otrok Marka in Marije, kot drugi sin za Martinom; med mlajšimi brati je tudi znan partizan ter povojni javni kulturni delavec in pisatelj Ferdo.

3Oče Marko Godina, nekdaj madžarski vojak, je v letih Jožefovega odraščanja imel gostilničarsko obrt na Dolnji Bistrici in je tudi zato spadal med takrat najbolj znane Dolnjebistričane. Sina Jožefa je poklicno namenil za nadaljevanje obrti, se pravi za gostilničarja, za kar bi ta nujno moral dokončati vsaj nižjo gimnazijo, s katero bi lahko zaprosil za prenos obrtne pravice z očeta nase. Osnovno šolanje je sprva opravljal v njim najbližji dvorazrednici na Dolnji Bistrici (ustanovljeni 1902), kamor je bil očitno vpisan najpozneje leta 1906.¹⁶ Desetletnega (1908) ga je oče odpeljal – nehote zaveden − v šolo v oddaljeni Resznek (jugovzhodno od Kobilja), kjer pa mu izključno madžarsko govoreče okolje ni ustrezalo. Na tam zastavljeno vprašanje o narodnosti, ali je Hrvat, je odgovoril: »Ne Hrvat, Slovenec.«,¹⁷ kar je bila njegova izpričana opredelitev za slovenstvo. Tam ni hotel ostati. Vrnil se je čez dobrega pol leta in nižje šolanje nadaljeval doma. Nato ga je oče vpisal v prvi razred nemškojezične schulvereinske šole v Ormožu, kjer se je naučil še nemščine; pravzaprav sta mu ti dve šolski 'gostovanji' še najbolj koristili zaradi znanja jezikov.

4Leta 1911 se je vrnil na Dolnjo Bistrico. Za nadaljnje šolanje pa oče »ni imel jasnega načrta«; zato ga je odpeljal v Črensovce k Jožefu Kleklu st., da bi mu ta dal kakšen nasvet. Tako je Jožef spoznal tam živečega legendarnega prekmurskega duhovnika, ki se je tja stalno naselil leto poprej. Prvič ga je sicer videl že leta 1904 na tamkajšnji cerkveni slovesnosti. Prav očitno je – glede na podatke o naraščanju števila − Klekl od svojega prvega prihoda v Črensovce (kaplan 1903−1905; nato vnovič po invalidski upokojitvi zavoljo nenadne hude izčrpanosti od 1910) vse intenzivneje vplival na tamkajšnje starše fantov in deklet v smislu odločanja za duhovniški ali redovni stan. V svojem narodnozavednem prepričanju je očetu svetoval Jožefov odhod v Ljubljano: »Vi ste Slovenec, mati Jožekova je Slovenka. Otroke trbej dati v slovenske škole. Naše slovensko središče je pa v Ljubljani, tam so slovenske škole. Zdaj pošljite Jožeka v Ljubljano.« Obljubil mu je ureditev bivanja in šole, zaradi česar je takoj pisal znamenitemu patru dr. Alojziju Nastranu, »vodji Marijanišča in prof. moralke«. Predvojne dijake iz Prekmurja v Ljubljani se je dalo prešteti na prste ene roke. Oče se je takoj strinjal in s tem v bistvu zapečatil sinovo nadaljnjo usodo.

5Od šolskega leta 1911−1912 naprej je Godina tako prebival pri redovnikih lazaristih (CM ali slovenska oznaka MD – Misijonska družba) v njihovem ljubljanskem dijaškem domu. Kako je Klekl prišel v stike z njimi? Znano je, da so celjski lazaristi po letu 1905 začeli organizirati duhovne vaje, na katere so vabili tudi mlade fante in dekleta iz Prekmurja; leta 1907 so v Beltincih izvedli znameniti misijon, ki ga je prihajalo poslušat mlado in staro od blizu in daleč. Rezultat obojega so bili prvi prekmurski gojenci lazaristov pri Sv. Jožefu v Celju in tudi prvi prekmurski dijaki, šolani v Ljubljani ter bivajoči v njihovem domu. Pri tem je očitno imel vlogo sam Klekl, saj je, po besedah Godine, osebno poznal več tamkajšnjih ljudi in imel prijateljske zveze z osebnostmi, kot so bili Gregorij Pečjak, Andrej Kalan in že omenjeni Alojzij Nastran. Jožef, vsaj pet let pred njim Mihael Kühar in še nekateri mladeniči so prišli v Ljubljano kot prvi; prav tam so se spoznali. Drugi so v Ljubljano prišli za le kratek čas, kot na primer Ivan Jerič, ki je jeseni 1912 v Šentvidu preživel teden dni. O teh prekmurskih dijakih in njihovi povezanosti je zapisal: »Glavni nosilci jugoslovanske misli pa so bili bivši dijaki v lazaristovskem dijaškem domu. Mihael Kühar in Mihael Erjavec iz Bratonec, Alojzij Kühar iz Ižakovec, Jožko Godina iz Dolnje Bistrice, Viktor Vereš in Jožef Škafar iz Beltinec, Bobovec iz Lipovec. Ta povezava je bila tako tajna, kakor da je sploh ne bi bilo. Nihče je nikjer ni imenoval. Nikdo zanjo vedel.«¹⁸ Karolina Godina trdi, da so ustanovili celo Društvo prekmurskih dijakov v Ljubljani, katerega prvi predsednik je bil prav Godina. Vsi našteti so nato v priključitvenem obdobju dejansko bili med najvidnejšimi prekmurskimi domoljubi.

6Več zapisov trdi, da se je Jožef Godina v Tavčarjevi¹⁹ Ljubljani šolal v Zavodu Sv. Stanislava v Šentvidu (poznejših znanih 'škofovih zavodih'),²⁰ vendar to ni res. Ob prihodu je sprva eno leto prebil v ljudski šoli in se naučil obvladovanja jezika za nadaljnje šolanje. Leta 1912 je vstopil v Ljubljani v nižjo gimnazijo; še pred tem pa je tam šel k birmi. Očitno je že imel stalne pisne stike s Kleklom, saj mu je ta v odgovor na njegovo sporočilo o tem obljubil, da bo z veseljem njegov birmanski boter, le da ga bo pri tem nekdo zastopal. Prejel je tudi zanimivo birmansko ime: »Ker je Klekl tudi »Jožef« kot jaz, so mi za birmansko ime dali ime škofa: Bonaventura (Jeglič).« Ohranjena je njegova prošnja predstojniku lazaristov za podaljšanje njegovega dotedanjega bivanja pri njih iz sredine julija 1915, ki priča, da je že takrat razmišljal o nadaljevanju šolanja v bogoslovju in o duhovniški službi.²¹ V njej je nadaljevanje izrazil kot svojo željo; prošnjo so ob njem podpisali tudi starši, ki so torej vedeli zanjo in ga v tem očitno podpirali. Duhovniški stan se mu je torej že kot srednješolcu zdel realna možnost eksistence. Dokončen sklep o tem − ob uspešni rešitvi iz madžarskega ujetništva − pa je v luči tega dozorel kot pika na i. Za dosego cilja je, seveda s časovnimi presledki, leta 1920 zaključil klasično gimnazijo v Ljubljani, ne pa škofijske. Njegovega imena med maturanti zadnje ni mogoče najti ne v tem letu ne v drugih; najdemo pa lahko istega leta tamkajšnjega maturanta Ivana Jeriča.²²

7Vpliv ljubljanske gimnazije je bil v njegovem nadaljnjem življenju vseobsežen. Lahko le ugibamo, v kolikšni meri ga je preobrazil v slovenskega domoljuba, kar bo izkazal že v poznem letu 1918.

8Leta 1916, verjetno kmalu po dopolnitvi polnoletnosti, so ga vpoklicali v kraljevo vojsko. Prekmurje je v vojaško-upravnem smislu pripadlo V. korpusnemu poveljstvu s sedežem v Bratislavi.²³ Godina se je sprva boril na vzhodni fronti v Bukovini – v spominu so mu ostale Černovice (ukr. Černivci) – in nato na italijanski fronti,²⁴ na Tirolskem, ter si pridobil nižji častniški čin podporočnika, kar je pomenilo vsaj nekaj izrednih dejanj poguma ali požrtvovalnosti na frontah pa tudi že strateških ali poveljniških sposobnosti. Tam je med drugim srečal predvojnega znanca iz doma lazaristov, Prekmurca Viktorja Vöröša, »dobrega prijatelja«, s katerim bo v stiku tudi v času svoje sombotelske ječe.

9Po razpadu fronte se je vrnil živ in zdrav ter sklenil takoj nadaljevati šolanje v Ljubljani. Vendar so razmere v zadnjih tednih vojne najavljale neko dotlej neznano in nesluteno dogajanje. Čeprav daleč od rojstnega kraja, je zagotovo dobival vesti o hitri radikalizaciji splošne situacije od sredine oktobra naprej, tudi v Prekmurju in širši slovenski okolici čez Muro, o zborovanju v Murski Soboti 20. oktobra in predvsem tistem v Ljutomeru 3. novembra, ki je z aktivno udeležbo več sto Prekmurcev izbilo dno dotakratnemu težavnemu življenju dolnjeprekmurskih rojakov.²⁵ Ponekod so šli kar v nebrzdan rop in uničevanje. Zgodnjenovembrska dogajanja predvsem v njemu najbližjih krajih – Črensovcih, Beltincih, Veliki Polani – so mu dala misliti.²⁶ Z ljubljanskim šolanjem pa je lahko nemoteno nadaljeval kljub dejstvu, da je od razglasitve Države SHS ter od združitvenega 1. decembra postal državljan tuje države.

10Takrat se je začenjala njegova povsem nova življenjska pot, pot prepričanega in v naslednjih mesecih konkretno preizkušanega prekmurskega domoljuba. Za domoljubne ideje je Godino, kot tudi mnoge druge Prekmurce, nedvomno navdušil Klekl. Ta je dotlej po 1913. umrlem murskosoboškem dekanu in dolgoletnem župniku na Tišini, Francu Ivanóczyju, že prevzel vlogo najuglednejše osebe prekmurskoslovenskih katolikov. Od leta 1913 je izdajal priljubljen list Novine v domačem dialektu ali v takrat že dolgo knjižnem jeziku in v njem s pisanjem o vse očitnejšem razpadanju oblastnih ustanov, s komentiranjem vsakdanjih dogodkov in razvoja situacije medijsko oblikoval razpoloženje tukajšnjega slovenskega življa. Danes je jasno, da je kot lastnik takrat edinega medija, pisanega v slovenskem jeziku, tiskanega in ljudstvu zelo dostopnega, neposredno vplival na potek dogajanj, med drugim na usmeritev ljudske jeze proti judovskim trgovcem, ne sicer kot sodobni 'medijski magnat', temveč predvsem kot dejanska duhovna avtoriteta. Že takrat je postal zaupna oseba in trdna opora proslavljenemu prof. dr. Matiji Slaviču.

11Takoj po koncu vojne²⁷ je dvajsetletni sedmošolec Godina že podpiral idejo priključitve Prekmurja k pravkar ustanovljenim novim državnim skupnostim. Navduševal se je nad početjem generala Maistra v Mariboru in pričakoval njegovo zasedbo Prekmurja. V času tik pred božičnimi prazniki je pomagal očetu z delom v domači gostilni. Tudi tistega usodepolnega 24. decembra 1918 je že dopoldne stregel madžarskim orožnikom iz dolnjebistriške postojanke.

1Dogodki z njim kot soudeležencem, ki so si sledili od predbožičnega dne, so bili že objavljeni v več verzijah časopisnih člankov in v raznih knjižnih izdajah, končno tudi zabeleženi oziroma opisani kot dokumentarno filmsko gradivo.

2Na dlani je, da brez akcije zavzetja Medmurja (hrv. Međimurja) in v sklopu te posebej pohoda Antić-Jurišićeve skupine tudi Godinovega dejanja na Dolnji Bistrici ne bi bilo. Zato je nujna vsaj osnovna seznanitev z operativnimi načrti, sestavo in izvedbo celotne akcije Hrvatov, sicer že druge zapovrstjo. Prva jim je zavoljo slabe pripravljenosti in premajhnega števila vojaštva v novembru (13. novembra 1918) hudo spodletela. Zasedbo Medmurja so po novembrskem polomu znova nameravali izvesti že 5. decembra. Vendar so jim nepričakovani incidenti v Zagrebu in drugod nekaj dni pred tem to preprečili; zato so jo prestavili na predbožični dan. Načrte so pod vodstvom v Zagrebu imenovanega poveljnika akcije, podpolkovnika Slavka Kvaternika, pripravili zelo vestno in realno, se temeljito seznanili s stanjem madžarske vojske in orožnikov v prostoru, nato več tednov od vsepovsod zbirali takrat mogoče vojaške enote, med njimi tudi dve četi od Maistra v pomoč poslanih Slovencev, torej Maistrovih borcev pod poveljnikoma stotnikoma Deklevo in M. Rakušo (Slovenski polubataljon), in določili poveljniški zbor ter štab. Končni cilj operacije je bila osvojitev Čakovca, medmurskega prostora in celotnega toka Mure na desnem bregu z mostovi in brodovi vse do kraja Kakonia. Sprožili so jo z odobritvijo le Narodnog vijeća v Zagrebu. Drugih ravni oblasti, predvsem pa beograjskega dvora, o njej niso vnaprej obvestili. Vse to je v obširni razpravi opisal Kvaternikov namestnik in operativni poveljujoči celotni akciji, podpolkovnik Dragutin Perko. Tu bo poudarek le na opisu enot in načrtu delovanja Antić-Jurišićeve skupine.

3Celotno zbrano vojaštvo so razdelili na dve fronti: južno in zahodno. Del prve sta tvorila tudi t. i. sokolska legija, nanovačena predvsem v Zagrebu in okolici, ter oddelek dalmatinskih mornarjev s poveljnikoma poročnikom fregate Robertom Antićem in Dalmatincem kapetanom Erminijem Jurišićem. Ista poveljujoča sta bila hkrati operativno vključena tudi v zahodno fronto, v okvir katere so od obstoječih enot odredili še obe Maistrovi četi in ki je imela nalogo nastopiti iz Štajerske: kreniti z vlakom iz Ormoža do Središča ob Dravi ter nadaljevati od Štrigove proti Muri oziroma iti do obmurskih strateških točk. Antić in Jurišić bi morala s podrejenimi enotami – sokoli/legionarji, mornarji, Slovenci in manjšim oddelkom posavskih prostovoljcev iz Nove Gradiške – skupno okrog 700 mož z devetimi mitraljezi in štirimi lažjimi topovi – zasesti oba mosta (cestnega in železniškega) ter brod pri Murskem Središću, in hkrati še vse brodove na reki navzgor do Razkrižja, posebej tistega v Sv. Martinu/Muri. V tem kraju naj bi se oba dela združila in šla družno do Murskega Središća, kjer bi se po zavzetju vseh naštetih točk ustavili in utaborili.

4Kako je uspela izvedba načrta? Hrvatom je šlo vse kot po maslu s takojšnjimi uspehi. Zbrane res močne hrvaške sile so z akcijo na določeni dan (torek, 24. decembra 1918) bliskovito zasedle Medmurje iz kar štirih smeri. Le Jurišićeva izvedba se je glede na načrt v zadnji fazi bistveno spremenila. Celotna zahodna fronta je šla tisti dan iz štajerske smeri ob 6.00 uri proti gornjemu Medmurju. Tako sta se Antić in Jurišić usmerila iz Varaždina čez Sv. Bolfenk pri Ormožu v Ormož, z vlakom prišla do Središča ob Dravi, se izkrcala in šla čez Štrigovo proti Muri. Jurišić se je pojavil v Sv. Martinu/Muri in tam čakal Antića za skupno pot naprej do Mur. Središća. Antić je šel proti Razkrižju in do reke, da bi zavzel oba strateška broda in takoj krenil proti Sv. Martinu/Muri. Oboji so se res potrudili in še pred poldnevom osvojili ter zavarovali vse te točke razen Mur. Središća. Ob 10.30 so se dotlej še aktualne oblasti in vojaštvo že predali v Čakovcu. V dobrih sedmih urah so Hrvati osvojili praktično celotno pokrajino in zagospodarili nad njo. Vendar je bilo z Jurišićem nemogoče vzpostaviti stik; zato so k njemu iz Čakovca poslali oklepni avto, ki je končno prinesel vesti.²⁸ Nato pa je z le delom vojaštva 26. decembra prestopil reko nad Murskim Središćem ter deloval v dolnjem Prekmurju vse do osvojitve Murske Sobote, čeprav za to ni imel nikakršnega ukaza, pooblastila ali vsaj napotka za tako ukrepanje na podlagi dejanske situacije. Tako se je vsaj spraševal eden od članov Perkovega štaba, Ivan Tkalčec, poveljnik Jurišiću dodeljene enote prostovoljnih dalmatinskih mornarjev. Ni mu bilo jasno, zakaj je Jurišić čez Muro krenil sam, brez neke občutnejše vojaške enote, ki bi zagotovo imela več možnosti za uspeh akcije.²⁹

5Poglejmo sedaj zelo strnjeno povzet dejanski potek dogodkov na obeh bregovih Mure med 24. decembrom 1918 in 3. januarjem 1919. Močnejši hrvaški oddelek prav pod vodstvom Jurišića in Antića je na predbožični dan šel iz Štrigove proti Muri. Ni jasno, ali sta skupaj prišla do Razkrižja; znano pa je, da je od Razkrižja do tamkajšnjega broda nastopil le Antić. Jurišić je dospel v Sv. Martin/Muri, kjer pa, razumljivo, ni in ni dočakal Antićevih enot, ki so po prestopu reke zavzele Dolnjo Bistrico. Krenil je naprej po desnem bregu proti Murskemu Središću, kjer je po zavzetju trga na božično noč in jutro tudi ostal kot zavarovanje tamkajšnjih strateških prehodov čez reko. Manj številčni del njegovih enot pod Antićem, kakih sto do največ 150 vojakov, je prvi dan akcije po načrtu nastopil proti murskemu brodu nad Razkrižjem, da bi ga osvojil: prišel je do Razkrižja in se pred 10. uro dopoldne pojavil pri brodu. Na poti so izvedeli o prisotnosti orožniške posadke na Dolnji Bistrici, torej v neposredni bližini broda, in jih nekaj že tudi ugledali na samem rečnem bregu ter začeli močno streljati nanje. Takoj zatem so s pomočjo Godine, ki je zaradi streljanja pritekel k Muri skupaj z brodarjem, z brodom, zasidranim na prekmurski strani, prečkali reko. Vendar so – brez vnaprejšnjega ukaza in v nasprotju z načrtom – po dogovoru z njim na levem bregu krenili nad tamkajšnje orožnike ter zasedli 'njegovo' Dolnjo Bistrico.

1Vir: OAKaG, objavo je odobrila mag. Karolina Godina

6O uspešni akciji pa niso nič javili Jurišiću. Kmalu po zavzetju vasi je poveljnik Antić Godini predal poveljstvo nad maloštevilno enoto svojih vojakov, ki mu jih je prepustil, z večino vojakov pa se takoj z brodom odpravil nazaj čez Muro in se po desnem bregu hitel pridružiti Jurišiću v Sv. Martin/Muri oziroma Mursko Središće. Ta je na božični dan pridobil podatke o stanju v Dolnji Lendavi in se, očitno v noči s 25. na 26. december, odločil za nadaljnjo akcijo, za usodni korak osvajanja levega brega. Že zgodaj zjutraj je prestopil reko in zasedel tamkajšnji prostor do Dol. Lendave skupaj z osrednjim krajem. Naslednji dan, 27. decembra, se je, ne vedoč o Godinovi nadaljnji akciji, odločil za združitev z njim in takojšnjo skupno osvojitev Murske Sobote ter krenil po cesti proti Črensovcem. Dogodki so se nato kar prehitevali. Zelo hitro se je prav ta nekomunikacija, izostanek medsebojne povezave, izkazala kot usodna za Godinovo nadaljevanje. Jožef je namreč na božič v vlogi poveljnika in 'lokalne oblasti' na hitro sklical še slabi dve desetini prostovoljcev iz Dol. Bistrice, hkrati pa okoliškim vaškim županom razglasil zavzetje sosednjih Gornje Bistrice in Črensovcev. Ta njegova dejanja danes zapisujemo tudi kot »osvobojenje, osvoboditev« teh vasi. Vendar je raje kot k Jurišiću šel še isti dan iskat pomoč celo v Štrigovo ter zvečer še v Ljutomer, kjer je dobil nekaj orožja. Godina je skratka hipoma postal vnovični vojak z velikimi pričakovanji Maistrove zasedbe Prekmurja. Pa se je obrnilo drugače.

7Že naslednji dan, v četrtek, 26. decembra, so madžarske enote po kratkem, krvavem boju, ki je na nasprotni strani terjal več mrtvih in ranjenih, pregnale Godino in njegove, da so se komaj zmogli umakniti čez Muro v Ljutomer. Nato pa je prav te Madžare 27. decembra pregnal iz Dolnje Lendave do Črensovcev prispeli Jurišić, dan zatem, v petek, prodrl v Beltince, tam prespal, nato šel v soboto, 28. decembra zjutraj, do Murske Sobote in jo zasedel. Vse to mu je uspelo z do največ sto vojakov, med katerimi je bilo tudi nekaj Maistrovih Slovencev z Rakušo, Deklevo in še nekaterimi. Udarno silo teh osvajalcev so tvorili legionarji oziroma elitna četa prostovoljske sokolske legije pod poveljstvom dr. Jerka Franetovića, namestnika poveljnika Roberta Antića, ki mu je bila kot taka dodeljena le nekaj dni pred akcijo (20. decembra) za najtežje naloge. Franetović je v spominskem zapisu trdil, da je legija kot predhodnica že na božič zvečer vstopila v Dolnjo Lendavo za zavarovanje nastopa Jurišićevega odreda proti Murski Soboti. Ko se je ta pohod nesrečno končal, pa je legija varovala umik vseh čet iz Prekmurja in ga sama zapustila zadnja s čolni čez Muro pri Hotizi do Sv. Martina/Muri.³⁰

8V Mursko Soboto je kmalu nato prišel tudi Godina s svojimi še preostalimi prostovoljci ter se nastanil v hotelu Dobray; pozneje, 2. januarja zvečer, se mu je pridružil še iz Veržeja prispeli A. Osterc. Brez pomoči pa se niso dolgo obdržali. 3. januarja, krepko pred svitom, so Madžari – po pridobljenih informacijah ali izdajstvu in pa z odlično izvedbo akcije – s hitrim vpadom zavzeli kraj. Vse presenečene, tudi Godino in Jurišića, so zajeli in najprej hoteli kar tam takoj ustreliti; vendar so si zadnji hip premislili in jih odpeljali v zapor v Sombotel ter na postopek pred izrednim sodiščem. Od tam pa je trem, med njimi Godini, uspelo v zgodnjem februarju pobegniti proti najbližjemu delu državne meje z Avstrijo in se vrniti čez Pinkafeld, Gradec v Maribor. Že naslednji dan je Jožef o vsem poročal Maistru.

9General Maister je kljub začrtani začasni demarkacijski meji na severovzhodu – ta je potekala po reki Muri do stika s Ščavnico, nato po takratni državni meji do Drave in nato po Dravi do stika z Muro − decembra 1918 že snoval tudi vojaško zasedbo Prekmurja. V zvezi s tem je podprl načrte Hrvatov za zasedbo Medmurja, s katerimi so ga seznanili kmalu po novembrski katastrofi, in jim na pomoč poslal dve stotniji svojih vojakov. Ne da bi slutili kakršno koli Jurišićevo in Godinovo 'solo akcijo', so Maister, Slavič, Jerič in drugi 26. decembra pripravili veliko in odlično uspelo zborovanje v Radgoni za propagando priključitve pokrajine. Po radgonskem zboru je general pričakoval vesti o hrvaškem uspehu, saj bi na podlagi teh lahko v nadaljevanju sam ali s pomočjo nekaj hrvaških enot takoj po novem letu zasedel tudi Prekmurje. Razsežnosti Jurišićeve nenačrtovane zasedbe takoj po božiču pa so ga zelo neprijetno presenetile. Kljub že zasedeni Radgoni in vroči želji po osvojitvi celotnega prostora prav zato takojšnje pomoči Maistra Hrvatu ni bilo. Prav takrat je prišla še dodatna smola, saj je moral že dva dni po radgonskem zboru zavoljo nenadnega protiudarca avstrijskih sil usmeriti vse svoje sile na Koroško, ki mu je vsekakor bila pomembnejša. Tako mu je za severovzhod zmanjkalo vojakov, opreme in prevoznih sredstev. Prav tako za zasedbo ni imel neposrednega ukaza iz Ljubljane. Potem ko je v naslednjih mesecih izgubil Radgono, pa tudi dejansko ni več mogel razmišljati o vojaški zasedbi Prekmurja.³¹

10O Jurišićevem nenadnem vpadu čez Muro so pisali vsi takratni odmevnejši slovenski in tudi hrvaški časniki, javnost je iz njih izvedela nepreverjene vesti, nekaj jih je bilo tudi povsem neverjetnih. V opisu izvedbe zasedbe Medmurja je na primer o njem zapisano, da je (v slov. prevodu) »v skupini imel tri stotnije [satnije; dejansko le dve] Slovencev pod poveljstvom stotnikov Rakuše in Dekleve, zagrebško prostovoljno četo in četo mornarjev, in še novogradiški bataljon, ki naj bi iz Ormoža krenil neposredno v Čakovec; Jurišić je s svojimi mornarji prestopil Muro pri Lendavi in tam razorožil več kot 1000 Madžarov, zaplenil je 2000 pušk, en top, kuhinje in nekaj strojnih pušk«.³² Še trikrat višjo številko uplenjenih pušk − kar 6000 (to je za celo takratno divizijo, in prav v Dolnji Lendavi (?)), in visok znesek uplenjene gotovine pa je navedla mariborska Straža, po njej je enako povzel še Mariborski delavec.³³ Najizraziteje pa je v svoji prvi objavi o tem dogajanju 2. januarja 1919 pretiraval Slovenski narod.

11Godinova dejavnost v dneh vse do zajetja 3. januarja 1919 bo v okviru zgoraj zapisanega predstavljena v obliki preglednice s časopisnimi in drugimi viri o le dveh najpomembnejših dneh, 24. in 25. decembru 1918. Sam Jožef jo je objavil v vsaj dveh virih kar nekaj časa po teh dogodkih, po njegovem zapisu nato še Slavič in zelo strnjeno verzijo še Karolina Godina v dokumentarno-filmskem zapisu. V opisih se posamični elementi ne ujemajo povsem; Godina in za njim še Matija Slavič jih opisujeta v medsebojno malenkostno razlikujočih se variantah. Zato bo ustrezno soočiti ne čisto vseh, temveč večino objav, z vsemi zgrešenimi in netočnimi podatki vred. Povzemanje vesti od časnika do časnika o takratnih dogodkih in sploh o razvoju stanja v Prekmurju je sicer bila vsakdanja praksa; v ničkoliko primerih pa je bilo uredniško še kaj dodano (izmišljeno). Ob Kleklovih Novinah ter Slaviču in Godini kot dokazljivih informatorjih oziroma avtorjih člankov je umestno vprašanje informatorjev o teh in sploh številnih prekmurskih novicah. Iz člankov izhaja, da so v uredništva prihajale iz Prekmurju najbližjih večjih krajev Gornje Radgone, Središča ob Dravi, Ljutomera in tudi Ormoža, za dogajanje v pozni pomladi 1919 pa še celo iz Štrigove.

12Najobsežnejši in časovno glede na stopnjo verodostojnosti še zelo ustrezajoč opis dogajanj na Dolnji Bistrici na predbožični in božični dan 1918 je podal Jožef Godina v Kleklovih Novinah na dan po desetletnici znamenitega zborovanja v Beltincih 17. avgusta 1919.³⁴ Enako obsežen in natančen, sestavljen po več virih, je bil šest let pozneje objavljen Slavičev opis.³⁵ Čeprav je Slavič poznal vse prejšnje zapise/objave, je − po mnenju avtorja − s tem daljšim zapisom v bistvu poravnal svoj 'dolg' oziroma dejstvo neomembe Jožefa Godine v svoji slovenski izdaji knjižice o Prekmurju iz leta 1921. V njej je ob opisu dogajanj okrog božiča 1918 poudaril Jurišićevo dejanje in omenil nekaj drugih mož, medtem ko o Godini tam ni sledu.³⁶ Novejši daljši opis dejanj dvojca Jurišić-Godina ter poudarjeno vlogo zadnjega je po večletnem zbiranju ustreznega gradiva prispeval Viktor Vrbnjak.³⁷ Izvirno spominsko podobo novoletnih in ponovoletnih dni v Murski Soboti, zajetja in ujetništva s pobegom vred je podal Anton Osterc.³⁸ Mag. Karolina Godina pa je o stričevih takratnih dneh spregovorila kot avtorica celotnega scenarija v trodelnem dokumentarnem filmu.³⁹

13Preglednica 2: Dogajanje ob Muri in na Dolnji Bistrici v torek, 24. decembra, in sredo, 25. decembra 1918 po zaporedju časovno najbližjih in poznejših časopisnih objav ter dok. filmu

14Že iz predstavljenih delov člankov in iztrganih delov dokumentarnega filma si je mogoče predočiti, kako je bila slovenska javnost obveščena o dogajanju v obeh dneh. Netočni dnevi/datumi, napačni posamični ali skoraj vsi številčni in dogodkovni elementi in še kaj so temeljna značilnost takratnega poročanja. Ponekod je poročanje prehajalo v domala pravljične razsežnosti. Od časnikov je daleč najmanj zanimanja za dogodke izkazal Slovenski narod, ki je sicer izjemno prednjačil z objavami v sklopu kompleksa o Koroški in tamkajšnjem dogajanju. Je pa prav ta časnik že tik pred koncem decembra v sklopu novic iz Madžarske objavil več zanesljivih in točnih vesti, dobljenih iz Prlekije o osvojenem Medmurju ter celo iz Budimpešte na dan dogodka, namreč o Jurišićevi osvojitvi Dolnje Lendave pa tudi o njegovem prodoru proti Murski Soboti.⁴⁷ O tem je lahko še isti dan vest v madžarsko prestolnico prišla le iz samega kraja, kar pa daje vtis o res hitrem pretoku novice, ki so jo že dva dni pozneje prebrali natisnjeno v Ljubljani. Vendar so se že v zadnji številki Naroda, izdani 31. decembra, po vesteh iz istega vira – torej iz Budimpešte –, lahko prebrale zastarele in tudi netočne informacije, celo o »drugi skupini jugoslov. vojske, ki je iz Radgone vdrla v Prekmurje ter se pojavila na črti Murska Sobota – Behavin« (z zadnjim so gotovo mišljeni Beltinci). O tamkajšnjem dogajanju po prvih ponovoletnih dneh je ta časnik nato objavljal le še izjemno kratke skope vesti o položaju, največkrat dobljene kar iz madžarske prestolnice (gl. preglednico 2).

15Kaj se je 24. decembra 1918 dejansko zgodilo na Dolnji Bistrici? Jožef Godina je tega dne dopoldne ob spoznanju, da so na nasprotni desni breg Mure dospeli vojaki, sovražno nastrojeni do madžarskih orožnikov na levem bregu in streljajoči nanje, takoj pomislil na dvoje:

• da so to »jugoslovanski vojaki«, ki jih je poslal general Maister za osvojitev Prekmurja, o katerih pa tisti hip ni vedel drugega – niti približnega števila –, kot da so tam in ga prosijo za pomoč s prevozom na brodu na prekmurski breg;
• da se je treba v hipu odločiti za ukrepanje v pomoč ali pa se umakniti in jih pustiti tam, kjer so bili.

16V danem trenutku se je odločil za pomoč napadalcem, skočil na brod in ga usmeril usodi naproti. Ga je v to instinktivno napeljalo še kako drugo čustvo kot misel, da bi se s tem lahko začela jugoslovanska zasedba Prekmurja, z njo pa konec osovražene madžarske oblasti? Od tega trenutka ga smemo označevati vsaj za domoljuba. Od večera istega dne pa še za poveljnika prvega, čeprav miniaturnega oddelka vojakov in prostovoljcev, ki so zasedli in držali oblast v vasi v lastnih rokah ter imeli štab v njihovi − Godinovi hiši. Vsega drugega takrat še ni vedel. Niti tega ne, da se prispeli vojaki niso mogli označiti – in tudi danes se pro forma nikakor ne morejo – kot »jugoslovanski«, temveč le kot hrvaški ali kot vojaštvo zagrebškega Narodnog vijeća, saj celotna akcija osvojitve Medmurja ni imela formalnega pokritja, se pravi odobritve najvišjih državnih oblasti Kraljestva SHS. Ko so Madžari po prvotnem šoku ob izgubi te pokrajine januarja 1919 sprožili diplomatsko protestno akcijo v krogih na mirovni konferenci v Parizu, so voditelji konference od Kraljestva SHS zahtevali pojasnilo, ki pa je prišlo iz vrhovnega štaba srbske vojske v Beogradu – da je to pač bila samostojna hrvaška akcija.⁴⁸

17Elementov, vrednih zgodovinopisnega prečiščenja, je še več. Vendar namen članka ni do potankosti analizirati dogajanja. Tukaj je treba opozoriti na dejstvo, da je bil Ivan Jerič edini, kolikor je znano, ki je pozneje sploh podvomil o ustreznosti Godinovega ravnanja v obeh kritičnih dneh. Kljub temu tu ne bo analize ne komentarja, saj so njegove besede takoj po izidu doživele odzivni komentar Karoline Godina.⁴⁹ Končno podobo ustreznosti ravnanja Jožefa Godine naj si bralec ustvari sam.

18Od 26. decembra 1918 se je položaj v dolnjem Prekmurju iz prvotnega Jurišićevega nedvomno pustolovskega – sam Godina ga je v več slovenskih časnikih v letu 1919 grajal kot neustreznega – prelevil v precej realno možnost zavzetja cele pokrajine.⁵⁰ Godina in Jurišić sta se osebno srečala šele v že osvojeni Murski Soboti; tam so se znašli tudi drugi Slovenci, denimo častniki Osterc, Rakuša in še dva, nekaj Hrvatov in Božidar Sever, predstavnik pravkar ustanovljenega Narodnega sveta za Prekmurje. Vendar Jurišiću, ki je takoj po zavzetju odrinil v Medmurje in prosil za vojaško pomoč, za akcijo ni uspelo pridobiti prav nikogar. Tako je bila brezupno obsojena na hiter konec, ki se je zgodil že ob prvem dobro pripravljenem in izvedenem madžarskem protinapadu. Ta edina vojaška akcija v Prekmurju, katere cilj je bila priključitev pokrajine h Kraljestvu SHS, do trenutka ustanovitve 'Murske republike' − ki pa je s tem ciljem ne gre povezovati –, je bila vseskozi spontana in končno tudi neusklajena z Maistrom. Očitno nihče ni razmišljal o nujnih medsebojnih stikih; tudi med Jurišićem in Godino jih v kritičnih trenutkih ni bilo.

193. januarja 1919 je bilo v Murski Soboti v res le nekaj urah vsega konec: Madžari so še pred svitom po kratkem boju in osvojitvi središča kraja zajeli vse naštete.⁵¹ Vsi omenjeni – razen ranjenega Jurišića − so že stali pred strelskim vodom, ko si je madžarski častnik premislil in jih poslal v županijsko prestolnico Sombotel v ječo. Godina pa se je takoj zbal, da bo postavljen pred hitro izredno sodišče. To sodišče so županijske oblasti vseh obmejnih županij na ukaz notranjega ministrstva ustanovile že v zgodnjem novembru 1918 in je po potrebi takoj delovalo.⁵² Zato se je po Osterčevem nasvetu od trenutka zajetja naprej izdajal za študenta Franca Petovarja iz prleških Bunčan, torej Štajerca, v strahu, da bi ga – ob razkrinkanju resnične identitete – brez odlašanja ustrelili kot veleizdajalca. Epizoda njihovega ujetništva in posebej pobega iz dobro zastražene sombotelske ječe v dve skupini ločenih jetnikov se je, po kar treh prepričljivih objavah Godine, zgodila v noči s 5. na 6. februar 1919.⁵³ Vendar se je srečno rešila le prva skupina treh ubežnikov: on, Osterc in Polak; druge štiri pa so Madžari v nesrečnih okoliščinah malo pred mejo zajeli in odpeljali nazaj v ječo. Rešili so se šele pred koncem marca, že v dneh boljševiške oblasti.

20Še enkrat je treba zapisati o vojakih: v citiranih in drugih takratnih časopisnih vesteh in spominskih zapisih je precej govora o prisotnih madžarskih vojakih. Zato je na mestu pripomba, da teh na prelomu let v Prekmurju ni bilo v večjem številu oziroma da so le oba največja kraja varovale nekoliko močnejše vojaške posadke. Za red in mir so tam, in tudi v postojankah na državni meji ob Muri, po zgodnjenovembrskih dogajanjih skrbeli stalni policijski orožniki. Medtem je pred novim letom meščanska vlada skušala vzpostaviti novo državno vojsko. Dokaz za to je Godinovo čudenje ob madžarskem prevzemu Murske Sobote, ko ni mogel prepoznati vojakov z rdečimi našitki in so mu to pojasnili sami. Oblasti so po Jurišićevem poskusu osvojitve takoj vzpostavile vir sredstev, iz katerega so vzdrževale nastavitev tristo najetih vojakov v pokrajini ter na meji ob Muri. Kaj so si Madžari mislili, ko so izvedeli priimek (Jurišić) človeka, ki je kot poveljnik sodeloval v hrvaški osvojitvi Medmurja in hotel zavzeti še Prekmurje ter jih je verjetno spomnil na svojega soimenjaka in sonarodnjaka, ki je leta 1532 s trdovratnim kljubovanjem in herojsko obrambo rešil trg Kőszeg pred obleganjem mogočne osmanske armade na čelu s sultanom Sulejmanom ter zato postal madžarski nacionalni junak, pa bo najverjetneje ostalo skrivnost.

21Tudi v teh vesteh je bilo več netočnosti in pretiravanj, recimo ta, da je bil v skupinici ujetnikov iz Murske Sobote, ki so jih z Jurišićem vred pripeljali v Veliko Kanižo, tudi »slov. oružnik Josip Jerić«.

22V Godinovi zgodbi leta 1919 je pobeg iz sombotelske ječe edini vsebinsko res sporen dogodek, kar sicer ne bi bil, če ne bi doživel še Jeričevega opisa. Obširno in verodostojno sta ga opisala Godina (večkrat) in tudi Osterc; vendar sta ga oba opisala brez omembe kakršne koli pomoči 'od zunaj'.⁶³ Jožef je pobeg do res najdrobnejših potankosti opisal desetletje pozneje kar dvakrat, se pravi po še razmeroma kratki dobi in zagotovo brez pozabljanja, kar prepričljivo veje iz prav vsakega njegovega stavka − citiral je celo takratne dialoge med sojetniki −, tako sveža pred očmi sta mu še bila ta noč in prihod v Maribor.

23Zato je težko dojemljivo, kaj je v svojih spominskih zapisih o reševanju prav teh ujetnikov dvakrat izpovedal Ivan Jerič. Tako piše: skupaj z Mihaelom Küharjem ga je general Maister poklical k sebi in ju napotil v Sombotel rešit »ujete jugoslovanske častnike«. To naj bi se po njegovi prvi verziji zgodilo malo pred sredino februarja; po drugi verziji v bistveno obširnejšem opisu akcije pa je taisto reševanje časovno postavil v dneve po 21. marcu, po boljševiškem prevzemu oblasti na Madžarskem.⁶⁴ Dejstvo je, da sta bila kot Prekmurca in aktivna govorca madžarščine idealna za takšno reševanje. Očitno je, da se njegova prva verzija časovno sicer ujema s prejšnjimi navedki Godine in Osterca, vsebinsko − v variantah konkretne izvedbe pobega brez zunanje pomoči oziroma z njo − pa ne. Po dneh/datumih je bil potek dogajanj videti takole. Godina in Osterc prav nikjer ne omenjata zunanje pomoči, ki bi jo sicer nujno morala, če bi do nje dejansko prišlo. Po besedah prvega sta že 7. februarja, kar je bolj verjeten datum, po zapisu Osterca pa najpozneje 10. februarja prispela v Maribor in Godina se je naslednji dan pojavil pred Maistrom. General je torej 8. februarja izvedel o njihovem pobegu, ničesar pa še o usodi druge skupine, za katero je Jožef predvideval, da so jih na begu zajeli. Slovenec je vest o uspešnem pobegu in vrnitvi treh objavil 12. februarja, vendar so jo v uredništvu izvedeli vsaj dan ali dva poprej, zagotovo iz Maribora. Godina je Maistra prosil za ukrepanje za rešitev še preostalih. Najverjetneje se je general takoj po vesteh o usodi drugih štirih odločil, da jim bo pomagal.

24Bistvo neustreznosti podajanja dogodkov je v naslednjem: Jerič v Mojih spominih trdi, da sta s Küharjem uspešno rešila obe skupini hkrati, v prvi je bil Godina (»Beg se je posrečil in po trudapolnih ovinkih so prišli v Jugoslavijo.«). Tako Godina kot Osterc pa o času rešitve drugih štirih trdita drugače, izjavi pa sta časovno povsem usklajeni (Godina: »Rešeni so bili šele enkrat spomladi.«; Osterc: »Za drugo četverico smo pozneje zvedeli, da so se ustavili v neki vasi /…/ Izpustili so jih boljševiki, ko so na Madžarskem prišli na oblast.«) in s tem nujno zavračata Jeričevo in Küharjevo februarsko in marčno rešitev vseh hkrati. Godina je o usodi teh štirih izvedel od enega od njih, M. Rakuše, ki ga je leta kasneje (očitno pa pred objavo podlistka V mongolskem ujetništvu) šel obiskat celo v Bitolo, kjer je Rakuša služboval kot podpolkovnik. Ta mu je točno opisal pot v svobodo malce pred koncem marca, ki se je zgodila po čisti sreči in brez pomoči drugih. Je bila ta takrat enormno dolga pot k Rakuši za Godino tako pomembna, da jo je hotel opraviti 'v imenu resnice' in jo je tudi opravil?

25Edina točka, v kateri sta se obe varianti cele zgodbe neposredno »stikali«, je bila omemba Viktorja Vöröša, ki sta ga vključila Jerič in Godina. Prvi piše, da sta ga s Küharjem poznala kot Prekmurca in častnika z italijanske fronte, ga poiskala v Sombotelu, kjer je po vojni nadaljeval študij bogoslovja, ter ga s še enim bogoslovcem Prekmurcem pregovorila za aktivno pomoč v njunem »uspešnem reševanju«. Godina pa je Vöröša poznal že iz Ljubljane, bil z njim na fronti na Tirolskem in se v ječi spomnil, da je bil v sombotelskem bogoslovju. Tik pred koncem januarja mu je po neki natakarici pisal za pomoč v denarju in priboljških ter ga spomnil na njune tirolske dni; pisemce pa je podpisal seveda z izmišljenim imenom in priimkom Franc Petovar. Vöröš je takoj spoznal identiteto pisca in mu to v pisnem odgovoru dal vedeti: »Kdo bi si mislil, da se skrivaš ti pod tem imenom?!« Madžari so pismo kar več dni premlevali in skušali ugotoviti, kdo naj bi prejemnik v resnici bil. Godina se je v smrtnem strahu − saj je na zaslišanjih izjavo podpisal s priimkom Petovar – odločil za kar samostojen beg iz ječe. Nato pa so po preudarku sklenili, da v usodni noči pobegnejo vsi.⁶⁵ Prav lahko bi se zgodilo, da bi ga ta Vöröšev stavek nehote pokončal. No, že maja 1919 sta se znova srečala, tokrat v Mariboru, kamor je Jožef prispel na Maistrovo vabilo, tam pa je že bil tudi Vöröš. Gotovo sta si imela kaj povedati.

26Mogoče je torej, z logičnim razmislekom pa le malo verjetno, da se je Jerič ob pisanju Spominov po desetletjih od teh dogodkov časovno zmotil za mesec in pol in se je pozneje v Zgodovini madžarizacije skušal popraviti vsaj v tem elementu svoje zgodbe. Zastavlja se več vprašanj, najbistvenejše pa je: Ali je ujetnikom v danih razmerah sploh bilo mogoče pomagati od zunaj? Neusklajenost izpovedi dveh oziroma celo treh ubežnikov (Godine, Osterca, Rakuše) – usklajenih v naknadnem dogovoru o njunih izjavah – in Jeriča bode v oči. Tudi o tem delu Godinovega leta 1919 si naj bralec resnico ustvari sam.

27V naslednjih pomladnih mesecih 1919 je trojec Jerič, M. Kühar in J. G. vseskozi usklajeno deloval za enoten cilj: vojaška zasedba in priključitev Prekmurja h Kraljestvu SHS. Godina se je torej po lastni trditvi zaobljubil postati katoliški duhovnik, če se mu uspe rešiti. Skoraj zagotovo je le za las ušel smrti. Dejansko sta ga ta dogodek in predvsem rešitev tako prevzela, da se je dokončno odločil za redovništvo in nato še za duhovniško posvetitev. Pred koncem leta 1941 se je ob nemški okupaciji Gorenjske, ko je kaplanoval na Jesenicah in živel v župnišču, po pravočasnem obvestilu tamkajšnjega župana v trenutku umaknil na 'varno' in si tako z begom najverjetneje znova rešil glavo. Iskala naj bi ga nemška tajna policija, ki je dobila podatke o njem od Madžarov – ti pa so ga še zmeraj iskali kot veleizdajalca. Vendar je to že neka druga njegova zgodba, ki pa je imela korenine v zgoraj opisanih dogajanjih.

1Foto: Štefan Hozjan, Trnje, 2020

1Godina se ni vrnil v Ljubljano na šolanje. Tudi ne domov – tam bi ga oblasti slej ko prej zagotovo aretirale. Naslednji dnevi in tedni so ga kar hitro vnovič potegnili v vrtinec dogodkov glede nadaljnje usode pokrajine: na njegovo marčno pot v okviru delegacije iz Ljutomera v Ljubljano in Beograd; v majsko soorganiziranje prekmurske legije v Ljutomeru v okviru priprav na zasedbo Prekmurja in po prekinitvi teh v sodelovanje pri izpisu spomenice oziroma memoranduma prekmurskih Slovencev za pariško mirovno konferenco v juniju; v nastop na ljudskem zborovanju v Beltincih 17. avgusta 1919 in kmalu nato v odkrito hrvaško aspiracijo po nastavitvi njihove administracije v dolnjem Prekmurju ter v članstvo delegacije k vladi v Beograd zavoljo tega v septembru.

1Po Jurišićevem decembrsko-januarskem polomu je postal vsakdanjik v pokrajini zavoljo represalij ter močno poostrenega oblastnega nadzora in sploh bistveno večje prisotnosti vojaštva še otežen v primerjavi s prejšnjim stanjem. Nekaj dni pred koncem februarja 1919 se je Godina znašel v Ljutomeru. Omenjeni trojec je skupaj s še nekaterimi, tudi tamkajšnjimi narodno zagretimi Štajerci, osnoval pravo zarotniško skupino: ustanovili oziroma ponovno obudili so Narodni svet za Prekmurje, za vodjo postavili Viktorja Kukovca in si določili že znane cilje. 6. in 7. marca se je delegacija petih – med njimi trojca Jerič, Godina in Kühar – odpravila v Ljubljano po zagotovitev podpore za njihove načrte. Pot so s priporočili iz Ljubljane podaljšali še v Beograd in se tam celo udeležili sestanka s podpredsednikom vlade dr. Antonom Korošcem − kar je bil začetek dolgoletnega poznanstva med njim in Godino – in še s predsednikom Protićem. Prosili so ju za vojaško zasedbo Prekmurja, dobili pa le besedno podporo in tolažbo o zaupanju v edino mogočo diplomatsko pot. Niti argument, da je srbsko vojaško poveljstvo z orožjem na skrivaj izdatno pomagalo Hrvatom pri zasedbi Medmurja, ni deloval. Nekaj pa so dosegli: vlada se je po njihovem odhodu s posebno resolucijo prvič jasno izrekla za priključitev Prekmurja h Kraljestvu SHS.

2Gotovo nezadovoljen se je končno vrnil v ljubljansko šolo. Ko so v drugi polovici marca, s koncem težko preživete zime, na Madžarskem oblast prevzeli komunisti Bele Kuna, so v pokrajini nastopili najhujši meseci vojnega in tudi povojnega obdobja. Ljudje so se že pripravljali na prva poljedelska opravila in na vseh straneh iskali prepotrebno opremo, semena idr. Godino je v začetku maja vnovič prevzel domoljubni nemir − znova so ga kontaktirali iz ljutomerskega narodnega sveta. Vnovič je prišel v Ljutomer in takoj začel vsestransko delovati za uresničenje zamisli o konkretni vojaški zasedbi večjega dela pokrajine, vendar tokrat izključno z lastnimi silami, s Prekmurci. Jerič jo je pozneje takole definiral: »Iz dneva v dan nam je postajalo jasneje, da je vojaška zasedba pokrajine najzanesljivejši dokaz samoodločbe.«⁶⁶

3V dogovoru z Maistrom so oklicali ustanovitev prekmurske legije in začeli sklicevati prostovoljce iz pokrajine – predvsem povrnjene bivše vojake, našli so zanesljive može, ki so agitirali po Prekmurju, vzpostavljali skrivne kurirske vezi, iskali orožje in strelivo, material. Maister jih je sprva podpiral in vsestransko pomagal, najbolj z orožjem. Izjemno dejaven je bil pri tem Mihael Erjavec. J. G. se je znova z vsem srcem vpregel v priprave. Čez desetletje je v res obširnem članku podrobneje opisal tudi to: »Pobudo je dal g. general Maister. Njegovi točnejši načrti za to akcijo mi niso točno znani. Inicijativa je pa čisto gotovo izšla vsaj v svojem votku od njega, kajti brzojavka, s katero so mene poklicali iz Ljubljane v Ljutomer, je bila oddana pri obmejnem poveljstvu v Mariboru, torej v glavnem stanu g. generala. V Ljutomeru smo na mah sestavili načrt. Bili smo trije Prekmurci: Ivan Jerič, poznejši državni poslanec, Miha Kuhar, sedaj železniški uradnik in jaz. /…/ Naša zamisel je bila sledeča: V Prekmurju dvignemo upor z orožjem, preženemo Ogre iz obmejnih občin in iz Murske Sobote, zasedemo državne urade in kot gospodarji v deželi pokličemo takoj jugoslovanske čete na pomoč, kar bo za generala Maistra upravičen razlog, da kljub demarkacijski črti ob Muri vojaško zasede celo Prekmurje.«⁶⁷

4Izdelali so si celo izris/situacijsko skico⁶⁸ načrta svoje akcije: šli bi iz Ljutomera in Veržeja čez Muro, zasedli obmejne kraje in se nato takoj podali proti Murski Soboti, medtem ko zasedba Dolnje Lendave ni spadala med cilje. Nato bi po načrtu nastopil Maister z rednim vojaštvom in formalno zasedel ozemlje ter razglasil priključitev. Pred 10. majem so imeli zbranih, če je verjeti Jeriču, nekaj sto mož, baje kar okrog petsto. Legijo so sovodili Jerič, Godina in Kühar.

5Ko pa so hoteli preiti v konkretno izvedbo, so – glede na navodila takrat navzoče antantne komisije − Maister ter vse ravni oblasti in vojaška poveljstva od še delujoče Narodne vlade v Ljubljani in Zagrebu zapovrstjo zavrnili tako vojaško sodelovanje kot politično podporo zasedbi ali vsaj pomoč v orožju. General je prav takrat moral razmišljati o koroškem bojišču, čeprav naj bi tudi on imel istočasno v glavi enak podvig, zasedbo pokrajine. Tako je vsaj zatrdil Godini, ko ga je ta prišel v Maribor osebno prosit za pomoč. Pa mu je to preprečil nenaden avstrijski napad na Koroškem, zato je moral vse svoje sile znova poslati na sever. Od ljutomerskega narodnega sveta je zahteval takojšnjo ukinitev in razformiranje legije, kar so tudi storili. Odklonilno mnenje o zasedbi je dodala še prav takrat v Ljutomer prispela antantna komisija s predsednikom majorjem dr. Gastonom Reverdyjem, s katero se je narodni svet, in posebej tudi sam Godina na štiri oči z majorjem, pogajal o morebitni antantni podpori akciji. Godina – to je bil njegov prvi stik z diplomacijo − je z njim govoril v imenu legije in poudarjal odločenost domačinov, da sami zasedejo rojstno krajino. Reverdy pa je tudi pred njim do konca vztrajal pri opustitvi akcije in mu slednjič obljubil, da bo teritorialni komisiji v Versaillesu na podlagi ostrih zahtev bojevitih Prekmurcev priporočil priključitev Prekmurja h Kraljestvu SHS.

6Namesto zasedbe so si premislili in jo preklicali, celo zanje je bilo vztrajanje preabsurdno. Jožef Godina se je o tem izrazil prav po špartansko: »In smo odnehali.«⁶⁹ Hkrati so se kot narodni svet samoukinili. Razočaranje pa je bilo veliko, o čemer pričajo tudi članki v Slovencu: ti so razen tega govorili o katastrofalnem stanju, o nerazumevajoči ljubljanski deželni vladi ter celo o takratnih bojih v pokrajini. Prostovoljci legionarji so vedeli, da se domov ne smejo vrniti. Zato so iskali možnosti preživetja v več prleških krajih, nekaj pa se jih je ustalilo celo v Štrigovi. V Prekmurju so sledili preganjanje maloštevilnih prostovoljcev povratnikov, osumljenih narodnozavednih oseb, mučne represalije in nasilje oblasti nad njihovimi družinami ter sorodniki, kar je sprožilo pobege čez Muro.⁷⁰

7Na točki odločitve za da ali ne preklicu zasedbe se je očitno nekaj prelomilo v medsebojnih odnosih med vsaj nekaterimi člani narodnega sveta ali poveljniki legije, točneje med Godino in Jeričem. Seveda lahko le ugibamo, kaj in kako. Očiten dokaz tega preloma pa je bil Jeričev izraz v pravkar citiranem delu Spominov, da je »obračunal z delom /…/ sveta«, ki vodi v sklepanje, da se Godina − in morda še kdo od članov sveta (?) − v bistvu ni bil zmožen pomiriti s preklicem zasedbe in je krivce zanj iskal tudi v drugih članih sveta, najverjetneje tudi v Jeriču. Odziv Karoline Godina na Jeriča⁷¹ bi zatorej lahko bil namenjen tudi temu razmerju. Na dlani je še en pomislek: je bil Godina, pri svojih 21 letih nedvomno že 'pravi' vojak, v očeh drugih članov narodnega sveta, recimo Jeriča, vojaško preoster in tisti trenutek še premalo diplomatski?

8Godini takrat zagotovo ni bilo lahko pri duši; predstavljajmo si njegovo osebno stisko. Že v drugo je aktivno sodeloval pri tudi svojem osebnem cilju, vendar znova zaman. Vrnil se je v Ljubljano, sedaj kot preizkušen in razočaran domoljub, v mislih pa verjetno premleval minule tedne. Le kdo bi tisti trenutek lahko upal na končno diplomatsko priključitev Prekmurja, kljub Reverdyjevi obljubi? Mu je Jožef verjel? Obljubo pa je Francoz držal, saj je tako posredoval pri svojem osebnem prijatelju A. Tardieuju. To posredovanje je zanesljivo pripomoglo, da se je francoska delegacija še pred 20. majem kot prva nenadoma odločila o pripadnosti pokrajine Kraljestvu SHS. Le teden po sestanku v Ljutomeru je teritorialna komisija s Tardieujem na čelu, ki jo je prepričal tudi izjemen nastop dr. Ivana Žolgerja, sklenila vodstvu konference predlagati premik demarkacijske linije z Mure na današnjo državno mejo, kar je bil sploh prvi konkreten konferenčni sklep o mogoči pripadnosti pokrajine po določitvi začasne meje v novembru 1918. Zadnji dan maja pa je mnenje ameriškega kartografskega izvedenca, majorja Douglasa W. Johnsona, prepričalo vrhovni svet konference o mogoči, pravičnejši novi meji po razvodnici med Muro in Rabo. Slaba dva meseca po sestanku Godine in Reverdyja, 9. julija, se je na konferenci izkazalo, da je bila odločitev o odstopu od zasedbe, kljub prvotnemu razdiralnemu učinku in temu, da je bila na videz strahopetna, dolgoročneje strateško in diplomatsko pravilna in celo najboljša poteza.⁷²

9Z Reverdyjevim neposrednim poročanjem na konferenci o dogovorih v Ljutomeru je Godina postal znan versajskim diplomatskim krogom. Njegovo delovanje je dobilo evropske, če ne tudi svetovne razsežnosti.

10O Jožefovih takratnih stikih z družino ni nič znanega, kaj je bilo denimo z mlajšim bratom Markom, ki mu je ob zasedbi Dolnje Bistrice s prijavo v oddelek prostovoljcev takoj pristopil na pomoč. Očitno pa je vseskozi imel stalne korespondenčne stike s svojim tako rekoč zaščitnikom Kleklom, kar se je pokazalo že kmalu.

1V Ljutomer se Jožef po 15. maju ni vrnil, živel je v Ljubljani. Najverjetneje ga je priključitvena vnema vsaj za nekaj časa minila. Zgodila se je in minila Tkalčeva murska republika, še tretja možnost zasedbe in priključitve Prekmurja h Kraljestvu SHS – čeprav sam Tkalec o njej ni resneje razmišljal; v maloštevilnih stikih z ljudmi onkraj Mure jo je pač navrgel kot tako. Diplomatski mlini v Versaillesu pa so v juniju vse bolje mleli za jugoslovansko stran, tudi v zadevi te pokrajine. Slavič je ob odhodu s konference predlagal bistveno močnejše zavzemanje domačinov za priključitev še osmih slovenskih vasi Porabja, kar se je tudi zgodilo. Kleklu je z osebno avtoriteto v drugi polovici junija uspelo prepričati Jeriča in Godino o vnovičnem sodelovanju za podpis po Slaviču sestavljene Spomenice prekmurskih Slovencev za jugoslovanske oblasti in pariško mirovno konferenco. In res, 21. junija 1919 so vsi trije, Klekl, Jerič in Godina, v Ljubljani, kamor sta očitno po dogovoru prva dva prišla k Jožefu, podpisali in na mnoge naslove v Kraljestvu SHS ter predvsem na konferenci predali v angleščino preveden, danes znamenit dokument v več točkah.⁷³

2Zgodaj julija so v Ljubljani nastopile šolske počitnice. Godina se je tokrat umaknil k svojim legionarjem v Štrigovo in Ljutomer, kjer so vsi skupaj nestrpno čakali dokončno odločitev mirovne konference.

1Le na enem mestu in le posredno je zapisano, kakšna čustva so ga spreletavala, ko je izvedel o dokončnosti sklepa, da sme vojska Kraljestva SHS zasesti pokrajino. Jožefovi − podpisani z začetnicama J. G. ali tudi ne − avgustovski članki v Murski straži in posebej že prvi njegov članek z dne 1. avgusta 1919⁷⁴ pričajo, da se je v dneh pred razpletom dileme o pokrajini vnovič lotil tudi časnikarsko-poročevalskega dela. Vojaški vrhunec in dotlej neizpolnjen sen zasedbe Prekmurja je doživel v dneh od 9. do 12. avgusta. Kot eden od sopoveljujočih vnovič formalno ustanovljene prekmurske legije se je nekaj dni pred zasedbo moral hitro pripraviti na sodelovanje v akciji. Prekmurci in štrigovska sokolska legija so skupaj z drugimi četami 12. avgusta prekoračili Muro in šli vse do Kobilja in Motvarjevcev, torej do začrtane skrajne meje zasedbenega prostora.⁷⁵ Sam se je ta dan skupaj s Kleklom pripeljal v avtu iz Radgone mimo Murske Sobote do Črensovcev. Vožnja in prihod v rojstno župnijo sta mu predstavljala pravcati užitek.⁷⁶

2Njegov zvezdni trenutek leta 1919 je nastopil na velikem ljudskem zborovanju v Beltincih 17. avgusta – s predajo vojaške uprave nad pokrajino v civilne roke. Po nepodpisanem poročilu naj bi se ga udeležilo med 18.000 in 20.000 ljudi, čeprav so razni poročevalci o dogodku število prisotnih ocenjevali s precej različnimi očmi.⁷⁷ Takrat je, slavljen od domačinov kot osvoboditelj in sopoveljnik legije, dobil privilegij prvega govornika in je zborovanje otvoril. Pripadla mu je čast v imenu zbranih pozdraviti prisotnega predstavnika vojske Kraljestva SHS, podpolkovnika Uzorinca. Sklep o njem kot prvem govorniku je najverjetneje 'uredil' njegov zaščitnik Klekl. Za njim se je v več kot dveh urah zvrstilo še kar nekaj govornikov.

3Med njimi pa ni bilo Ivana Jeriča, ki se je že pred sredino julija nastanil v zavodu v Šentvidu, da bi nadaljeval svoje šolanje. Očitno ga nihče ni posebej povabil v Beltince; ali pa so ga in pač ni šel. V Spominih omeni zborovanje v polovici enega stavka – nedvomno ga ni bilo zraven. O nadaljnjem razmerju med Jeričem in Godino je upravičeno sklepati, da je med njima prišlo do popolnega razdora. Vendar – vsaj ne odkrito zaznavno − ne že pred dokončno zasedbo pokrajine avgusta 1919, temveč pozneje. Argumenti za to (ob že doslej predstavljenih) so naslednji:

• tako v obletniških kot spominskih zapisih obeh, v Jeričevem primeru nastalih res bistveno pozneje po dogajanjih v letu 1919, drug drugega res minimalno omenjata: recimo Godina v poročilu o dogajanjih okrog božiča 1918 Jeriča niti enkrat ne imenuje poimensko, čeprav je moral vedeti − in seveda je vedel −, da je vodil radgonsko zborovanje 26. decembra 1918.⁷⁸ Jerič pa v Mojih spominih po res izčrpnem večstranskem opisu majskih dogajanj v Ljutomeru nato nikjer niti z besedico ne omeni junijskega stika z Godino v Ljubljani, niti podpisa in predaje Spomenice, niti govornikov na beltinskem zborovanju.
• Jožef Godina je za Jeriča po maju 1919, če natančno preberemo Spomine in Zgodovino madžarizacije, anonimna oseba, kljub dejstvu, da sta nato bila še celo šolsko leto 1919/1920 sopotnika dijaka v Ljubljani: Jožef pri lazaristih, Jerič v Šentvidu. Enako pa velja tudi za Jožefove zapise.

4Njegovih aktivnosti za Prekmurje pa z avgustom 1919 še ni bilo konec. Omeniti je treba še njegov septembrski prihod v Beograd. Od trenutka znane odločitve o pripadnosti pokrajine so zanjo začeli večje zanimanje izražati tudi v hrvaški javnosti, nedvomno v smislu, da naj bi vsaj v dolnjem Prekmurju živelo večje število etničnih Hrvatov. Kar naenkrat je iz vrst hrvaških politikov vzniknila ideja o razdelitvi pokrajine na dva dela, pri čemer naj bi spodnji del prišel pod hrvaško jezikovno upravo. Članki s takšnimi zapisi, v katerih se je znašlo polno neresničnih informacij in tendencioznih zamisli, so se v hrvaških časopisnih medijih začeli množiti od sredine avgusta naprej in so že v začetku septembra dosegli vrhunec.

5Kot neposredni ukrep proti temu se je na slovenski strani izoblikovala ad hoc delegacija, sestavljena v največji meri iz prekmurskih Slovencev, izvirajočih iz dolnjega Prekmurja, ter še Prlekov Viktorja Kukovca in M. Slaviča, ki se je namenila v Beograd k vladi. Njen član je postal tudi Jožef Godina. Tokrat ga je v akcijo očitno vključil Slavič ali pa so ga na njegov predlog uradno imenovali na pravkar oblikovanem sosvetu, pokrajinskem upravnem telesu. Glede članov delegacije se je pozneje celo sicer zanesljivemu Slaviču prikradla površnost: še v slovenski izdaji knjige o Prekmurju je za Godino napisal, da je iz Črensovcev, član pa je bil tudi Jožef Škafar iz Beltincev, medtem ko je v sestavku leta 1935 na zadnjega 'pozabil'. Zato je Škafar v svojem članku ob dvajsetletnici zasedbe in priključitve v stavkih o prihodu v Beograd to posebej poudaril.⁸⁶ Delegacija je pri notranjem ministru Pribičeviću očitno zelo uspešno zahtevala enovito slovensko upravo pokrajine, saj je vlada to takoj formalno potrdila. Na dlani pa je, da si je za tak sklep vlade ustrezno prizadeval podpredsednik Anton Korošec. Do danes pa ostaja vprašanje, kaj bi se zgodilo, če ga tisti trenutek ne bi bilo v prestolnici ali če bi njegov takratni vpliv na dvoru ne bil tak, kot je dejansko bil. Ob robu tega: kar dve srečanji Godine in Korošca v tem za oba tako usodnem letu sta zastavili temelj njunega poznejšega tesnega znanstva in sodelovanja.

6Za konec je ustrezno resignirano ponoviti za V. Vrbnjakom: »Borcu za priključitev Prekmurja k osrednji Sloveniji oziroma Jugoslaviji po prvi svetovni vojni – Jožefu Godini – ni bilo dano niti to, da bi v zemlji domači 'našel svoj večni mir'.«⁸⁷