1Življenje na Spodnjem Štajerskem, še posebno v tako imenovanih »pranemških mestih«, kot so Maribor, Celje, Ptuj (in tudi drugih), so pred, med in tudi po v éliki vojni zaznamovala nacionalna trenja med nemškim in slovenskim prebivalstvom. Če so do vélike vojne bili Nemci tisti, ki so jim Slovenci očitali zatiranje, načrtno ponemčevanje in preprečevanje narodno-kulturnega razvoja, se je z njenim koncem in prevratnim obdobjem situacija obrnila. Naenkrat so se namreč nekdanji oblastniki, Nemci, znašli v položaju, ko so oblast, in to le stežka, morali prepustiti nekdanjim »tlačanom«. Javna podoba spodnještajerskih mest in trgov se je tako v le nekaj letih prevratne dobe povsem spremenila. Iz »pranemških« so nastala slovenska središča. To stanje je, kot je v svoji temeljni študiji o odnosih med Nemci in Slovenci na Spodnjem Štajerskem v drugi polovici 19. in začetku 20. stoletja z naslovom Trdnjavski trikotnik ¹ ugotavljal Janez Cvirn, med drugimi razlogi potrebno pripisati tudi dejstvu, da je »nemški značaj« spodnještajerskih mest in trgov bil le »navidezen« in je izviral iz nemškega občevalnega jezika kot zunanjega simbola vladajoče politične in gospodarske elite.²

2Slovenci tega stanja niso več bili pripravljeni sprejemati. Če so Slovenci, tudi v Mariboru, ob začetku vélike vojne še javno izražali zvestobo cesarju in očetnjavi, se je s trajanjem vojne to vzdušje spremenilo in se je sprevrglo v odkrito zahtevanje pravic po narodni avtonomiji. Slednje se je zgodilo v trenutku ponovne obnovitve parlamentarnega življenja, ki ga je cesar Karel dopustil na pomlad 1917. Izhajajoč iz izgub in žrtev, ki so jih jugoslovanski narodi monarhije pustili v vojni za potrebe zaščite države, so pričakovali, da bo krona njihovo lojalnost nagradila. 30. maja 1917 so južni Slovani, zbrani v Jugoslovanskem klubu na zasedanju državnega zbora, izrazili svojo zahtevo po notranjem preoblikovanju habsburške monarhije.³ Na Spodnjem Štajerskem, kot tudi v drugih slovenskih deželah, je tako imenovana Majniška deklaracija sprožila deklaracijsko gibanje, ki je nakazovalo, da se je s politično zahtevo uveljavitve narodne avtonomije poistovetilo tudi civilno prebivalstvo.⁴ Vse bolj je postajalo jasno, da prihodnosti ne bodo iskali v skupni habsburški, marveč samostojni jugoslovanski državi. Spodnještajerski Nemci so to zahtevo označili kot izdajo in dokončen dokaz, da so se Slovenci poenotili z zunanjim sovražnikom. Zlasti mariborski Nemci so hiteli dokazovati, da je mesto nemško in da ga brez boja Slovencem ne bodo prepustili.⁵ Konec vélike vojne je Slovencem prinesel nove možnosti in priložnosti. Vendar: nove priložnosti zmeraj prinesejo tudi nove izzive in točno pred temi se je središče Spodnje Štajerske, še zlasti mesto Maribor, znašlo že povsem na začetku obravnavanega leta. Med prevratnimi dogodki leta 1918 in podpisom Senžermenske pogodbe septembra 1919 sta namreč Maribor in Spodnja Štajerska bila postavljena v fokus mednarodne javnosti.

3Glavni vir za pregled dogajanja v Mariboru po prevratu so seje mestnega sosveta, ki (še posebej za leto 1919) dajejo vpogled v preoblikovanje občine in občinskih poslov iz nemških v slovenske roke, ki jih hrani Pokrajinski Arhiv Maribor v fondu Mestne občine Maribor. Omenjeno leto je namreč leto procesa preoblikovanja občine in občinskih poslov iz nemških v slovenske. Od leta 1867 (takrat je zadnji slovenski svetnik zapustil mestni zastop) pa vse do obravnavanega leta je bil mestni svet izključno v nemških rokah. ⁶ 2. januarja 1919 je prišlo do predaje občinskih poslov prvemu slovenskemu vladnemu komisarju, Vilku Pfeiferju, prva slavnostna slovenska seja pa se je odvijala šele 2. junija. V letu 1919 se je zvrstilo 9 sej, vsak mesec od junija naprej (razen v decembru) dve – na začetku in ob koncu meseca. Za čimbolj pristen oris zgodovinskega duha so pri analizi dogodkov pomembni tudi takrat izhajajoči slovenski in nemški časniki.⁷ Zaradi naraščanja narodnostnih trenj je pri uporabi časnikov seveda potrebna kritična distanca in pazljivost na obeh straneh. Predvsem nemški so namreč skušali prikazovati in dokazovati nemški značaj mesta in poudarjali, da so Slovenci tako visoko stopnjo razvoja dosegli zgolj z nemško pomočjo. Slovenski časniki so medtem želeli dokazati nasprotno in poudarjali stoletja zatiranja slovenske kulture s strani nemške oblasti.⁸ Zavedati se moramo, da ključni problem obravnavanja teme Maribora in Spodnje Štajerske v prvi polovici 20. stoletja, ko je bila politična in kulturna zgodovina mesta tesno povezana z Nemci, temelji na nacionalnih trenjih in konfliktu identitete. Nacionalna struktura spodnještajerskih mest je po prvi svetovni vojni namreč postala eno ključnih vprašanj odnosov med novonastalima državama Republiko nemško Avstrijo ter Kraljevino SHS. Perspektiva oziroma gledišče dogajanja tistega časa je tako izjemnega pomena.

4V zadnjem času je izšlo tudi precej znanstvene literature na temo Maribora pred drugo svetovno vojno, predvsem izstopa monografija Snovalci sodobnega mesta ob Dravi: Mariborski župani 1850–1941. Zanemariti vsekakor ne gre tudi prispevkov mariborskega zgodovinarja in poznavalca zgodovine Maribora Bruna Hartmana, pa tudi Gregorja Jenuša, ki se je že v svoji doktorski disertaciji ukvarjal z mariborskimi Nemci v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev.⁹ O razmerah v Mariboru med letoma 1919 do 1921 je obsežno diplomsko delo napisala Mojca Zadravec.¹⁰ Izjemno pomembno analizo mariborskega ali štajerskega vprašanja po prelomu pa nam prinesejo tudi prispevki Andreja Rahtena, ki se je v zadnjem času posvetil analizi dogajanj slovenskega boja za severno mejo v luči dogodkov na pariški mirovni konferenci.¹¹

5Z ustanovitvijo Narodnega sveta za Slovenijo in Istro (Narodni svet) 16. in 17. avgusta 1918 v Ljubljani je slovenska narodna politika že leto pred obravnavanim stopila na pot ločitve od Avstrije. S tem je avstrijska oblast začela odmirati kot suverena oblast, slovenska oblast, ki so jo izvrševali Narodni svet in njemu podrejeni organi, pa je bila vsak dan bolj in bolj učinkovita. Z naraščanjem narodnostnih konfliktov so Slovence v skupni habsburški državi vse bolj obravnavali kot državljane drugega reda, kot srbofile in izdajalce. Ti pa so svojo prihodnost raje iskali v »lastni« državi. ¹² 29. oktobra 1918 so proslavili ločitev Slovencev, ki so do tedaj živeli v habsburški monarhiji, od Avstrije in nastanek samostojne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Tako se je konec oktobra tudi v Mariboru pričel odvijati usodni preobrat, ki je spremenil podobo mesta.¹³ Narodni svet za Štajersko je na svoji že na 2. seji 12. oktobra 1918 izdal resolucijo: »Zahtevamo kot sestavni del države SHS vse ozemlje dosedanje kronovine Štajerske, kjer je prebivalo skozi zadnja stoletja slovensko ljudstvo, brez ozira na delno, vsled sistema umetno povzročeno ponemčenje navideznih jezikovnih otokov Maribor, Marnberga, Celja, Ptuja, Radgone in drugih, ki tvorijo v sled svojega značaja kot pomembna središča svojega slovenskega kmečkega okoliša neločljiv slovenske zemlje. Narodnim manjšinam pa zagotovi zakonito varstvo.«¹⁴ V Mariboru se je na dan razglasitve jugoslovanske države po eni strani širila prešernost Slovencev, po drugi strani pa zaskrbljenost Nemcev.¹⁵ Slovenci, na čelu z generalom Rudolfom Maistrom, so novembra 1918 prevzeli vojaško oblast nad Mariborom pri tem pa naleteli na nemalo težav, tako s strani avstrijske (nemške), kot tudi slovenske politike. Uverturo januarskemu mariborskemu prevratu je tako dalo politično prerekanje med Republiko nemško Avstrijo¹⁶ in Narodno vlade SHS v Ljubljani konec 1918 glede razmejitve Štajerske in lastništva njenih domnevno »pra-nemških« mest.¹⁷ Ljubljanska Narodna vlada se je pri tem »izneverila« svojim štajerskim rojakom in iz svojih rok izpustila odlično priložnost, da bi si zagotovila popolno nadoblast nad Spodnjo Štajersko, saj je končno rešitev iskala na bližajoči se mirovni konferenci v Parizu.¹⁸

6Po Maistrovi razorožitvi mariborske nemške zelene garde 23. novembra 1918 je tudi slovenska politika izpustila zgodovinsko priložnost, da bi zasedla narodnostno mejo na Spodnjem Štajerskem in posegla tudi na Koroško ter prodrla vse do Celovca. Konec novembra 1918 je Štajersko obmejno poveljstvo SHS v Mariboru pod Maistrovim vodstvom razpolagalo že s 4000 možmi; ¹⁹ vsekakor zavidljivo število vojakov, ki je Maistru dajalo razlog za samozavesten nastop. S svojo mariborsko zmago je Maister zlomil moralo nemško-avstrijskih čet, ki so pričele množično zapuščati Spodnjo Štajersko in se umikati severno od Lipnice. 27. novembra 1918 je prišlo do podpisa razmejitvene pogodbe,²⁰ ki sta jo podpisala poveljnik Štajerskega obmejnega poveljstva SHS v Mariboru, general Rudolf Maister, in pooblaščenec nemško-avstrijskega Odbora za javno blaginjo [nem. Wohlfahrtsausschuss]²¹ in polkovnik graške vojne komande, polkovnik Rudolf Passy. Določeno je bilo, da bosta Cmurek in Radgona ter proga Špilje – Radgona pod slovenskim nadzorom. Po tej pogodbi pa je imelo slovensko vojaštvo pravico zavzeti tudi več krajev na Koroškem, da bi obvarovalo prebivalstvo pred izgredi. Pogodba ni imela namena razreševati mejnega vprašanja, predstavljala pa naj bi izhodišče demarkacijske črte med sprtima stranema na Štajerskem in Koroškem ter jima stranema zagotovila prepotreben mir.²²

7Polkovnik Passy je priznal Maistrovo premoč in mu prepustil ozemlja na območju narodne meje. Iz brzojavk, ki sta si jih izmenjala dunajska in ljubljanska vlada, je razvidno, da uradna politika nad sklenjenim dogovorom ni bila navdušena.²³ Dunajski Državni urad za zunanje zadeve [nem. Staatsamt für Äusseres] je po prejetju pogodbe 28. novembra ostro protestiral pri ljubljanski narodni vladi, saj podpisnika nista imela pooblastil za sklenitev kakršnih koli dogovorov, hkrati pa so jugoslovanske čete neupravičeno vkorakale v Špilje in Radgono .²⁴ Zaplet je na avstrijski strani, kot lahko razberemo iz poročanja nemškega časnika Marburger Zeitung, bil globlji. Samovoljo graške deželne vlade in podpisnikov za Republiko nemško Avstrijo skrajno neugodne pogodbe so namreč v časniku označili za škandalozno početje in izdajstvo. Graška deželna vlada naj bi se namreč zaradi lastne koristi odpovedala delu avstrijskega teritorija v prid Slovencem.²⁵ A avstrijska stran je imela srečo. Ljubljanska Narodna vlada pod vodstvom Lovra Pogačnika je 29. novembra Dunaju namreč odgovorila, da predmetne pogodbe ne bo ratificirala, da pa predlaga, da se dosežen dogovor vzame za osnovo načrtovanih pogajanj.²⁶ Prav tako se je ograjevala od Maistrovih dejanj, ki naj bi s svojimi samovoljnimi dejanji v nemško-slovenskih odnosih prej povzročal hudo kri, kot pomiritev.²⁷

8Maribor je tako ostal v primežu dvojne oblasti; vojaška je ostajala v rokah generala Rudolfa Maistra, medtem ko je civilno in politično ohranil nemški mestni svet pod vodstvom zadnjega mariborskega župana avstrijske dobe Johanna Schmidererja, čigar čas na čelu mesta Maribor se je počasi iztekal.²⁸

1V četrtek, 2. januarja, je funkcijo vladnega komisarja za mesto Maribor tudi uradno prevzel Vilko Pfeifer. Z delom vladnega komisarja že imel izkušnje, saj je pred tem že zasedal funkcijo mestnega komisarja v Krškem.³⁰ V občinah Slovenske Štajerske, kjer so imeli Nemci svoje župane, so ti prišli do položajev le s pomočjo davčno razrednega občinskega volilnega reda, torej s svojo gospodarsko močjo. Z izgubo županstev so Nemci izgubili važne politične postojanke, ki so jim zagotavljale politični primat .³¹ Za omenjeno funkcijo je Pfeifer sicer imenovan že 13. (ali po nekaterih virih³² 16.) decembra 1918 na 33. seji Narodne vlade takrat že Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev. 22. decembra je Vilko Pfeifer prišel v Maribor na sestanek z Rudolfom Maistrom, da bi se dogovorila o uradnem prevzemu oblasti nad mariborsko občinsko upravo. Za datum je bil določen šele 2. januar 1919. Pisno je bil o tem obveščen tudi tedanji župan Johann Schmiderer.³³ Razlog, zakaj je trajalo nekoliko dlje, je najbrž bil v birokraciji – celoten mariborski uradniški aparat je bil v rokah nemških prebivalcev mesta. Tako je bilo potrebno najti in za občinske posle usposobiti dovoljšne število Slovencev. 1. januarja sta se Pfeifer in Maister znova sestala in se dogovorila, da bo predaja potekala prihodnji dan ob 11. uri. Tako se je tudi zgodilo.³⁴

2Župan Johann Schmiderer, nato Franc Bernhard in Kristof Futter kot mestna svetnika, magistratna uradnika dr. Ralf Valentin in Emil Url, poslanca Henrik Wastian in dr. Josip Schinner so 2. januarja 1919 »/…/ ob 11. uri dopoldan po navodilu Narodne vlade SHS v Ljubljani iz 19. decembra 1918« na Mestni občini Maribor sprejeli generala Rudolfa Maistra skupaj z bodočim vladnim komisarjem dr. Vilkom Pfefierjem, vodjo okrajnega glavarstva v Mariboru dr. Srečka Lajnšiča, polkovnika Antona Koserja, dr. Ivana Senekoviča, ki je bil policijski komisar, ter kot zastopnika Narodnega sveta v Mariboru dr. Frana Rosino in Frana Žebota. ³⁵

3»Občinski svet avtonomnega mesta Maribor so danes razpustili. Slednje smo morali sprejeti. Svojega stališča nismo mogli izraziti,« ³⁶ so povzemali mariborskega župana Johanna Schmidererja v nemškemu časniku Marburger Zeitung. Srečko Lajnšič je kot pooblaščenec Narodne vlade pozval tedanjega župana k mirni izročitvi mestne oblasti dr. Vilku Pfeferju. »Gospod dr. Schmiderer, cenjeni navzoči! Prišel sem kot pooblaščenec Narodne vlade SHS v Ljubljani, z naznanilom, da je razpuščen mestni svet mesta Maribor, ker se je izjavil za pripadnost mesta Maribor k Nemški Avstriji. Pozivam Vas, dr. Schmiderer, da izročite županske posle dr. Vilku Pfeiferju, ki Vam ga predstavljam kot novoimenovanega vladnega komisarja za mesto Maribor. Pozivam Vas, da se izroče posli mirno in redno, ker bi se drugače morala rabiti sila.«³⁷

4Schmiderer se je sprva upiral in zahteval, naj Pfeifer prizanese tedanjemu nemškemu aparatu in ga pusti pri miru,³⁸ a se je ob pogledu na Rudolfa Maistra, »/…/ stari nemški župan s solzami v očeh vdal neizogibni usodi« in izročil vse občinske posle in se dokončno poslovil. "V mestu je vse mirno," je v komentarju na dogajanje ob slovenskem prevzemu politične oblasti zapisal časnik Slovenec.³⁹ Pa vendar, ali je temu res bilo tako?

5Z dovoljenjem Vilka Pfeiferja je 2. januarja potekala še zadnja seja mariborskega nemškega občinskega sveta, kjer se je Schmiderer poslovil od svojih svetovalcev. »Zahvaljujem se Vam za Vaše zvesto sodelovanje, ki ste ga opravljali. Moje županovanje mi je prineslo marsikateri lep trenutek. Z veseljem sem opravljal svoje delo, ker sem imel podporo meščanov, ki so me obdajali. Bilo mi je v veselje načelovati prebivalstvu Maribora, ki se mu zahvaljujem za zaupanje v dobrih in v slabih časih. Zastopali smo dobro, prijazno mesto, ki ga označuje nemški duh, ki bo živel tudi v prihodnosti.«⁴⁰

6Schmiderer pa je vendarle tudi oporekal novemu vladnemu komisarju in kot župan nemško-avstrijskega mesta Maribor protestiral proti jugoslovanskemu »nasilju«. »Kot župan nemško-avstrijskega mesta Maribor izražam v okviru svobodno izvoljenega občinskega zastopstva ugovor na zahtevo [da preda oblast op. a.] in izjavljam, da ji bom sledil le zaradi zagrožene uporabe sile.«⁴¹ Marburger Zeitung je povzemala Schmidererjev protokol predaje poslov, v katerem je odrekel legitimnost oblastnih struktur SHS in kot edino legitimno oblast spoštoval graški deželni zbor oziroma nemško-avstrijsko vlado na Dunaju. Ponovno je spomnil na izjavo, ki jo je mariborski nemški mestni svet sklenil na seji 30. oktobra 1918 glede pripadnosti Maribora Republiki nemški Avstriji.⁴² V tej izjavi se je mestna občina zapisala: »Mesto Maribor leži na pra-nemškem poselitvenem prostoru in ima od leta 1243 neprekinjene nemške mestne pravice. Njegovo prebivalstvo pripada, z izjemno majhne slovenske manjšine, nemškemu narodu in je povezano z nemškim jezikovnim prostorom /…/ Svobodno izvoljeno mestno zastopstvo nemškega mesta Maribor, izhajajoč iz manifesta samoodločbe narodov predsednika Wilsona, razglaša, da mesto Maribor in njegova gospodarska okolica predstavljata del novonastale nemško-avstrijske države. Slovenskim prebivalcem mesta bo, z ozirom na manifest predsednika Wilsona, omogočeno svobodno gospodarsko in narodno delovanje.«⁴³

7Srečko Lajnšič je kot pooblaščenec Narodne vlade SHS v Ljubljani poudaril, da je prav ta izjava bila eden izmed povodov, da se je nemško mestno zastopstvo razpustilo, saj je obstajal utemeljen sum, da je delovalo proti volji Kraljevine SHS.⁴⁴ Schmiderer je vztrajal, da je sklep mestne občine bil pravnomočen in se skliceval na popis prebivalstva iz leta 1910 in na dejstvo, da je večinsko prebivalstvo Maribora bilo nemško. Skliceval se je na statistične podatke in navajal, da je bilo leta 1910 ugotovljeno, da je v Mariboru živelo 27.994 prebivalcev, od katerih se jih je kar 22.663 izreklo za nemški govorni jezik, medtem ko jih je slovenščino navedlo le 3.623.⁴⁵ S tem je Narodni svet za Štajersko kot tudi Narodno vlado SHS v Ljubljani obtožil, da sta ravnala proti volji večinskega prebivalstva. Prav tako se je Schmiderer skliceval na dogovor, ki je bil dosežen 23. novembra 1918 ob razorožitvi mariborskih nemških vojaških enot Schutzewehr, ki je predvideval, da naj ne bi prihajalo do posegov v delovanje avtonomnega mestnega zastopstva. Lajnšič je Schmidererjev protest označil kot neutemeljen, saj naj bi »četudi je predhodno prišlo do dogovorov, sklenjenih z generalom Maistrom ali drugimi posamezniki Narodne vlade SHS v Ljubljani, slednji bili ukinjeni s sklepom Narodne vlade SHS z dne 19. decembra 1918.«⁴⁶

8Marburger Zeitung, ki je zapisnik zadnje »nemške« seje objavil v celoti, je razkril, da je predaji oblasti Slovencem ni nasprotoval le odstavljeni župan Schmiderer, ampak tudi drugi člani mestne elite. Podžupan Karel Nasko in deželni poslanec Wilhelm Suppanz sta protestirala in izpostavila, da bo mestna občina vložila protest zoper slovensko oblast vladi na Dunaju. Suppanz je poudaril, da je za njih »/…/ dr. Schmiderer še vedno ostajal župan in bo ta protest prenesel vladi Nemške Avstrije.« Vladni komisar Pfeifer njegovega protesta seveda ni mogel preprečiti, je pa opozoril na to, da protest ne bo imel uradnega občinskega pečata.⁴⁷ V časniku Marburger Zeitung so poročali, da naj bi zaradi zagrožene nemške protestne note jugoslovanska oblast nekatere predstavnike nekdanje mariborske občinske oblasti isto popoldne (domnevno ob 16. uri) ponovno povabila v Rotovž in nanje izvajala pritiske. Zapisali so tudi, da naj ne bi bili navzoči vsi člani, ker naj bi nekateri bili zaprti kot talci.⁴⁸

9Pred magistratom se je zbrala množica občinstva, ki je čakala na razplet zgodovinskega dogodka.⁴⁹ Vilko Pfeifer je za mariborsko prebivalstvo izdal še dvojezični oklic, kjer je pojasnil dogajanje, prebivalce obvestil o prevzemu vodstva mestnega magistrata in obljubil, da bo po najboljših močeh skušal zadovoljiti željam in potrebam prebivalstva.⁵⁰ »Narodna vlada SHS v Ljubljani je razpustila občinski svet mesta Maribora, ker se ni podvrgel ukrepom odnosno avtoriteti države SHS, in je Narodna vlada SHS mene imenovala vladnim komisarjem z nalogo, da začasno prevzamem in vodim posle mariborskega občinskega sveta.Prevzel sem danes vodstvo mestnega magistrata v Mariboru.O tem obveščam prebivalstvo mesta Maribora s pristavkom, da bom po najboljših močeh skušal zadostiti željam in potrebam prebivalstva in se tudi nadejam, da mi bo prebivalstvo brez razlike na stranke in narodnost v svojem lastnem interesu pomagalo in zaupalo, in elemente, ki bi hoteli redno uradovanje ovirati, zavračalo.«⁵¹ To obvestilo je bilo med drugim tudi prvo slovensko (dvojezično) objavljeno besedilo v vsenemškem časopisu Marburger Zeitung, ⁵² čeprav so slovensko ime Maribor trmasto preimenovali Marburg in pojasnili, da se je prevrat zgodil pod jugoslovanskim pritiskom.⁵³

107. januarja ob 10. uri je prišlo tudi do uradne predaje poslov na Mariborskem okrajnem zastopu. Okrajni glavar dr. Lajnšič je skupaj s Feliksom Robičem in z Josipom Leskovarjem⁵⁴ prebral odlok o spremembi, s čimer se je vzpostavilo slovensko uradovanje s slovenskim jezikom – 21. januarja je tako v slovenščini že potekala prva seja.⁵⁵ V časniku Marburger Zeitung so citirali Vilka Pfeiferja, ki je ob prevzemu oblasti izpostavil, da bo deloval v dobrobit vseh prebivalcev mesta in jih je povabil, da mu pri oblikovanju občinske politike pomagajo. Časnik je opozoril, da je z odstavitvijo nemške oblasti Pfeifer prevzel ne le njene pravice, ampak tudi dolžnosti. Mestno prebivalstvo naj bi tako z občino sodelovalo le, če bo ta uspela vzpostaviti zaupanje in ugoditi njihovim željam ter potrebam. Zavedati pa da naj bi se moral tudi, da vodenje mesta ni pomenilo le pohvale, ampak tudi kritike. Prebivalstvo je časnik zato pozval, da je do dela občine čimbolj kritično.⁵⁶

11V Mariboru je bila prisotna napetost, saj je bilo pričakovati, da se mariborski Nemci ne bodo vdali brez boja in mirno predali tako pomembnega spodnještajerskega mesta. Po poročanju časnika Slovenski gospodar naj bi Nemci z gnojem namazali več hiš in tako povzročali stalni nered.⁵⁷ Člani nove slovenske oblasti so prejemali grožnje s smrtjo. Obmejno vojaško poveljstvo se je 31. decembra 1918, torej še pred uradnim prevzemom oblasti, odločilo za drastičen korak, s katerim je želelo vzpostaviti stalni nadzor nemških prebivalcev.⁵⁸ General Maister je že med uglednimi nemškimi meščani izbral 21 talcev (večinoma so bili ugledni mariborski politiki in trgovci, npr. dr. Ernst Mravlag, dr. Oskar Orosel, Norbert Jahn, urednik časnika Marburger Zeitung, pa je moral celo zapustiti Maribor po nalogu oblasti),⁵⁹ ki so bili internirani v domobranski vojašnici in tako z življenjem jamčili za red in varnost v mestu.⁶⁰ Med imeni talcev se je sprva omenjalo tudi Heinricha Wastiana, predsednika nemškega društva Südmark in deželnozborskega poslanca, ki pa se je »ujetništvu« le za las izognil in se pri tem skliceval na svojo »poslansko nenadomestljivost«. Po poročanju časnika Marburger Zeitung naj bi že na novega leta dan Maribor obiskali predstavniki štajerske deželne vlade. Na srečanju z vodjo okrajnega glavarstva v Mariboru dr. Lajnšičem in generalom Maistrom so svoje nestrinjanje z zapiranjem nemških talcev izrazili njen predsednik, konservativni politik iz vrst Velikonemške ljudske stranke (Großdeutsche Volkspartei), Wilhelm Kaan (v časniku naveden kot Kahn), njegov namestnik pravnik Anton Rintelen in predstavnik vojaške komande deželni poslanec Hans Resel. Predstavniki štajerske deželne vlade so izposlovali, da Wastianu ni bilo treba pod slovenski nadzor in da, kljub zahtevam slovenske strani, na njegovo mesto ne bi imenovali drugega talca. Časnik Marburger Zeitung je poročal, da so štajerski politiki poslušali Maistrove navedbe glede groženj slovenski oblasti in ukrep označili kot pretiran. General Maister naj bi jim zagotovil, da bo do 6. januarja ukrep ponovno preučil in ga odpravil, v kolikor bi se situacija v Mariboru umirila in bi okoliščine to dopuščale.⁶¹

12Vendar se dogajanje glede talcev s tem ni umirilo. Pod pritiski s protestno noto iz Gradca, ki jo je Republika nemška Avstrija naslovila na Narodno vlado SHS v Ljubljani, češ da je Maistrovo ravnanje nesprejemljivo,⁶² je ta svojo odredbo dejansko že 10. januarja preklical, čeprav jo je upravičeval z neredom, ki so ga povzročali nekateri državi nenaklonjeni »elementi« v mestu.⁶³ Menil je, da je ukrep dosegel svoj cilj, vendar je opozoril, da bi, če bi bilo to potrebno, tudi v bodoče postopal enako strogo.⁶⁴ Nemški časnik Marburger Zeitung je Maistrovo odločitev objavil 12. januarja, pri čemer pa bode v oči zlasti del, v katerem je general vztrajal, da se je za umik ukrepa odločil prostovoljno in samostojno ne ozirajoč se na pritiske slovenske in avstrijske politike. »Temno delovanje brezvestnih elementov zoper varnost javnega reda in miru ter blaginjo celotnega prebivalstva je povzročilo, da sem 31. decembra 1918 odredil zajetje 21 talcev. Od takrat se je stanje izboljšalo do te mere, da se nagibam k domnevi, da je ukrep dosegel svoj namen. Z zaupanjem v to sem se danes odločil talcem odpraviti ukrepa. Hkrati pa izjavljam, da sem trdno odločen, da uporabim vso svojo moč, da se z najostrejšimi sredstvi zoperstavim kakršnemu koli dejanju ali težnji, usmerjeni proti javnemu redu in miru.Poleg tega poudarjam, da preklic ukaza zajetja talcev ni bil posledica energičnega posredovanja predsednika deželne vlade dr. Kaana, kot so poročali nekateri dnevni časopisi, kot tudi ne pritiskov lastne vlade, vendar povsem po svoji volji.«⁶⁵

13Napetosti so se nadaljevale. Nemci se s tako usodo mesta niso želeli sprijazniti – iskali so, kot je zapisal Slovenski gospodar, zadnje sredstvo, da bi se oklenil upanja za nemški Maribor.⁶⁶ Jasno je, da so se na odvzem kulturnih in gospodarskih privilegijev, ki so jih bili deležni v času avstro-ogrske monarhije, morali šele privaditi.⁶⁷

1Še pred koncem prvega meseca novega leta se je mesto zavilo v črnino. Zgodil se je nov prelomni dogodek, ki se je v zgodovino vpisal kot krvava nedelja, čeprav je bil pravzaprav ponedeljek. Zakaj so dogodek poimenovali po nedelji, ni povsem jasno. Lahko bi šlo za zgodovinopisni lapsus, ali pa so s populističnimi prijemi časniki poskušali potegniti vzporednice z drugimi zgodovinskimi nasilnimi dogodki,⁶⁹ povezanimi z demonstracijami, imenovanimi »krvava nedelja«.

2Povod usodnim dogodkom je dala prisotnost ameriške razmejitvene komisije na Spodnjem Štajerskem. Američani so za vprašanja razmejitev na območju razpadle habsburške monarhije kazali velik interes. ⁷⁰ Slednje je znala za svojo korist izrabiti dunajska diplomacija, ki je po uspešni božično-novoletni ofenzivi na Koroškem za posredovanje zaprosila Američane, pri čemer je usodno vlogo odigral ameriški podpolkovnik Sherman Miles,⁷¹ ki je bil član Coolidgeove misije na Dunaju, ki je imela uradni naziv ameriška študijska komisija.⁷²

3Miles je v spremstvu poročnika Kinga 13. januarja obiskal Ljubljano, kjer se je srečal z ljubljanskimi vladnimi predstavniki. Iz zapisnikov Narodne vlade SHS izhaja, da sta »člana misije, ki študira v posameznih državah bivše Avstrije vprašanja, ki se tičejo mirovne konference.«⁷³ Dan kasneje sta se srečala tudi s poverjeniki in člani komisije za mirovno konferenco, s katerimi sta izmenjala stališča glede mejnega vprašanja. Kot ugotavlja Andrej Rahten se je celotna situacija sprevrgla v odkrito diplomatsko igro za naklonjenost ameriške komisije. Slovenska in avstrijska diplomacija sta se namreč v teh januarskih dneh zaman trudili doseči dogovor glede mejnih vprašanj na Koroškem in Štajerskem. Razloge za to pa je možno iskati tudi v tem, da sta sprti strani računali na ugodno odločitev ameriške komisije.⁷⁴

4Pomenljiv je zapis v časniku Marburger Zeitung, objavljen 18. januarja 1919 (torej slabih deset dni pred krvavimi mariborskimi dogodki), v katerem je neznani avtor razmišljal o posledicah sovraštva, ki se je širilo med nemškim in slovenskim prebivalstvom, in slepemu zaupanju v rešitev vseh težav na mirovni konferenci. Članek je uvodoma opozoril, da se je sovraštvo med narodoma med vojno stopnjevalo in je z njenim koncem, ko se je razmerje moči spremenilo, doseglo svoj vrhunec. »Ampak tu in tam se najdejo mirnejši glasovi, ki v puščavi uničenja hrepenijo po obnovitvi in vzpostavitvi mirnih odnosov z nasprotujočimi si sosednjimi državami.« Posebej naj bi to veljalo za narode propadle Donavske monarhije, ki jih je nolens volens (hočeš nočeš, op. a.) vezala stoletna skupna zgodovina. Ti narodi naj bi morali tudi po koncu vojne, ko so se otresli nekdanjih okovov, najti način sobivanja, tiste točke, ki so jih povezovale. »Zdi se razumljivo, da so mlade države ob svojem nastanku v svoji nacionalni sebičnosti sprva postavile prevelike zahteve.« Toda »politika krivovercev, ki so si ustvarili sovražnike« naj bi se postopoma umikala zmernejšim tokovom. ⁷⁵ Zanimivo je, da so tovrstno miselnost zagovarjali prav v časniku Marburger Zeitung, ki ni skoparil z besedami, polnimi sovraštva, kadar je poskušal očrniti slovenske zahteve ali katerega od njegovih zagovornikov. »Da se slovenski narod upravičeno brani pred italijanskim uzurpatorjem, dobro vedo Nemci v Mariboru, Špilju, Radljah ob Dravi. /…/ Dobro vedo, da lahko z nasiljem pripeljemo le ravnodušen del prebivalstva, ko ob spremembi razmer nemudoma spremenijo zastavo, vendar zavestnega državljana ne moremo prepričati z ostrimi ukrepi.« V mejnem vprašanju, so nadaljevali v časniku, bi bilo mogoče veliko doseči, če bi se naroda med seboj sporazumela. Meja morebiti ne bi bila idealna in popolnoma v skladu z jezikovno, vsekakor pa bi bilo možno doseči delitev, s katero bi lahko živela oba naroda. »Če bo mirovna konferenca vzela odločitev o tem v svoje roke in diktirala mejo, se je ne bo držala (jezikovne meje namreč, op. a.), kot če jo med seboj določijo narodi sami; tega se bo zavedal vsak pameten Slovenec, kot tudi mi.« ⁷⁶

5Žal so zapisane misli ostale le prazne besede, ki so se le deset dni kasneje sprevrgle v svojevrstno krvavo tragedijo. Uresničila pa se je zaključna misel; mednarodna konferenca je odločila po svoje in se na želje sprtih narodov ni prav veliko ozirala. Pri odločitvah je sledila predvsem lastnim interesom in se, kako bi bilo drugače, ni ozirala na žrtve, ki jih je povzročila. In teh je bilo veliko; nekatere so za končni cilj plačale tudi z lastnimi življenji.

6Uverturo v krvave mariborske dogodke je dal obisk ameriške komisije na Spodnjem Štajerskem. Pred odhodom na Koroško, kjer naj bi podobno kot na Štajerskem »popisala« stanje narodnostnih odnosov, se je Milesova komisija na izrecno željo predsednika štajerske deželne vlade dr. Kaana odpeljala na ogled Cmureka, Radgone, Špilja, Šentilja in tudi Maribora, s tem pa usodno posegla v dogajanja na Štajerskem. Če je njen prvi obisk v Mariboru in okolici 20. januarja 1919 še minil brez incidentov,⁷⁷ je teden dni kasneje prerasel v pravo tragedijo. Miles v Maribor ni prišel z namenom, da bi proučeval narodnostne razmere, ampak se je imel namen sestati se s slovenskimi izvedenci za Koroško. To dejstvo na celotno dogajanje vrže še bolj temno senco. A Milesova prisotnost je vlila novega upanja Nemcem na nekdanjem Spodnjem Štajerskem. V ameriški komisiji so videli eno od zadnjih, če ne že kar zadnjo priložnost, da nevtralizirajo posledice Maistrovih ukrepov v prevratnem času.⁷⁸

7Priprave na ta vnovičen obisk ameriške študijske komisije v Mariboru so se Nemci pričeli že teden pred obiskom. Sherman Miles je namreč po ogledu Cmureka, Radgone in Šentilja nenapovedano prišel tudi v Maribor, kjer se je srečal z Maistrom.⁷⁹ V Mariboru se je Miles pogovoril tako z zastopniki mariborskih Slovencev kot tudi Nemcev, vendar še ni sklenil ničesar. Obljubil je, da se vrne čez teden dni.⁸⁰ 22. januarja se je začela močna agitacija proti Jugoslaviji,⁸¹ saj so Nemci pripravljali transparente, zbirali podpise za ohranitev nemškega Maribora in izpolnjevali anketne lističe v rdeči barvi, ki so jih nato želeli predati Milesu, da pokažejo, kaj si mislijo o »slovenskem Mariboru«.

8Vprašanja, zastavljena po navodilu ameriške študijske komisije prebivalstvu Maribora in okolice:

1. Želite, da mesto Maribor in njegova okolica pripadeta nemško-avstrijski državi?
   DA ali NE?
2. Ste slabe volje zaradi okupacije mesta Maribor in njegove okolice s strani Jugoslovanov?
   DA ali NE?⁸²

9Anketnih lističev naj bi bilo razdeljenih zelo veliko, nekaj so jih dobili tudi slovenski orožniki.⁸³ Ivan Senekovič je menil, da je akcija povsem očitno želela zmesti Maistrovo vojaštvo in omajati slovensko samozavest ter njihovo zaupanje vodstvu.⁸⁴ Hkrati pa so želeli umetno ustvariti vtis, da je mesto nemško.⁸⁵

10Miles je v poročilu Archibaldu Caryju Coolidgu zapisal, da je imel premalo časa, da bi ocenil problematiko razmejitve na Štajerskem, a je za bistveno označil vprašanje pripadnosti Maribora. Ugotavljal je, da prej zaupa slovenskim kot avstrijskim argumentom, češ da naj bi Maribor »/…/ bil zgolj otok sredi slovenskega prebivalstva, ki kljub nemškim trditvam o kontinuirani poselitvi ob železnici nima neposredne povezave s strnjenim nemškim etničnim ozemljem na severu.« ⁸⁶ Predpostavil je, da bi zaradi izrazito mešanega prebivalstva bila potrebna geografska ali pa ekonomska razmejitev. Narodna ali jezikovna kriterija naj ne bi prišla v poštev, saj naj bi bili prebivalci v večini večjezični, pripadniki »avstrijske smeri«, naj bi imeli tudi slovenske, pripadniki slovenske strani pa avstrijske priimke.⁸⁷

11»Poizvedovali boste in izpraševali — ali pa boste dobili pravi odgovor? Ali boste zvedeli resnico? Bojim se, zelo se bojim, da ne!«⁸⁸ so besede, ki jih je ob obisku ameriške teritorialne komisije na Spodnjem Štajerskem za časnik Slovenski narod zapisal pisatelj dr. Fran Zbašnik. Zapisane besede so toliko bolj zanimive, ker so »luč sveta« ugledale prav na dan [27. januar 1919 op. a.], ko je Maribor doživel eno najbolj tragičnih epizod svoje zgodovine.⁸⁹

1227. januarja se je Miles s komisijo vrnil v Maribor na sestanek s slovenskimi izvedenci za Koroško,⁹⁰ da bi izrazili svoje želje tudi z gospodarskega in narodno-kulturnega stališča.⁹¹ Johann Schmiderer je izpolnjene glasovnice mariborskega prebivalstva za priključitev mesta k Republiki nemški Avstriji želel izročiti Milesu.⁹² Po mestu so se celo širile govorice, da naj bi se podpisi zbirali prav po naročilu Američanov.⁹³ V Mariboru se je zbrala vsa politična elita skupaj z graškimi političnimi kolegi,⁹⁴ na ulicah je bila množica ljudi, demonstrantov, ki je zganjala nered (zaprte so bile sicer vse trgovine, predčasno so s poukom končale tudi nemške šole).⁹⁵ Po 11. uri naj bi na ukaz vodstva socialne demokratske stranke delavci »zapustili železniške delavnice in kurilnice na koroškem kolodvoru /…/, kjer so se pridružili množici, imeli naj bi celo svojo godbo.«⁹⁶ Po pisanju slovenskih časnikov so kmalu začeli pretepati vse, ki so jih sumili za Slovence, skušali naj bi vdreti celo v Narodni dom ter z glasnimi vzkliki želeli zbuditi pozornost Milesa.⁹⁷

13Okoli 13. ure popoldan so demonstranti na Glavnem trgu pred magistratom poskušali po pisanju časnikov Straža in Slovenski gospodar slovenski vojaški patrulji odtujevati orožje in jih ustrahovati ter jih napadati s kamenjem, zato je s slovenske strani prišlo povelje o vzpostavitvi redu tudi z uporabo orožja. Tako je prišlo do streljanja, demonstranti pa so panično zbežali iz trga.⁹⁸ Za opomin je, kot je zapisal Slovenec, v centru mesta »ostal le bel sneg, prepojen s krvjo.«⁹⁹ Umrlo je, po poročilu Slovenskega naroda, 13 ljudi,¹⁰⁰ več deset pa jih je bilo ranjenih.¹⁰¹ Sam začetek nasilja je Maister je zapisal v poročilu ljubljanski deželni vladi. 2. februarja 1919:»Jugoslovanske oblasti so bile o pripravah boljševističnih elementov poučene, vendar se z ozirom na značaj ameriške misije, ko je napovedana manifestacija zavzela nacionalno pretvezo, sklenile dopustiti jo, dokler se ne gode nasilje. Ko je ameriška komisija 27. januarja po 12. uri opoldne že zapustila mestno hišo, je množica, ki se je nahajala pred njo, brez povoda napadla policijskega komisarja Senekoviča. Pobila ga je na tla in ga tam tolkla po glavi. Iztrgala mu je revolver. Policijska straža je Senekoviča rešila smrti, množica pa je potiskala njo in na pomoč prihitele vojake bolj in bolj proti zidu mestne hiše. Nato je množica vojake dejansko napadla, jih suvala, jim pljuvala v obraz in se jih lotila brahialno, hoteč jim izviti puške iz rok. Tedaj je iz demonstrirajoče množice počil strel iz revolverja na vojake.«¹⁰²

14Na podlagi tega poročila je vlada popolnoma podprla vse nadaljnje postopanje lokalnih oblasti, še zlasti generala Maistra.¹⁰³ V poročilu Coolidgu je Maistra pohvalil tudi Miles, čeprav so ga avstrijski Nemci videli kot tirana. V njegovo opravičilo je zapisal, da ni mogel biti neposredno odgovoren, saj je za tragične dogodke izvedel šele po skupnem kosilu.¹⁰⁴ Miles je izrazil obžalovanje, da je njegova prisotnost povzročila demonstracije in izrekel priznanje za izborno upravo in red ter poudaril, da to najbolj jasno priča o tem, da so Slovenci popolnoma sposobni za vladanje.¹⁰⁵ Maister je že dan po tragičnih dogodkih odredil varnostne ukrepe, da se naj gostilne in kavarne zaprejo že ob 8. uri zvečer, da je točenje alkoholnih pijač v gostilnah in kavarnah prepovedano, da so gledališče in kinematografa zaprti, da morajo biti hišna vrata ob 6. uri zvečer zaprta, da po 8. uri zvečer ne sme nobena civilna oseba zapustiti doma, če ne gre za uradne posle ter da se mora orožje vseh vrst oddati v Dravski vojašnici. Kazen za prekrške zadnjih dveh določil je bila takojšnja aretacija.¹⁰⁶ Ukrepov pa naj bi bili deležni tudi nemški mediji. V časniku Marburger Zeitung so svoje bralce opozorili, da je bil časnik podvržen cenzuri. »Naše bralce opozarjamo, da smo še vedno podvrženi ukrepu cenzure in da zato v uredništvu v današnjih razmerah ne moremo izraziti svojih stališč. Naše bralce zato prosimo, da slednje sprejmejo dobrohotno. Kot drugi, smo tudi mi prisiljeni, da se prilagodimo trenutni situaciji.«¹⁰⁷

15Maribor je z dogodki na Glavnem trgu stopil na naslovnice časopisij. Naslov Pokol v Mariboru ¹⁰⁸ je polnil graško in dunajsko časopisje,¹⁰⁹ ki je dogodke izkoristilo kot dokaz za slovensko vodstveno nesposobnost in narodnostno nezrelost. Predvsem general Maister, podpolkovnik Cvirn in policijski komisar Senekovič so bili označeni za morilce nedolžnih žrtev. Dogodki so postali osrednja tema avstrijske politike.¹¹⁰

16Le dan po tragičnih dogodkih v Mariboru je v Gradcu zasedal štajerski deželni zbor. Stranke so pred pričetkom zasedanja imele sestanke, na katerih so se dogovorili o možnih reakcijah na mariborske dogodke.¹¹¹ »Pod neposrednim vtisom strašnega pokola v Mariboru odpiram zasedanje in besedo predajam predstavnikom posameznih strank štajerskega deželnega zbora,« je dejal štajerski deželni glavar Wilhelm Kaan.¹¹²

17Predstavnik Velikonemške ljudske stranke Heinrich Wastian je izpostavil, da so mariborski Nemci v preteklosti dovolj trpeli in da so bili siti čakanja. Ravno zato naj bi izkoristili priložnost, da bi se ameriški študijski komisiji zahvalili, da jih je obiskala v najtežjih trenutkih in jim stala ob strani. Še več! Wastian je v 14. točkah narodne neodvisnosti ameriškega predsednika Wilsona videl odrešitev za avstrijsko nemštvo. Jugoslovansko vojaštvo pod poveljstvom generala Maistra naj bi namreč izvajalo silovite pritiske na prebivalstvo. Slednje je po njegovem mnenju doseglo vrhunec v uboju 7. ljudi in več kot 60. ranjenih.¹¹³ »Z bolečino in žalujoči pozdravljamo tiste, ki so kot mučeniki prelili svojo kri za narod in svobodo.«¹¹⁴ Izpostavil je, da bi morala jugoslovansko vojaško upravo v najkrajšem možnem času nadomestiti oblast antantnih sil, saj naj bi le slednje zagotavljalo varnost nemškega prebivalstva. Od avstrijskega ministrstva za zunanje zadeve pa je zahteval, naj ima posluh za njihove zahteve.¹¹⁵

18Dunajski državni zbor je storil prav to. Po krvavih dogodkih je spisal protestno noto ter jo posredoval Komisiji za premirje (nem. Waffenstillstandskommision) pod italijanskim vodstvom na Dunaju, predsedniku ameriške študijske komisije in britanskemu vojaškemu pooblaščencu. Prav tako so noto posredovali tudi predstavnikom vseh nevtralnih držav, Združenim državam Amerike in predstavnikom drugih antantnih sil. V njej so izrazili zaskrbljenost nad dogodki v Mariboru, ki so očitno ogrožali varnost nemškega prebivalstva, in zahtevali posredovanje antantnih sil, ki naj bi nemško prebivalstvo zaščitila pred morebitnimi nevarnostmi.¹¹⁶ Državni urad za zunanje zadeve je Coolidgea zaprosil, naj posreduje v Pariz avstrijsko noto z zahtevo, da antanta zasede Maribor. Slednji note ni poslal, a je željo posredoval z lastnim telegramom.¹¹⁷

19Kot ugotavlja Andrej Rahten, odgovornosti za krvave dogodke predstavniki velesil niso nujno pripisovali Maistru, saj to dokazuje tudi obisk člana francoske misije iz Zagreba, majorja Monteguja, 29. in 30. januarja v Mariboru, ki je Maistru zagotovil vso podporo, ter npr. spominski zapis majorja Lawrenca Martina, ki je zagovarjal, da bi se lahko krvave demonstracije zgodile tudi v Coblenzu v letih 1918/19, »/…/ če bi Nemec zbil ameriškega častnika na tla in bi bil prenapeti narednik soočen z nevarnostjo, da mu nasilna množica odvzame mitraljez. /…/ Ljudje so v Mariboru umrli brez potrebe, ko so poskušali pokazati mojim tovarišem in meni, da so domoljubni Avstrijci. Jugoslovanskih čet ni bilo kriviti, Američanov na obisku ni bilo kriviti; toda to ne obudi mrtvih v življenje.«¹¹⁸ Rahten navaja, da se je zaradi mariborskih dogodkov pod velikim pritiskom znašel tudi sam Coolidge na Dunaju. V pismu Milesu 1. februarja 1919 je potarnal, da je težko pričakovati od ljudi na Dunaju spoznanje, »/…/ kako nepomembna zadeva je Maribor, če se jo primerja s številnimi drugimi zahtevami zaveznikom, da pošljejo vojake in policijo po svetu.« Izrazil je upanje, da se bo mariborsko prebivalstvo postopno umirilo.¹¹⁹

2029. januarja je tudi Janko Brejc na seji Narodne vlade SHS v Ljubljani izrazil obžalovanje, da so Nemci zlorabili bivanje ameriške misije v Mariboru za hujskanje proti državni oblasti in upor proti njej. Kot naj bi se izkazalo so bile nemške demonstracije načrtovane z namenom zavzeti Maribor.¹²⁰ Policijskemu komisarju Senekoviču so se leta 1936 zastavljala vprašanja: »Zakaj so voditelji mariborskih in spodnještajerskih Nemcev očitoma zlohotno varali ljudstvo, da je ameriška študijska komisija na Dunaju odredila plebiscit z že omenjenimi svetlo-rdečkastimi vprašalnimi listki? Zakaj so isti voditelji s starim in tudi od Slovencev spoštovanim mestnim županom dr. Schmiedererjem na čelu izrabili prihod Milesove komisije, kateri so hoteli izročiti nabrane plebiscitne podpise za Avstrijo, z organiziranjem in izvedbo hrupne izgredne demonstracije, ne da bi prosili pristojno našo upravo, odnosno vojaško oblastvo za dovoljenje manifestacije v povorki?

21Mar niso mogli nabranih glasovnic g. Milesu predati voditelji sami? Zakaj so nagnali na ulice učence osnovnih in dijake srednjih šol, da sodelujejo v tej protizakonito prirejeni demonstraciji? Zakaj niso demonstracije, ko se je g. Miles pokazal množici raz balkon [sic.] okrajnega glavarstva, zaključili in na pozive pohoda na Glavni trg pred magistrat s primernimi pomirjevalnimi ukrepi reagirali? Zakaj niso na Glavnem trgu zbrane množice držali pod svojo vplivno komando?«¹²¹

22Senekovič je na zastavljena vprašanja ponudil odgovore. Glavni vzrok za demonstracije je videl v tem, da so mariborski Nemci hoteli predstaviti nerealno sliko o volji prebivalstva glede pripadnosti Maribora in njegove okolice Republiki nemški Avstriji. Maribor so hoteli predstaviti kot nemško mesto, kar je tudi bilo, ob tem pa so se tudi oni zavedali, da je bližnja okolica mesta bila slovenska. ¹²² Senekovičeve ugotovitve na prvi pogled držijo, njegovo razmišljanje pa je seveda slovenski prikaz krvave nedelje. Brez dvoma pa mariborski dogodki predstavljajo kulminacijo desetletnih narodnostnih trenj. Seveda so Nemci hoteli izrabiti zanje ugoden trenutek in narediti vtis na tujo delegacijo. Slovenci bi ravnali povsem enako. Tragedija pa je bila v tem, da je nadzor nad situacijo ušel izpod nadzora (če je ta sploh bil vzpostavljen). Ne slovenski, kaj šele nemški predstavniki, tedaj množice več niso imeli pod nadzorom in tako se je le-ta zelo hitro preselila na Glavni trg, kjer je sledil tragičen epilog zgodbe. Množica je iniciativo vzela v svoje roke in hotela, tudi s silo, če bi bilo potrebno, povrniti staro stanje, torej nemško oblast v mestu.

2327. januar je v zgodovini Spodnje Štajerske in predvsem mesta Maribor ostal zapisan kot eden najbolj črnih trenutkov njegove zgodovine. Nedopustno pa je bilo, da so za demonstracije izrabljali tudi šolsko mladino, s čimer so v narodnostne spore in boje vpletli bodoči slovenski in nemški rod.

1V prevratnih letih 1918 in 1919 je bil Maribor ena glavnih spornih točk še nedoločene državne mere, saj so Nemci želeli preko »ponemčenega Maribora« pridobiti čim več celotnega Podravja.¹²³ Pri tem je pomembno omeniti nedvomno vlogo slovenskega vojaštva, posebej v dotedanjem nemškem narodnopolitičnem, »trdnjavskem trikotniku« Maribor–Celje–Ptuj, kjer so se Nemci težko sprijaznili z razpadom habsburške monarhije.¹²⁴

2Po prej omenjenih januarskih demonstracijah 27. januarja je avstrijska štajerska deželna vlada pripravila napad na slovenske obmejne postojanke v Radgoni in v krajih ob železniški progi Šentilj–Radgona. 4. februarja 1919 so avstrijske sile, ki se jim je pridružilo precej madžarskih prostovoljcev, pod vodstvom nadporočnika Johanna Mickla z desetkratno premočjo napadle Radgono, ki jo je branilo 210 borcev. Slovenske enote so kljub vsemu napad odbile ter v bojih izgubile 18 padlih vojakov ter imele nekajkrat večje število ranjenih. Ko so na pomoč prišli prostovoljci iz Ljutomera ter enota iz Maribora, so se sovražnosti prenehale.¹²⁵

3Maister je upornikom v Radgoni odgovoril z ukrepi. Ne le, da je tudi v Radgoni zajel talce, s katerimi je želel zagotoviti red in mir prebivalstva, mestnim veljakom je naložil pol milijona kron vojne kontribucije. Radgonska mestna občina je zavrnila odgovornost za upor in zaprosila štajerskega deželnega glavarja Kaana in graško vlado za pomoč. Izdali so oklic, da se naj prebivalstvo izogiba konfliktov z jugoslovanskimi četami. Tudi v Radgonskem primeru se je situacija zapletla in so se ponovili mariborski dogodki iz sredine novembra 1918.¹²⁶

4Dunajski državni urad za zunanje zadeve je še istega dne ponoči ljubljanski in zagrebški vladi poslal telegram, v katerem se je opredelil do »radgonskega upora«. Zanikal je vsakršno odgovornost dunajske in graške vlade. Predlagal je, da naj si v izogib nadaljnjega prelivanja krvi pride položaj ogledat posebna antantna komisija. Preprečiti je namreč želel vnovično posredovanje Maistrovih sil in zaostrovanje razmer. Deželna vlada v Ljubljani je telegram posredovala v Beograd, na Dunaj pa odgovorila,«/…/ da za vmešavanje entente na Štajerskem ni nobenega povoda, ker lahko obstoji nadalje sedanja provizorična meja med jugoslovansko in nemško-avstrijsko upravo na Štajerskem, ako le obe vladi skrbita za mir in red v svojem ozemlju.«¹²⁷

5Brejčeva vlada je na seji 7. februarja 1919 Maistru sporočila, da je bil dolžan vrniti zaseženo vojno kontribucijo in osvoboditi talce. Hkrati pa se je odločila izdati oklic, da po zagotovilih avstrijskih oblasti tolpe, ki napadajo Radgono, niso regularne čete Republike nemške Avstrije, zato ne uživajo nobenih pravic po mednarodnem pravu.¹²⁸ Istega dne so slovenske čete ponovno zavzele Obrajno (Halbenrein), Purkljo, Gozdišče (Gosdorf) in Cmurek.¹²⁹ Sklenjeno je bilo 24-urno premirje.¹³⁰

613. februarja 1919 se je tako zgodil eden pomembnejših premikov za Slovence na takratnem Spodnjem Štajerskem. Podpisana je namreč bila pogodba med (nemško)štajersko deželno vlado v Gradcu in ljubljansko narodno vlado,¹³¹ ki je bila rezultat pogajanj, ki so potekala že od 10. februarja¹³² ob posredovanju in sodelovanju francoskega odposlanstva, ki je bilo prav tedaj v Mariboru.¹³³ Pogajanja so se končala 13. februarja s sporazumom o trajnem miru na Štajerskem. Slovenska vojska se je po sporazumu morala umakniti iz Lučan in Cmureka.¹³⁴ Slovenski narod je zapisal, da je zmagovalec pogodbe sicer ubogo ljudstvo, tako nemško kot tudi jugoslovansko – nemško, ker bi mu naj bilo tako prihranjeno ubijanje in je dobilo gospodarske olajšave, slovensko pa, ker mu ni potrebno prelivati krvi z maščevalnimi tolpami.¹³⁵ Časnik Slovenec je poudaril, da čeprav je slovenski narod izvršil svojo dolžnost, ostaja še nekaj naselbin, ki so na drugi strani slovenske črte – v nevtralnem pasu. Razdelitev tega območja tako ostaja naloga mirovne konference. Tako ta pogodba¹³⁶ ni bila idealna, vendar pa je vseeno predstavljala predznak končnega miru med narodoma.¹³⁷

7Po sklenitvi mariborske pogodbe je na Štajerskem mejnem odseku prišlo do spopada le še pri Sobotah blizu koroško-štajerske meje 8. marca 1919. Slovenske enote so se morale iz Sobote najprej umakniti, vendar so kraj ponovno osvobodile že 12. marca. S tem je bil boj za severno mejo na Štajerskem končan. Za Slovence so se dogovori dobro iztekli, Nemci so bili potisnjeni na črto Ivnik–Lipnica–Brunnsee–Straden. Dogovorili so se tudi, da bo sklenjeno veljalo vse do sklepa mirovne konference v Parizu.¹³⁸ »Po štiri dnevnem boju je končno dosežen uspeh, ki omogoča, da bo morda pogodba že danes podpisana. Nemci so vse storili, da bi dosegli kolikor mogoče nizko potegnjeno slovensko demarkacijsko črto. Zastopane so bile vse tri nemške struje: nacionalci in svobodomisleci, socialisti in krščanski socialci. Posvetovanje jo bilo mestoma jako burno. Nemci so dvakrat vstali in hoteli zapustiti posvetovanje. Uspeh posvetovanja je ta: Potegnjena je dvojna demarkacijska črta, ki je taka, da leži nevtralna cona popolnoma v nemškem ozemlju. Slovenska demarkacijska črta teče večinoma tam, kakor so nekateri naših jo označili kot minimalno zahtevo za našo bodočo državno mejo. V naši črti leže vse slovenske prekmurske vasi severno in vzhodno od Radgone ob ogrski meji, dalje mesto Radgona sama ter ves radgonski okraj. Dalje proti zapadu teče ob reki do Gmureka; trg Cmurek je v toliko v našem območju, v kolikor smemo v slučaju potrebe zasesti gotove kraje tega trga pred mostom kot mostišče. Od Cmureka teče črta ob Muri proti Špiljam, krene med Špiljami in Ernovžem po hribih proti Lučanam in teče tik ob trgu Lučane proti zapadu. Potem stopi naša črta na višine gorovja Remšnik, tako da sta strategično važna kraja Sv. Duh na Ostrem vrhu in Kapla pri Arvežu za našo črto, torej v našem ozemlju. Od tod teče črta preko Visokega Badla in Sv. Pankracija preko Sv. Lovrenca in Sv. Jerneja na Soboto, kjer se dotika koroške meje. Nemška demarkacijska črta leži več kilometrov (7 do 8) severno od naše in teče približno po črti: Straden — grad Brunnsee — Lipnica — Ivnik (Eibiswld) vmes pa je nevtralni pas. Med Cmurekom in Radgono je potegnjena dvojna slovenska črta: ena teče ob Muri, druga pa ob hribovju. To pa zato, da so naši ustregli nujnim prošnjam Nemcev, da si smejo tukaj preskrbovati živila kot v nemškem pasu. Glede na sodno, politično in železniško upravo ostane isto kompetentno stanje, ki je vladalo doslej. Po tej pogodbi, ki se podpiše danes, morajo Nemci izprazniti vse važne kraje, med drugim Straž (Straß), Ernovž in Arvež ter vse vasi v tem ozemlju.« ¹³⁹

8Spomladi 1919 so začeli Nemci in Avstrijci na Štajerskem razmišljati o plebiscitu na tem področju.¹⁴⁰ V časniku Jugoslavija so zapisali, da je štajerski delegat dr. Kamnikar dobil iz Pariza telegram, da bo mirovna konferenca spremenila nemško-avstrijsko mejo na Štajerskem.¹⁴¹ 4. aprila 1919 se je Deželna vlada na seji izrekla proti izvedbi plebiscita na Štajerskem. Za vsak primer pa so vseeno začeli s pripravami nanj: vzpostavili bi nadzor nad nemškimi podjetji, pazili bi na pisanje časopisov, izgnali bi odslovljene uradnike, tujce in agitatorje ter razpustili občinske svete ob demarkacijski črti in postavili gerente. ¹⁴²

9Maja 1919 je teritorialna komisija pri mirovni konferenci sklenila, da bo Maribor slovenski in to brez plebiscita. Na to so se avstrijski delegati seveda pritožili, vendar niso uspeli, z obrazložitvijo francoskih podpornikov, da jugoslovanska oblast v mestu deluje dobro. 29. avgusta 1919 je bila opravljena končna redakcija mirovne pogodbe z Avstrijo. Meja je tekla po Kobanskem in po Muri. Brez plebiscita je Avstrija dobila Radgono, Kraljevini SHS pa je pripadel Maribor.¹⁴³ Plebiscit je potekal za obe mesti, Radgono in Maribor: »Danes tu sem došli nemški listi — med njimi rudi dunajska »Zeit« se več ali manj obširno bavijo z zadnjo nemško tolažbo o plebiscitu, ki ima mejo Nemške Avstrije raztegniti preko Radgone in Maribora do Drave. Popolnega plebiscita za celotni mariborski okraj se Nemci seveda branijo. Glasovali naj bi samo mesti Maribor in Radgona — torej pravcati unicum glasovanja, kakor si ga more izmisliti samo nemška duša. Istotako zavračajo misel, da bi se glasovanje Maribor strnilo s koroško cono A.« ¹⁴⁴

10A dokončno vprašanje pripadnosti Maribora je bilo rešeno 31. avgusta, ko je Vrhovni svet določil mejo med Avstrijo in Kraljevino SHS, kar je bilo potrjeno s podpisom senžermenske pogodbe 10. septembra 1919.¹⁴⁵

11Področje Spodnje Štajerske, za katerega se je potegovala Kraljevina SHS, je bilo končno priznano kot del države južnih Slovanov.¹⁴⁶ Pa vendar je s pogodbo Kraljevina SHS prav tako zagotovila pravni položaj nemške manjšine in se zavezala, da jo bo povsem ščitila. S prej omenjeno slovenizacijo se tega ni v vsej meri držala. Po določitvi meje med republiko Avstrijo in Kraljevino SHS je na področju nekdanje Spodnje Štajerske še vedno ostalo med 15 in 30 tisoč Nemcev, ki niso skrivali želje, da bi se raje priključili k Avstriji in kasneje Tretjemu rajhu. To je politični položaj Štajerske med obema vojnama izrazito opredeljevalo.¹⁴⁷

12Na razrešitev mariborskega vprašanja je Marburger Zeitung odreagiral čustveno. Pisali so o strahu, ki jih preveva ob taktikah slovenskega vodstva, cenzuri, in da se kot Nemci ne bodo »predali« in bodo Nemci tudi ostali. Zavzemali naj bi se za nemške šole za njihove otroke, lastna politična in nepolitična društva, svobodni tisk in enakopravnost pri dodelitvi služb.¹⁴⁸ Marburger Zeitung oziroma »Marburgerca« je oktobra 1919 prešel v last Mariborske tiskarne, ki ga je kupila skupaj s Kralikovo tiskarno.

1Vladni komisar Vilko Pfeifer, ki se je tako že na samem začetku moral soočiti s tako krvavimi in silnimi dogodki, je po demonstracijah ugotovil, kako veliko mobilizacijsko moč je imel nemški del prebivalstva, ki se je skrival v vrstah uradništva, policije in učiteljstva, zato se je moral kar se da hitro, a premišljeno lotiti slovenizacije mesta.¹⁴⁹ V intervjuju z urednikom časnika Male novice je Pfeifer povedal, da je v Mariboru zaenkrat manjkalo dovolj sposobnih uradnikov, slovenskih tiskovin in drugih pisarniških pripomočkov, ki jih ni bilo mogoče dobiti, zato je občane prosil za potrpežljivost. »Imam velik načrt preustrojiti mestno upravo tako, da bo vse poslovanje enotno in centralizirano. /…/ Skušal bom vse urediti tako, da bo poslovanje bolj praktično in bo zahtevalo manj uradništva.«¹⁵⁰

2Najprej se je lotil reorganizacije, oziroma slovenizacije davčnega in finančnega oddelka že pred tragičnimi mariborskimi dogodki, saj je želel zagotoviti pregled nad poslovanjem občine. Na davčnem uradu so tako nemudoma po prevzemu poslov odpustili finančnega koncipista Jožefa Steinbauerja, višja davčna upravitelja Karla Rudija in Alojzija Albrechta, davčnega upravitelja češke narodnosti Karola Dolezka, ki ga je časnik Straža označil, da je bil »znani nemški zagrizenec«,¹⁵¹ in davčnega upravitelja Antona Seemanna. Prav tako so bili odstavljeni višji upravitelj in vodja 'davkarije' Karel Reicher in nadupravitelji Hugo Sparowitz, Oton Kordn, Hans Škoflek ter davčna upravitelja Rudolf Rauch in Franz Petovar. Za vodjo mariborske davčne službe je bil imenovan Ivan Knop, ki je do tedaj služboval kot davčni revizor v Gradcu in se je po prevratu zaradi izgube položaja v Republiki nemški Avstriji vrnil v Maribor.¹⁵²

3Prav tako so se korenitih sprememb lotili na finančnem uradu, kjer je službo izgubil višji finančni svetnik Anton Koteschan, dr. Stadler, finančni tajnik dr. Richter Trummerin, finančni predikant dr. Günter Groß. Na mesta odstavljenih nemških uslužbencev pa so postavili slovenske predstavnike. Na mesto ravnatelja gospodarsko kemičnega preizkušališča je bil imenovan Henrik Mohorič, Anton Koser in dr. Pavel Valjavec pa sta bili imenovana na mesta finančnih tajnikov.¹⁵³

4»Drugi val« zamenjav je sledil po mariborskih demonstracijah. Iz služb so namreč nemudoma odpustili občinske uradnike in učitelje, ki so se udeležili demonstracij. Po poročanju časnika Marburger Zeitung so med prvimi odpustili 18 občinskih uradnikov.¹⁵⁴ Vendar bi to naj bil po pisanju časnika Maburger Zeitung le začetek hujskaštva in maščevanja slovenskih oblastnikov. Februarja 1919 je bil kot posebni odposlanec Poverjeništva za uk in bogočastje poslan na Štajersko poslan Leopold Poljanec. Dobil je nalogo pregledati stanje na mariborskih ljudskih in meščanskih šolah ter sestaviti seznam osebja, ki ga je bilo zavoljo njegove 'narodne' oporečnosti potrebno odstaviti. V časniku Maburger Zeitung so zapisali, da je 24. februarja 1919 pod Polajnčevim predsedstvom potekal sestanek slovenskih šolnikov in politikov. Sestanek je imel namen preustrojiti mariborsko šolstvo. Sklenjeno je bilo, da bodo ljubljanski vladi predlagali, da se zamenja vse nemške učitelje mestnih šol in se jih nadomesti s slovenskimi. Odstavljene naj bi bile vse učiteljice in učitelji, ki so sodelovali v agitacijah proti državi SHS, posebno pa tisti, ki so se udeležili demonstracij 27. januarja 1919. ¹⁵⁵

5Slovenske oblasti so izkoristile 'krvave dogodke' v Mariboru in pričele z obsežno akcijo ugotavljanja pripadnosti mariborskega učiteljstva, ki je, kot je ugotavljal Ervin Dolenc, povzročila, da so v zgolj nekaj mesecih, še pred podpisom mirovne pogodbe, na Štajerskem odpustili 36 srednješolskih in 200 do 300 učiteljev na ljudskih in meščanskih šolah, kakor tudi učiteljev na srednjih šolah in gimnaziji. Odpuščanje učiteljev nemške narodnosti¹⁵⁶ je bilo formalno izpeljano na temelju odloka Narodne vlade SHS v Ljubljani z dne 16. decembra 1919, ki je določal, da so odslovili ve nameščence bivše avstrijske države, izvedeno pa je bilo postopoma.¹⁵⁷

6Slovenizacije je bila deležna tudi mariborska policija. Časnik Marburger Zeitung se je nad odpuščanjem policijskega osebja posebno razburjal. Tako so zapisali, da so policijski inšpektor Florian Raab, policijski nadzornik Johann Puff, pazniki Josef Luschin, Franz Techt, Michael Deutschmann, Josef Sadler, Karl Drofenik, Viktor Urban, Johann Jerin, Josef Kalbammer, Johan Stauber in Johann Manoch bili odpuščeni brez navedbe razlogov. Menili so, da gre v primeru odpuščanja za povračilne ukrepe jugoslovanske oblasti. ¹⁵⁸

7Odstavljenemu nemškemu uradništvu se je z odpuščanjem prav gotovo godila krivica, a so glede na prevratne dogodke kljub vsemu Nemci morali biti pripravljeni, da se bo slovenska oblast lotila deavstrizacije javne uprave. Razumljivo je, da so se mnogi čez noč znašli v socialni stiski, saj zaradi izgube delovnega mesta niso prejemali dohodkov.¹⁵⁹ Za to socialno stisko slovensko občinsko vodstvo seveda ni imelo posebno velikega posluha ali simpatij. Časnik Straža se je celo spraševal, zakaj nemško prebivalstvo ni zapustilo območja Spodnje Štajerske. »V Mariboru in okolici, pa tudi drugih mestih in trgih je še vse polno nemških in nemčurskih odstavljenih uradnikov, železničarjev in učiteljev itd. Kaj še iščejo ti ljudje pri nas, nam je res uganka. Ali nima vlada toliko moči, da bi jim pokazala pot čez mejo?« ¹⁶⁰

8Dr. Josip Leskovar, ki je Mestno občino Maribor vodil leta 1925, je na eni od sej mestnega sveta priznal, da je v obravnavanem letu slovensko politično vodstvo v zmagoslavju nad doseženo avtonomijo in osvoboditvijo izpod habsburškega jarma marsikateremu nemškemu uradniku storilo krivico.¹⁶¹ Vendar je potrebno poudariti, da je enako postopala tudi graška oblast. Celjski časnik Deutsche Wacht je tako februarja 1919 poročal o sporu med ljubljansko in graško vlado, saj je graška deželna vlada izdala odlok o zapiranju slovenskih prebivalcev v mestu. Odlok je opravičevala z recipročnostjo oziroma kot odgovor na postopanje slovenskih oblasti po dogodkih v Mariboru. Tako naj bi bil to edini možen način, da bi ohranila red in mir. Ljubljanska vlada je ostro protestirala, da okoliščin nikakor ni bilo možno primerjati in graška vlada ni imela nobenih razlogov za tovrstno postopanje. V kolikor ukrepa ne bi preklicali, naj bi bili prisiljeni ukrepe uvesti tudi proti nemškemu prebivalstvu v Ljubljani.¹⁶² Pomiritev narodnostnih odnosov med sprtima stranem spomladi 1919 žal ni bila na vidiku, saj je z napredujočo deavstizacijo oziroma slovenizacijo prihajalo vsakokratnih trenj in hude krvi. Eden takšnih primerov se je zgodil denimo tudi med vojaštvom.

1Slovenske oblasti so že leta 1918 kot del Države SHS nato pa v Kraljevini SHS na slovenskem ozemlju pričele s prevzemanjem oblasti in slovenizacijo upravnega, sodnega in prosvetnega aparata. Ob tem je ustvarila iz slovenskih jeder avstro-ogrskih polkov tudi svojo vojsko, ki je obstajala od 29. oktobra 1918 do 1. februarja 1919, ko je z začetkom delovanja dravske divizijske oblasti prevzel poveljstvo srbski kraljevi general Krsta Smiljanič. Kljub temu so slovenski polki obstajali še do julija obravnavanega leta, ko so bili vključeni v skupno velikosrbsko armado. Že spomladi 1919 so začeli sprejemati v vojsko nekdanje aktivne oficirje, ki so jim vojaki, pa tudi javno mnenje, očitali nemškutarstvo ali vsaj narodno nezavednost.¹⁶³ Junija 1919 so se oficirji in podoficirji slovenskih polkov morali začeti učiti srbščino. S tem, ko so postali slovenski polki del velikosrbske vojaške organizacije, so se njihovi pripadniki morali odpovedati posebnostim slovenske vojske. Ukinjena je bila slovenska uniformiranost, ki je v veliki meri izenačila oficirje in podoficirje, odvzete pa so jim bile tudi materialne dobrine. V časih slovenske in hrvaške vojske je bila namreč uvedena posebna višja mezda za vojake na bojišču, kar je pomenilo, da so bili vojaki na položajih proti Avstriji in Madžarski bolje plačani kot vojaki v Ljubljani in drugod v zaledju. Ko so julija 1919 enote ob meji po zmagoviti ofenzivi postale del nove velikosrbske vojske, je bila njihova prednost ukinjena.¹⁶⁴

2Ukinitev mezd oziroma dnevne plače naj bi bila po pisanju časnikov¹⁶⁵ le kaplja čez rob in povod za upor med vojaki slovenskih polkov v Mariboru in med pripadniki Mariborskega oziroma (od 15. julija) 47. pehotnega polka. V noči na 23. julij 1919 je tako izbruhnil organiziran upor.¹⁶⁶ »Bilo je v torek, dne 22. julija zvečer. Mesto je izgledalo kakor navadno. Na ulicah je šetalo občinstvo. Marsikomu se je dozdevalo nekaj nenavadnega, da je na ulici tako malo prostega vojaštva. Točno 10 minut pred 21. (9.) uro so počili v dragonski vojašnici trije streli. In takoj nato je začelo pokati v magdalenskem predmestju, kakor da bi trčila dva sovražna polka skupaj. Drdrale so tudi strojnice. Slišal se je tudi 8 pokov ročnih granat. Pobuna se je zanesla tudi v topniško vojašnico.«¹⁶⁷

3Začelo se je v konjeniškem polku in se je do večera razširilo na pripadnike topniškega in Tržaškega polka.¹⁶⁸ Upor je zajel približno 1500 vojakov, a je bil še isto noč okoli 3. ure zjutraj zatrt. V spopadu s kraljevini zvestimi enotami je prišlo do streljanja, v katerem je bilo ubitih šest upornikov,¹⁶⁹ več pa ranjenih in aretiranih, nekaj jih je po pričevanju časnikov tudi pobegnilo.¹⁷⁰ Upor je bil ponoči zatrt s strani pripadnikov karlovškega polka in policije. Generala Maistra v tem času ni bilo v Mariboru, a ko se je vrnil je na smrt obsodil glavna organizatorja Karla Toplaka in 21-letnega Adolfa Podkubovška. Upornik Jakob Turk je bil mladoleten in zato obsojen na 10 let ječe.¹⁷¹

4Slovenski časniki niso povsem verjeli, da je razlog za upor zgolj v zmanjšanju plač. Zapisali so, da je bil upor politični spodbujen – na eni strani s strani »hujskačev in razširjevalcev boljševizma,« na drugi »naši stari neprijatelji Nemci in nemčurji« ali pa oboji skupaj.¹⁷² Upor je vsekakor pomenil izraz nasprotovanja monarhiji in rastočemu centralizmu nove države ter povojnega socialnega vrenja.

1Napetosti se v mestu niso pomirile vse do uradne razdelitve meja na Spodnjem Štajerskem 10. septembra s senžermensko pogodbo. Slovenizacija mesta pa je potekala počasneje, kot so pričakovale nove mestne oblasti. Kljub prizadevanjem vladnega komisarja Vilka Pfeiferja je v Mariboru živelo še veliko nemškega prebivalstva, vseh nemških uradnikov pa ni bilo mogoče zamenjati čez noč, saj usposobljenega slovenskega kadra ni bilo na voljo. Mestne oblasti v kratkem času tudi niso bile sposobne zamenjati vse dokumentacije, ki je bila natisnjena v nemškem in slovenskem jeziku.

2Prav tako je mesto dajalo še vedno nemški vtis z nemško poimenovanimi ulicami, trgi, imeni trgovin in gostiln ipd. »Mi smo danes v jugoslovanskem mestu in tukaj nam res ni potreba več nemškega napisa«,¹⁷³ so opozarjali tudi v časniku Mariborski delavec januarja 1919.

3V Mariboru je bila v Avstro-Ogrski veletrgovina večinoma v nemških rokah, nastanek nove države pa je za seboj potegnil tudi gospodarsko osamosvojitev. Konec leta 1918 je Narodna vlada SHS sprejela novo odredbo in z njo postavila pod državno nadzorstvo vsa podjetja na svojem območju, katerih dohodki so odtekali v tujino, in vsa podjetja, za katera so domnevali, da se hočejo izogniti obdavčitvi na našem ozemlju. Posledica tega so bila nova predstavništva trgovinskih, industrijskih in državnih družb (če so imele svoj sedež v tujini) na Slovenskem in konkretno na ozemlju vlade SHS v Ljubljani (če so obratovale izključno na slovenskem ozemlju). Drugi, strožji ukrep je pomenila odredba ministrstva za trgovino in industrijo iz aprila 1919, s katero se je popisalo, sekvestriralo in likvidiralo vse premoženje, ki je pripadalo posameznikom, družbam ter podjetjem tujih držav.¹⁷⁴

4S političnimi spremembami so gospodarske vezi mesta s središči nekdanje države bile prekinjene in v novi državi je predvojna trgovinska dejavnost pričela prepuščati vodilno mesto industriji. K temu so veliko pripomogle tudi elektrifikacija mesta,¹⁷⁵ lega ob Južni železnici ter državni meji in cenena delovna sila.¹⁷⁶

52. junija 1919 je potekala prva seja mestnega sosveta, ki ga je vodil Pfeifer, vanj pa so bili imenovani Franjo Rosina, Anton Turk, Josip Leskovar, Anton Jerovšek, Ferdo Leskovar, Leopold Barka, Ferdinand Vincetič, Franc Jarh in Vilko Weixl. Vilko Pfeifer je vse prosil za sodelovanje v dobrobit mesta in prebivalstva. Mestni sosvetniki so sprejemali proračun za tekoče leto, reševali stanovanjsko stisko, upravljali z občinskimi davki, določali cene za živila. Na prvi seji mestnega sosveta so spregovorili tudi o slovenskih uličnih zapisih v Mariboru. Določili so desetčlanski odbor, ki naj bi priskrbel nova ulična imena, pri čemer so morali upoštevati pravilno slovenščino, nova ulična imena pa so morala biti povezana z zgodovino Maribora in razvojem mesta.¹⁷⁷ 10. julija 1919 je Vilko Pfeifer objavil tudi javni razglas o predlaganih uličnih imenih, ki jih je predlagal odbor, pri čemer je opozoril, da je obveljal sklep, naj se ulic ne imenuje po še živečih politikih ter da se nagibajo k uveljavljanju že uveljavljenih splošnih imen v slovenščini, npr. Glavni trg, Frajska ulica ipd.¹⁷⁸

6Že 1. avgusta 1919 je slovenska občinska uprava na 5. seji mestnega sosveta začela s poimenovanjem ulic in cest (kot ceste so štele le tiste, ki so vodile naravnost iz mesta). Na nemški videz ulic in trgov so časniki stalno opozarjali ter se spraševali, kako bo tak nemški videz vplival tudi na odločitve tujih izvidniških komisij oziroma antante.¹⁷⁹

7Nekateri meščani so se na nemške table in napise spravili s silo ter jih uničevali, table so ponoči tudi izginjale s pojasnili, da v »jugoslovanskem mestu ni potrebe za nemške napise.«¹⁸⁰ Mariborski Nemci pa so bili prisiljeni, da so začeli spreminjati napise na svojih trgovinah, hotelih, kavarnah, gostilnah ipd.¹⁸¹ Ob preimenovanju nemških imen v slovenska je nastajalo veliko nesporazumov in napačnega slovenjenja germanizmov in sklanjanja: tako se je namesto čevljar pojavljal napis čevlar, Gostilna pri zelenemu vrtu, Nakupovalnica suknjak obleke in ovče volne, Trgovina s knjige, Dvokolo na brodaj ipd.¹⁸²

8V Mariboru pa je že od leta 1908 delovalo Slovensko trgovsko in obrtno društvo, ki je po prevratu k vključitvi vse bolj pozivalo trgovce, obrtnike in industrijska podjetja v Mariboru. Jeseni v obravnavanem letu je organizacija priredila tudi slovenski trgovski tečaj, na katerem so udeležence poučevali o knjigovodstvu, korespondenci in računstvu, že naslednje leto pa so ustanovili slovensko dvorazredno trgovsko šolo v Mariboru, na od leta 1876 delujoči Gremijalni trgovski nadaljevalni šoli pa so postopoma začeli poučevati v slovenskem učnem jeziku.¹⁸³

9Imena ulic in trgov so ostala v domeni novega mestnega vodstva.¹⁸⁴ Na seji 1. avgusta je Vilko Pfeifer imenoval posebno komisijo, ki naj bi odločala o njegovih predlogih za ulice,¹⁸⁵ pri trgovinskih imenih pa so preprosto odločili, da naj se preimenujejo v slovenska do 30. junija 1919.¹⁸⁶ Na V. seji v avgustu pa so ulice in ceste iz Herrengasse, Triestersrasse, Burggasse, Rathausplatz, Bismarckstrasse, Tegetthoffstrasse, Raisergasse, Dom Platz postale Gosposka ulica, Tržaška cesta, Slovenska ulica, Rotovž, Maistrova ulica, Aleksandrova cesta, Cankarjeva ulica, Slomškov trg ipd.¹⁸⁷ Dokončno preimenovanje ulic se je zaključilo 26. novembra 1919, ko je komisija dokončno preimenovala 160 ulic, cest in trgov.¹⁸⁸

1Vir: PAM, fond Mestna občina Maribor, Zapisniki sej mestnega sosveta 1919, 1. 8. 1919, 26

10V Mariboru so v obravnavanem letu začeli ustanavljati tudi mnogotera slovenska društva, kot so šahovski klub, žensko društvo, podružnica slovenskega društva, tudi 1. slovenski športni klub Maribor, sredi leta so pred Italijani pobegli primorski Slovenci ustanovili pevsko društvo Jadran.¹⁸⁹ Tudi v gledališču na Slomškovem trgu se je začelo obdobje slovenskega poklicnega teatra. Prva uprizoritev v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, ki pomeni tudi rojstni dan gledališča, je bila 27. septembra 1919, ko so izvedli dramo Josipa Jurčiča »Tugomer« v režiji Hinka Nučiča, prvega upravnika Slovenskega narodnega gledališča Maribor in prvega umetniškega vodje Drame. V obravnavanem letu je bila kulturna podoba Maribora dopolnjena tudi z glasbo, in sicer z osrednjo slovensko glasbeno institucijo v Mariboru, Glasbeno matico, iz vrst slovenskih železničarjev pa so ustanovili tudi Železničarsko glasbeno društvo Drava, ki je združevalo železničarske uradnike in delavce. ¹⁹⁰ Razpustili so npr. mariborsko filharmonično društvo (Marburger philharmon. Verein), ker naj bi bil namen tega društva »nasprotovati namenom kraljestva SHS.« ¹⁹¹

11Pfeifer je nastopil tudi proti ponemčevanju slovenskih priimkov predvsem na –itsch in –egg in zahteval, da se uporablja slovenska pripona –ič in –ek.¹⁹²

12Slovenizirati je bilo potrebno tudi izobraževalne ustanove. Pfeifer je predvideval poučevanje v slovenščini, odpuščanje nemških učiteljev, temu v nasprotju zaposlovanje slovenskih iz celotnega slovenskega območja in ustanavljanje novih, slovenskih šol. Predvideval je torej popolno reorganizacijo šol, ki naj bi predstavljale temelj za razvoj naroda, v pouk naj bi vključili tudi državljansko vzgojo, kar so pozdravili tudi slovenski časniki.¹⁹³

13Slovenizacija šolstva je močno vplivala tudi na kulturni razvoj Slovencev v mestu. Ob koncu leta 1918 in v začetku 1919 se je s prevzemanjem šol ukvarjal Narodni svet. Novembra 1918 je Narodna vlada SHS izdala odlok, da morajo slovenski otroci obiskovati slovenske šole, le v krajih, kjer bilo nad 40 nemških otrok, so ostale nemške šole. Nemška realka je na primer v Mariboru ostala vse do leta 1924/1925. V začetku obravnavanega leta so Slovenci prevzeli nemško vinarsko in sadjarsko šolo. Ob prevratu so v Mariboru delovale tudi štiri deške in štiri dekliške osnovne šole ter deška in dve dekliški meščanski šoli. V začetku decembra 1919 so v Mariboru ustanovili tudi popolno slovensko gimnazijo.¹⁹⁴ Konec januarja 1919 je Srečko Lajnšič odpustil nemške člane okrajnega šolskega sveta in vanj imenoval prof. Ivana Vrežeta, Frana Žebota, ter odvetnike dr. Josipa Leskovarja, dr. Frana Rosino in dr. Karla Kodermana.¹⁹⁵ Aprila 1919 so šole zakonsko prevzeli slovenski učitelji.¹⁹⁶ Od prejšnjih je ostalo le malo učiteljev, ki se pred tem niso narodnostno izpostavljali. Njihov priimki so pravzaprav kazali njihovo narodnostno poreklo, in sicer Kreinz, Lucheschitz, Klementschitsch idr.¹⁹⁷ Slovenščina je bila kot učni jezik uvedena na vseh utrakvističnih srednjih šolah in učiteljiščih. Nemška manjšina je smela svoje lastne oddelke oblikovati le, če je dokazala, da je bilo v razredu vsaj 40 otrok nemške narodnosti.¹⁹⁸

1Ob spreminjanju videza nemškega mesta v jugoslovanskega pa je imel mestni komisar Vilko Pfeifer še precej drugih načrtov. Vedel je, da je velika težava v mestu pomanjkanje hrane,¹⁹⁹ zato je želel čimprej začeti z izgradnjo tržnice, ki bi se nahajala na Glavnem trgu. Že v januarju so začeli z gradnjo po vzoru tržnic z Dunaja, obratovati pa je začela 28. januarja 1919.²⁰⁰ Pfeifer je hkrati ob pomoči nekaterih mariborskih obrtnikov določena živila poskušal prodajati tudi v Avstrijo in z izkupičkom kupiti nujno potrebne moko, mast, sladkor in mleko, iz Hrvaške in Slavonije pa še govedino in svinjino. Kljub njegovemu trudu je mesto v obravnavanem letu še vedno pestilo pomanjkanje, nad mestnega komisarja pa so leteli očitki, da glede prehrane ni storil popolnoma ničesar. ²⁰¹

1Težavo je po prevratu predstavljala tudi stanovanjska stiska. Ne le, da so bila obstoječa stanovanja zanemarjena, zaradi česar je prihajalo do strahu pred nalezljivimi boleznimi, stanovanj je bilo hkrati tudi veliko premalo. S strani Narodne vlade v Ljubljani je bil Mariboru ob mestnemu magistratu prideljen stanovanjski sosvet, v katerega so imenovali dr. Antona Jerovška, dr. Frana Lipolda in Frana Pajtlerja.²⁰² Naloga stanovanjskega sosveta je bila preverjati informacije o morebitnih praznih stanovanjih ali »nezadostno rabljenih« stanovanjih, ki so jih občani morali prijaviti, občina pa jih je lahko zasegla in podelila tistim, ki so jih potrebovali.²⁰³ O stanovanjski krizi je bilo govora že na prvi seji mestnega sosveta 2. junija 1919. Temo je začel sosvetnik Franc Jarh, ki je opozoril, da nekateri nemški uradniki še zmeraj posedujejo prazna stanovanja, medtem ko je veliko družin, ki so s Primorske pribežale v Maribor moralo svoj dom poiskati celo v železniških vozovih. Vilko Pfeifer mu je odgovoril, da je s stanovanjsko stisko seznanjen in bo poskrbel, da bo na voljo dovolj stanovanj.²⁰⁴ Vendar konkretnih ukrepov niso sprejeli, stanovanjska kriza pa je iz dneva v dan naraščala²⁰⁵ in dosegla vrh v času velike gospodarske krize.²⁰⁶ Stanovanjska problematika je predstavljala težavo tako tudi pri drugih županovanjih praktično vse do druge svetovne vojne.²⁰⁷

1V okviru gospodarskih težav, ki so bile posledica prve svetovne vojne, je bila tudi oskrba s premogom, ki je zagotavljal delovanje mariborske plinarne, grožnjo pa je predstavljala tudi mestnemu vodovodu. Vilko Pfeifer je težavi s preskrbo premoga posvečal veliko pozornosti in mestu tudi poskušal priskrbeti dobavo. Problem je predstavljala Nemška Avstrija, ki je pogosto preprečila izvoz premoga preko meje. Pfeifer je to poskušal reševati tako, da je v tujino poslal državnega tajnika, ki je odpotoval na mesto zaplenjenih vagonov, ali pa je premog poskušal dobiti s strani Okrajnega glavarstva.²⁰⁸ Vendar pa je bila prav zaradi zaplemb in neprehodnosti čez mejo dobava neredna, kar je imelo precejšen vpliv na razsvetljavo ulic, delovanje plinarne, ki je bila začasno ustavljena, tako da so morali uporabo električnega toka dnevno omejevati. Slednje pa je posledično povzročilo še kopico novih težav, kot je delovanje tiskarne, mestnega kopališča, stavnih strojev ipd.²⁰⁹ Tako so v Malih novicah npr. ob ponovni dobavi premoga zapisali: »Da ima Maribor po dolgem času zopet luč, gre zasluga za blagor prebivalstva neumorno delujočemu vladnemu komisarju dr. Pfeiferju. Tudi naše liste bodo odslej lahko zopet stavili na stroj.«²¹⁰

2Za reševanje težave s pomanjkanjem drobiža v mestu je Vilko Pfeifer predlagal izdajo vrednostnic. Pomanjkanje drobiža je močno prizadelo industrijski in trgovski promet, nekatere tovarne so svoje delavce morale izplačevati »tudi po listkih, kar povzroča med delavci precej nejevolje.«²¹¹ 30. avgusta so na seji občinskega sosveta po vzoru Zagreba sklenili izdati vrednostnice za 1 milijon kron v 20 in 10 vinarjih. Po načrtu Poverjeništva deželne vlade za finance v Ljubljani je lahko vrednostnice izdajala le mestna blagajna po mestnem blagajniku, ki je moral s temi vrednostnicami postopati kot s katerimkoli drugim denarjem ter voditi dnevnik o izdanih in vnovčenih vrednostnicah. Vse vrednostnice so morale imeti tudi posebno, za ta namen ustvarjeno štampiljko. ²¹² Nov »drobiž« ali »Pfeifergeld« je bil izdan konec decembra 1919. Kritje zanj je zagotovila Mestna občina, zato je bilo tudi opozorjeno, da je veljavnost omejena le na okolico Mestne občine Maribor in bo trajala le do 30. junija 1920, a se je ta rok na pobudo Magistrata podaljšal na december tega leta in kasneje do konca junija 1921, ko sta se na vrh mestne uprave že povzpela vladni komisar Ivan Poljanec (januar 1921–julij 1921) in nov mariborski župan Viktor Grčar (formalno od 25. julija 1921 naprej).²¹³

1Že 2. januarja je mariborska mestna uprava prešla v slovenske roke, kar je povzročilo v mestu precej nemira pri nemškem delu prebivalstva, za katerega se je dolga doba vladavine končala. Menjava mestnega komisariata, nacionalna vrenja, vojaški upor, slovenizacija mesta in novosti na področju gospodarstva so novemu vladnemu komisarju za Maribor, dr. Vilku Pfeiferju, povzročili precej dela in temeljnih odločitev za prihodnost mesta. Svoje delo je novi mariborski komisar opravljal zavzeto, trudil se je iskati trajne, a hitre rešitve za razmere, ki jih je povzročila prva svetovna vojna. V prvi vrsti se je ukvarjal s slovenizacijo in pri tem imel precej težav, saj se napetosti v mestu niso pomirile vse do uradne razdelitve meja na tedanjem Spodnjem Štajerskem 10. septembra s saintgermainsko pogodbo, ko je bilo področje Spodnje Štajerske, za katerega se je potegovala Kraljevina SHS, končno priznano kot del države južnih Slovanov. V slovenskem časopisju je bil Pfeifer deležen tako hvale kot tudi očitkov, a dejstvo je, da je mesto dobilo slovenska ulična imena, slovenska imena kavarn, tiskarn, prodajaln, slovenizirali so se uradi in šole. A prva svetovna vojna je pustila posledice, ki so zahtevale posebne kompetence. Mariborčani so se soočali s stanovanjsko stisko in s tem z neustrezno higieno, težavami s preskrbo hrane, neredno oskrbo s premogom ipd. Tako stanje je vsekakor vplivalo na moralno stanje občanov. Konec julija se je zgodil še vojaški upor, ki je bil posledica nezadostne opreme, obleke in obutve, ter zmanjšanje plače, čeprav so mnogi časniki poudarjali, da je razlog »prišel od zunaj« in da je bil upor politično spodbujen.

2Vse te težave ob dodatnih političnih pritiskih so pripeljale do hitrega zaključka Pfeiferjevega komisariata.

3Kljub prizadevanjem Vilka Pfeiferja za slovenizacijo oziroma brisanju nemških sledi²¹⁴ in nasploh izboljšanje mesta na področjih javne uprave, šolstva, kulture, društvenega življenja in gospodarstva se je njegov mandat že v začetku naslednjega leta zaključil, nadomestila pa sta ga najprej začasno Milan Mlakar, nato pa je kot novi vladni komisar nastopil pravnik in politik Josip Leskovar, ki se je novim izzivom naproti podal v letu 1920.²¹⁵