1V drugi polovici 19. stoletja so se vzporedno z vzponom meščanstva načini poročnih izbir začeli znatno spreminjati. Novi kulturni vzorci in vrednote so rahljali predhodne prakse sklepanja zakonov, ki so jih določale stanovske razlike, bolj kot namera samega ženina in neveste pa volja in predvsem imetje staršev. Po drugi strani pa sta prav modernizacija in pomeščanjenje novih slojev proti koncu 19. stoletja v javnosti ustvarila nove zapovedi in posredne prisile. Nastop nacionalizmov je pripomogel k uveljavljanju diskurza, ki je promoviral posebne poročne vzorce.¹

2V pričujoči raziskavi sva se vprašali, kako so pripadniki slovenske elite v javnem diskurzu opredeljevali primerne poročne izbire. Kako odločno so nasprotovali starostnim razlikam in prestopanju nacionalnih ter družbenih mej? Kakšno vlogo so pripisovali svojim (bodočim) soprogam? Zanimalo pa naju je tudi, kako so bili v resnici videti njihovi poročni vzorci. Kako zvesto se je elita pri sklepanju zakonov držala načel, o katerih je razglabljala v časopisnih člankih in ki jih je tematizirala v literarnih delih? Torej, s katerimi ženskami so vidni predstavniki »slovenske smetane« v Ljubljani in Trstu na prelomu iz 19. v 20. stoletje v resnici stopili v zakonski stan?

3Odgovore na zgornja vprašanja sva poskušali poiskati s pomočjo analize slovenskega tiska, literarnih del ter ego-dokumentov. Hkrati sva opravili tudi pretres dejanskih poročnih izbir vzorca moških pripadnikov slovenske elite (v Ljubljani in Trstu). Z definiranjem slednjega sva imeli kar nekaj težav zaradi pregovorne fluidnosti narodne identifikacije in izmuzljive definicije pojma elita.

4Če elito na klasičnih teoretičnih premisah Vilfreda Parete in Gaetana Mosca opredelimo kot skupino ljudi, ki ima zmožnost vpliva na strateške (politične) odločitve, ki krojijo življenjske razmere v družbi, se znajdemo pred dilemo njene horizontalne in vertikalne zamejitve. Koga in na podlagi katerih kriterijev je mogoče prištevati med njene pripadnike? Raziskovalci so na to odgovorili z vpeljavo treh različnih metod, ki jih je le do določene mere mogoče uporabiti za zgodovinske raziskave. Prva med njimi je t. i. »reputational method«, ki določa elito na podlagi mnenja (strokovnjakov). Druga je t. i. »decisional method«, ki elito izbere tako, da preišče, katere osebe so intenzivno sodelovale v procesih političnega, pravnega in gospodarskega odločanja. Zadnja, t. i. »positional method«, ki je tudi najbolj uporabna, izhaja iz predpostavke, da sta v modernih družbah oblast in vpliv vezana na vodstvene položaje v javnih institucijah in zasebnih organizacijah nacionalnega/lokalnega pomena. Pripadnike elite tako preprosto poistoveti z osebami na ključnih položajih v politiki, javni administraciji, gospodarstvu, medijih, akademskem okolju, »pressure groups« itd.²

5Opisano metodologijo sva težko prilagodili raziskovanju slovenske elite v Trstu in Ljubljani na prelomu stoletja. V teh dveh večnacionalnih urbanih okoljih monarhije se namreč glavni nosilci politične, administrativne in gospodarske oblasti pogosto (ali v primeru Trsta v večini) niso opredeljevali za Slovence (o tem bolj podrobno v nadaljevanju). Če bi v izhodišču pregledali najpomembnejše administrativne institucije in zasebna podjetja v mestih, bi potemtakem težko takoj zbrali relevanten in dovolj obsežen vzorec. Zato sva se problema lotili iz obratne smeri/obširneje/drugače:

1. Na podlagi popisnih pol avstrijskega cenzusa iz leta 1900 (za Ljubljano) in iz let 1900 in 1910 (za Trst) sva izbrali tiste poročene moške, ki so svojo relativno (gospodarsko) moč izkazovali z določeno vsoto premoženja. Za Ljubljano sva uporabili kriterij pripadnosti prvemu volilnemu razredu pri občinskih volitvah, za Trst pa pripadnost prvim trem volilnim razredom pri občinskih volitvah. Za Trst sva o premoženju sklepali tudi posredno, na podlagi števila sob v stanovanju in števila služinčadi. Osem oseb sva v tržaški vzorec zajeli kljub temu, da jih nisva našli v volilnem imeniku, saj njihovo relativno premoženje zanesljivo potrjujejo drugi relevantni viri. Za Trst je namreč veljal zelo konservativen volilni red, ki je skupaj z okolico zajel zgolj približno 9000 volilnih upravičencev (v Ljubljani jih je bilo leta 1900 v vseh treh volilnih razredih 3905).³ Veliko zelo bogatih prebivalcev mesta Trst ni bilo umeščeno v volilni imenik.
2. Med tako izbranimi sva nato v vzorec zajeli samo tiste, ki so kot občevalni jezik navedli slovenščino, ki je sicer nezanesljiv kriterij za določanje nacionalne pripadnosti. Avstrijske oblasti si rubrike občevalnega jezika namreč v izhodišču niso zamišljale kot kategorije, ki bi opredeljevala narodno/etnično pripadnost, temveč kot jezik, ki ga posameznik/posameznica uporablja v vsakdanji komunikaciji. Toda ta kategorija je v popisih pomembno prispevala h konstrukciji/zamišljanju nacionalnih identifikacij, saj je posameznike silila v določeno izbiro.⁴ Navedbe več ali uradno nepriznanih občevalnih jezikov namreč cenzus ni predvidel, kar se je izkazalo za neugodno predvsem na narodnostno mešanih območjih, kjer so številni posamezniki v vsakdanji rabi dejansko uporabljali več jezikov, številni pa so tudi izhajali iz etnično mešanih zakonov. Kasneje so nacionalistični diskurzi, med njimi slovenski, občevalni jezik razlagali kot odraz nacionalne identifikacije. Kakor pojasnjuje Alexander Pinwinkler,⁵ se je uradni cenzus tako prelevil v politično bojno polje s kontradiktornimi idejami o »pravih« nacionalnih identifikacijah. Več raziskovalcev je pokazalo, da je enačenje občevalnega jezika z nacionalnostjo izrazito problematično, tudi zato, ker ne upošteva neposrednih pritiskov, s katerimi so se soočali posamezniki pri izpolnjevanju cenzusnih pol. Znano je, da so »družinski poglavarji« soprogam, nedoraslim otrokom in pogosto celo služinčadi brez njihovega privoljenja in kdaj tudi brez njihove vednosti pripisali svoj občevalni jezik. Šibko točko pri zagotavljanju objektivnosti cenzusa so predstavljale, kakor pojasnjuje Pavel Kladiwa,⁶ tudi lokalne oblasti, ki so v skladu s svojimi nacionalnimi cilji na različne načine pritiskale na respondente. V Trstu, na primer, so mestne avtoritete promovirale/vsiljevale italijanski jezik, zaradi česar je tudi slovenski nacionalni tabor leta 1910 vložil pritožbo in so državni organi posledično izvedli revizijo štetja.⁷ Po drugi strani so v Ljubljani oblasti promovirale slovenski občevalni jezik. Vse to potrjuje ugotovitve E. Brixa, da je imela kategorija občevalnega jezika majorizacijski učinek, saj je spodbujala razvoj proti nacionalno homogenem območju.⁸ Kategorija občevalnega jezika je postala glavno prizorišče nacionalnih spopadov, nacionalno naravnana javnost pa je vedno bolj poudarjala, da gre za kategorijo, ki pravzaprav prikazuje »narodnost«, in v tem smislu tudi organizirala vedno bolj intenzivne kampanje.⁹ Ravno zaradi teh težav sva zato določili nadaljnje kriterije za oblikovanje »nacionalne kategorije«.
3. Da bi v vzorec z večjo gotovostjo izbrali samo tiste posameznike/posameznice, ki so se identificirali za Slovence, sva upoštevali še njihovo vključenost v slovenska društva, banke in politične organizacije (še posebej, če so zasedali vodstvene položaje) in tako iz obratne smeri vendarle delno izpolnili zgoraj omenjeno »positional method«. Iskali sva njihovo »samopredelitev«, ki je edini kolikor toliko zanesljiv kriterij za določanje nacionalnih identifikacij.¹⁰ Izbrali sva tudi osebe, ki jih je sodobno časopisje (denimo ob smrti) predstavljalo kot »zavedno slovenske« (kar bi lahko opredelili kot »reputational method«).

6Zgoraj opisane metode sva uporabili tudi zato, ker se nisva hoteli omejiti samo na osebe, ki so se zapisale v zgodovinski spomin z omembami v različnih leksikonih ali v kontekstu slovenske kulturne zgodovine, saj bi takšen nabor najverjetneje spregledal nekatere gospodarstvenike, ki so za seboj, v primerjavi z intelektualci, morda pustili manj virov.

7Tako zastavljeno raziskavo popisnih pol sva, kot že poudarjeno, geografsko omejili na Trst in Ljubljano, izjemno različni mesti s prav tako različnima sestavoma (politične in gospodarske) elite.

1Ljubljana je bila pred prvo svetovno vojno s svojimi približno 50.000 prebivalci¹¹ sicer precej nepomembno, provincialno mesto avstro-ogrske monarhije, vendar pa je kot kranjska prestolnica hkrati zagotovo predstavljala neuradno slovensko kulturno in politično središče.¹² V njej je leta 1880 živelo 76 odstotkov prebivalcev, ki so v popisu navedli slovenščino kot občevalni jezik, in skoraj 23 odstotkov tistih, ki so navedli nemščino kot občevalni jezik, ti so v mestu predstavljali pomemben politični (čeprav ob koncu stoletja vedno manj) in gospodarski dejavnik.¹³ Nasprotno je bil Trst hitro rastoče,¹⁴ izrazito narodnostno pisano in na prelomu stoletja tudi že razmeroma industrializirano pristaniško mesto iste monarhije.¹⁵ Mesto je nudilo poslovne priložnosti številnim trgovcem, finančnikom, industrialcem, od katerih se je peščica umeščala v mestno gospodarsko elito, jasno ločeno od ostalega prebivalstva po svojih posebnih oblikah družabnosti, razkošnem slogu življenja, vrednotah in gospodarskem pomenu, ki je presegal lokalni značaj. Toda ta propulzivna mestna gospodarska elita si je po besedah Anne Millo delila razmeroma malo skupnih potez z mestno politično elito. Medtem ko so predstavniki »velikega« mestnega kapitala zaradi tedanjih gospodarskih tokov, ki so severnojadransko pristanišče povezovali z imperijem, razmeroma pogosto podpirali osrednjo vlado in tudi nacionalistično neopredeljeno politiko, so delovanje politične elite prežemali lokalni narodnostni boji.¹⁶

2Trst, mesto številnih poslovnih priložnosti, je predstavljajo precejšnje nasprotje provincialni Ljubljani, ki sta jo zaznamovala počasen gospodarski razvoj in dejstvo, da je imela Kranjska v drugi polovici 19. stoletja celo še bolj agraren značaj kot v predhodnem obdobju.¹⁷ Hkrati pa je Ljubljana vendarle predstavljala deželno upravno središče, kar je določalo strukturo njene mestne elite: to naj bi v nasprotju s Trstom sestavljalo predvsem uradništvo in drobna buržoazija.¹⁸ Pomemben dejavnik gospodarskega razvoja so na Kranjskem predstavljali tuji podjetniki, ki so iz italijanskih, nemških in celo angleških dežel prinašali kapital, trg, poslovno in upraviteljsko znanje ter tehnologijo.¹⁹ Tako se je tudi slovensko opredeljena elita na Kranjskem oziroma v Ljubljani v meščanstvo umeščala predvsem glede na izobrazbo, in ne na premoženje.²⁰ Potomci podjetnikov iz nekoč slovenskih družin so radi prestopali v nemški tabor.²¹ Podobno oceno strukture slovenskega meščanstva je podal tudi Vasilij Melik, Slovencem naj bi po njegovem mnenju »manjkala polovica meščanstva«, pri tem pa je po vsej verjetnosti meril prav na gospodarski del.²² Nekatere druge raziskave sicer nakazujejo, da meščanstvo po premoženju med slovensko opredeljenimi Ljubljančani vendarle ni bilo tako skromno v številu in da so predhodne nasprotne ocene zgolj posledica njegovega preskromnega angažmaja v javnem življenju. Izobrazba in kapital sta se pogosto povezala in se medsebojno dopolnjevala. Mnogi izobraženci so si ustvarili precejšnje premoženje, ki so ga oplemenitili tudi z udejstvovanjem v gospodarskih dejavnostih, npr. z nakupi delnic in soudeležbo v različnih industrijskih podjetjih.²³

3Toda med tem, ko je tržaška gospodarska elita v skladu s svojimi self-help vrednotami sledila tedanjim najsodobnejšim ekonomskih trendom,²⁴ so bila gospodarska načela ljubljanskih podjetnikov še močno reakcionarna. Tako sta v tem okolju tudi gospodarska zbornica in njen prvi slovenski predsednik Valentin Supan nasprotovala politiki svobodne trgovine in podpirala protekcionizem.²⁵ Tudi trgovski gremij, ki je do leta 1905 povezoval zlasti nemške trgovce, je denimo med svojimi cilji imel zgolj vzgojo trgovskega podmladka in mediacijo med trgovci, ne pa tudi vključitve ljubljanskih trgovcev v mednarodno trgovino.²⁶ Kranjski izobraženci so z globoko nezaupljivostjo gledali na radikalne socialne in ekonomske spremembe in niso zagovarjali kapitalistične tranzicije, temveč ohranjanje tradicije, celo slovanske zadruge, ki so jih postavljali za ideal v leposlovnih in znanstvenih delih.²⁷ V smislu varnosti in nekoč zaželenega rentništva plemičev so prevzeli njihov habitus, saj so iskali predvsem službo v javnem ali državnem sektorju.²⁸

4Tudi glede političnih in nacionalnih razmerij ali sestave »politične elite« sta se Trst in Ljubljana razlikovala. Politično sfero v Trstu je konec devetdesetih let 19. stoletja obvladovala italijansko usmerjena liberalno-nacionalna stranka, katere člani navadno niso izhajali iz najbogatejših družbenih plasti, temveč predvsem iz višjih srednjih slojev, med njimi, denimo, srečamo predvsem odvetnike, srednje velike trgovce itd.²⁹ Politično delovanje liberalno-nacionalne stranke se je v nacionalističnem zanosu osredotočalo na italijansko avtonomijo, obenem pa je zaradi vse bolj vidne prisotnosti slovensko naravnanega prebivalstva³⁰ v mestu prevzemalo izrazito protislovenski značaj, v skladu s katerim je delilo tudi mestne funkcije.³¹ Slovenska elita v mestu se je na drugi strani, kakor ugotavlja Marta Verginella, tako konstituirala (če izpustimo nekatere (državne) organe) zunaj osrednjih institucij, ki so v Trstu služile kot temelj za pridobivanje in izvrševanje oblasti, bogastva in prestiža. Uporabljala je avtonomen intencionalni okvir, znotraj katerega je od osemdesetih let naprej nastajal skelet paralelne družbe.³² Množica društev, neformalnih krožkov je ustvarjala občutek pripadnosti, omogočala krepitev narodnih vrednot in tudi razširjala prostor, ki je slovenskemu meščanstvu ponujal priložnosti za gospodarski vzpon.³³ V času ene generacije je slovenski buržoaziji (s pomočjo predvsem hrvaškega in češkega kapitala) uspelo postavili na noge trdne kreditne/finančne organizacije (npr. Jadransko banko). Širitev volilnega cenzusa (in tudi dotok slovenskega življa v mesto) pa ji je omogočala, da se je še politično okrepila.³⁴ Medtem ko je leta 1897 na mestnih volitvah dobila 1/6 glasov, jo je leta 1911 volila že ¼ volilnih upravičencev.³⁵

5Zaradi razvoja, ki se je krepil proti nacionalno homogenem območju, je – tako kot drugod po monarhiji, tudi na Kranjskem – Ljubljana proti koncu 19. stoletja sledila trendu slabitve šibkejših manjšin.³⁶ Brix tako že trdi, da družbeni vzpon v kranjskih mestih v 20. stoletju ni več nujno potekal po asimilaciji k nemštvu.³⁷ Slovensko meščanstvo, po izvoru v glavnem povezano z izobrazbo, je v Ljubljani hitreje pridobivalo politično veljavo in podobno, a še bistveno bolj odločno kot v Trstu začelo polniti vrste lokalne politične elite. Sredi največjega nemškega pritiska v sedemdesetih letih, leta 1877 je bilo namreč med 36 kranjskimi deželnimi zastopniki le 16 tistih, ki so se zavzemali za slovenski tabor, leta 1908 pa je bila slika že povsem drugačna, jih je med 39 deželnimi poslanci le 11 pripadalo nemški stranki. ³⁸ V ljubljanskem mestnem svetu so bile spremembe še hitrejše, že leta 1864 je slovenska stranka imela večino v občinskem svetu, od leta 1867 pa je večino spet prevzela nemška stranka, ki jo je ohranila do leta 1882.³⁹

6Elite imajo izredno pomembno vlogo, saj so – kot pravi Žarko Lazarević – po svojem položaju postavljene v center strateškega odločanja o družbenem in ekonomskem razvoju. Zaradi tega njihova struktura in izvor odločata tudi o poteh in načinih socialne in gospodarske modernizacije. V tem smislu so razlike v strukturi, izvoru in ideologiji elit vplivale na družbeno, politično in ekonomsko življenje v določenem okolju.⁴⁰ Predstavnike slovenske nacionalne elite v Trstu in Ljubljani, kot sva pokazali zgoraj, umeščamo v meščanstvo. V 19. stoletju tudi avstrijsko meščanstvo še zdaleč ni bilo enovita socialna kategorija. Sestavljali so ga bankirji, uradniki, pripadniki svobodnih poklicev pa tudi obrtniki in mali trgovci. »Meščanskost« je predvsem določala »kultura« ali – kot pravi Bruckmüller – kulturni habitus. Slednjega sta zaznamovala posebna načina mišljenja in vedenja,⁴¹ ki sta poudarjala pomen »premoženja in izobrazbe«, kar se je približno ujemalo tudi s pogoji za volilno pravico. Glavna načina oblikovanja meščanstva sta bila namreč dva, vzpon zaradi izobrazbe in šol ali akumuliranja premoženja. Tudi Jürgen Kocka podobno ugotavlja, da je meščanstvo v smislu ožjega nemškega pomena Bürgertum mogoče izvorno deliti na Wirtschaftsbürgertum (torej podjetnike, kapitaliste, managerje, rentiers) in Bildungsbürgertum (torej odvetnike, sodnike, visoke uradnike, ministre, novinarje, inženirje itd.).⁴² Čeprav sta se omenjeni skupini glede na izvor razlikovali, pa sta čutili zavezanost istim vrednotam, kar bi po Kocki lahko povezali s kulturno teorijo v razumevanju meščanstva,⁴³ prav tako pa je po njem pomembna tudi relacijska teorija. Ta pravi, da enotno skupino izoblikujejo skupna zavest, kohezija in skupno samorazumevanje, ki se oblikujejo le tedaj, če se občutijo napetosti in konflikti z drugimi socialnimi skupinami. S tem, ko se ena skupina loči od ostalih, izoblikuje svojo ločeno identiteto. Meščanstvo je torej imelo skupne »sovražnike« in habitus, vendar pa je bila izkušnja meščanskosti posameznih podskupin zelo različna, saj so se meščani med seboj ločili glede na interese in poklicne izkušnje, ekonomski status, spol, regijo, religijo in nacionalnost.⁴⁴ Za kranjsko ozemlje je bilo značilno, da je nemajhen del meščanstva zastopalo prav provincialno meščanstvo iz manjših mestnih središč.⁴⁵ Za slovensko meščanstvo v Trstu pa je veljalo, da je bilo skoraj nadregionalno sestavljeno ali je prihajalo iz drugih slovenskih krajev.

1Preden se lotimo analize, je vredno predstaviti vzorca, da preveriva, ali potrjujeta že znane ugotovitve o lastnostih slovenske elite v obeh mestih ter sta potemtakem reprezentativna za pričujočo raziskavo.

3.1. Ljubljana

1Ugotovili sva, da je v Ljubljani med vsemi osebami, vpisanimi v prvi volilni razred, ki sva jih nato našli tudi v popisnicah, mogoče izslediti 305 poročenih moških,⁴⁶ od katerih jih je 188 (61 %) navedlo samo slovenski občevalni jezik, 7 pa jih je poleg slovenskega navedlo še druge (običajno nemškega, ki so ga revizorji naknadno prečrtali). Od navedenih 195 sva za nadaljnjo obravnavo upoštevali samo 162 tistih, za katere lahko na podlagi drugih indicev sklepamo, da so se opredeljevali za Slovence.⁴⁷ Mednje je sodilo 111 »gospodarstvenikov« in 51 »intelektualcev«. Oboji skupaj predstavljajo izhodiščni vzorec, ki je glede na bivališče razkropljen po številnih ljubljanskih ulicah.

2Poklicna struktura ljubljanskega vzorca zvesto odseva provincialni značaj obravnavanega mesta, ki se še ni popolnoma industrializiralo,⁴⁸ saj po številu v njem izstopajo trgovci (40), lastniki/obrtniki (32) in tudi gostilničarji (29). Zajetna je tudi skupina pravnikov (17), nekaj je lastnikov večjih podjetij (10) in visokih uradnikov(7) (gl. Sliko 1).

3Po razvrstitvi navedenih poklicev v lestvico HISCLASS⁴⁹ se tako slaba četrtina (38) vključenih v vzorec umešča v tretji družbeni razred, dve petini (67) v četrtega, ostali pa se umeščajo v razrede tako, kot kaže Slika 2.

4V primerjavi s statusom njihovih očetov je 44 (39 %) posameznikov v vzorcu napredovalo po družbeni lestvici, 17 (15 %) jih je najverjetneje nazadovalo, pri 52 (46 %) ni bilo sprememb in so bili umeščeni v podoben družbeni razred kot njihovi očetje (gl. Sliko 3), za 49 oseb pa nam doslej ni uspelo pridobiti podatkov o njihovem socialnem izvoru.

5Primerjava statusa sinov in očetov po lestvici HISCLASS:

6Nekoliko bolj kot »gospodarstveniki« so povsem po pričakovanjih v primerjavi s svojimi očeti napredovali tisti posamezniki, ki jih lahko štejemo med »intelektualce«, med njimi sva našteli tudi 10 (25 %) kmečkih sinov.

7Ti podatki sicer kažejo na večjo prisotnost gospodarskega meščanstva med najpremožnejšimi Slovenci, hkrati pa izvor posameznikov, ki jih umeščamo med gospodarstvenike, nakazuje, da se kranjsko meščanstvo ni oblikovalo na novo, iz nemeščanskih, podeželskih socialnih in poklicnih skupin.⁵⁰

8Geografski izvor obravnavanih moških je manj pisan kot njihova poklicna struktura in je podoben rezultatom, ki jih je za isto obdobje za skupino lastnikov stanovanj dveh premožnejših ljubljanskih ulic ugotovil Andrej Studen.⁵¹ Največ se jih rodilo v Ljubljani ali drugih kranjskih okrožjih, presenetljivo malo pa v drugih slovenskih deželah (gl. Sliko 4).

9Gospodarstveniki so se glede na kraj rojstva v primerjavi z inteligenco izkazali za nekoliko manj geografsko mobilne, saj se jih je v Ljubljani ali v ostalih kranjskih okrajih rodilo 91 odstotkov. Med tistimi, ki so se ukvarjali z intelektualnimi poklici, se jih je na Kranjskem rodilo 76 odstotkov.

10Demografske značilnosti opisanega vzorca se v večini pogledov ujemajo s predhodnimi dognanji o značaju slovenske elite v Ljubljani (oziroma na Kranjskem), zato sva ga ocenili kot zadostno veljavnega za nadaljnjo obravnavo. (Nekoliko bolj so sicer v nasprotju s pričakovanji nadreprezentirani posamezniki, ki so se ukvarjali z gospodarstvom).

1Multietnični imperiji v Evropi so se v poznem 19. stoletju znašli pred dilemo, ali spodbuditi ali zavirati vzpon nacionalizma, in Avstro-Ogrska se je zlasti od devetdesetih let 19. stoletja odločila za prvo pot.⁵³ Proti koncu 19. stoletja je vrsta institucionalnih⁵⁴ in političnih dejavnikov, med njimi zlasti postopna demokratizacija političnega življenja, ki je sledila širitvi volilnega cenzusa, preoblikovala značaj predhodno omejenih ali celo še ne docela artikuliranih nacionalnih gibanj. Nacionalistični diskurz je začel nagovarjati vse širše sloje prebivalstva.⁵⁵ Organizirala so se enonacionalna društva in šole, nacionalna elita pa je vsaj na deklarativni ravni začela zavračati kakršnokoli popuščanje in zahtevala, da se ljudje tudi v vsakdanjem življenju držijo nacionalnih norm.

2Slovenski nacionalisti so začeli opozarjali, da Slovenca definira uporaba jezika. Svoje rojake so postavljali pred vrsto natančnih pravil za vsakodnevno izkazovanje rodoljubja: Zaveden Slovenec je moral ohranjati lastne šege in navade ter redno izobešati slovensko zastavo.⁵⁶ V prostem času je obiskoval slovenska društva in veselice,⁵⁷ slovenske pevske zbore, čitalnice in ljudske knjižnice, prav tako je zbiral stare časopise in jih pošiljal na mejo.⁵⁸ Ob praznovanju družinskih praznikov in žalostnih dogodkih je daroval za slovenska društva. Učil se je občinskih pravil in po možnosti kandidiral za slovensko stranko. Z namenom, da bi pomagal krepiti domači kapital, je kupoval samo v slovenskih trgovinah in podjetjih.⁵⁹ Ker je Slovencem manjkalo podjetnikov, so nacionalisti »sinove naroda« spodbujali, da se poklicno usmerijo v obrtniški (ali trgovski) stan.⁶⁰ »Pravi Slovenec« naj bi otroke obvezno vpisoval v izključno slovenske vrtce in kasneje šole.⁶¹ Slovensko opredeljena meščanka je svoje domoljubje morala izkazovati z rabo slovenskega jezika ob vseh priložnostih⁶² in s prevzemanjem mode, ki je upoštevala narodno nošo.⁶³ Kot mati in skrbnica prihodnjih rodov je otrokom pripovedovala o lepotah domovine in njeni preteklosti. Zlasti na Kranjskem so nacionalisti od nje pričakovali tudi to, da je svoje hčerke in sinove učila zgolj slovensko.⁶⁴ Diskurz štajerskih slovenskih ideologov je sicer na problem učenja jezika gledal z bolj praktične perspektive: »Slovenec je Slovenec zaradi krvi, seveda mora znati slovensko, toda ni niti problematično, če se uči nemško.«⁶⁵ Citat nakazuje, da slovenska elita svoje nacionalne skupnosti ni zamišljala zgolj na jeziku, ampak, kakor ugotavlja Jezernik, na skupni preteklosti, »dediščini dedov in očetov«⁶⁶ in tudi na rodu ali »krvi in zemlji«.⁶⁷

3Tako je med zgoraj našteta pravila, ki so se jih Slovenke in Slovenci morali držati v zasebnem življenju, pogosto sodilo tudi nasprotovanje nacionalno mešanim zakonom, zato da bi »naš narod ostal čist«.⁶⁸ Povsem podobne ideje srečamo v tedanjem nemškem nacionalističnem diskurzu.⁶⁹ Vse od osemdesetih let 19. stoletja naprej je nova nacionalistična ideologija poudarjala, da obstajajo vezi, ki združujejo vse Nemce, ne glede na sloj. Nemški nacionalizem se je pozicioniral nasproti slovanskemu in začel poudarjati, da je treba negovati etnično čistost z uporabo »čistega« jezika in vzpostavitvijo »prave« kulture. Kot zaščitnicam etnične čistosti in tistim, ki so prvenstveno odgovorne za vzgojo otrok, je omenjene naloge nalagal zlasti ženskam. Ženske so bile pod drobnogledom ne le zaradi zaščite otroka pred drugim jezikom, najema hišne pomočnice s pravo nacionalno identifikacijo,⁷⁰ temveč tudi zaradi regulacije ali omejitve eksogamnih zakonskih zvez.⁷¹ Kot je pokazala Heidrun Zettelbauer, je nemška nacionalistična propaganda promovirala etnično čist »Völkischen Ehe«.⁷² Svoj pritisk je nemški nacionalistični dikurz usmerjal zlasti na ženske, na tiste, ki so se nacionalističnim ciljem bojda izneverile z izbiro samskega stanu, še bolj pa na one, ki so stopile v zakon z moškim iz nacionalno kompetitivnega okolja. Podobni apeli so krožili med Nemci na Slovenskem in jih najdemo v nemških koledarjih Südmark.⁷³

4Povedano se sklada z zaključki Alexandra Maxwella,⁷⁴ da je v srednji in vzhodni Evropi prevladoval diskurz o nacionalni endogamiji, ki je bil izrazito spolno določen. Predvsem ženskam so nacionalisti praviloma nalagali, da so si partnerja, bodočega moža, poiskale znotraj svoje skupnosti. Moški so po drugi strani bodoče neveste lahko izbirali pri nacionalnih nasprotnikih, seveda z namero, da tujko nacionalizirajo. Spolna osvojitev naj bi se tako spremenila tudi v nacionalno.⁷⁵ Toda takšen diskurz v slovenskem okolju, kot kažejo viri, ni prevladoval, saj so slovenski nacionalisti »narodnostno mešano« poroko običajno odsvetovali ženskam in moškim.

5Že leta 1862 so denimo slovenski časopisi poudarjali, da so slovenska dekleta lepa, nemška pa bogata in da bodo z »ženitvami vse meje premenjane«.⁷⁶ Od tedaj so se pozivi k izbiri slovenske partnerice le še množili. Poudarjali so, da morajo Slovenci poročiti Slovenke, Slovenke pa izbrati »moža, ne bogastva«.⁷⁷ Leposlovna dela so začela poudarjati, da je mogoče premagati tudi socialne razlike, če se le izbere slovenski/a partner/ica. To zagovarja tudi ženska literatura, ki so jo pisale pisateljice za ženske bralke. Edina stvar, ki v njihovih romanih in črticah nedolžno, toda moralno pokončno junakinjo, ki prihaja iz ugledne družine srednjega sloja, ki je bankrotirala, in mora zato delati, da preživi, ločuje od glavnega moškega junaka, je premoženje. Ljubezen na koncu seveda premaga oviro.⁷⁸ Takšna opozorila so se začela pojavljati tudi v publicističnih besedilih in biografijah. Leta 1911 je neznani avtor zapisal takole: Kolikega pomena in važnosti za slovensko narodnost je zahteva, da Slovenec jemlje v zakon le Slovenko in Slovenka le Slovenca, kaže prav izrazito zadnje ljudsko štetje. Skoraj povsod – […] – kjer je slovenski mož, ki ima Nemko za ženo, vpisal kot občevalni jezik za oba nemški, kjer je pa žena Slovenka in mož Nemec pa isto tako. Otroci so kajpada povsod vpisani kot Nemci. Iz tega je jasno razvidno, da Slovenci z mešanimi zakoni vedno izgubimo, ker se dotična rodbina vedno odtuji našemu narodu in ne le, da je za nas vedno izgubljena, ampak so tudi ti ljudje najhujši naši narodni nasprotniki. To naj upoštevajo vsi, ki v tem oziru lahko vplivajo na ta ali oni način.⁷⁹ Slovenski pisci so bili prepričani, da bo poroka z nemško partnerico ali partnerjem pomenila sprejetje dominantne kulture. Število podobnih pozivov v vseh mogočih besedilih je presenetljivo: Ako se čuteča slovenska mladenka odloči pozneje za zakonski stan, izbrala si bo za sodruga v življenju le značajnega rojaka Slovenca, vsakega tujerodnega lizuna pa bo odslovila, ker hlepi le po njenem premoženju, mrzi pa njen rod in sveti materin jezik. Slovenska deklica bo pela: Ljubi moj je čvrst rojak, lep slovenski je junak.⁸⁰ Pavla Hočevar v svojih delih piše takole: Vsekakor je res, da so se naši izobraženci pogosto ženili z Nemkami. Ko so študirali v Gradcu ali na Dunaju, je bil marsikdo večkrat lačen kot sit. Niso bili nobeni redki primeri, da je naš visokošolec po gostilnah in podobnih krajih jedel na upanje. Komu se je moral zasmiliti, če ne natakarici! Pa je beseda dala besedo, usmiljenje se je prelevilo v simpatijo, simpatija je prerasla v ljubezen in v zakon. Z diplomo je študent pripeljal domov nemško ženo, ki se je le stežka privadila jeziku in je živela do smrti kot tujek v družinskem telesu. Duševnega sožitja z bolj izobraženim možem ni bila sposobna, v družbi se je težko znašla, celo otroci so se ji kmalu odtujili, pa se je tako použivala sama sebi, v pedantnem gospodinjenju in v vsakodnevnih drobnih skrbeh za družino. Ko smo po prvi svetovni vojni dobili svojo univerzo, je bilo nesrečnih mešanih zakonov vedno manj.⁸¹ Podobno stališče so imeli tudi drugi slovenski politiki.⁸² Zlasti zakoni z nemško opredeljenimi ženskami so bili strogo obsojeni. Temu zgražanju ni ušel niti Josip Stritar. Ko je uveljavljeni slovenski kulturnik praznoval sedemdesetletnico v Ljubljani, sta se pod njegovim balkonom zbrali dve skupini študentov. Prvi so slavljenca navdušeno pozdravljali, drugi pa so, ogorčeni zaradi njegove izbire nemške partnerice, vzklike trgali z žvižgi.⁸³

6Zakaj so slovenski nacionalisti ravno v »nemških ženskah« prepoznavali tako pomembno grožnjo? Morda lahko omenjeni strah obrazložimo v povezavi s konceptom »nacionalizma žrtve« (»victimhood nationalism«), ki ga je razvil ⁸⁴ Jie-Hyun Lim. Po tem naj bi se v nacionalnem imaginariju pri soočenju s preteklostjo vzpostavila dihotomija med nasilnežem in žrtvijo, v vlogi katere je vselej nastopala pripadajoča nacionalna skupnost. Položaj žrtve naj bi se tako prenašal iz roda v rod in vzpostavljal nacionalno solidarnost med generacijami. (Koncept se približuje konceptu »dedne žrtve« Zygmunda Baumana.) Ker so se slovenski nacionalisti (skladno s takšnim, viktimiziranim dojemanjem svoje nacionalne usode) v odnosu do Nemcev torej vselej identificirali z vlogo žrtve, so potemtakem tudi verjeli, da se »slovenski moški« niso sposobni izogniti asimilaciji, ki bi sledila poroki z nemško opredeljeno žensko.

7Pri italijansko-slovenskih mešanih zakonih se je slovenski nacionalni diskurz, kot kažejo nekateri indici, sicer morda lažje odmaknil od nacionalizma žrtve, ni pa se niti približal Maxwellovi interpelaciji. Kajti slovensko opredeljene ženske v nekaterih prispevkih celo prevzamejo vlogo osvajalk italijansko opredeljenih moških: Pred prvo vojno so prihajala v Trst dekleta z vseh strani Avstrije, največ jih je bilo seveda s Krasa. Tržaške gospodinje so kraševke splošno zelo čislale kot dobre in zanesljive delavke. Marsikatera se je kmalu poročila. Če je vzela Italijana, je v hiši večkrat sama nosila hlače. Njen vpliv je marsikje tako prevladal, da je v novi družini žena po modrosti in odločnosti močno presegla moža Italijana, zato se je v družini uveljavila slovenščina kot občevalni jezik in so otroci odraščali v zavedne Slovence.⁸⁵ Opisana stereotipna podoba se sklada s predstavo o Italijanih, ki naj bi bili v očeh kranjskih Slovencev neresni in nastopaški. Predvsem pa plašljivi, saj naj bi Kranjec zlahka opravil z desetimi.⁸⁶ Nič čudnega torej, da je z enim Italijanom opravila ženska.

1Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je Elvira Dolinar v Slovenki, prvem slovenskem ženskem časopisu, ugotavljala, da je bil pri meščanih v navadi zakon, sklenjen med starejšim gospodom s priznano kariero in solidnim standardom, ki je zagotavljal primerno preživetje družini, in mlado, »nerazvito punico brez vsega razumevanja in razsodnosti«.¹¹⁰ Da so bile takšne starostne razlike med zakoncema in še posebej pri moški inteligenci nekaj povsem običajnega, nakazuje tudi slovenska književnost, npr. povest Cvetje v jeseni, ki opeva ljubezen med starejšim odvetnikom in mlado hčerko kmečkega posestnika. Napisal jo je Ivan Tavčar, tudi sam oženjen z bistveno mlajšo žensko. Je mogoče visoko stopnjo starostne heterogamije prepoznati tudi v obravnavanih dveh vzorcih?

2V ljubljanskem vzorcu so možje od žen v poprečju starejši 5,56 leta, v tržaškem vzorcu pa 6,04 leta. Če upoštevamo, da so za starostno homogamne zakonske zveze veljali le tisti zakoni, pri katerih je razlika med ženinom in nevesto samo dve leti, potem ugotovimo, da je pri Ljubljančanih starostno homogamnih le 41 parov (25 %), enak odstotek sva ugotovili tudi za Trst: 11 parov (prav tako 25 %). Toda pri interpretaciji povprečja moramo biti pazljivi. Kakor kažeta grafa, je mogoče opaziti precejšnje število zvez z izjemno veliko starostno razliko, ki je v končnem izračunu ni zaznati zaradi posameznih primerov žen, ki so izbrale občutno mlajše ženine. Imamo razmeroma številne izjemne, tudi do dvajsetletne razlike ne le med starejšim moškim in mlajšo žensko, temveč tudi obratno.

3Najmanjšo stopnjo starostne homogamije smo zaznali pri intelektualcih: tako v Trstu kot Ljubljani so bili predstavniki meščanstva po izobrazbi v povprečju kar 6,8 leta starejši od svojih žen. Pri tem so najbolj izstopali odvetniki in drugi pravniki s poprečno starostno razliko 8,05 leta za Ljubljano in 9 let za Trst.

4Na precej drugačna razmerja naletimo pri gospodarstvenikih, v Trstu in Ljubljani. Starostne razlike med možmi in nevestami so pri njih občutno manjše kot pri pripadnikih meščanstva po izobrazbi, v poprečju denimo za Ljubljano znašajo 4,9 leta, za Trst pa 4,8 leta.

5Takšna razmerja so v veliki meri pričakovana. Zlasti pri majhnih podjetnikih, trgovcih in obrtnikih je pridobljeno ženino premoženje lahko kdaj pomembno prispevalo k nadaljnji gospodarski uspešnosti, žena in otroci pa so v kontekstu poklicne dejavnosti lahko v skladu še z nekimi predmodernimi vzorci predstavljali pomembno delovno silo. Tako lahko pri precejšnjem številu gostilničarjev v vzorcu zasledimo pripis, da žena »pomaga pri gospodarski dejavnosti«. Zato so se, kot predvidevamo, pripadniki gospodarske elite poročali zgodaj in je bila tudi starostna razlika med njimi in njihovimi soprogami manjša.

6Večje starostne razlike pri inteligenci gre po drugi strani pripisati dejstvu, da so se njeni pripadniki dolgo šolali, zlasti na začetku počasi poklicno napredovali in se potemtakem tudi relativno pozno poročali. Družina jim je lahko bila v napoto pri prvem poklicnem uveljavljanju. V ta razred pa so sodili tudi oficirji in orožniki, ki so za sklenitev zakonske zveze sploh potrebovali posebno dovoljenje.¹¹¹ Med slovenskimi premožneži imamo sicer en sam tak primer, ki potrjuje to, o čemer piše R. Stergar.¹¹² Ivan Velkovrh, nadporočnik v pokoju in sin delavca v tovarni, se je poročil z bogato vdovo Mally. Oficirji so pogosto izbirali bogate srčne izbranke. Prav tako se je s sedem let starejšo vdovo Kristino Dečman poročil tudi Mihael Bayer, vodja policijskega urada.

7Spodnja slika tudi nakazuje, da v višji družbeni razred (po HISCO) ko so možje sodili, mlajše ženske so izbrali (gl. Sliko 8).

8Nizka stopnja starostne homogamije naj bi po mnenju nekaterih zgodovinarjev kazala na odmik od načela »romantične ljubezni« in na približevanje gospodarski preračunljivosti pri sklepanju zakonov, ki jo je tako na drugi strani domnevno spremljala visoka stopnja socialne homogamije, zlasti pri najpremožnejših.¹¹³ Poglejmo, kako je bilo s tem v obravnavanih dveh vzorcih.

1V slovenskem ženskem romanu je edina prepreka zaljubljenega para iz meščanskega okolja (tja slovenske avtorice ponavadi umestijo dogajanje) premoženjska razlika, podobno velja tudi za tisto literaturo, ki jo ustvarjajo moški.¹¹⁴ Toda v kmečkem okolju se zgodba s prevelikimi stanovskimi razlikami lahko tudi nesrečno konča. Zato pa časopisni diskurz nacionalistov poudarja, da je »potrebno izbrati moža, ne bogastva«.¹¹⁵ Prav tako so slovenski domoljubi pri javnosti prepoznavnih politikih, denimo pri Mihaelu Vošnjaku, radi poudarili, da je ravno z ženitvijo z »brhko in lepo viničarsko hčerko«, »pravo hčerko naroda« dokazal, da je pravi demokrat.¹¹⁶ Tudi Alešovec v Ljubljanskih slikah opisuje primere, ko so se »natakarice povzpele do zakonske zveze«, vendar poudarja, da se je to še vedno zgodilo izjemoma.¹¹⁷ Nekateri raziskovalci slovenske književnosti iz literarnih primerov sklepajo, da je bila meščanska elita bolj naklonjena socialni mobilnosti kot kmečko in plemiško okolje,¹¹⁸ potemtakem je mogoče predpostavljati, da so bili sinovi kmetov med ljubljansko elito bolj preračunljivi kot tisti, ki so izvorno izhajali iz meščanskega okolja. Poleg M. Hladnika podobno trdi tudi M. Kmecl: kmečki sinovi, »novoustvarjeni buržuji«, naj bi po njegovem mnenju svoj status po izobrazbi nadgradili še s premoženjem, ki naj bi ga v zakon prinesla soproga. Predstavljala naj bi torej lahek in hiter način socialnega vzpona in »akumuliranja kapitala«.¹¹⁹

2Pripadniki slovenske elite so v javnem diskurzu prestopanje socialnih mej torej obsojali manj kot prestopanje nacionalnih. Toda ali so se teh načel držali tudi v svojem zasebnem življenju? Kako pogosto so slovenski možje, živeči v Ljubljani,¹²⁰ izbrali žene z nižjim družbenim statusom? To sva poskušali ugotoviti z računanjem stopnje socialne endogamiije v obravnavanih dveh vzorcih. Slednjo sva določili na podlagi podatkov o socialnem statusu moževega očeta in ženinega očeta. Socialni status očetov sva določali s pomočjo mednarodno primerljive lestvice HISCLASS.¹²¹

3Za Ljubljano sva ob takšni primerjavi dobili rezultate, kot kaže Slika 9.

4Primerjava družbenega razreda med ženinom in nevesto iz vrst intelektualcev po HISCLASS (Ljubljana, 1900):

539 odstotkov »ljubljanskih« pripadnikov slovenske elite se je torej poročilo v enak ali podoben družbeni razred, 30,5 odstotka se jih je s poroko družbeno povzpelo, 30,5 odstotka pa jih je s poroko zdrsnilo po družbeni lestvici.

6Na podlagi predstavljenih podatkov lahko torej predvidevamo, da so bile poroke med premožnim ženinom in revno nevesto manj pogosta izbira, kot nam pustijo verjeti tedanji slovensko časopisje in književnost.

7Predvidevali sva tudi, da so se poročne strategije gospodarstvenikov v povezavi s socialno homogamnostjo nekoliko razlikovale od poročnih strategij posameznikov, ki so delali v intelektualnih poklicih. In res, gospodarstveniki so se v obravnavanih dveh vzorcih izkazali za manj socialno homogamne in bolj naklonjene porokam z ženskami iz nižjih družbenih plasti kot intelektualci, ki so se v 37 odstotkih poročili endogamno, v 37 odstotkih z ženskami iz višjih družbenih krogov in v 25 odstotkih z manj premožnimi ženskami (gl. Sliko 10).

8Primerjava družbenega razreda med ženinom in nevesto iz vrst intelektualcev po HISCLASS (Ljubljana, 1900):

9To preseneča, in to ne samo zato, ker je bilo za lastnike zlasti majhnih podjetjih bolj pomembno, da so s poroko pridobili kapital, kot je bilo pri intelektualcih, ampak tudi zato, ker so prav slednji v tisku radi pridigali o sprejemljivosti porok z revnimi mladenkami.

10Toda kot je bilo že nakazano, je znatno število intelektualcev izhajalo iz pretežno kmečkega okolja, se kasneje izšolalo, ustvarilo premoženje in se naposled v zrelejših letih še dobro poročilo. Takšen je bil denimo primer Josipa Furlana, odvetnika, sina kmečkih staršev, ki se je poročil s štiri leta starejšo Katrinko Seunig, hčerko trgovca Ivana Seuniga, tudi navdušenega privrženca liberalne stranke. Josip Jeglič (brat Antona Jegliča), sin kmeta, sicer pa ravnatelj gospodarske zveze, uspešen trgovec in učitelj se je poročil s 13 let mlajšo Ivanko Kunčič, hčerko trgovca Jurija Kunčiča.

11Tudi v tržaškem vzorcu srečamo sinove kmetov, ki so se izšolali, se zaposlili v ugledni državni službi in se potem poročili s hčerkami premožnih in v slovenskih skupnosti uveljavljenih staršev. Matej Pretner se je rodil kočarju v Zagorici pri Bledu, se izšolal za odvetnika in se nato poročil s 15 let mlajšo Marijo Dekleva, hčerko posestnika Alojzija Dekleva in sestro slovensko umerjenega industrialca Josipa Dekleva. Carinski uradnik Jakob Rupel je bil sin preprostega kmeta iz Proseka, vasi pri Trstu, njegova nevesta, Elvira Nabergoj, sicer prav tako iz Proseka, pa hčerka znanega slovenskega politika Ivana viteza Nabergoja.

12V vzorcu je mogoče zaslediti tudi več primerov, ko so možje opravljali podoben poklic kot očetje njihovih žen. Slavni zdravnik Karel Bleiweiss Trsteniški, ki je bil tudi vodja psihiatrične bolnišnice, je oženil Marijo Plemenito Bleiweiss Trsteniško, hčerko prav tako cenjenega kranjskega zdravnika Josipa Kosa. Pravnik Danilo Majaron je poročil hčerko okrajnega sodnika Ferdinanda Stareta. Marija Pirc, soproga Alfonza Pirca, visokega državnega uradnika, je bila hči Valentina Levičnika, prav tako visokega državnega uradnika.

1Kakor ugotavljajo številni raziskovalci, »oblika, kontekst in intenzivnost nacionalnih identitet ne dosežejo nikoli nespremenljivosti in univerzalnosti«.¹²² Identitete so spremenljive in fluidne, mnogokrat odvisne od položaja, Judson¹²³ tako govori o »situacijskem nacionalizmu«. V tem smislu lahko ovrednotimo tudi slovenski nacionalistični projekt »nacionalno« homogenih zakonov. Najina raziskava je jasno pokazala, da nacionalističnih smernic glede nacionalne homogamije v praksi niso univerzalno upoštevali niti najbolj goreči slovenski nacionalisti v Ljubljani in Trstu, kljub številnim takšnim pozivom v javnem diskurzu. Med njihovimi življenjskimi izbrankami srečamo tudi ženske, ki naj bi po tedanjih nacionalističnih kriterijih izhajale iz narodnostno povsem »tujih« okolij. Kar polovica vseh soprog elitnikov pa se ni udeleževala slovenskega društvenega življenja. Nekatere žene v nasprotju s svojimi možmi presenetljivo niso navajale slovenskega občevalnega jezika niti po poroki, svojih otrok morda niso vzgajale v slovenskem duhu. So omenjena ravnanja povsem naključna? Ali so odraz situacijske nacionalne mlačnosti nekaterih slovenskih elitnikov? Ali pa so, nasprotno, posledica dejstva, da so nekatere soproge delovale zelo avtonomno, celo v svoji nacionalni opredelitvi, in to kljub poroki z zagretim nacionalistom. Slednje postavlja pod vprašaj tedanji spolni red družbe in kaže veliko večjo pestrost, kot bi domnevali.

2Čeprav »izbira slovenske neveste« res ni bila univerzalna, pa na podlagi pregledanih podatkov tudi ne moremo z gotovostjo trditi, da so slovenski nacionalisti v tem pogledu izkazovali popolno nezanimanje. V Ljubljani smo zasledili relativno skromno število »nacionalno mešanih« porok. V bistveno bolj etnično mešanem Trstu so razmerja nekoliko bolj zapletena, a tudi tu je mogoče opaziti razmeroma pogosto poročanje slovensko opredeljenih Tržačanov s hčerkami narodnih veljakov s, denimo, Kranjskega. Bolj pogosto so domnevne nacionalne meje pri poročnih zvezah v obeh mestih prestopali gospodarstveniki kot pa intelektualci. Toda ali so takšni vzorci v resnici bili stvar osebnih preferenc ali so preprosto izhajali iz posebnih strukturnih razmer na poročnem trgu, ki drugačnih, v obravnavanem primeru »narodno mešanih« poročnih izbir sploh niso omogočale, ostaja odprto vprašanje.

3Visok delež »nemešanih zakonov« je lahko rezultat splošne prebivalstvene strukture v mestu (npr. zmanjševanja nemško opredeljenega prebivalstva v Ljubljani na prelomu stoletja), udeleževanja na slovenskih družabnih dogodkih, pogostih potovanj Tržačanov na Kranjsko ipd. Udeležba slovenske elite v kulturi in obiskih veselic je vsekakor ponujala bogate možnosti izbire »slovenskih nevest«.

4Empirični podatki nadalje kažejo, da so se predstavniki slovensko opredeljene elite v Trstu in Ljubljani – kljub diskurzu, ki je dopuščal ali celo odobraval izbiro manj premožne neveste – preferenčno poročali socialno homogamno ali so se s poroko celo povzpeli po družbeni lestvici, kar še posebej velja za intelektualce. Zanje velja tudi manjša starostna homogamija, ki bi jo lahko s potrebno previdnostjo interpretirali tudi kot delno posledico izbiranja na družbeno in (morda tudi) nacionalno nekoliko bolj omejenem poročnem trgu.