1John Enyeart, avtor knjige o Louisu Adamicu (Alojzu Adamiču) je ameriški zgodovinar in predavatelj ter vodja oddelka za zgodovino na Univerzi Bucknell. Ukvarja se z zgodovino socialne demokracije, kapitalizma, priseljencev, hladno vojno in politiko nasploh. Je avtor dveh knjig: 1.) The Quest for »Just and Pure Law«: Rocky Mountain Workers and American Social Democracy, 1870–1924 (2009); 2. Death to Fascism: Louis Adamic's Fight for Democracy (2019). Prva knjiga predstavlja izhodišče za drugo. Monografija je tako hommage slovenskemu priseljencu v Ameriko z izjemnim pisateljskim talentom in borcu za enakopravnost, nastala pa je v času, ko je z izvolitvijo Donalda Trumpa za 45. predsednika vprašanje (rasne in etnične enakopravnosti) vnovič pridobilo močnejši odmev. Enyeart ugotavlja, da je tudi za to branje Adamicevih del aktualno in navdušujoče za posameznike, ki si prizadevajo za enakopravnost, hkrati pa tudi priložnost za razmislek o latentnih fašističnih sevih v modernih kapitalističnih državah. Želi pobrisati prah z njegovih knjig in opozoriti na zgodovinsko krivico, ki se mu je zgodila po drugi svetovni vojni, ko je bil marginaliziran, njegovi javni nastopi pa niso imeli večjega odmeva zaradi homogenizacije ameriškega javnega mnenja v korist enotnosti, s tem pa nenaklonjenosti vsemu, kar je bilo povezano s komunizmom.

2V knjigi je poudarek na Adamicevem publicističnem delovanju in javnem nastopanju. Kot vsaka knjiga o slovenskem pisatelju z največ prodanimi izvodi pa se seveda dotika enigme njegovega odnosa do Sovjetske zveze (sovjetski vohun ali vsaj promotor komunističnih idej v Ameriki?) in njegove smrti (atentat ali samomor?). Avtor je vložil precej napora v spoznavanje Adamicevega slovenskega okolja in njegovega osebnostnega formiranja, s študijem v angleščini napisanih člankov o slovenskih kulturnih razmerah v prvi polovici 20. stoletja in z izborom slovenskih sogovornikov. Za Adamicevo formiranje naj bi bila ključna opus Ivana Cankarja in preporodovsko gibanje; prvi zaradi pogleda na nacionalno-socialne razmere v imperialistični Habsburški monarhiji, drugo pa zaradi pogleda na jugoslovansko vprašanje. Cankarjev roman Hlapec Jernej dojema kot prikaz slovensko-nemških odnosov in s tem povezuje socialno krivico ostarelega hlapca. Sporočilo je seveda drugje; je obče, zato je lahko Jernej Friedrich, Laszlo, František, Matti ali Li. Neokolonialističen diskurz je prisoten tudi pri orisovanju razmer v Kraljevini Jugoslaviji, ki je predstavljena kot nedemokratična, z diktatorjem Aleksandrom in vladajočo srbsko elito. Avtor bi moral bolje argumentirati svoje trditve, vsekakor tudi pretresti Adamiceve ocene o Kraljevini Jugoslaviji. Denimo tako, kot je to storil pri analizi vključevanja preporodovskega gibanja v Adamicevo oblikovanje javne podobe; argumentirano prikaže, da je Adamic napihnil svojo dejavnost v preporodovskem gibanju, vendar pa si ne postavi vprašanja, kako je (anarhistično) gibanje vplivalo na njegove predstave o Jugoslaviji po letu 1918, perpetuirane v velikem svetu.

3Jedrni del monografije govori o Adamicevem vključevanju v ameriško družbo, razpetosti med slovenskim svetom (ki ga je želel potisniti na rob) in težavnim vključevanjem priseljenca, neseznanjenega z anglosaksonsko kulturo in njenim jezikom. Želel se je uveljaviti v ameriški družbi kot pisatelj, še posebej po pridobitvi ameriškega državljanstva (naturalizacijo je dosegel z vstopom v vojsko kot prostovoljec). Po prvi svetovni vojni je odšel v Kalifornijo, kjer se je posvetil študiju, preživljal pa se je z novinarstvom in pisanjem, v prvi vrsti o vključevanju priseljencev v ameriško družbo, utemeljeno na WASP (White Anglo-Saxon Protestant). Kritičen je bil do »nasilne« asimilacije, ki priseljencem odvzame njihovo kulturo, s prevzemom nove ameriške pa postanejo sence, ki kljub trudu ne morejo sodelovati kot enakopravni. Ostanejo pa notranje razdvojeni (in-betweenness). Za njih obstaja steklen strop, proti njim delujejo latentni predsodki, sploh če ne ustrezajo dominanti kulturni matrici. Adamic je tako povezal socialno vprašanje in priseljenski status. Veliki uspeh je dosegel leta 1931 s knjigo Dynamite (o zgodovini socialnih bojev v ZDA), preboj pa z naslednjim romanom Laughing in the Jungle: The Autobiography of an Immigrant in America, za katerega je dobil Guggenheimovo potovalno štipendijo.

4Štipendija mu je omogočila vrnitev v »staro domovino«: Jugoslavijo. Vendar to ni bila država, ki si jo je zamišljal kot mladenič. Napisal je svoj prvi potopis o Jugoslaviji (The Native's Return: An American Immigrant Visits Yugoslavia and Discovers His Old Country), ki ni bila všeč oblastnikom, zato ga je v Ameriki osirala jugoslovanska diplomatska služba, sploh po odpoklicu veleposlanika Kraljevine Jugoslavije v Washingtonu, prof. dr. Leonida Pitamica. Drugi potopis (The Eagle and the Roots), ki je izšel posthumno, pa ni bil najbolje sprejet.

5V zvezi z Adamicevim prvim obiskom »stare« domovine je v knjigi nenatančno in pomanjkljivo prikazana afera Ljubljanski zvon in z njo povezani »kulturni problemi slovenstva«. Poleg tega je precenjen vpliv Edvarda Kardelja na ameriškega gosta. Adamic se je namreč julija 1946 opravičeval jugoslovanskemu zunanjemu ministru Kardelju, ker se ga ob srečanju ni spomnil s svojega obiska v Ljubljani. Ugibal je, ali ni nemara mladenič, ki ga je s sabo pripeljal Josip Vidmar.

6Enyeart se dotakne v slovenskem zgodovinopisju najbolj poznane vloge Adamica pri njegovemu boju proti fašističnim tendencam v Evropi in promoviranju partizanskega odpora v Jugoslaviji ter še posebej Tita, ki tudi po njegovi zaslugi postane topos v Ameriki. So pa tudi v tem delu nekatere ocene, ki nimajo ustrezne podlage v strokovni literaturi; na primer žrtve ustaškega režima so ocenjene na 1,5 milijona ljudi.

7V kronološko sklepnem delu je predstavljen preobrat v Adamicevi »novi« domovini, kjer se krepi nasprotovanje Sovjetski zvezi, vseprisoten pa je strah pred vrinjenci, zato se bistveno spremeni javni diskurz, predvsem pa se zoži polje sprejemljivega. Adamicu tako ne uspe svojim kritikom odgovoriti javno z javnimi pismi in javnimi nastopi, v primeru uspeha pa njegova stališča preglasijo bolj bojevita stališča proti zunanjemu sovražniku. Adamic je torej potisnjen na rob, z majhnim številom podpornikov, ki bi skrbeli za njegovo intelektualno dediščino, vezano na enakopravnost ne glede na raso, narodnost, družbeni položaj ali spol. Enyeart poskrbi, da spoznamo Adamicevo delovanje na tem področju; za slovenske bralce pa je še posebej dragocena predstavitev njegovega vključevanja v javne diskusije v dvajsetih in tridesetih letih.