1Nekoč smo verjeli, da nas bodo cenili po delih, da bo pričevalec naših raziskav zgolj seznam virov in literature, ki naj bi raziskovalce, bralce, skratka uporabnike naših del prepričal o »vrednosti« oz. kakovosti vsebine in tudi o tem, da smo na pravi poti, da smo »uporabni« za druge, sorodne raziskave, da s svojim delom torej širimo obzorje in delujemo v dobrobit drugih raziskovalcev oz. raziskovalk. Pričujočega zapisa ne bi bilo, če bi mi bilo kot mnogim drugim, ki radi enostavno zamahnejo z roko, povsem vseeno. A v nadaljevanju gre za temo, ki se dotika tudi moje raziskovalne dejavnosti. Tarča moje kritike bo zlasti poslednja knjiga zgodovinarke Mateje Ratej Vojna po vojni, saj sem od nje, tudi zaradi hvalisavih napovedi avtorice, pričakoval bistveno več, ostal pa zgolj razočaran. Še posebej me moti njena vzvišena ignoranca do raziskovalnih rezultatov drugih, ki bi jih pač morala upoštevati, torej poiskati in vtkati v svoje »znanstveno?« delo, česar pa ni storila, ker dela drugih ali ne pozna ali pa namenoma noče poznati. Skratka, nad njeno plehko erudicijo nikakor nisem navdušen.

2Zgodba o razočaranju ima seveda svojo predzgodovino. Namreč po tem, ko sem 10. oktobra 2014 na simpoziju Zločin in kazen: ob 500-letnici Malefičnih svoboščin Ljubljančanov 1514/2014 na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani predstavil referat Kanibal pred porotniki, sem se lotil še natančnejše raziskave o domnevnem ljudožercu iz Spodnje Štajerske, ki med drugim vsebuje tudi podatke o življenju siromašnih viničarjev ok. leta 1900 na podeželskem področju,¹ ki ga je v svoje raziskovanje vključila zgodovinarka Mateja Ratej. Ob najavi izida njene tretje monografije Vojna po vojni: štajerske kmečke družine v dvajsetih letih 20. stoletja (2016), sem bil torej kar nekako poln pričakovanj, da bo avtorica obogatila naše védenje o kmečkem vsakdanjiku (npr. o takratni lakoti kot regionalni posebnosti), a žal, tudi ob naravnost zgroženem zavedanju, da avtorica mojih skromnih znanstvenih dosežkov enostavno ne pozna, ostal, kot pravimo, praznih rok. Pred omenjeno monografijo Vojna po vojni je Ratejeva objavila še dve: Ruski diptih: iz življenja ruske emigracije v Kraljevini SHS (2014) in Begunstvo profesorja Tofana: kulturnozgodovinski prerez Maribora v dvajsetih letih 20. stoletja (2015). Izgradnji njene kariere ta trilogija (oz. tri muhe na en mah) gotovo ni škodovala. Objava omenjenih monografij pa se ji očitno še ni zdela zadostna za samopotrditev in posamezne odlomke iz njih je kot izvirne znanstvene članke priobčila tudi v nekaterih znanstvenih revijah in s tem še izdatneje obogatila zbirnik točk, ki služi ocenjevanju raziskovalcev in raziskovalk po sistemu Sicris.² S kot čebelica pridnim zbiranjem točk je tako naenkrat pristala na 10. mestu najuspešnejših slovenskih zgodovinarjev in zgodovinark (ogled: Sicris, 17. 10. 2016).

3O njenem hitrem vzponu z dna ne bi izgubljal besed. O pravičnosti tovrstnega ocenjevanja bi pripomnil le, da sistem ne ocenjuje oziroma ne ovrednoti dejanske kakovosti znanstvenih dosežkov (kakovost vsebine in njeno »težo« bi kvečjemu lahko ocenjevali za to poklicani oz. relevantni recenzenti, ki bi podali opisno oceno), ampak deluje zgolj na podlagi kvantitete (torej s številom točk, ki je enakovredno za vsako monografijo – pa tudi znanstveno razpravo –, ne glede na njeno dejansko znanstveno vrednost oz. relevantnost).

4Ni skrivnost, da naj bi bile vsaj v humanističnih vedah resne študije plod dolgotrajnega preučevanja in naporov ob zbiranju virov in za raziskovalni problem pomembne literature. Za slovensko zgodovinopisje pa je sistem Sicris žal postal škodljiva anomalija, ki je številne raziskovalce in raziskovalke pognala v nespametno hitenje in že kar neokusno hlastanje za točkami. Posledica Sicrisa je tako pospešeno izdelovanje in objavljanje nekakšnih polizdelkov, s takim »štancanjem« pa se, kot rečeno, krni znanost. Zavoljo tega se žal siromaši tudi slovensko zgodovinopisje, ker praktično zavira njegov napredek in razvoj.

5Skromnost in izrazito pomanjkanje širše erudicije izkazujejo tudi omenjene tri monografije. Če je prva še nekako vzdržna kot del dela na projektu, pa se nam pri drugih dveh že dozdeva, da jih je avtorica izdala mnogo prehitro, nekako na silo, da se ni dovolj poglobila v refleksijo, ki jo ponujajo podobne študije, skratka, zdi se, da gre zgolj za še en primer hitrega nabiranja točk, ki sem ga omenil zgoraj.

6Že sam seznam virov in literature je v vseh treh delih izjemno skromen in me žal spominja na boljše izdelke študentov in študentk. Nepoznavanje (ali morda celo namerno zamolčanje?) dosežkov drugih zgodovinarjev ali zgodovinark je mestoma naravnost zaskrbljujoče in zato poleg graje vredno tudi kritične presoje. A to ne preseneča, saj je avtorica ob samopromociji svojega dela v okviru slovenskega zgodovinopisja uvedla nov pojav, ki mu s tujko pravimo egotizem ali po domače – pretirano poudarjanje same(ga) sebe. Namreč, že pred izidom tretje monografije Vojna po vojni je dne 6. februarja 2016 v Sobotni prilogi Dela objavila obsežen članek Pepi s prerezanim vratom se je v levem ušesu bleščal uhan, traktat, v katerem je predstavila štiri zgodbe z žalostnim koncem (enake ali vsaj podobne stavke lahko potem prebiramo v knjigi), hkrati pa precej nespodobno tudi svoj profil zgodovinarke oz., kot pravi sama, »svojo historiografsko pozicijo«. Razglasila se je za mikrozgodovinarko, ki skozi branje zločinov rehabilitira anonimne, za kulturno zgodovinarko malih, navadnih ljudi, kar pa v slovenskem zgodovinopisju že dolgo ni nič novega. Med drugim to velja tudi za znanstvene razprave na podlagi kazenskih spisov. Avtorica se je tako v omenjenem spisu o sami sebi pretirano hvalila s pohvalnim mnenjem pisca spremne besede v njeni drugi knjigi dr. Ota Luthra, češ da je precizno zadel njen historiografski položaj. A dr. Luthar gotovo nima povsem prav, ko pretirano piše, da »ljudje, ki nastopajo v malomestnih družabnih kronikah ali arhivih sodišč, do trenutka, ko je v njih pogledala Mateja Ratej, za slovensko zgodovinopisje niso obstajali«.³ Konkretni mali ljudje, ki jim namenja pozornost Ratejeva, se v nasprotju z velikimi osebnostmi pred tem gotovo še niso zapisali v zgodovino, a Luthar, ki naj bi bil tudi strokovnjak za zgodovino modernega zgodovinopisja, enostavno pozablja ali pa noče zapisati, da so mikroskope oz. povečevalna stekla nad številnimi kazenskimi spisi, ki obravnavajo zločine in stranpoti malega človeka, že dolgo pred Ratejevo uporabljali oz. držali v rokah nekateri drugi slovenski zgodovinarji in zgodovinarke. Prezrti so se, kot sem že omenil, med drugim ustavili celo na podeželju, ki ga v tretji knjigi skuša rekonstruirati avtorica. Morda ji zato ob lastni samopromociji in samopoveličevanju ne bi škodilo kratko uvodno poglavje, v katerem bi poleg lastnega historiografskega položaja spregovorila tudi o dosežkih drugih, prezrtih. Kdo ve? Morda pa želi ostati ena in edina, posebna zgodovinarka? Morda pa je to zgolj nova taktika nesramnega karierizma, ki te v okviru stroke lansira med prestižne in ugledne? Morda pa se ji ob današnji moderni tehniki, ki omogoča hitro iskanje obstoječih znanstvenih dosežkov, vse skupaj zdi odveč in preveč zamudno?

7A naj ponovim. Kazenski spisi in mikrozgodovinski (kulturnozgodovinski) pristop, ki ga je Ratejeva očitno odkrila in se nad njim navdušila šele pred kratkim, je skratka del slovenskega zgodovinopisja že vrsto let, tovrstne razprave pa bo, če se bo vsaj malo potrudila, našla npr. v reviji Zgodovina za vse, Acta Histriae in še kje. Slednje bi ji koristilo tudi pri praktičnem delu. Če bi npr. spremljala objave v Zgodovini za vse, bi naletela tudi na razpravo Damirja Globočnika o ponarejevalcu denarja Juriju Potočniku (ZZV 2015/2), ki ga omenja na str. 72. Opombica pod črto ne bi bila odveč, s tem pa bi obogatila tudi nadvse boren spisek uporabljenih člankov.

8Skratka. Avtorici ne bi škodila določena mera skromnosti, čudaški samopromociji pa bi se morala vsaj v prihodnje odpovedati in mnenje o sebi prepustiti drugim. Saj veste, kaj pravi stara modrost: »Lastna hvala se pod mizo valja.« Upamo torej lahko, da nam je zadnjič postregla z neobičajnimi stavki: »Mladen Dolar (pisec spremne besede v prvi knjigi, op. p.) je skupaj z menoj zločin tu videl kot povečevalno steklo …« Kot da bi avtorici manjkalo samozavesti. Skorajda identične stavke kot v Sobotni prilogi smo nato lahko prebrali še v sklepnem poglavju tretje knjige, ki je izšla (glede na podpisan Uvod) maja 2016, pretirano samohvalo pa je čutiti tudi v Književnih listih z dne 2. avgusta 2016, ko je izšel intervju z nekoliko bizarnim naslovom Kako so živeli in morili na štajerskem podeželju. Tu se predstavi kot »zgodovinarka, ki osvetljuje družbeno situacijo po prvi svetovni vojni skozi štiri (sic!) umore«.

9Samo štirje kazenski spisi naj bi bili torej dovolj za predstavitev življenja štajerskih kmečkih družin v dvajsetih letih 20. stoletja? Med nadvse skromno literaturo, ki jo celo upošteva, pa naj bi o življenju na podeželju poleg tega dala odgovor samo še 1. in 2. zvezek o socialnih problemih slovenske vasi Iva Pirca in Franja Baša iz leta 1938? Vse drugo, kar našteva kot monografije in članke, se bolj ukvarja z urbanim Mariborom. Le čemu ji je bilo treba uvodoma predstavljati Maribor kot trdnjavo nemštva in nam servirati že znane stvari, med drugim tudi tiste o razumevanju Drave pri Mariborčanih v 20. stoletju, o katerih je pisala že v razpravi Skozi mesto je tekla reka, ki je izšla v zborniku Mesto in gospodarstvo leta 2010.⁴ Očitno ni imela pri roki ničesar drugega. Namesto v »osnovno arheologijo Maribora pred véliko vojno in v desetletju po njej«, ki deluje kot nekakšen nepotreben tujek,⁵ bi se lahko torej bolj poglobila v razmere v kmečkem zaledju. Po prevratu in koncu vojne se namreč Nemci na Spodnjem Štajerskem (torej tudi v krajih, ki jih obravnava) niso mogli sprijazniti z novonastalimi političnimi razmerami. Gojili so odkrit odpor do nove »južnoslovanske« države in si prizadevali, da bi prišli v okvir »nemške Avstrije«. To je vzpodbudilo slovenske oblasti, da so še ostreje in odločneje izvajale politiko »nacionalizacije«. Slovenci so torej hiteli s »popravljanjem« starih krivic. Slovensko časopisje je zahtevalo »brezobzirno izčiščenje« vsega, kar je nemškega, vsega, kar bi spominjalo na staro Avstrijo in nekdanje nemško gospostvo. Ker so se pojavljali protidržavni elementi, je oblast pozivala ljudi, da brez moralnih zadržkov ovajajo pronemške ljudi. To naj bi bila tako rekoč dolžnost vsakega zanesljivega Slovenca, kot poziva Ptujski list 18. maja 1919.⁶ Avtorica tega očitno ne pozna (ali pa se ji ne zdi vredno omembe), čeprav sama piše, da »kakor Maribor ob prehodu v prvo jugoslovansko državo ni bil izključno nemško misleče in govoreče mesto, tako ni bilo izključno slovensko misleče in govoreče njegovo zaledje«. (str. 19) Drži, da so lokalne kmečke skupnosti vrednotile svoje člane na podlagi njihovega odnosa do kmečkega dela,⁷ in ne predvsem na podlagi njihove jezikovne, nacionalne in politične pripadnosti. A v poprevratnem času ni bilo nič posebnega, da se je v besednjak peščice kmetov, ki nastopajo v knjigi, ob znanju, ki so ga pridobili v utrakvistični šoli (seveda v času nemških pritiskov), vpletalo nemško besedje in zato med njimi ni bilo opaziti »artikuliranega slovenskega nacionalnega zavedanja«. S tem se seveda niso zavestno ukvarjali, bolj so se posvečali strategijam preživetja, saj sta vsakdanjik večine zaznamovala »slaba prehrana in stanovanje«, ob pomanjkanju živeža pa je večkrat vladala tudi lakota, tamkajšnja regionalna kalamiteta oz. šiba božja.⁸ Podobno kot o prehrani bi lahko razpravljali še o avtoričinem razglabljanju o zračenju stanovanjskih prostorov, kjer tudi preseneča njeno nepoznavanje pretekle higiene na kmetih (spet se sklicuje samo na delo Pirca in Baša), a v opombi bi lahko vsaj kot primerjavo navedla daleč bolj zrelo historično monografijo Mete Remec⁹ pa še kakšno drugo delo. Podobno velja še za alkoholizem, čudne spolne prakse, vlogo socialne kontrole, govoric. Ali so bile ženske na slabem glasu v letih pred vojno kaj drugačne od tistih po prvi svetovni vojni? Ali je k temu pripomogla povojna psihoza, pojem, ki ga sploh ne omenja (ne pozna)?

10V pisanju je sicer vešča, ima pripovedni dar in tudi iz vsebine izvemo marsikaj uporabnega, da ne bo pomote. A njena »obdelava« odličnih virov za poznavanje nekdanjega vsakdanjega življenja, torej štirih kazenskih spisov Okrožnega sodišča Maribor, ki nikakor ni »skrajno nenavadna«, kot ji v spremni besedi laska Boris A. Novak, mestoma bolj spominja na žurnalizem kot na resno historično raziskavo. Včasih je moteča njena poudarjeno feministična obrambna drža proti moškemu gospostvu, motijo pretiravanja kot npr. samospraševanje: »Si je morilec vanjo obrisal krvave roke?« Ali pa: »Karol Živko je moral to povedati malodane s ponosom …«; »dobil je bleščeča priporočila« ipd. Malce preveč literarno zveni: »Medtem ko je bilo desno uho žrtve prerezano, se je v levem še zmeraj bleščal okrogel uhan, kot bi hotel tudi po smrti lastnice ubraniti njeno dostojanstvo.« Sploh se zdi, da na ženske gleda preveč z današnje perspektive. Ali so se dejansko tako počutile, kot skuša mestoma sugerirati o njihovi podrejeni vlogi? Včasih imamo celo občutek, da avtorica ni povsem zadovoljna s potekom procesa in izidom sodbe. Zelo moteče pa je skozi vso knjigo večkratno poudarjanje, kateri drobec v sodnih spisih je pomemben, dragocen, zanimiv za kulturnega zgodovinarja. Ko se v poglavju Vrnitev vojnega ujetnika Štefana Murka npr. ukvarja z Julino stisko, se priduša denimo nad pričanjem Štefanovega brata Ivana, ki naj bi po njenem mnenju »pričakovano stopil bratu v bran«. Povedal je namreč, da naj bi Jula slabo vzgajala otroke in jih kvarila s svojim vedenjem. Ratejeva bombastično zapiše, da »ni pomišljal udariti po umrli«, kot dokaz za to, da je slaba vzgojiteljica in pokvarjenka, pa navedla Ivanov opis dogodka »ob naključnem obisku domačije: predenj se je postavil Štefanov sin Janez s palico med nogami in mu zažugal, 'kakšnega kureca' ima«. Na nedodelanost njene analize kaže stavek, ki sledi: »Ne vemo, kakšen vtis je na porotnikih pustil opisani dogodek, za kulturnega zgodovinarja pa je zanimiv kot redek drobec o otroškem doživljanju vojne, pomanjkanja in razbitih družin.« (str. 118) To pa je tudi vse! Več morda drugič? In končno. Vojna leta so dejansko spremenila vlogo žensk na kmetiji, toda ali je bilo morjenje žena v povojnih letih res »način eliminacije ekonomskih tekmecev«, kot v spremni besedi zapiše Boris A. Novak? Saj to vendarle ni bil pogost, vsakodneven pojav. Grozoviti umori so se pojavljali občasno ter nekoč – tako pa je tudi danes – temeljito pretresli (zamajali) utečeni vsakdanjik skupnosti. Glede »zločinov iz strasti« in ekonomije pa se tudi iz primerov Ratejeve dobro razbira, da gre ob vprašanjih hudega nasilja v družini tudi za vprašanja preužitkarstva, za nesoglasja med zakoncema zaradi vmešavanja staršev ali drugih sorodnikov, za strah pred nezakonskim očetovstvom, za siromaštvo in boj za preživetje, za alkoholizem ipd. O tem, kako je na razne odklone gledala skupnost, seveda pripovedujejo pričevanja prič, torej pričevalcev časa, ki jih ne gre enostavno obkladati z lastnimi sodbami in pripombami, kot je to razvidno iz zgornjega primera (pričanja Ivana, brata Štefana Murka).

11Enaka zgodba velja tudi za knjigo Begunstvo profesorja Tofana, ki bi se je morala avtorica lotiti z več znanstvene pretanjenosti in resnosti. Med drugim se tudi tu žalostno izkaže, da ne pozna prav nobene razprave o nekdanjem življenju služkinj v meščanskih gospodinjstvih. Te med drugim govorijo tudi o spolnem nasilju nad služkinjami. Tudi tam so mestoma moteče navijaške besede, ki naj bi jih po njenem mnenju »srhljivo koncizno« izgovorila Tofanova služkinja Metka Dobaj: »Geprügelt hat er mich.« Glede na to, da sama priznava, da si je pomagala s prevajalci, bi jih morda lahko poprosila še za prevod tega kratkega stavka, saj sama v oklepaju navaja »Premagal me je« namesto »Pretepel (premlatil, premikastil) me je«. (str. 56)

12Ignoranca ali nepoznavanje dosežkov drugih, torej prezrtih, se slika tudi v neupoštevanju življenjskih položajev, ki jih odražajo ločitveni spisi iz časa po prvi svetovni vojni. Janez Cvirn je tako že leta 2004 lepo pokazal, kako je vélika vojna res v marsičem zamajala včerajšnji svet.¹⁰ Pokazal je, da so se mnoge žene, ki so po vpoklicu mož ostale same, prej ali slej zapletle v ljubezensko razmerje, razširilo se je poznavanje »tehnik preventivnega občevanja«, navkljub zahtevam oblasti in cerkve, ki sta od žena vojakov zahtevali brezpogojno zvestobo, pa je bil zakonolom pogost pojav. Nekatere može je prešuštvo močno prizadelo in so žalostno končali, »očitno pa se jih je z ženinim spodrsljajem veliko tudi sprijaznilo«. Kot v svoji študiji o vplivu prve svetovne vojne na število ločitev zakonov (tudi za Spodnjo Štajersko) ugotavlja Janez Cvirn, je vzporedno z rastjo zahtevkov za ločitev leta 1919 »približno za trikrat naraslo število zahtevkov, v katerih so možje spodbijali očetovstvo, tj. zakonskost rojstva otroka, ki ga je bila porodila njegova žena«. Čeprav so bili takšni primeri poznani že pred véliko vojno, »gre v ohranjenih primerih iz leta 1919 v glavnem za zahteve mož, ki se po koncu vojne, po vrnitvi s fronte ali iz vojnega ujetništva, niso hoteli sprijazniti z dejstvom, da so v odsotnosti postali zakonski očetje otroka – čeprav so bili v kritičnem času zaploditve otroka na fronti, v bolnišnici ali vojnem ujetništvu«. Navkljub privlačnosti teze o prešuštvu žena kot vzroku za povojne ločitve zakonov pa Cvirn v nadaljevanju pokaže, da temu ni bilo tako in da je bilo »prešuštvo že pred prvo svetovno vojno le redko edini razlog za ločitve«. Je pa bilo prešuštvo za kmete, ki so bili med ločenci v veliki večini, pomembno zaradi vprašanja dedovanja. Cvirn nato pokaže, da so pri ločitvah bolj prevladovali drugi razlogi, kot so nepremagljiva zoprnost, hudobna zapustitev, v veliki večini primerov pa fizično in psihično nasilje ter ponavljajoče se žalitve. Pri slednjem, tj. »prehudim ravnanjem z družetom«, so bile grožnje s tepežem in celo s smrtjo več kot običajne. Cvirn opozori na nasilje in pretepe med zakoncema ter ugotavlja, da so »zlasti možje brutalno uveljavljali svoj prav in vlogo 'glave družine'«. A v nekaterih primerih so bile nasilne tudi ženske. Kmečki ločenci so pri tepežu seveda uporabljali najrazličnejše kmečko orodje in se obkladali z bolj ali manj sočnimi zmerljivkami. Med kmeti so se pojavljali tudi očitki »o domnevno slabem gospodarjenju enega izmed zakoncev«. Žene so velikokrat skušale dokazati, da mož ni skrbel za družino, »možje pa so nasprotno pogosto trdili, da se žena ni 'brigala zanje'«. V več ločitvenih primerih pa detektiramo tudi krivdo staršev enega od zakoncev (pomembno je bilo vprašanje preužitka!) ali otrok iz prvega zakona. Med ločitvenimi razlogi srečamo tudi pijanstvo in razuzdanost enega izmed zakoncev pa ljubosumje in nezadovoljstvo z zakonsko zvezo.

13Mislim, da je odveč ponovno poudarjati, da bi upoštevanje takih razprav obogatilo in obenem dalo znanstveno težo objavam Mateje Ratej. A očitno ima vsaj delno prav Boris A. Novak, ko pravi, da se »zgodovinarka Mateja Ratej načelno in frontalno zoperstavlja metodologiji in smotrom tradicionalnega zgodovinopisja«. Res je nekaj posebnega, unikatnega, saj njena domišljija mestoma prekorači mero, ki jo zgodovinarjem poleg virov priporoča Jacques Le Goff. Neprepričljiva je zlasti v dokazovanju, da se je število umorov ali poskusov umora po vojni povečalo in da so v teh primerih neposredno in posredno prisotni vojaki kmečkega rodu kot anonimni udeleženci prve svetovne vojne. Trdi, a ne pokaže dovolj prepričljivo, da so psihično ali telesno poškodovani vojaki ob svojem povratku »neizbežne vsakodnevne konflikte pogosto reševali na način, ki so ga ponotranjili kot sodobniki vojne – s strahovitim nasiljem, ki je tudi v prvih letih miru izpodrivalo besedno sporazumevanje«. (str. 8) A strašno nasilje v družini in grozljivi zločini so se dogajali že pred prvo svetovno vojno. K temu naj še pripomnim, da npr. v dokumentih okrajnega sodišča Slovenske Konjice naletimo tudi na nasilne ženske. Vojna je v vojaških povratnikih res pustila travme. Toda podobni bestialni in celo perverzni zločini, ki naj bi kazali na razčlovečenje slovenskih vojakov, doživeto v jarkih prve svetovne vojne, so se dogajali že pred njo. Nekateri so bili mnogo hujši in še bolj zverinski.

14Okrutni zločini so se v krajih, ki jih je pod drobnogled vzela avtorica, torej dogajali ne samo po véliki vojni, temveč tudi pred njo, dogajajo pa se še danes. Ali torej obravnavani štirje primeri umorov v štajerskih kmečkih družinah res »drastično kažejo, kako usodne so bile posledice vojne«?