1Krošnjarstvo je bilo svojčas zelo razširjena in v določenih zgodovinskih obdobjih prevladujoča oblika trgovine.¹ Krošnjar je bil skozi stoletja običajen družbeni in gospodarski lik, ki ga je bilo mogoče vsakodnevno srečati na podeželju, kjer je ponujal svoje blago od vrat do vrat ali na krajevnih sejmih. Prisoten pa je bil tudi v mestih, kjer je svoje stranke nagovarjal s priložnostnimi stojnicami na ulicah in trgih. V tem prispevku se ukvarjava s posebno skupino krošnjarjev, ki je na začetku 20. stoletja še dodatno popestrila slikoviti svet popotnih trgovcev. To so bili kitajski krošnjarji, ki so se v tistih letih pojavili na evropskih tleh in svoje popotne dejavnosti razpredli tudi po avstro-ogrskih deželah. Kitajska prisotnost je bila zelo opazna, saj so kitajski kramarji vzbujali pozornost s svojim videzom in opravo ter s svojimi izdelki, ki so bili ravno tako odraz njihove izvorne materialne kulture. Študijsko pa se njihov primer ne ponuja le etnološkemu in kulturnoantropološkemu raziskovanju, ampak sega s številnimi vprašanji na polja socialne, gospodarske in pravne zgodovine. Pojav se umešča v procese globalizacije, razvoja mednarodnih prometnih povezav, rasti trgovinske in kulturne izmenjave ter potrošnje, ki so zaznamovali ekonomijo in družbeno življenje od druge polovice 19. stoletja dalje. Zanimiv je z vidika vzgibov in dolgega migriranja iz Vzhodne Azije v Evropo ter hkrati s perspektive vključevanja in mobilnosti znotraj evropskih sistemov popotne trgovine. Kitajski krošnjarji izpostavljajo nekatera pravna, administrativna in politična vprašanja, s katerimi se je soočala država v prizadevanjih za uravnavanje interesov trgovskih panog, priznavanja osebnih pravic, oblikovanja socialne politike in zagotavljanja javnega reda. Prvo je vprašanje položaja krošnjarstva in popotnega obrtništva kot specifičnih gospodarskih panog v odnosu do stacionarne trgovine in obrti. Drugo je vprašanje mobilnosti, inherentno povezane s krošnjarjenjem, ki je za teritorialno zasnovane upravne in družbene nadzorne sisteme predstavljala neobvladljiv izziv in v očeh te upravne kulture, ki je težila k sedentarizaciji prebivalstva, vse pogosteje izpadala v smislu družbene neprilagojenosti.

2Pričujoča raziskava se nanaša na dežele avstrijske polovice habsburške monarhije, vključno s slovenskimi, v desetletjih pred prvo svetovno vojno. »Krošnjarsko vprašanje« je bilo v Avstriji od srede 19. stoletja predmet političnih razprav in prizadevanj za zakonske preureditve, ki naj bi odpravile zagate tržnega, upravnega, socialnega in fiskalnega značaja. Poleg vsega tega postavlja kitajski primer v ospredje še en pomemben vidik, ki v sočasnih družbenopolitičnih in pravnih razpravah ni prihajal do izraza in ki ostaja tudi v zgodovinopisju nedorečen. To je odnos države in upravnih organov do tujih krošnjarjev, ki so bili tradicionalno aktivni v avstrijskih deželah, čeprav jim krošnjarska zakonodaja tega ni dopuščala. Primer kitajskih krošnjarjev ponuja torej priložnost za preizpraševanje regulativov o položaju tujcev ter o implementaciji pravnega reda in administrativnih praks v odnosu do priseljencev.² Raziskava temelji na skopih (do sedaj zbranih) arhivskih virih in le za spoznanje bolj povednih časopisnih vesteh, ki nudijo prej ko slej indice za obravnavo zgoraj nakazanih vprašanj. Zgodovinski okvir sva izrisala s pomočjo sočasnih socialnogospodarskih raziskav in zakonodajnih besedil o krošnjarstvu, v analizo primera in razpravo specifičnih vidikov pa sva pritegnila historiografsko in drugo znanstveno literaturo o kitajski prisotnosti, krošnjarstvu in mobilnosti.

1Od srede 19. stoletja dalje je trgovina v avstrijski polovici habsburške monarhije beležila znatno rast. Število stacionarnih trgovin oziroma prodajaln je med letoma 1862 in 1891 poskočilo s 157.000 na 310.000.³ Zahvaljujoč vse večji, raznoliki in cenejši proizvodnji blaga, razvoju prometnih povezav in nižjim stroškov prevoza, je trgovska mreža v mestih in na deželi povečala ponudbo in olajšala dostop prebivalstva do dobrin. Ta proces je krčil tradicionalne trge krošnjarstvu in postavljal pod vprašaj samo funkcijo popotne trgovine. Vendar se krošnjarstvo pred ekspanzijo stacionarne trgovine ni umaknilo in se je nekaj desetletij celo krepilo. Med letoma 1861 in 1881 se je število koncesioniranih krošnjarjev v avstrijskih deželah povečalo z 12.800 na skoraj 23.000 in na koncu stoletja jih je bilo, kljub postopnemu upadanju zaradi administrativnih restrikcij, še vedno 17.000. Dejansko število je bilo vseskozi občutno večje, saj so mnogi delovali na tujem in uhajali domači statistiki, še več pa je bilo takih, ki so poslovali brez dovoljenj. Tem je treba dodati številne krošnjarje, ki so prihajali z ogrskega dela monarhije, iz Bosne in Hercegovine ter Italije.⁴

2Porast krošnjarstva v času ekspanzije stacionarne trgovine je povezan s številnimi dejavniki. Po eni strani s potrebami podeželskega prebivalstva po dodatnih oziroma dopolnilnih virih dohodka, po drugi s priložnostmi, ki so jih ponujali povečana povpraševanje in razpoložljivost blaga ter možnost širitve krošnjarskega delokroga zaradi prometnih zvez. O tem govori tudi statistika, ki opozarja, kako se razširjenost krošnjarstva po avstrijskih deželah ni skladala z obsegom prebivalstva, prav tako ni bila nujno sorazmerna s številom stacionarnih trgovin. Povezana je bila prej z gospodarskimi razmerami in potrošniškimi zmogljivostmi oziroma povpraševanjem, kar se odraža v razmerju med trgovinami, izdanimi licencami in prisotnimi krošnjarji v posameznih deželah (Tabela 1). Lep primer je Kranjska, ki je bila predzadnja med deželami po številu trgovskih prodajaln v razmerju s številom prebivalstva (57 na 10.000 prebivalcev), a prva po izdanih krošnjarskih dovoljenjih (26,4 na 10.000 prebivalcev). Po krošnjarjih, prisotnih v deželi, pa je ob popisu prebivalstva leta 1891 zasedala spet zadnja mesta (s komaj dobro desetino v primerjavi s številom izdanih licenc), saj je velika večina kranjskih krošnjarjev trgovala drugod po državi in v tujini. Tirolska in Predarlska sta bili za Kranjsko drugi po izdanih krošnjarskih licencah (20,9 na 10.000 prebivalcev), vendar je bilo število prisotnih krošnjarjev enako polovici izdanih licenc, kljub temu da sta bili deželi bolje opremljeni tudi s stacionarnimi trgovinami (95 na vsakih 10.000 prebivalcev). V Spodnji Avstriji, ki je zaradi Dunaja daleč prednjačila po gostoti stalnih trgovskih obratov (260 na 10.000 prebivalcev), so ob popisu našteli skoraj 40 odstotkov prisotnih krošnjarjev več, kot je bilo koncesioniranih krošnjarjev iz te dežele. Na Češkem (136 trgovin na 10.000 prebivalcev) pa je bilo ob ljudskem štetju prisotnih skoraj 40 odstotkov manj krošnjarjev, kot je bilo deželnim prebivalcem izdanih krošnjarskih dovoljenj. Upoštevati je treba, da je bilo v številnih deželah prisotnih znatno več tujih krošnjarjev, kot je bilo izkazanih, predvsem tistih iz ogrske polovice monarhije,⁵ ker je bilo tam v večini mest krošnjarjenje prepovedano in so se zato krošnjarji podajali kramarit v Avstrijo. Ljudska štetja pa so jih zaradi gibljivosti le delno zaznala in zabeležila.⁶

3Rast krošnjarstva je bila tesno povezana tudi s krošnjarskim patentom iz leta 1852, ki je sprostil nekatere omejitve, in s spremembo poslovnih vzorcev oziroma prilagajanjem interesom proizvajalcev blaga ter stacionarne trgovine.⁸ Namesto na svojo roko in račun je namreč vse več krošnjarjev delovalo v okviru proizvodnih ali trgovskih sistemov, ki so se ponudbe od vrat do vrat posluževali za optimizacijo svojih poslov. Krošnjarji so trgovali kot prekupčevalci ali kot vmesni prodajalci za proizvodne tvrdke ali trgovske firme, pogosto za plačilo ali v odvisnem delovnem razmerju. Včasih so samo zbirali naročila.⁹ Številni so krošnjarili v okviru zadrug oziroma kompanij ali kot uslužbenci krošnjarskih podjetnikov. Podobno je veljalo za tiste, ki so razpečevali obrtne proizvode iz svojih izvornih krajev.

4Primerno raznoliki so bili časi in geografske razdalje poslovanja. Klasični krošnjarji so opisovali dolge razdalje in zahvaljujoč prometnim povezavam širili ponudbo na nova območja. Če je šlo za dopolnilno dejavnost, so kot po tradiciji krošnjarili sezonsko, v zimskih, za kmetijstvo delovno manj obremenjenih mesecih. Poklicni krošnjarji pa so bili na poti vseskozi, k svojim družinam v izvorne kraje so se vračali ob letnih kmečkih opravilih ali po daljših, včasih večletnih krožnih poteh. Številni so poklicno domovali v pomembnejših mestih ali trgih, da so lažje pokrivali prodajna območja. Krošnjarji v odvisnem delovnem razmerju v službi trgovskih hiš pa so bili usmerjeni v lokalni promet in so se kvečjemu podajali na dnevne poti.¹⁰

5Stališča do krošnjarstva so bila deljena in dejavnost oziroma institut sta bila vseskozi v središču družbenih in političnih debat. Trgovske in obrtne zbornice številnih dežel in predvsem mali trgovci so krošnjarstvu nasprotovali in krošnjarjem očitali nelojalno konkurenco. Politiki in interesne skupine so vlagali parlamentarne interpelacije, zahtevali zakonske restrikcije ali celo prepoved popotne trgovine. Protestirali so zoper davčne neenakosti med stacionarno in popotno trgovino, konkurenčne prednosti zadnje zaradi pomanjkljivega nadzora nad kakovostjo blaga in preobilne prodajne marže.¹¹ Drugi v krošnjarstvu niso zaznavali realne gospodarske nevarnosti, opozarjali so na vlogo krošnjarstva kot socialnega amortizerja in oblike pomoči za revnejše sloje prebivalstva. Nekatere strokovne študije so poudarjale koristi, ki so jih od popotne trgovine imele proizvodne dejavnosti, trgovske hiše in potrošniki, ter zahtevam po odpravi krošnjarstva očitale ideološko naravnanost. Poudarjale so pomen krošnjarske trgovine tudi za državno blagajno, v katero se je v obliki krošnjarin stekal lep denar.¹² Od osemdesetih let dalje si je država vsekakor na razne načine prizadevala omejevati krošnjarstvo, pri čemer pa se je srečevala s številnimi tehničnimi, pravnimi in administrativnimi zaprekami. ¹³

1Čeprav je bilo krošnjarstvo tako razširjen pojav, je vedenje o krošnjarjih, ki so prihajali z drugih celin, zelo omejeno. Drobce poročil o kitajskih krošnjarjih najdemo večinoma v literaturi raziskovalcev, ki se ukvarjajo z zgodovino kitajskih migracij.¹⁴ Ti namreč poročajo o zelo mobilnih posameznikih in skupinah, za katere so bili bolj kot kakšna pripadnost tej ali oni razvijajoči se »kitajski četrti« značilni nenehno spreminjanje lokacij in s tem povezane družbeno marginalne ekonomske aktivnosti – krošnjarjenje, cirkuške točke in prosjačenje.

2Njihovo prisotnost je omogočil hiter razvoj transportne infrastrukture na začetku 20. stoletja. Predvsem prekooceanska plovba in izgradnja npr. Transsibirske železnice sta skupaj z ekspanzijo kapitalističnih odnosov in kolonialnega izčrpavanja Kitajske povzročili izseljevanje poceni delovne sile iz Kitajske v jugovzhodno Azijo, ZDA in Kanado.¹⁵ Priseljevanje iz Kitajske v Evropo je bilo v tem obdobju neprimerljivo bolj omejeno, saj so se priseljevale le specifične skupine in posamezniki, povezani s točno določenimi aktivnostmi.

3Med prvimi so v drugi polovici 19. stoletja prišli tisti, ki so jih najemali evropski ladjarji za opravljanje najtežjih in najmanj cenjenih del na prekooceanskih vožnjah, npr. kurjači in pralci perila. Ti so tudi oblikovali prve zgoščene naselitve v velikih evropskih pristaniških mestih, kot so Liverpool, Rotterdam, Hamburg, Marseille idr.,¹⁶ ki so postale med lokalnim prebivalstvom znane kot kitajske četrti ali ulice (angl.: Chinatown, nem.: Chinesenviertel, niz.: Chineezenwijk).¹⁷ Kitajske pomorske delavce je zaposloval tudi avstrijski pomorski prevoznik Avstrijski Lloyd, prisotnost kitajskih pomorcev v Trstu pa je izpričana v lokalni publicistiki in znanstveni literaturi.¹⁸ Pomorcem so se v začetku 20. stoletja pridružili kitajski študenti, ki jih je na študij v tujino pošiljala nova kitajska republikanska oblast, ki je sledila propadu dinastije Qing in s tem kitajskega cesarstva. Čeprav so bile med priljubljenimi destinacijami predvsem akademske inštitucije iz Velike Britanije, Nemčije in Francije, so se nekateri vpisali tudi na Univerzo na Dunaju. Prav ti so pogosto delovali kot tolmači med kitajskimi krošnjarji in avstrijskimi oblastmi.¹⁹

4Medtem ko je v omenjenih primerih šlo za nekakšne organizirane oblike priseljevanja, so v začetku 20. stoletja v Avstro-Ogrsko in druge evropske dežele prihajale skupine, ki niso bile povezane z najemanjem delovne sile ali študijem. Te so se v manjših ali večjih skupinah, včasih pa tudi zgolj kot posamezniki, premikale po evropski celini in se preživljale s krošnjarjenjem drobnih izdelkov – sprva prinesenih iz Kitajske, kasneje pa dobavljenih iz sosednjih dežel ali drugih delov cesarstva – ali pa z uprizarjanjem raznih uličnih predstav, zdravilstvom, izdelavo papirnih izdelkov in prosjačenjem. O njihovi prisotnosti poročajo časopisni zapisi tistega časa, drug pomemben vir pa so policijska poročila o nedovoljenem krošnjarjenju in drugih prekrških.

5Prvo takšno poročilo izvira z Dunaja, kjer lokalni časopis omenja tri mlade kitajske krošnjarje, »nenavadno opravljene« (nosili so značilno »mandžujsko kitko« in tunike), s prav tako nenavadno opremo (posebnimi vrstami košar), ki so na ulici mimoidočim ponujali drobne slonokoščene izdelke ali izdelke iz poldragega kamna za dekoracijo doma.²⁰ To poročilo ni osamljeno; le nekaj mesecev kasneje so tudi ljubljanski policisti zabeležili dva krošnjarja iz »Šanghaja«, ki sta z drobnimi izdelki po lastnih besedah krošnjarila že v Zagrebu in Brnu in so jima to potem dovolili tudi v Ljubljani.²¹ V naslednjih letih se časopisna in policijska poročila kar množijo; kitajski krošnjarji so obiskovali tako večje kot manjše kraje širom cesarstva – od Trsta,²² Linza²³ in Prage²⁴ do Lambacha,²⁵ Bad Gasteina,²⁶ Čeških Budjejovic²⁷ in Sežane.²⁸

6Viri navajajo, da naj bi ti v Evropo po večini, ne pa izključno, ²⁹ vstopili skozi eno izmed pristanišč in se potem premikali skozi evropske države. Eno izmed poročil opisuje pogovor s šestimi kitajskimi krošnjarji, ki naj bi v Evropo prišli po dvomesečnem potovanju z ladjo, ki je pristala v Trstu. Potem ko so se znašli na Dunaju, naj bi imeli načrte potovati naprej v Prago, Dresden in Berlin ter naprej do Hamburga, kjer bi se vkrcali na ladjo in se vrnili domov.³⁰ Kljub pridržkom o točnosti časopisnih poročil, ki so najverjetneje temeljila na zelo okrnjeni komunikaciji s krošnjarji, pa tezo o izraziti mobilnost, kjer je ključno vlogo odigrala prometna infrastruktura, predvsem pristanišča in železnice, podpirajo tudi druga časopisna in celo policijska poročila.³¹

7Prehajanje državnih meja v Evropi kitajskim krošnjarjem očitno ni predstavljalo večjih težav, pogosto pa so jih v drugo državo potisnili obmejni organi. Po poročanju enega izmed dunajskih tednikov je kitajski krošnjar Chei Ling na Dunaj, ki je postal njegov stalni dom, prispel po naključju, ki so ga »zakrivili« policijski organi s pogostimi deportacijami čez mejo: potem ko je prispel v Genovo, so ga italijanski policisti deportirali v Francijo, francoski pa potem v Švico. Iz Švice je prispel do Nemčije, kjer so ga državni organi ponovno deportirali v Avstrijo, tam pa je potem našel zatočišče na Dunaju.³² Policijska poročila z območja Ljubljane razkrijejo nekaj več podatkov o tem, kako so policijski organi pristopali do »tujih« krošnjarjev. Najpogostejši razlog za aretacijo je bilo »krošnjarjenje brez dovoljenja«, kitajski krošnjarji pa so bili ustavljeni na ljubljanskih glavnih ulicah: pred hotelom Slon, v okolici železniške postaje in podobno.³³ Policijski organi so te obiskovalce popisali in pregledali njihovo robo, ki so jo najpogosteje tudi zasegli. Komunikacija je bila ponavljajoča se težava; nekateri stražniki so to eksplicitno zapisali,³⁴ nekateri pa so zaradi tega pridržane kar izpustili, sledeč »dosedanji praksi«.³⁵ Prav vsi so morali plačati finančno kazen,³⁶ nakar so jih pospremili na vlak in se prepričali, da so zapustili območje Ljubljane.³⁷ Eden izmed zapisov ljubljanskih stražnikov se je glasil takole: »Dne 5. aprila ob pol desetih zvečer krošnjaril je Tson Tse Lien […] z umetnimi kipi v kavarni pri Slonu od mize do mize.« ³⁸ Tsona so privedli v osrednjo stražarnico v Ljubljani, kjer je bil obtožen prodaje blaga po kavarnah. Prestopek je priznal in takoj plačal pet kron globe, v izogib dvanajstim uram zapora. Dodana je še opomba, da je mislil, da dovoljenja ne potrebuje, ker je tako prodajal tudi v drugih mestih.

8Čeprav je bil glavni razlog za policijsko pridržanje kitajskih krošnjarjev krošnjarjenje brez dovolilnice, pa so v nekaterih primerih Kitajci neovirano potovali in krošnjarili po Avstro-Ogrski s pomočjo poverilnih pisem, ki jih je izdala kitajska ambasada. Že omenjena kitajska krošnjarja v Ljubljani leta 1905, ki sta predhodno krošnjarila v Zagrebu in Brnu, sta bila opremljena s priporočilom kitajske ambasade na Dunaju, zaradi katerega, se zdi, so jima dovolili krošnjarjenje tudi v Ljubljani.³⁹ V kasnejših letih je še kar nekaj poročil o Kitajcih s priporočili kitajske ambasade, ki so potrjevala kitajsko nacionalnost krošnjarjev in pozivala k prostemu prehodu ter podpori, vendar pa so v teh primerih policijski ukrepi bili kljub temu izpeljani.⁴⁰

9Izhajajoč iz avstrijskih časopisnih člankov, so kitajske krošnjarje postavljali ob bok krošnjarjem, ki so bili videni kot tuji, četudi so prihajali iz delov avstro-ogrskega cesarstva, na primer Bošnjakom, Hrvatom, Madžarom ali celo Kočevarjem.⁴¹ Zaradi tega so se že v istem letu, ko so se Kitajci s svojo robo pojavili na Dunaju, zaskrbljene interesne skupine zavzele za zaščito lokalnih trgovcev pred temi prišleki.⁴² Takšen pritisk na mestno dunajsko oblast je mogoče zaznati tudi kasneje (npr. v letu 1911),⁴³ medtem ko je Nemško-avstrijska trgovska zbornica (Deutsch-Österreichischen Gewerbebundes) na avstrijsko državno gospodarsko ministrstvo naslovila celo memorandum, v katerem je zahtevala ukrepanje na ravni države.⁴⁴ Krošnjarji, ki so sprva ponujali na videz kitajsko robo (različne budistične kipce, črnilnike, obtežilnike, vaze in podobne okrasne predmete), so lahko v svojo obrambo zatrjevali, da s svojim početjem ne ogrožajo lokalnih trgovcev. Kasneje, ko so začeli ponujati tudi robo, ki je izvirala iz Nemčije, Češke ali delov Avstro-Ogrske, pa je njihovo krošnjarjenje postalo bolj problematično. Obenem so se določene skupine ukvarjale z izdelovanjem papirnih rož in pahljač ali pa so uprizarjale različne akrobatske predstave,⁴⁵ medtem ko so otroci pogosto prosjačili, kar so nekateri zaskrbljeni meščani videli kot motenje javnega reda in miru. V enem izmed pisem bralcev avstrijskega časopisa Illustrierte Kronen-Zeitung lahko preberemo, da se avtor zavzema, da bi bili ti kitajski prebivalci Dunaja poslani na prisilno delo, njihovi otroci pa v prevzgojni zavod, kjer bi se naučili evropskega reda in čistoče, drugače pa naj se vrnejo v »Srednje kraljestvo«, kot je označil Kitajsko.⁴⁶ Zaradi takšnih pritiskov je dunajska policija izvedla tudi več racij v hišah, kjer so bili kitajski krošnjarji nastanjeni. Te so bile pospremljene tudi z novinarskimi zapisi, ki so poudarjali natrpanost in nehigieničnost teh namestitev.⁴⁷ Take racije so se nemalokrat končale z deportacijami, v katere je dunajska oblast želela pritegniti tudi kitajsko ambasado, ki naj bi krila vsaj del stroškov zanje.⁴⁸

10Kitajski krošnjarji so tako od leta 1905 naprej postali del krošnjarske srenje avstrijskih dežel. Sprva opremljeni s košarami in kasneje s kovčki, so se premikali od prestolnice do prestolnice, od enega deželnega sedeža do drugega in med turističnimi in drugimi središči. Zaradi izstopajoče podobe so jih vedno opazovali policisti in zaskrbljeni meščani, njihovo gibanje pa so narekovala pridržanja in deportacije.

1Kot sva omenila, primer kitajskih krošnjarjev ponuja paradigmatična izhodišča za razpravo o kompleksnih in pogosto kontroverznih vidikih krošnjarskega vprašanja«, pa tudi za razumevanje upravnih praks in odnosa do tujcev ter mobilnih skupin v cesarski Avstriji. Prihodi iz daljne Kitajske na avstrijska in širša evropska tla so sovpadali z viškom t. i. laissez faire migracijskega režima, ki je v imenu pravnega in ekonomskega liberalizma dopuščal relativno neovirano prečkanje večine evropskih in prekomorskih državnih meja.⁴⁹ Za izstop in vstop v avstrijsko državo pa je bil predpisan potni list ali drug enakovreden identifikacijski dokument, ki ga je bil imetnik dolžan pokazati na prošnjo policijskih organov. Ti so ob tem smeli preverjati zmogljivost preživljanja prišlekov, ki so se morali obvezno prijaviti tudi okrajnim upravnim organom.⁵⁰ Pri vsem tem se kot prvo postavlja vprašanje, kako so Kitajci vstopali na državno ozemlje, se na njem zadrževali in po njem tako intenzivno potovali, glede na to, da so le redki razpolagali z dokumenti matičnih držav, ki so po zakonskih predpisih morali izkazovati osebne podatke, poklic in državno pripadnost.⁵¹ Kot kažejo policijski viri, številni niso imeli nobenih osebnih papirjev, tako da so bile oblasti v težavah pri ugotavljanju njihove istovetnosti in so se morale za identifikacijo zanašati na njihove težko razumljive ustne izjave. Vstop v državo vsekakor ni predstavljal nepremostljivih težav, ker na mejnih prehodih ni bilo sistematičnih pregledov dokumentov. Nekateri prehodi so občasno ostajali celo nevarovani, predvsem pa je bilo mogoče prestopiti mejo na dolgih nezastraženih traktih.⁵² Skrbnejšega nadzora so bili deležni ladijski potniki v pristaniščih, in tu je Kitajcem brez ustreznih potnih dokumentov pretila večja nevarnost zavrnitve. Očitno pa je, da je bil nadzorni sistem ohlapen, da varnostni dispozitivi niso bili kos čezmejnemu prometu in, ne nazadnje, da so policijski organi odstopali od načelnega izvajanja predpisov v dobrobit ekonomskim in drugim čezmejnim interesom prebivalstva. Ohlapno je delovala tudi kontrola znotraj državnega ozemlja. Kot smo videli, so nekatere Kitajce res aretirali, izgnali ali deportirali. Druge – kot tiste, zajete v Trstu – so pridržali v zaporu, v občinskem zavetišču in pri zasebnih sobodajalcih v pričakovanju, da jim kitajska ambasada priskrbi osebne dokumente. Ena skupina je, ne da bi počakala na dokumente, čez noč nemoteno izginila iz zavetišča. Tretje, ki jim jih ni uspelo legitimirati, so preprosto izpustili in jim dovolili prosto nadaljevanje poti. Skratka, kitajske skupine so zagotovo vzbujale pozornost in bile že zaradi videza deležne nadpovprečnega nadzora, vendar pomanjkanje predpisanih osebnih dokumentov samo na sebi ni bilo vselej zadostni razlog za preganjanje ali izgon.

2Drugi pomemben vidik, s katerim je tesno povezan položaj kitajskih prišlekov in ki poudarja protislovja pravnega reda, je krošnjarska dejavnost. V Avstriji je bilo krošnjarstvo strogo normirano in deležno regulativnih popravkov, ki so jih v času narekovale družbenoekonomske razmere in zahteve raznih interesnih skupin. Med osnovami krošnjarskega reda je bila obvezna enoletna krošnjarska licenca, ki so jo lahko pridobili samo vsaj 30 let stari, nekaznovani in moralno ter politično neoporečni avstrijski državljani. Po patentu iz leta 1852 so zanjo lahko zaprosili in jo ob zapadlosti obnovili v domovinskem okraju ali v okraju bivanja, kramariti pa so smeli po celotnem državnem ozemlju, razen na prepovedanih krajih, s tem, da so licenco vidirali pri vsakokratnih okrajnih oblasteh. ⁵³ Konec šestdesetih let 19. stoletja so napovedovali nov zakon, ki bi dodatno olajšal krošnjarsko dejavnost in odprl avstrijski prostor tujim krošnjarjem. Do te sprostitve, za katero so si močno prizadevale nekatere tuje vlade, predvsem italijanska, pa nikoli ni prišlo zaradi težav pri obdavčevanju tujih krošnjarjev.⁵⁴ Na ozemlju Cislajtanije je bilo krošnjarjem iz ogrskega dela monarhije in tistim iz Bosne in Hercegovine, s katerima je Avstrija imela recipročni davčni dogovor, sicer dovoljeno krošnjariti pod enakimi pogoji in predpisi kot domačim podanikom.⁵⁵

3Krošnjarski pravni red je vseboval še druge omejitve in predpise o načinih opravljanja dejavnosti. Praksa pa je od tega močno odstopala, k čemur so prispevale same oblasti zaradi samovoljnih interpretacij, specifičnih interesov, nevednosti in namenoma popustljivega izvajanja predpisov.⁵⁶ Tako so mnogi krošnjarili z uvoženimi artikli namesto z izključno avstrijskimi, kršili predpise o dostavljanju krame do kupcev (z vozovi in tovorno živino namesto s prenašanjem), zaposlovali pomočnike, obiskovali stranke ob zapovedanih praznikih, delovali v krajih in tam, kjer je bilo krošnjarjenje prepovedano, razpečevali proizvode, vezane na posebne licence ali varnostne predpise, ponujali artikle dvomljive kakovosti itd.⁵⁷ Okrajna in nižja oblastva pa so red kršila tako, da so izdajala licence osebam brez predpisanih pogojev, pogosto tudi tujim državljanom.⁵⁸ Dopuščala ali celo podeljevala so licence v okrajih, kjer krošnjarjenje ni bilo dovoljeno, in seveda tolerirala krošnjarjenje brez licence.⁵⁹ Okrajne oblasti so, navkljub opozorilom centralnih organov, pogosto tako ravnale namenoma, da bi revnejšim prebivalcem olajšale prežitek in proaktivno omejevale socialni pritisk na javne blagajne. Zaradi vsega tega so od osemdesetih let 19. stoletja centralne oblasti z zaostrovanjem pogojev težile k postopnemu omejevanju krošnjarstva, odmevale pa so tudi zahteve o njegovi ukinitvi. ⁶⁰

4Kitajski krošnjarji so se skupaj z drugimi tujimi in številnimi avstrijskimi kramarji gibali ter opravljali svoje dejavnosti v teh sivih pravnih in administrativnih medprostorih. Med do danes dokumentiranimi primeri ni takšnih, kjer bi delovali s protizakonito izdano avstrijsko krošnjarsko licenco. Kot smo videli, pa jih je več imelo priporočila kitajskega veleposlaništva. Ta praksa je bila razširjena tudi med kramarji iz Italije, opremljenimi z uradnimi potnimi listi, ki so vsebovali prošnjo, naj se imetniku omogoči prehod (čez mejo in ozemlje) in naj se mu pomaga, če bi bilo treba. Poleg osebnih podatkov in držav, za katere so bili izdani, so kot poklic navajali krošnjarstvo in včasih blago, s katerim je imetnik prekupčeval. Očitno je, da so s takimi identifikacijskimi dokumenti lahko tuji krošnjarji dobro shajali, saj so jim zagotavljali legalni postanek na avstrijskih tleh.⁶¹ Bili pa so dovolj dvoumni, da so neuke ali prizanesljive krajevne oblasti navedeni poklic, in torej vir preživetja, interpretirale kot predpisani pogoj za zadrževanje v državi in tako imetnikom dopuščale krošnjarjenje. Dodatna zmeda je nastajala, ker so krajevne uprave regulirale opravljanje določenih dejavnosti, sklicujoč se na obrtni, ne na krošnjarski red. Do tega je prihajalo tudi per consuetudinem, saj so krošnjarje na območjih njihovega običajnega udejstvovanja poznali in sprejemali kot domače ljudi. Zavajajoči so bili tudi razni meddržavni trgovinski in prometni dogovori, ki so jih lokalne administracije razumele kot odprtje prostora krošnjarjem iz dotične države. Italijanska zastopstva so, sklicujoč se na take dogovore, italijanskim državljanom celo izdajala eksplicitna dovoljenja za krošnjarjenje v Avstriji. Avstrijsko notranje ministrstvo je moralo zato pojasnjevati, da so taka dovolila brezpredmetna in da dogovori ne spreminjajo krošnjarskega reda. ⁶²

5Drugače je bilo, če so kramarji postali sporni v konkurenčnem pogledu. Do aretacij in pregonov tujih in domačih ilegalnih krošnjarjev je namreč najpogosteje prihajalo zaradi ovadb in protestov stacionarnih trgovcev in predvsem legalnih krošnjarjev.⁶³ Takrat je prišel na dan njihov nelegalni položaj in sledili so predpisani ukrepi. V teh primerih ni manjkalo posegov npr. italijanskih oblasti v bran kaznovanim podanikom in pozivov, naj krošnjarje iz Italije regularizirajo, kar so avstrijske oblasti vselej zavračale.⁶⁴ Kitajski krošnjarji, najsibo z osebnimi legitimacijami ali brez, so bili vsekakor v slabšem položaju. Za razliko od italijanskih, hrvaških in bosanskih, ki so veljali za tradicionalne tujce, so se pojavili na novo in v kulturno še tako pisani druščini, kakršna je bila krošnjarska, niso mogli ne izstopati in vzbujati skrbi. To se kaže v odzivih javnosti, trgovskih ustanov in političnih sredin, ki jih je najprej vznemirjala kulturna drugačnost, nato gospodarska konkurenca in nazadnje še življenjski slog, s katerim naj bi kitajski priseljenci ogrožali javni red.⁶⁵

6Sicer so bili krošnjarji nasploh v dokaj dvoumnem položaju, ker je do krošnjarstva veljal zelo različen odnos. Ene dežele in trgovske ter obrtne zbornice so mu bile naklonjene, druge so ga tolerirale, tretje so se mu bolj ali manj odločno upirale. Gospodarski in nekateri politični krogi na Kranjskem so krošnjarstvu nasprotovali z motivacijo, da so se prebivalci s to dejavnostjo ukvarjali »bolj iz navade kot iz potrebe« in se izneverjali kmetijstvu kot temelju deželne ekonomije.⁶⁶ Potreba pa je bila ena od osrednjih točk razhajanj, ker je bilo krošnjarjenje pogosto vir osnovnega preživetja in se je v najrevnejših oblikah spogledovalo z beračenjem. To je bila srž konflikta med centralnimi oblastmi in vsemi tistimi, ki so zahtevali striktno implementacijo krošnjarskega reda, ter krajevnimi upravami, ki so v krošnjarstvu videle instrument za lajšanje revščine in socialne stiske. Prav Kitajci (a ne samo oni) so bili izrazit primer življenja na meji med sicer nelegalno, a delno tolerirano trgovsko dejavnostjo, pridobivanjem zaslužka z nekakšnimi cestnimi predstavami in prosjačenjem za miloščino. Tako so se policijske oblasti na proteste in pritiske javnosti zoper kitajske skupine odzivale prej z racijami po stanovanjih in pregoni zaradi nehigienskih bivalnih razmer kot zaradi kršenja krošnjarskega reda.

7Pomemben predsodek v odnosu do krošnjarjev, posebej kitajskih, pa je bila njihova mobilnost. V liberalnem družbenem sistemu, ki je svobodo gibanja priznaval kot temeljno človekovo pravico in promoviral množične selitve prebivalstva, premikanje samo po sebi ni bilo problematično. Sporna je bila, podobno kot v preteklosti, mobilnost kot način življenja, ker se nikakor ni skladala z družbenokulturnim idealom in državnoupravnim konceptom ustaljenega prebivalstva. Mobilnost je bila kot temeljna sestavina gospodarske strategije hkrati družbena praksa, ki je lahko postavila v dvom krošnjarjevo domovinstvo in torej upravno pristojnost, na kateri je temeljil državnoupravni sistem in je bila osnova za upravljanje pravic in dolžnosti. Od osemdesetih let 19. stoletja dalje si je zato država z zaostrovanjem kriterijev za pridobitev krošnjarskih licenc in uvajanjem strožjih pravil o načinu poslovanja krošnjarjev prizadevala tudi za njihovo sedentarizacijo in pobijanje nomadizma kot elementa javnega nereda.⁶⁷

8Kitajski krošnjarji so v tem pogledu še posebej izstopali. Problematični so bili že kot tujci brez papirjev ali z dvoumnimi dokumenti za vstop, bivanje in gospodarsko udejstvovanje na avstrijskem ozemlju. V Evropo se niso podali v skladu z vnaprej določenimi destinacijami in nameni ustalitve, temveč so se premikali in usmerjali v odvisnosti od trgovskih in drugih dejavnikov. Njihov mobilni način življenja in itinerarije so sproti oblikovale, ob ilegalnem položaju, tržna trgovska logika in okoliščine, ki so jih postavljali pravne ovire, prometne povezave, soočanja z varnostnimi organi in od kraja do kraja ter v času spreminjajoč se odnos političnih oblasti in javnosti. Temeljil je na fleksibilnem pojmovanju tako fizičnih kot administrativnih mej, na sposobnosti prilagajanja, gibljivosti kot življenjske prakse in na drugačni percepciji prostora, kot ga je udejanjal avstrijski in širši evropski družbeni ter administrativni sistem.

1Kitajski priseljenci so predstavljali neznaten delež vse večjega števila tujih državljanov, ki so na začetku 20. stoletja živeli v Avstriji. Njihova prisotnost pa je s študijskega vidika vse prej kot zanemarljiva, saj razkriva zagate in nedoslednosti politike ter avstrijskega upravnega sistema v odnosu do tujcev, do posebnih družbenih skupin, kakršno so tvorili krošnjarji, in do krošnjarstva kot specifične oblike trgovine. Primer kitajskih krošnjarjev potrjuje propustnost državnih mej mimo predpisanih norm o vstopu na državno ozemlje. Videli smo, da so kitajski državljani prihajali v avstrijske dežele in se v njih zadrževali pogosto brez dokumentov, ki bi dokazovali njihovo državno pripadnost in osebno identiteto. Varnostni in upravni organi so te primere obravnavali na različne načine, ki kažejo na diskrecionalno implementacijo in najbrž različno poznavanje oziroma interpretacijo pravnega reda. Ene so pridržali, dokler niso s podporo kitajskega poslaništva legalizirali svojega statusa, druge so odgnali ali deportirali, tretjim so povsem prizanesli in jim dovolili prosto gibanje.

2Te odločitve so bile povezane s številnimi drugimi dejavniki in pogoji, ki so jih bili priseljenci dolžni izkazovati. Tak pogoj je bila sposobnost samopreživljanja, ki je bila pri kitajskih krošnjarjih v načelu sporna, ker je avstrijski pravni red dovoljeval popotno trgovino samo avstrijskim državljanom. Očitno pa so oblasti marsikje in v določenih okoliščinah dopuščale krošnjarjenje tudi tujcem. Tako so kitajski krošnjarji potovali po državi, dokler jih niso policijski organi kje zadržali, jim odvzeli kramo in jih oglobili zaradi kršenja krošnjarskega reda. To se je lahko zgodilo tudi tistim, ki so razpolagali z uradnimi potnimi dokumenti in priporočili kitajskega poslaništva na Dunaju. Te izkaze je ponekod policija priznavala in imetnikom dovoljevala krošnjarjenje, drugod pa zavračala in kazensko postopala proti njim. Podobno so oboje, imetnike osebnih dokumentov in tiste brez njih, lahko doleteli priprtja in odgoni ali pa izpustitve oziroma oprostitve. Včasih so na odločitve oblasti bolj kot nelegalni status in krošnjarska zakonodaja vplivale kršitve javnega reda, na primer beračenje, postopanje in nespoštovanje higienskih norm, ali pa nelojalna konkurenca, ovadbe domačih krošnjarjev in pritiski javnosti. Aretacije, pridržanja in deportacije kitajskih krošnjarjev, ki so se pogosto pomikali v skupinah in s celimi družinami, so pogojevali tudi stroški za njihovo vzdrževanje in odpravljanje, ki so bremenili blagajne krajevnih uprav in terjali naporne postopke za iztrženje povračil pri kitajskem poslaništvu. Zaradi tega ali pa zato, ker se jim ni dalo ukvarjati s tako nenavadnimi inozemci, so jih v nekaterih okrajnih glavarstvih preprosto odgnali in jih pospremili do meje pristojnega območja. Prisotnost kitajskih krošnjarjev na avstrijskih tleh je bila skratka zaznamovana s permanentno pravno in gospodarsko negotovostjo. Problematična pa je bila tudi s stališča oblasti, od centralnih ravni do najnižjih krajevnih uprav, ki jih je zgodovinski moment soočal z vprašanjem priseljencev iz drugih držav in zahteval iskanje ustreznih kompromisov med uveljavljanjem v marsičem dvoumnega pravnega reda, usklajevanjem gospodarskih in družbenih interesov ter priznavanjem osnovnih potreb domačega in tujega prebivalstva.

3Primer kitajskih krošnjarjev se je pri tem dotikal samega sistema za pregled nad prebivalstvom in njegovo mobilnostjo kot ključnega pripomočka za implementacijo pravnega reda. Ta sistem je temeljil na teritorialnosti, tj. pristojnosti prebivalstva v določeno ozemeljsko upravno enoto, kar je terjalo pravno ustalitev v določenem kraju. Kitajski priseljenci so kar dvakrat odstopali od tega načela, prvič kot krošnjarji in drugič kot ilegalni ali napol legalni tujci, ki sta jim mobilnost in krajevna neustaljenost pomenili gospodarsko in družbeno strategijo. Nase so zato opozarjali tudi zaradi mobilnega načina življenja, podobnega še nekaterim domačim, avstrijskim krošnjarjem, ki so odstopali od norm stalnega prebivalstva in bili deležni oblastnih prizadevanj za sedentarizacijo.

1Članek je sad raziskovalnega dela v okviru programskih skupin Narodna in kulturna identiteta slovenskega izseljenstva v kontekstu raziskovanja migracij (P5-0070) in Dediščina na obrobjih: novi pogledi na dediščino in identiteto znotraj in onkraj nacionalnega (P5-0408) ter projekta Materialnost na balkanski migrantski poti (J6-70237), ki jih finančno podpira ARIS. Avtorja se zahvaljujeta anonimnima recenzentoma in zgodovinarki Sigrid Wadauer za dragocene nasvete in komentarje med nastajanjem tega članka.