1V drugi polovici 19. stoletja so z ustanavljanjem planinskih društev okoljevarstvena prizadevanja (ki sicer niso bila popolna novost) tudi v Avstriji postala očitnejša.¹ Zavedanje o tem je naraščalo hkrati s številčnejšimi gorohodci, ki so tudi zaradi ugodnejših železniških povezav vse lažje obiskovali vzpeti svet.²

2K ozaveščanju o bogastvu naravnih spomenikov in narave nasploh je gotovo prispevalo širše družbeno dogajanje. Pojav kolere in tuberkuloze ³ v osemdesetih letih 19. stoletja je pripeljal do zavedanja o pomembnosti čistega zraka in vode, brez katerih, tako avtor knjige o dobrem počutju v večjih mestih z začetka sedemdesetih let 19. stoletja, Elim Henry, ⁴ velemesta ne bodo preživela. V monarhiji je bila leta 1881 ustanovljena Družba za zdravstveno varstvo (Gesellschaft für Gesundheitspflege), v istem letu je denimo Robert Koch⁵ odkril klico za tuberkulozo in od takrat je bilo dihanju in s tem svežemu zraku posvečeno veliko več pozornosti. Spremembe so se pojavile tudi na področju nezgodnega in zdravstvenega zavarovanja najmanj plačanih. Obvezno nezgodno zavarovanje za tovarniške delavce v avstrijski polovici habsburške monarhije je po Bismarckovem zgledu iz leta 1883 predpisal zakon leta 1887, naslednje leto pa še za bolniško zavarovanje. V Prekmurju so veljali ogrski predpisi, enake predpise so uvedli leta 1891. ⁶

3K ozaveščanju o bivanju v naravi in njeni ranljivosti so gotovo pripomogle številne objave, med drugim tudi v osrednjem glasilu Nemškega in avstrijskega planinskega društva ( Deutscher und Oesterreichischer Alpenverein – DuOeAV ⁷) Mitteilungen des Deutschen und Oesterreichischen Alpenvereins. Omenjeno društvo je pomembno predvsem zato, ker je bilo na njegovo pobudo 28. julija 1900 ustanovljeno Društvo za zaščito alpskega cvetja (Alpenpflanzenschutzverein).⁸ Društvo se je sicer sprva imenovalo Društvo za zaščito in ohranjanje alpskih rastlin (Verein zum Schutz und zur Pflege der Alpenpflanzen) in je v prvem členu statuta točno opredelilo naloge, med katere je sodilo tudi »[…] spodbujanje poznavanja, varstva in nege alpskih rastlin«. V ta namen so nameravali ustanavljati varovana območja, na katerih bi bile rastline zaščitene. Z ustnim in pisnim obveščanjem ter izobraževanjem prebivalcev gora so želeli seznanjati o nujnosti varstva alpske flore. Društvo si je prizadevalo za zakonsko ureditev varovanja okolja, torej za sprejetje zakonov, ki bi urejali zaščito rastlin. Najprej pa se je želelo aktivno vključiti v akcije preprečevanja obsežne trgovine z redkimi alpskimi rastlinami. Z nagrajevanjem so želeli vzpodbuditi vse, ki bi se izjemno izkazali pri varstvu in skrbi za alpske rastline. ⁹ Verjetno se je leta 1910 v Alpenschutzverein vključilo tudi društvo Naturfreunde z Dunaja.¹⁰

4Konec 19. stoletja so tudi zdravniki, kot je bil na primer znani Viktor Adler,¹¹ vse glasneje zahtevali osemurni delavnik. Kljub temu da je Adler izhajal iz višjega srednjega razreda, bil liberalnih nazorov in v začetku aktiven v nemškem nacionalističnem taboru, se je tudi zaradi izkušenj z delavskim razredom, ukvarjanja z marksizmom in socialdemokratskih stališč razvil v uglednega voditelja avstrijske socialne demokracije. Zaradi svoje karizme in sposobnosti prepričevanja ljudi o kompromisih, mu je leta 1889 uspelo združiti različne tokove avstrijskega delavskega gibanja. Leta 1886 je z očetovo dediščino na Dunaju ustanovil tednik Gleichheit, politični časopis, v katerem je opisoval bedo delavskega razreda.¹² Delavstvo je torej vključeval v svoje politično delovanje, v začetku predvsem z vidika družabnosti, kasneje kulture in pod vplivom socialnih razmer vse bolj tudi skrbi za zdravje, katerega najcenejši in najdostopnejši del je bilo gibanje v naravi.

5Zdi se, da se je v krogih okoli Adlerja gibal tudi Georg Schmiedel, ¹³ učitelj in pobudnik ustanovitve društva Naturfreunde.¹⁴ Močno je zagovarjal kakovosten pouk, a je hkrati želel otroke naučiti samostojnosti in uporabe pridobljenega znanja v življenju. Kljub neodobravanju kolegov, tudi nadrejenih, je z otroki večkrat izpeljal številne sprehode in izlete v naravo in pri tem opazoval njene učinke na izboljšanje splošnega počutja otrok. ¹⁵

6Kot je zapisano v njegovem nekrologu, je šlo za odličnega in zelo aktivnega pedagoga, med drugim predsednika pedagoške družbe in zagovornika ročnih del.¹⁶ Kot učitelj je mladim želel vzbuditi ljubezen do narave in tudi delavskemu razredu približati naravo kot vir, ki krepi in napaja človeka. Z obžalovanjem je gledal, kako delavstvo prosti čas preživlja v zakajenih gostilnah in zatohlih kamrah stanovanj. S svojim delovanjem je želel delavce iz teh razmer popeljati v svet narave. ¹⁷

1Med 22. marcem in 12. aprilom 1895 je Schmiedel v delavskem časopisu Arbeiter-Zeitung¹⁸ objavil inserat, s katerim je pozival somišljenike k ustanovitvi Turistične skupine (Touristengruppe). Odgovorilo mu je 30 oseb, med drugim Josef Rohrauer, njegov oče Alois Rohrauer ¹⁹ in takrat še študent prava Karl Renner, ²⁰ poznejši kancler. Kot piše Manfred Pils v knjigi Berg frei, so Alois Rohrauer, Leopold Happisch ²¹ in Anton Kreutzer spomladi in poleti 1895 napisali statut bodočega društva, na velikonočni ponedeljek 14. aprila 1895 pa je bil izpeljan prvi izlet na Anninger (675 metrov visok vrh v Dunajskem gozdu), ki se ga je udeležilo 85 žena in mož, študentov, učiteljev, delavcev vseh poklicev. ²²

216. septembra se je na ustanovnem sestanku v gostišču Pri zlatem risu (Zum goldenen Luchsen) na Dunaju (v Neulerchenfeldu) zbralo 185 moških in žensk, ki so potrdili ustanovitev Turističnega društva prijateljev prirode (Touristenverein Die Naturfreunde). Letna članarina je znašala en goldinar, predsednik je postal omenjeni Alois Rohrauer, po katerem se danes imenuje koča Rohrauerhaus (v Ennstalskih Alpah).²³

3Članarina je za tisti čas bila relativno visoka, če vemo, da je tričlanska družina leta 1896 za preživetje na mesec potrebovala 60–64 goldinarjev, mesečne mezde pa so, odvisno od panoge, znašale med 18–54 goldinarjev za ženske in 21–54 za moške. Karl Renner je oblikoval simbol novega združenja, stisk roke s tremi alpskimi vrtnicami, ki naj bi pomenil solidarnost z delavskim gibanjem.²⁴ Društvo je bilo dober teden po ustanovnem sestanku že uradno uvrščeno na seznam dunajskih društev.²⁵ Njegove podružnice (Ortsgruppen) so začele nastajati že kmalu po ustanovitvi, najprej v Gradcu, kjer so že 16. julija organizirali prvi izlet na okoliški hrib Plabutsch ( Buchkogel).²⁶

4Ker je bilo društvo namenjeno zlasti delavskemu razredu, je po pričakovanjih ustanovitev obeležil Arbeiterwille,²⁷ a novico o novem društvu najdemo tudi v časopisu Gebirgsfreund.²⁸ V tem poleg dejstva o ustanovitvi beremo, da je novoustanovljeno društvo v svojem septembrskem programu načrtovalo deset celodnevnih in pet poldnevnih izletov. ²⁹ Mesečni načrt društva je sicer predvideval vsaj dva izleta tedensko. Ker je delavnik tudi ob nedeljah pogosto trajal do 16. ure, so bile izletne točke v bližini Dunaja. ³⁰ Redna tedenska srečanja društva so sčasoma vse bolj preraščala v kulturne dogodke, ki so jih obogatila različna predavanja o naravi in znanosti. Člani so tako pridobivali dodatno izobrazbo, čas, preživet v naravi in na takšnih srečanjih, pa je zagotovo pomenil odmik od bremen težkega vsakdanjika. ³¹

5Mesec dni pozneje, 15. julija 1897, je v nakladi 400 izvodov izšla prva številka društvenega časopisa, lahko bi zapisali uradnega glasila društva, Der Naturfreund.³²

6Članstvo v društvu na Dunaju in v podružnicah je precej hitro naraščalo, kar pokaže spodnja tabela:³³

7Vir: Pils, Berg frei, 32.

8Iz tabele je razvidno povečanje števila članov na Dunaju na več kot 2000. Kot vidimo, so bile od vsega začetka v društvo vključene tudi ženske, a je bilo njihovo število vedno precej manjše v primerjavi z moškim delom članstva in ni preseglo številko 400. Po podatkih iz literature je skupno število članov le približno, saj krajevne podružnice v centralo na Dunaj niso redno pošiljale podatkov o članstvu.³⁴

9

10Vir: Pils, Berg frei, 27.

11Društvo se je močno zavedalo neprecenljivosti narave in je zato varovanje okolja ( Naturschutz) vključilo v svoj statut. ³⁵ Na ustanovnem sestanku graške podružnice (leta 1900) je ljubitelj narave Alois Schnepf za pozdrav štajerskih podružnic društva predlagal pozdrav Berg frei, kar je centrala na Dunaju sprejela za društveni slogan.³⁶

12Delovanje društva z njegovimi podružnicami lepo odslikava njegovo uradno glasilo Der Naturfreund, ki je torej začelo izhajati 15. julija 1897. Do prve svetovne vojne je s podnaslovom Mitteilungen des Touristen-Vereines »Die Naturfreunde« izhajalo vsakega 15. v mesecu, razen vojnih let, ko so izhajale dvojne številke, na Dunaju do leta 1934. Urejal ga je že imenovani Leopold Happisch. ³⁷ Čeravno je večinoma naslavljal različne teme, povezane z naravo, so v rubriki Aus den Ortsgruppen dostopni podatki o delovanju posameznih podružnic. Pri opisu mariborske je časopis predstavljal tudi glavni vir, saj lokalni Marburger Zeitung ljubiteljem prirode ni posvečal pozornosti. Der Naturfreund je poleg rednih krajših novic o podružnicah objavljal daljše članke različnih vsebin, povezanih z naravo. Med njimi najdemo na primer povezavo z zgodovino v naslovnem članku nekega J. R. z naslovom Weltgeschichtliches über die Alpen.³⁸ Sčasoma so se med zapisi vse pogosteje pojavljali članki o vedno bolj priljubljeni in razširjeni športni aktivnosti – smučanju.³⁹

13Delovanje društva so spremljali še nekateri časopisi takratnega časa. Omenjen je že bil delavski Arbeiterwille. Poleg objave o ustanovitvi društva 6. julija 1899 v njem med drugim najdemo zanimiv Bichlov poziv vsem graškim prijateljem narave An die Naturfreunde.⁴⁰ Avtor je izpostavil problem deklet in žena, ki se za hojo v naravi ne morejo kar tako priključiti h komurkoli. Menil je, da so prav organizirani odhodi v okviru društva zanje odlična priložnost in možnost obiska narave. ⁴¹

14Novice o društvu Naturfreunde lahko najdemo tudi v časopisih, ki so že v naslovu naslavljali takratne turiste, na primer v že omenjenem Gebirgsfreund in v Österreichische Touristenzeitung.⁴² Slednji je med drugim v začetku leta 1899 objavil novice o dobrodelnih akcijah društva ob koncu minulega leta. V centrali društva na Dunaju so se namreč v božičnem času spomnili revnih prebivalcev gorskih vasi, predvsem otrok. Skupaj z Avstrijskim turistovskim klubom (Oesterreichisches Touristenclub – OeTC) so s prispevki podprli krajevne in šolske skupine pri organizaciji božičnih in novoletnih dogodkov. ⁴³ Ob tem lahko vidimo široko aktivnost društva Naturfreunde, ki se torej ni nanašalo zgolj na organizacijo izletov in gibanja v naravi nasploh, ampak je za šibkejše člane takratne družbe skrbelo tudi na drugačen način.

15Društvo Naturfreunde pa ni bilo zanimivo samo za s turisti povezan tisk, kar dokazujejo objave v dnevnem časopisju, kot je bil denimo dunajski Neues Wiener Tagblatt.⁴⁴

16Na Slovenskem sta delovali dve podružnici društva, v Mariboru in pozneje na Jesenicah. Tam je bila po poročanju osrednjega glasila društva z 22 člani ustanovljena 9. maja 1909.⁴⁵ O njenem delovanju na Jesenicah so podatki precej skromni, saj je bilo v omenjenem glasilo mogoče najti le imena članov odbora. Arhiv Republike Slovenije ima v hrambi nekaj gradiva odbornika Jožeta Morettija, ki se je v društvo vključil tik pred začetkom prve svetovne vojne. V njegovi zapuščini sta med drugim zanimiva statut društva iz leta 1895 in članska izkaznica iz leta 1915. ⁴⁶

Vir: Der Naturfreund, 15. 1. 1901, naslovnica.

1V razmerah intenzivnega spopada nemške in slovenske strani »za dušo vsakega posameznika« ⁶¹ je bila 29. junija 1905 na pobudo enega najpomembnejših pionirjev štajerske socialne demokracije, že omenjenega Rudolfa Bichla, ustanovljena mariborska podružnica društva Naturfreunde. Glavni pobudnik za njeno ustanovitev je bil tam leta 1894 pred tem aretiran, ker se je udeležil socialdemokratskega protesta za splošno volilno pravico. Dve leti pozneje se je Bichl preselil v Gradec in svojo izobrazbo izkoristil za delo v upravi strankarskega časopisa Arbeiterwille,⁶² ki ga je urejal od aprila 1894 do februarja 1899. Leta 1900 je bil prvič izvoljen v občinski svet Gradca. Od leta 1921 do 1922 je bil župan Leobna in 20. novembra 1923 je bil prvič izvoljen v štajerski parlament, v katerem je deloval do 4. decembra 1930. ⁶³

2Na ustanovnem sestanku podružnice Naturfreunde v Mariboru, katerega cilj je bilo približati naravo vsem delavcem, se je po branju statuta vanjo včlanilo 27 oseb. Vodilne položaje so zasedli: predsednik Rudolf Bichl, namestnik Hans Krainer, blagajnika Ignaz Sitter in Josef Posne, skrbnik Franz Ojstriš, zapisnikarja Hans Lorbek in Karl Strschina ter kontrolor Wilhelm Močnik. ⁶⁴ Kot vidimo, se med priimki pojavljajo tudi slovenska imena, med omenjenimi pa najdemo tudi znane predstavnike socialne demokracije. Močnik, denimo, je med drugim odprl slavnostno praznovanje prvega maja leta 1918 v Mariboru. ⁶⁵

3Članarina je znašala 2 k in 40 h, kar je bilo glede na podatek, da so nekateri delali za 4 krone tedensko, kar precej. Tega stroška so bili oproščeni vsi, ki so že bili člani kakšnega nepolitičnega štajerskega društva, prav tako tudi njihovi družinski člani, ki niso bili samostojni. Članarino je bilo mogoče plačati v dveh obrokih. Po podatkih so bila srečanja organizirana vsak drugi četrtek v prostoru društva Verbrauchs- und Sparverein. Na njegov naslov Bergstraße 4 je bilo mogoče pošiljati tudi vse dopise v zvezi z društvom. ⁶⁶

4Rudolf Bichl je bil predsednik društva dve leti, nato je vodstvo prevzel Karl Strschina, ki ga je po treh letih vodenja, leta 1914, zamenjal Johann Vollmeier,⁶⁷ tega pa leta 1918 Franz Maier,⁶⁸ ki se mu je na tem položaju na zadnji seji društva v začetku leta 1919 pridružil Franz Bračič. ⁶⁹ Karl Strschina je bil pozneje tudi član Hranilnega in posojilnega društva delavcev v Mariboru, zadruge z omejenim jamstvom ( Spar- und Vorschußverein der Arbeiter in Marburg, Genossenschaft mit beschränkter Haftung).⁷⁰

5Za vtis o delovanju mariborskega društva si oglejmo leto 1909. V tem letu je bilo izvedenih 12 poldnevnih in 18 celodnevnih izletov, dva dvodnevna izleta, po en tridnevni izlet in en štiridnevni izlet s skupaj 391 udeleženci.⁷¹ Organizirani sta bili dve generalni zasedanji in izvedenih 12 društvenih večerov: večer branja del Petra Rossega, ⁷² štajerski večer, trije zabavni večeri ter sedem sej podružnice. Število članov je v omenjenem letu doseglo število 84.⁷³ Oktobra istega leta je bil v okviru mariborskih prijateljev narave ustanovljen tudi zimski odsek (Wintersportsektion) z odborniki: Wilhelmom Gerlutschniggom (predsednikom), Josefom Strutzem (namestnikom), Franzem Broschejem (zapisnikarjem), Th. Gottliebom (blagajnikom), Philippom Hatzem (skrbnikom), Christianom Bratschitschem in J. Anderletom (kontrolorjema). ⁷⁴

6Društvo je organiziralo različno dolge izlete; jeseni leta 1913 so se denimo odpravili na Obalo, pri čemer so obiskali še Postojnsko jamo, Trst, grad Miramar itd.⁷⁵ Poleg organizacije in izvedbe izletov so društveniki sodelovali pri večjih dogodkih v mestu in okolici. Tako jih lahko srečamo pri slavnostnem odprtju koče na Pohorju,⁷⁶ katere gradnjo je podpirala mariborska podružnica DuOeAV.⁷⁷ Omenjeni dogodek ni odmeval samo v lokalnem časopisu, ampak so zanj izvedeli tudi bralci dunajskega časopisa Gebirgsfreund,⁷⁸ kar je bila zagotovo dobra reklama za Pohorje. Kočo, ki še danes stoji na mali planoti na južni strani pohorskega hrbta pod Reškim vrhom (1142 m) in Ledinekovim koglom (1182 m), je po prvi svetovni vojni, 16. julija 1921, kupila mariborska podružnica SPD in jo po preureditvi slavnostno odprla 14. maja 1922. ⁷⁹

7Leta 1910 je mariborsko društvo Naturfreunde praznovalo pet let delovanja. Po poročanju časopisa Naturfreund je bilo slavje dopoldan dobro obiskano, prisotni so med drugim bili delegati iz sosednje podružnice Gradec in deželnih oblasti. Slavnostni govor, ki je doživel velik aplavz, je imel deželni poslanec Albert Horvatek, na programu je bilo branje 19 voščil in telegramov preostalih podružnic društva, tudi iz Londona, voščilo pa je poslala tudi mariborska podružnica DuOeAV. ⁸⁰ Popoldansko slovesnost so morali zaradi slabega vremena prestaviti v notranjost društvenega prostora.⁸¹

1Iz zapisov osrednjega časopisa Naturfreund lahko delovanju podružnice v Mariboru sledimo tudi med prvo svetovno vojno, saj so bili izleti kljub pomanjkanju hrane dobro obiskani.⁸² Društveni večeri niso bili več tako pogosti, dobivali so se le enkrat na mesec, in sicer zadnji četrtek v mesecu.⁸³ Po koncu vojne je bilo na februarski skupščini leta 1919 sicer označenih kar 27 novih članov,⁸⁴ a je bila to žal le zadnja svetla iskra pred zatonom. Politične razmere v prostoru delovanja društva Naturfreunde so se po koncu prve svetovne vojne precej spremenile. Velik del območja njegovega delovanja je postal del druge države: najprej Države Slovencev, Hrvatov in Srbov,⁸⁵ po 1. decembru 1918, z združitvijo Države SHS in Kraljevine Srbije, pa del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.⁸⁶ Delovanje vseh nemških društev v takratnem slovenskem prostoru je po koncu vojne najprej prizadela uredba nove vlade, ki je prevzela nadzor nad vsem premičnim in nepremičnim premoženjem podjetij, združenj in društev, ki svojega sedeža niso imeli pod njeno jurisdikcijo. Uredba o nadzoru nad podjetji in nepremičninami (Verordnung der Nationalregelung der SHA Zl. 232 über die Aufsicht über die Unternehmen und Liegenschaften) je v 15 točkah natančno določala prihodnost »tujega« premoženja. Usodo slednjega je zapečatil že prvi člen uredbe, zoper katerega pritožba ni bila mogoča: »Slovenska deželna vlada lahko nadzoruje vsako podjetje ali podružnico podjetja na območju SHS, katerega celotni dohodek ali del dohodka se steka v tujino ali za katerega obstajajo razlogi za sum, da se v območju SHS namerava na kakršenkoli način izogniti obdavčitvi.«⁸⁷ 14. člen omenjene uredbe je vse organizacije, združenja itn. (torej tudi podružnice DuOeAV) opozarjal, da morajo na podlagi odredbe deželne vlade, ki je bila prevedena, prenesti svoj sedež iz tujine v Ljubljano.⁸⁸

2O tem so bili obveščeni tudi bralci Marburger Zeitunga, ki je sredi junija objavil vest o razpustitvi nemških društev v mestu.⁸⁹

1Zaton podružnice v Mariboru po koncu prve svetovne vojne še zdaleč ni pomenil konca društva Naturfreunde. To je namreč leta 1919 imelo 46.000 članov, tri leta pozneje pa že 159.000. Ker se je društvo leta 1933, ob prihodu Hitlerja na oblast, izrazito postavilo na nasprotno stran, je bilo prepovedano. S tem je bila povezana tudi zaplemba premoženja društva, to je 428 koč, od tega skoraj 300 na nemških tleh. Takoj po koncu druge svetovne vojne so ob obnovi Nemčije hkrati začele nastajati tudi podružnice društva. Leta 1950 se je društvo preimenovalo v Naturfreunde Internationale (NFI). Leta 1962 je NFI imel 270.000 članov v 17 državah na vseh petih kontinentih. V nemškem prostoru je bilo tistega leta že skoraj 400 koč, članov pa 100.000.⁹⁰

2Društvo je (bilo) v avstrijskem prostoru precej dejavno, kar dokazujejo številne akcije. Tako so denimo leta 1980 zbrali več kot 11.000 podpisov za ustanovitev Narodnega parka Visoke Ture (Nationalpark Hohe Tauern) v velikosti 11 kvadratnih kilometrov, v katerem so poleg informacijskih tabel postavili tudi koče. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je društvo v želji po aktivaciji mladih organiziralo brezplačne ekskurzije na temo vodovja v okolici Dunaja. Ob 100-letnici delovanja društva leta 1995 so izdali posebno znamko, leta 1999 pa je prišlo do ustanovitve akademije Naturfreunde-Akademie, v kateri nudijo dodatna izobraževanja za člane društva.

3Z začetka tega stoletja velja omeniti precej velik projekt iz leta 2002 – Kulturno alpsko pot ( Kulturweg Alpen) v dolžini 1700 km. Leta 2011 je bila ustanovljena Team/Alpin/Akademie, dodatni izobraževalni program, namenjen predvsem inštruktorjem in vodnikom.⁹¹

1Starost različnih zgodovinskih virov dokazuje, da zavedanje o zdravilnih učinkih gibanja in bivanja v naravi ter posledično tudi o njeni zaščiti ni novost sodobnega sveta. Od druge polovice 19. stoletja se je takšno ozaveščanje krepilo z ustanavljanjem planinskih društev, še zlasti pa z ustanavljanjem posebnih društev, ki niso želela le užitkov v naravi, ampak so jo v prvi vrsti hotela zaščititi. Med takšne sodi tudi Turistično društvo prijateljev prirode, ki je bilo ustanovljeno na Dunaju in je imelo podružnice širom današnjega evropskega prostora, tudi v takratnem slovenskem območju, v Mariboru in na Jesenicah. Društvo je bilo namenjeno predvsem slabo plačanim, saj se je v luči širših družbenih sprememb vse bolj uveljavljalo prepričanje o zdravilnih učinkih gibanja v naravi. Z organizacijo izletov in predavanji so v okviru društva želeli širiti zavedanje o blagodejnih učinkih gibanja v naravi tudi med družbenim slojem, katerega delovne razmere so bile slabe in ki je prosti čas večinoma preživljal v prostorih zatohlih gostiln. V nasprotju s podružnico v Mariboru nam maloštevilni viri za podružnico na Jesenicah pričajo praktično zgolj o njenem obstoju. O delovanju mariborske pa lahko povsem mirno zapišemo, da je v celoti sledila programu društva. Organizirala je številne izlete v bližnjo okolico in po takratnem slovenskem prostoru ter organizirala kulturne in družabne večere. Njeno delovanje je izpričano do začetka leta 1919, ko je zaradi novonastale družbenopolitične stvarnosti bila ukinjena. Turistično društvo Naturfreunde se je sicer po koncu druge svetovne vojne močno okrepilo in ima danes podružnice na petih kontinentih.

2Za konec naj delim samo še misel, ki je pri proučevanju virov vedno bolj silila v ospredje. Vpetost slovenskega območja na prelomu iz 19. v 20. stoletje v širši evropski kontekst nikakor ni bila zgolj geografska. Potrditev tega je tudi delovanje podružnic društva Naturfreunde v sicer robnem delu monarhije, ki pa je v resnici močno sledilo družbenim gibanjem prostora onkraj Karavank.