No source, born digital.
Contributions to Contemporary History is one of the central Slovenian scientific historiographic journals, dedicated to publishing articles from the field of contemporary history (the 19th and 20th century).
The journal is published three times per year in Slovenian and in the following foreign languages: English, German, Serbian, Croatian, Bosnian, Italian, Slovak and Czech. The articles are all published with abstracts in English and Slovenian as well as summaries in English.
Prispevki za novejšo zgodovino je ena osrednjih slovenskih znanstvenih zgodovinopisnih revij, ki objavlja teme s področja novejše zgodovine (19. in 20. stoletje).
Revija izide trikrat letno v slovenskem jeziku in v naslednjih tujih jezikih: angleščina, nemščina, srbščina, hrvaščina, bosanščina, italijanščina, slovaščina in češčina. Članki izhajajo z izvlečki v angleščini in slovenščini ter povzetki v angleščini.
Članek se ukvarja s presekom vojne ekonomije in ženske delovne sile
med prvo svetovno vojno ter posveča posebno pozornost slovenskemu prebivalstvu. Z
uporabo številnih virov skuša avtorica sintetizirati splošnosti in posebnosti
ženske vključitve v vojno gospodarstvo v t. i. slovenskih deželah. Vojno
gospodarstvo razumemo v najširšem pomenu besede in vključuje ne samo oboroževanja
in na vojno vezane proizvodnje, ampak tudi pereče vprašanje preskrbe za vojsko in
civilno prebivalstvo.
Gospodarska vloga slovenskih dežel, ki je bila v habsburškem okviru
obrobna, in socialna struktura njenih prebivalcev sta globoko vplivali na načine,
kako so se ženske vključevale v domačo fronto. Avtorica trdi, da senzacionalne
podobe iz zahodne Evrope, ki prikazujejo množično vključenost žensk v vojno
industrijo, niso tipične za slovenski prostor. Kljub temu vloga žensk v vojnem
gospodarstvu ne bi smela biti podcenjena, saj so predstavljale večino gospodarsko
aktivnega prebivalstva, ki je podpiralo ne samo civilno družbo, ampak tudi
vojsko.
Ključne besede: prva svetovna vojna, vojno gospodarstvo, žensko
delo, domača fronta
The article deals with the intersection of war economy and women's
workforce during World War I and pays a special attention to the Slovenian
population. Using a variety of sources, the author tries to synthesise the
generalities and specifics of the women’s involvement into the war economy in the
so-called Slovenian lands. War economy is understood in the broadest sense and
includes not only armament and war-related production, but also the acute issue of
supplies for the military and civil sphere.
The economic role of the Slovenian lands, peripheral within the
Habsburg Monarchy, and the social structure of the Slovenian population profoundly
affected the way how women were being included into the activities at the home
front. The author argues that the sensational images from Western Europe,
presenting a massive inclusion of women into the war industry, are not typical for
the Slovenian space. However, the role of women in the war economy should not be
underestimated, for they represented the majority of economically active
population, supporting not only the civil society but also the army.
Keywords: World War I, war economy, women’s work, home
front
Izstopajoči delež zgodovinskih raziskav in amaterskih ukvarjanj s prvo svetovno vojno
s fokusom na vojaških strategijah, bitkah in bojnih izkušnjah, bi lahko dajal vtis,
da se je veliki svetovni spopad odločil na bojnem polju. Toda ob upoštevanju
totalnosti in kompleksnosti prve svetovne vojne, kjer so veliko vlogo odigrali
politični in ekonomski interesi vojskujočih se držav, bi tako poenostavljeno izjavo
brez zadržkov vzeli za neresno. Številni zgodovinarji že vseskozi opozarjajo na pomen
in posledice gospodarskih vidikov, zlasti zavezniške pomorske blokade za izid prve
svetovne vojne, čeprav se njihove interpretacije glede moči vpliva blokade
razlikujejo.The Politics of Hunger: Allied Blockade of Germany,
1915–1919 (Athens: Ohio University Press, 1985). Eric W. Osborne, Britain's Economic Blockade of Germany, 1914–1919 (London,
New York: Routledge, 2004). Archibald C. Bell, The Blockade of
the Central Empires (London: HMSO, 1961). Avner Offer, The First World War: An Agrarian Interpretation (Oxford: Oxford
University Press, 1989). John Patrick Bott, »The German Food Crisis of World War
I: The Cases of Coblenz and Cologne« (doktorska disertacija, University of
Missouri, 1981). Peter Struve, The Exhaustion of Germany’s Food
and Fodder Supply (Petrograd, 1917). Maurice Parmelee, Blockade and Sea Power (New York, 1924).
Perspektiva, ki raziskovalni fokus o prvi svetovni vojni z bojišč razširi na
gospodarsko področje, bistveno zmanjša domnevno nepomembnost ženskega dela
prebivalstva, ki je resda vstopal v vojaške uniforme le izjemoma. A ne smemo
pozabiti, da so ženske ob vojnih ujetnikih, nemobiliziranih moških in otrocih v
vojnem času predstavljale veliko večino delovno aktivne populacije. Gospodarsko sfero
lahko vidimo kot enega ključnih mostov, ki je povezoval bojišča z zaledjem, oziroma,
če v uveljavljeno angleško terminologijo posežem z dobesednimi prevodi, »vojno
fronto« (war front) z »domačo« ali »notranjo fronto« (home front).
Z množično mobilizacijo je prihajalo do sprememb v družbenih vlogah, vključno z
organizacijo delovnih procesov in z razmerjem pridobitnosti med spoloma. Gospodarske
potrebe so se začele intenzivno biti s tradicionalno, v tedanjem jeziku »naravno«
delitvijo delovnih procesov na t. i. moška in ženska dela, iz katere je izhajalo tudi
razlikovanje po spolu v poklicnih izbirah, na trgu dela in ne nazadnje tudi na ravni
plač. Izredni čas vojne je vplival predvsem na (začasnost) pridobitve pravic oz.
delovnih dolžnosti za žensko prebivalstvo.History of Women in the West:
Toward a cultural identity in the twentieth century (Cambridge
[Massachusetts], London: Harvard University Press, 2000), 35. Marija Wakounig,
»Ženske v prvi svetovni vojni,« v: Soška fronta 1915–1917:
kultura spominjanja, ur. Vincenc Rajšp (Dunaj: Slovenski znanstveni
inštitut; Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010), 45. Marta Verginella, »Mesto
žensk pod steklenim stropom,« v: Splošno žensko društvo:
1901–1945: od dobrih deklet do feministk, ur. Nataša Budna Kodrič in
Aleksandra Serše (Ljubljana: ARS, 2003), VI.
Pričujoči prispevek se osredotoča na vlogo žensk v vojnem gospodarstvu na Slovenskem, kar predstavlja do sedaj slabo obdelano raziskovalno temo. Kljub pomenu tujih študij za potrebe komparativne analize, s katerimi sem si deloma pomagala v konceptualnem smislu, se mi zdi pomembno zavedati se nevarnosti avtomatskega prevzemanja ugotovitev iz drugih okolij. Menim, da velja pri obravnavi žensk na Slovenskem predvsem upoštevati značilnosti slovenskih dežel v času pred prvo svetovno vojno in med njo, torej njenega specifičnega socialnega in ekonomskega razvoja, ter v luči teh vidikov vpetosti žensk v vojno ekonomijo. Slednje sem uspela delno razbrati iz sondažnih pregledov različnih vrst virov pa tudi nekaterih lokalnih zgodovin in osebnih perspektiv, ki so bile dovolj občutljive za vidike spola.
Oris zaposlovanja žensk v okviru avstrijskega dela monarhije, izhajajoč iz
univerzalnosti splošnejših potez in državnih odredb, pomembno dopolnjuje vedenje in
služi kot usmerjevalnik za raziskave, ki se nanašajo na slovenski prostor. Avstrijsko
gospodarstvo se je hitro odzvalo na izredni vojni čas in mu do določene mere
prilagodilo tudi kadrovsko politiko. Mogočni vojaški aparat monarhije je denimo med
vojno zaposlil okoli 36.000 žensk, ki so delovale kot uradniške namestnice,
telefonistke in druge delavke.Slovenke v dobi moderne, ur. Mateja Tominšek
Perovšek et al. (Ljubljana: MNZS, 2012), 66–67. Miha Šimac, »Vojaške bolnišnice v
Ljubljani 1914–1918: zdravstvena in duhovna oskrba« (diplomsko delo, Univerza v
Ljubljani, 2007).Ženske skozi zgodovino: zbornik referatov 32. zborovanja
slovenskih zgodovinarjev, ur. Aleksander Žižek (Celje, Ljubljana: ZZDS,
2004), 180.Slovenec, 20. 12. 1915.
Gospodarstvo se je z izbruhom vojne pospešeno centraliziralo, se preusmerilo zlasti v
oboroževanje in na vojno vezano industrijo ter v preskrbo vojske in civilnega
prebivalstva.Slovenska novejša zgodovina: od programa
Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije:
1848–1992, ur. Jasna Fischer et al. (Ljubljana: Mladinska knjiga, INZ,
2006), 148.Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih 1919–1924
(Ljubljana: Cankarjeva založba, 1997), 21–22.
Tovrstnih obsežnih prestrukturiranj je bila deležna od uvoza surovin odvisna
tekstilna industrija, ki je tradicionalno zaposlovala velik delež ženske delovne
sile. Tekstilna proizvodnja je začela z vojno pešati in veliko obratov po monarhiji
so zaprli na prehodu v leto 1915. V Državni organizaciji gospodinj Avstrije so že
oktobra 1914 odprli številna delovna mesta za šivanje vojaških šotorov, kjer so
angažirali krojačice, šivilje in brezposelne ženske iz drugih poklicev. Članice
socialdemokratskega Društva delavk na domu so se lahko potegovale za delovna mesta v
okviru vojske kot perice, likarice, služkinje, pletilje in podobno.
Kompleksna vojaška mašinerija je imela tudi v sektorjih, ki so jih tradicionalno obvladovale ženske, zelo velike potrebe. Narasle so potrebe ne le po kovinah, energentih in strelivu, ampak tudi po hrani, zdravilih, obleki in obutvi, pogosto na račun preskrbe civilistov. Država je zato spodbujala dobrodelno udejstvovanje, usmerjeno zlasti za potrebe vojakov in otrok pa tudi beguncev, brezposelnih in obubožanih. Karitativno-humanitarna dejavnost žensk je bila ne le tradicionalna, ampak v imaginariju plemiških in meščanskih krogov tudi stanu primerna, zato so takšne spodbude naletele na obsežen odziv. Številne premožnejše ženske so ob izbruhu vojne z ročnimi deli, zbiranjem denarja, zlata, železja, prehrane, obutve in oblačil ter živil sodelovale z Rdečim križem in s svojimi zgledi nagovarjale tudi ženske iz nižjih socialnih slojev. Na področju dobrodelnosti so se poleg njih precej organizirano angažirale tudi socialdemokratke. Na ta način so ženske prevzemale številne socialne funkcije in zapolnjevale manko na področju gospodarske preskrbe, ki ga v delokrogu državnih institucij niso uspeli zapolniti.
Spremembe v zaposlovanju žensk so vidne tudi, ko opazujemo trende brezposelnosti. Ta
je bila pred vojno zelo visokaSlovensko
gospodarstvo, 21.Ženske skozi zgodovino: zbornik referatov 32. zborovanja slovenskih
zgodovinarjev, ur. Aleksander Žižek (Celje, Ljubljana: ZZDS, 2004),
155.
Delo v tovarnah, kjer so proizvodnjo za vojsko potrebnih izdelkov vseskozi
pospeševali, je bilo izjemno dolgotrajno, izčrpavajoče, naporno in tudi represivno.
Uzakonjeni nedeljski počitek, 10-urni delavnik in prepoved nočnega dela za delavke so
bili v številnih vejah industrije razveljavljeni, prihajalo je do izkoriščanja
delovne sile in drugih kršitev delavske zakonodaje.The war from
within: German working class women in the First World War (Oxford, New
York: Berg, 1997), 66.
Kot je v svoji izčrpni doktorski disertaciji z naslovom Arbeiterinnen in Österreich prikazala Sigrid Augeneder, ki se je posvetila
predvsem ženskam iz vrst proletariata, so bile ženske na ravni celotne monarhije že
pred vojno zaposlene predvsem v tekstilni, oblačilni in prehrambni industriji, med
vojno pa se je delež zaposlenih žensk povečal še v kovinarski, strojni in kemijski
industriji. Na Štajerskem je denimo narasel delež delavk tudi v papirni in steklarski
industriji. Njena analiza zaposlitve žensk je temeljila na poročilu
cesarsko-kraljevega trgovskega inšpektorja med leti 1913 in 1919, zajema pa zgolj
izbrane regije, od katerih je za obravnavo Slovenk relevantna samo Štajerska, in če
upoštevamo tedanje migracijske trende, tudi Dunaj. Glede na podatke vidimo, da je
celokupna zaposlitev žensk v Avstriji med vojno glede na predvojno stanje dejansko
narasla, vendar je iz analize posameznih dežel vidno precejšnje odstopanje v deležih,
kar nedvomno odseva notranje razlike v ekonomskem, političnem in socialnem razvoju
Avstrije.
Pri preurejanju kmetijstva za potrebe vojnih razmer, zlasti na področju preskrbe z
živili, je imela država večje težave kot pri drugih gospodarskih panogah.Slovensko
gospodarstvo, 22.Namesto žemlje črni kruh: organizacija preskrbe z živili v Celju
v času obeh svetovnih vojn (Celje: Zgodovinski arhiv, 2001), 15.Zgodovinski
časopis 42, št. 1 (1988): 94–95.
Mobilizacija sredi poletja 1914 je zajela velik delež delovne sile, ki bi morala
izvesti tekočo žetev. Na osnovi odredbe iz 5. avgusta 1914 je ministrstvo za
kmetijstvo v sodelovanju z ministrstvom za notranje zadeve določilo nastanek
občinskih žetvenih komisij, ki so imele pristojnost tudi prisilno angažirati ljudi za
delo na poljih. Kmečka opravila so opravljali ženske, otroci, starejši in za vojsko
nesposobni ter begunci in vojni ujetniki, ki niso mogli zadostno nadomestiti deficita
izurjene delovne sile.Slovensko gospodarstvo, 22.Namesto žemlje, 34.Ob vznožju branikov: Solkan in Solkanci med prvo svetovno
vojno (Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva založba, 2003), 67.
Med letom 1917 se je zaradi naraščajočega pomanjkanja surovin in energentov začelo
zatikati tudi v tistih vejah avstrijskega gospodarstva, ki so množično proizvajale
izdelke za vojsko, predvsem v obsežni in razvejani oboroževalni industriji.
Posledično so se začeli zapirati obrati in krčiti proizvodni procesi tudi v
vzporednih vejah gospodarstva, kar je vplivalo na novi val brezposelnosti in sprožalo
socialni krč. Še pred svojim političnim in vojaškim zlomom je Avstro-Ogrska postala
gospodarska razvalina.
Poglavje, ki uvaja temo ženskega dela v slovenskih deželah, nosi naslov, ki je
pravzaprav vsebina iz oglasa za zaposlitev dveh trgovskih pomočnikov v »železninski
in špecerijski stroki«.Slovenec: političen list za slovenski narod, let. 43, št. 192, 24. 8.
1915.Slovencu avgusta
1915, njegov mlačni ton, ki nakazuje odnos do zaposlovanja žensk pri nas, pa je
izbran namerno zato, ker se glede na trenutno stanje raziskav pridobitni položaj
žensk na Slovenskem ni tako drastično spremenil kot ponekod drugod, čeprav sem hkrati
mnenja, da je ta trend obstajal. Vsaj v začetnih vojnih letih je bil pridobitni
angažma žensk razmeroma nizek in je le polagoma naraščal, vendar si glede na
demografsko in socialno sestavo prebivalstva na Slovenskem ter glede na gospodarske
karakteristike slovenskih dežel izdatno povečanega deleža zaposlenih žensk zaenkrat
ne zamišljam.
Vse slovenske dežele so bile glede na ostali del monarhije po obsegu razmeroma majhne
in so zaradi nizke stopnje industrializiranosti, specializiranosti in mehanizacije
ter razdrobljene posestne strukture igrale bolj obrobno gospodarsko vlogo že pred
vojno. Industrija in obrt skupaj sta na prelomu stoletja zaposlovali le 11 % ljudi,
zlasti na področju rudarstva in železarstva, kovinske, lesne, prehrambne proizvodnje
ter gradbeništva. Obrati so bili razmeroma majhni in tudi maloštevilni, saj je bilo
tik pred vojno 441 industrijskih in obrtnih podjetij, ki so zaposlovala 36.200
delavcev,»Če se bom odločil graditi, potem bom gradil najmoderneje!«: priložnosti in
pasti slovenskega trgovca in podjetnika Petra Kozine (1876–1930), ustanovitelja
tovarne čevljev Peko v Tržiču (Radovljica: samozaložba, 2012),
40–41.
Posebnost slovenskega območja med leti 1915 in 1917 je bilo soško bojišče, kar je iz
vseh slovenskih dežel napravilo frontno zaledje, in zaradi česar je bila gospodarska
dejavnost v Posočju in na Jadranu precej ohromljena. Manjši del slovenskega
prebivalstva ob državni meji je v tem obdobju prišel pod italijansko upravo, ki je
omogočala boljša gospodarska izhodišča (v smislu preskrbe, denarne menjave, obdelave
kmetijskih površin, obrtnih, trgovskih in drugih dejavnosti na drobno) kot ozemlje
pod avstro-ogrsko upravo. V Kobaridu, ki ga je zasedla italijanska vojska maja 1915,
denimo med vojno niso izkusili aprovizacije.Življenje v Kobaridu med prvo svetovno vojno
(Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva družba, 2001), 73–76, 101–06.
Kljub dejstvu da je soška fronta skoraj dve leti in pol potekala dokaj statično, je
verjetno, da so na pristojnih avstrijskih ministrstvih za bolj množično vojno
proizvodnjo predvideli varnejša področja v monarhiji. Ljubljanska tobačna tovarna je
denimo z letom 1915 zmanjšala proizvodnjo in velik del svojih proizvodnih in
administrativnih prostorov preuredila za sanitetne potrebe, medtem ko je drugod po
monarhiji stekel obratni trend – prišlo je do zagona tobačne industrije za povečane
potrebe vojakov po tobaku.Dnevnik 1914–1920 (Ljubljana: Slovenska matica,
2000), 110.
Frontno zaledje se je razprostiralo več sto kilometrov v notranjost, bližina
vojskovanja je praktično v vseh slovenskih krajih povzročila prisotnost vojaškega
kadra, beguncev in ranjencev. Naj za ilustracijo navedem razmere v Celju, kjer se je
leta 1916 nahajalo približno 3000 ranjencev, 4000 vojakov in nekaj sto beguncev. To
je za mestece z okoli 7000 prebivalci pomenilo velike demografske spremembe in je
mestnim oblastem povzročilo precejšnje finančne in organizacijske težave.Iz zgodovine Celja, ur.
Marija Počivavšek (Celje: Muzej novejše zgodovine, 1998), 89–93.Življenje v
Kobaridu, 101.
Že pred vojno so podružnice Rdečega križa organizirale brezplačne tečaje za
bolničarske prostovoljke, od avgusta 1914 pa so se v ljubljanski deželni bolnici
izvajali štiritedenski tečaji za pomožne bolniške strežnice.grozne situacije, ki so se vrstile za
bolnišničnimi zidovi; tega vse zaposlene niso zmogle«.Idrijski razgledi 60,
(2015): 116.Danes bodo nekatera dekleta hodila
pobirat po občini milodare za vojake. Nabirale bodo, kar kdo da, posebno volneno
blago, platno, frambua [op. a. grozdni sok ali vino], cigare, tobak, žveplenice, salame, konzerve, kavo, čaj«, je v začetku
oktobra 1914 svoje krajane obvestil solkanski župnik Rejec.Solkan, 18.Ljubljanski
škofijski list 1919: 33, pridobljeno 17. 7. 2015, www.dlib.si.Splošno žensko društvo: 1901-1945: od dobrih deklet do
feministk, ur. Nataša Budna Kodrič in Aleksandra Serše (Ljubljana: ARS,
2003), 311.
Vojne potrebe so na Slovenskem povzročile porast proizvodnje manjših privatnih
podjetij, ki so se preusmerila v izdelovanje določenih artiklov za potrebe vojske in
v delovni kolektiv vključevala pretežno žensko delovno silo. Eden od takih primerov
je tržiški čevljarski obrat Petra Kozine, Peko, ki je že konec leta 1914 dobil
naročilo za 20.000 vojaških čevljev za vojsko.Velika vojna in Slovenci: 1914–1918, ur. Peter Vodopivec in
Katja Kleindienst (Ljubljana: Slovenska matica, 2005), 74.Zgodovina obrti in industrije v Tržiču 2, Bombažna predilnica
in tkalnica v Tržiču: nastanek, razvoj in delo: 1885–1960 (Tržič: Bombažna
predilnica in tkalnica, 1960), 112. Porenta, Peter Kozina,
104.Razvoj tekstilne industrije v Sloveniji (Ljubljana: Borec,
1976), 33.»nogavice, gamaše, dokolenice, snežne kučme, rokavice, žilogrejce,
sviterje, pletene srajce in spodnje hlače iz volne, velblodje dlake in
bombaža«.Slovenec: političen list za slovenski narod, let. 44, št.
72, 27. 10. 1915.
Glede medvojnega ženskega zaposlovanja moramo upoštevati časovno dinamiko, kar
pritrjuje tezi, da je prihajalo do povpraševanj in ponudb po zaposlovanju žensk
postopoma. Slovensko časopisje je v zvezi z zaposlovanjem žensk poročalo zlasti od
leta 1916 dalje. Domoljub je denimo aprila 1916 sporočil, da
so v Ljubljani »sprejeli v službo na električnem tramvaju tudi pet
sprevodnic«.Domoljub: slovenskemu ljudstvu v pouk in zabavo, let. 29,
št. 17, 27. 4. 1916.»Po Ljubljani se pojavljajo železniške kondukterke v hlačah, ki jih pa sedaj še
sramežljivo skrivajo pod plašči.«Dnevnik, 342.
Ker je okoli dve tretjini slovenske populacije predstavljalo kmečko prebivalstvo,
velja nekaj pozornosti nameniti ženskam v kmečkem okolju. Za funkcioniranje kmečke
ekonomije in za preživetje družine so bile v predvojnem času ključnega pomena
različne oblike ženskega dela, ki so prinašale v hišno gospodinjstvo denar bodisi s
prodajo uslug, domačih pridelkov in izdelkov na trgih in po domovih.Ženska obrobja: vpis žensk v zgodovino
Slovencev (Ljubljana: Delta, 2006), 141.Tedenske slike IV/42, 17. 10. 1917, 42.
Marsikatera kmečka hči je pred vojno služila kot hišna pomočnica in s svojim
zaslužkom prispevala k družinskemu proračunu. Precej je bilo tudi kmečkih deklet, ki
so pridobitno hišno delo opravljale v mestnih središčih po monarhiji in tudi izven
nje. Najbolj zgovoren primer so »aleksandrinke«, ki so od konca 19. stoletja za dobro
plačilo hodile opravljat različne oblike hišnih del (kot služkinje, dojilje,
sobarice, guvernante, varuške) v Egipt. Dediščina aleksandrink in spomini njihovih
potomcev (Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2013).
Pri obravnavi kmečkega okolja velja omeniti razmeroma množično obliko lokalnih
migracij, ki so v primerjavi s predvojnimi ubrala obratno smer, namreč selitev iz
mest na podeželje. Ta mobilnost je izpričana celo za višje meščanske sloje. V Slovencu iz leta 1916 je objavljen oglas ženske, ki se je
ponujala za delo kot prodajalka, »najraje kje na deželi«, kot
je napisala. Razlog za ta trend je na dlani – pomanjkanju hrane so bili na podeželju
izpostavljeni v manjši meri kot v mestih, čeprav je bila urbanizacija večine
slovenskih mest šele v zametkih in je mestno življenje tesno sobivalo z ruralnim
(vrtičkarstvo, obdelovanje okoliških njiv, vzreja živine). Hkrati pa je bilo
zaposlovanje pri sezonskih delih zaradi pomanjkanja moških razmeroma dobro
plačano.Gospodarsko življenje,« 98.Črniška kronika: frontno zaledje v
Vipavski dolini med prvo svetovno vojno, ur. Renato Podbersič ml. in Drago
Sedmak (Gorica: Zadruga Goriška Mohorjeva, 2014).»Ranilo je
Škodnik Marijo iz hšt. 99, ki je delala na polju, a ne nevarno v desno roko, glavo
in nogo. Par korakov od nje je treščila prva granata.«Črniška kronika,
208.
Pri obravnavi te tematike velja izpostaviti tudi številno begunsko populacijo, ki je
imela pretežno »ženski značaj« in je pomembno sodelovala v vojni ekonomiji.
Vključevanje beguncev in begunk v delovne procese je spodbujala tudi država, da bi
zmanjšala njihovo socialno odvisnost od občinskih oblasti, pospešila njihovo
integracijo v novem okolju ter jim lajšala občutke razseljenosti in hrepenenja po
domačih. S podobnega stališča je izhajala tudi glavna namembnost Posredovalnice za
goriške begunce v Ljubljani, ki je beguncem posredovala dela pri družinah v mestih in
na deželi ter v vojaških oskrbovalnicah.Soška fronta 1915–1917: kultura spominjanja, ur. Vincenc
Rajšp (Dunaj: Slovenski znanstveni inštitut; Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU,
2010), 93.
Številni begunci in begunke tako niso bili le v breme, ampak so aktivno prispevali k
mikroekonomiji okolja, kamor so jih sprejeli. V veliki meri so se vključevali v
tekoče, predvsem kmečke delovne procese svojih gostiteljskih dobrotnikov, nekatere
begunke pa so se vpisale tudi v bolničarske in kuharske tečaje.Pregnani: prva svetovna
vojna: pričevanja goriških beguncev (Trst: Založba Devin, 1996).
»Časi so bili težki, toda nismo bili lačni. Mama je prejemala nekaj begunske podpore, pa tudi oče je od časa do časa poslal kaj denarja. Nekoliko smo si opomogli, ko je mama, ki je bila odlična šivilja, začela šivati obleke za okoliške ljudi. Sešila je tudi vse obleke za naju dva otroka. Ko so sosedje to videli, so tudi sami prosili, naj jim gospa iz Gorice sešije to ali ono. Tam so bili v glavnem kmetje, in namesto, da bi nam plačevali v denarju, so nam dajali moko, jajca, mleko in druga živila. Skratka, to je naši družinici pomagalo, da se je kar dobro prebila skozi vojne razmere. Mama je bila daleč naokoli znana kot šivilja Alberta.«Vili Prinčič, »Moravski Olomouc je postal naš štiriletni dom, po pričevanju Borisa Kerševana,« Na fronti: revija za vojaško zgodovino,št. 8 (2013): 9–10.
Tobačna industrija je bila ena od gospodarskih panog, ki je že v predvojnem času
zaposlovala velik delež ženske delovne sile. Tudi v proizvodnih prostorih Tobačne
tovarne Ljubljana, edine tovrstne tovarne v slovenskih deželah, je bila na prelomu
stoletja zaposlena več kot polovica vseh ljubljanskih delavk. Tobačna v Ljubljani je
hkrati predstavljala največji industrijski obrat v mestu in enega najpomembnejših na
Kranjskem. V tovarni je bilo v obdobju 1871–1914 razmerje med zaposlenimi daleč v
prid ženske delovne sile – kar 86 % ali 3805 žensk ter 618 moških.Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 24,
št. 1-2 (1984): 26.
Iz matičnih knjig delavcev Tobačne tovarne Ljubljana je vidno, da je bilo 16 delavk
od skupno 96 delavcev, ki so bili v letih pred vojno na začasni »provizaciji«, s 1.
novembrom 1914 »reaktiviranih«.
Medtem ko v Slovencu iz oktobra 1916 piše, da se je skupina
goriških beguncev zaposlila v Ljubljanski tobačni tovarni,Slovenec: političen list za slovenski
narod, let. 44, št. 231, 8. 10. 1916.
Ob vzpostavitvi vzhodne fronte septembra 1914 so na območju Galicije in Bukovine državne oblasti evakuirale in razselile tamkajšnje civilno prebivalstvo po celotni monarhiji. Del teh beguncev je prišel tudi na Kranjsko. Glede na vpise v matične delavske knjige so od 15. oktobra 1914 do 14. februarja 1915 v okrnjenem delavskem kolektivu ljubljanske tobačne tovarne zaposlili 5 galicijskih begunk. Biografski podatki o begunkah, kot denimo datum in kraj rojstva ali sklic na osebne dokumente, v matični knjigi niso zavedeni. Manko matičnih podatkov, iz katerih bi lahko pridobili več informacij o beguncih, na svoj način priča tudi o kaotičnih razmerah v času evakuacije v Galiciji, ki je bila izvedena na hitro.
Z italijansko vojno napovedjo maja 1915 je v Ljubljano pribežalo tudi več istrskih
beguncev. Pregled matičnih knjig delavk tobačne tovarne priča o tem, da se je osem
nekdanjih delavk rovinjske tobačne tovarne zaposlilo v ljubljanski tobačni tovarni,
potem ko so v Rovinju po 23. maju 1915 ustavili proizvodnjo.
Razmeroma visok delež ženske delovne sile je bil pred vojno zaposlen tudi v
papirniški industriji, ki je na Slovenskem pred prvo svetovno vojno štela sedem
obratov.Kronika: časopis za krajevno
zgodovino 15, št. 1 (1967): 25.
V medvojno proizvodnjo so bile vključene tudi številne delavke iz širše okolice Vevč.
Ko sem spremljala fluktuacijo delovne sile v času vojne, sem naletela na množična
odpuščanja tovarniških delavk »infolge Kriegsverhältnisses«/»Betriebsstillstand«, ko
je bilo v dneh 17. in 18. avgusta 1914 odpuščenih 69 žensk.
Vse te številke in tendence dobijo za razumevanje dinamik obeh spolov dodano vrednost, če jim dodamo nekaj podatkov, ki se nanašajo na moško delovno silo. Avgustovska odpuščanja so glede na matične knjige moške delovne sile zajela tudi 121 moških delavcev, vsaj za 14 delavcev pa je izpričano, da so bili mobilizirani. V vojnem času je kontinuirano delalo 88 moških, medtem ko je bilo kar 244 delavcev med vojno najetih sporadično in za krajše obdobje, vendar iz opomb ni jasno vidno, ali so odšli zaradi mobilizacije, premestitve ali iz kakšnih drugih razlogov. Nesporno je, da je bilo zaposlovanje ženske delovne sile glede na moško v papirnici Vevče med vojno bolj stabilno in trajnejše, a delavke so številčno še vedno predstavljale manjši delež glede na moške sodelavce. Poudariti velja, da se razmerje med ženskim in moškim delavstvom ni toliko spremenilo zaradi povečanega zaposlovanja žensk, ampak zaradi moške mobilizacije.
Tudi ljubljanska Kartonažna tovarna Bonač, med vojno last znanega ljubljanskega
industrialca Frana Bonača, ki se je iz majhnega knjigovezniškega obrata od 90. let
19. stoletja polagoma razvila v tovarniški obrat z okoli 50 zaposlenimi, kaže na
razmeroma visok delež ženskega delavstva.
Iz vpisov v delavskih matičnih knjigah kartonaže vidimo, da je med vojno v različnih
časovnih etapah v tovarni delalo okoli 19 deklet, od katerih so jih 7 zaposlili po
letu 1914, kar pomeni skoraj 60-odstotno povečanje ženske delovne sile v času vojne;
v istem času niso zaposlili nobenega moškega in tudi ni podatkov, koliko moške
delovne sile je bilo mobilizirane. Z 21. septembrom 1914 so 4 od tedaj 12 zaposlenih
delavk vstopile v bolniško blagajno, kar prej ni bilo v navadi in na svoj način priča
o negotovosti, ki so jo občutile nekatere delavke v prvih vojnih mesecih. Med vojno
se je v bolniško blagajno vpisalo še 8 delavk, od tega 6 v zadnjih mesecih vojne, kar
zopet priča o povečani stopnji negotovih razmer v času, ko se je vojna bližala koncu,
ter o gospodarskem in socialnem kaosu, ki je spremljal konec vojne. Med delavkami so
že v predvojnem času prevladovala mlada dekleta (glede na priimke) slovenskega rodu,
ki so bile ob zaposlitvi stare med 14 in 18 let, le dve sta imeli ob zaposlitvi 22
let. Skromni in nesistematični podatki v delavskih matičnih knjigah med vojno so tudi
v tem primeru najbrž posledica manka uradniškega kadra.
V Westnovi tovarni emajlirane posode v Celju, ki je predstavljala enega pomembnejših
industrijskih obratov v regiji, je začetek vojne sprožil globok rez v proizvodnji,
kar zadeva izvozno prodajo in tudi delovno silo. Zaradi mobilizacije je bil že v
prvem letu vojne primanjkljaj 150 delavcev, proizvodnja vseh vrst posode pa se je
zaradi zastoja prodaje na Balkan in Bližnji vzhod prepolovila. Do konca vojne je bilo
v primerjavi s predvojnimi 1005 delavci v omenjeni tovarni zaposlenih 762 oseb, ki so
bile pretežno ženskega spola. Uprava tovarne se je prilagodila vojni stvarnosti z
množičnim proizvajanjem vojaških čelad, porcij in čutaric. Zaradi pomanjkanja
uradniških uslužbencev je proizvodnjo in razpečevanje izdelkov prevzela neka dunajska
družba, ki je delovala po navodilih vojnega ministrstva.
Obravnavana problematika odpira bistveno več vprašanj, kot je ponujenih odgovorov.
Gre za tematiko, ki premore v mednarodnem merilu precej referenčnih študij, za naš
prostor pa se zdi, da se le s težavo dokopljemo do vpogleda v dinamiko pridobitnih
dejavnosti v območju industrije pri obeh spolih. Pretežni del gospodarskih
zgodovinarjev (Šorn, Gestrin, Valenčič) le redko upošteva tudi razmerja spolov v
delavskih kolektivih industrije na Slovenskem, hkrati pa je slabše ovrednoteno tudi
gospodarstvo v izjemnih časih prve svetovne vojne nasploh. Fondi številnih obrtnih
obratov, kjer bi lahko zasledovali tudi povečano prisotnost ženske delovne sile,
nimajo gradiva iz časa vojne,Zgodnja industrijska arhitektura na Slovenskem: vodnik po
arhitekturi (Ljubljana: ZVKK, 2002), 95–96, 180, 183.
V biografskih enciklopedijah znanih Slovenk lahko opazimo, da opisi njihovega
delovanja v času vojne niso obsežni, so dokaj redkobesedni, najpogosteje pa jih sploh
ni.Slovenskega biografskega leksikona (www.slovenska-biografija.si). Prav
tako glej: Alenka Šelih et al., ur., Pozabljena polovica:
portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem (Ljubljana: Založba Tuma,
SAZU, 2012). Nataša Budna Kodrič in Aleksandra Serše, ur., Splošno žensko društvo: 1901−1945: od dobrih deklet do feministk
(Ljubljana: ARS, 2003).
Pozornosti vreden primer so bile zdravnice, ki so imele pogosto težave z
nostrifikacijo študijskih certifikatov, kar je nesrečno sovpadalo tudi s spremembo
političnih okvirjev. Prva slovenska zdravnica Eleonora Jenko Groyer, ki je že leta
1907 prejela doktorsko diplomo na peterburški ženski univerzi, se je leta 1915
zaposlila kot zdravnica s prakso v Ljubljani in okolici. Kljub pridobljeni praksi, ki
jo je v Ljubljani, zalednem mestu soške fronte, nudila številnim ranjencem in ostalim
bolnikom, je Slovenska zdravniška zbornica leta 1921 njeno diplomo razveljavila in je
številne izpite morala opravljati še enkrat.Splošno žensko
društvo, 241–42.Pozabljena polovica, 203–04.
Leta 1915 je tečaj za poštno uslužbenko in telegrafistko obiskovala bodoča
pisateljica Ana Wambrechtsamer (Danes grofje Celjski in nikdar
več, 1933), ki je potem delovala pod okriljem svoje matere Marije, poštarske
uradnice na Studencih v Mariboru. Po vojni sta obe službo izgubili in se preselili na
Zgornje Štajersko.Pozabljena polovica, 327–29.Splošno žensko
društvo, 408.Splošno žensko društvo,
351–52.Pozabljena polovica,
220–22.
Zelo malo so se biografi in biografinje znanih Slovenk ukvarjali z učiteljicami in
njihovim delovanjem med vojno. To je do neke mere razumljivo, saj so bila številna
učiteljišča preurejena v bolnišnice in vojaške štabe, učiteljice s svojim učnim
programom pa potisnjene v zasebna stanovanja, podstrešja in druge namenske prostore.
Poleg tega so bili tako učenci kot tudi učiteljice pogosto odsotni zaradi dela na
polju ali obremenjeni zaradi prostovoljnega dela za vojsko. Za mlado učiteljico v
okolici Ljubljane Angelo Vode se, denimo, ve, da je med vojno delovala v Pirničah kot
nadomestna učiteljica, ker je bil njen predhodnik vpoklican v vojsko, vendar kaj več
o tem za enkrat ni znanega.Pozabljena polovica, 275.Spol in upor, ur. Mirjam
Milharčič Hladnik in Karmen Klavžar (Ljubljana: Krtina, 1998), 13.
Je manko vpisa žensk v medvojno gospodarsko zgodovino na Slovenskem odsev pridobitne pasivnosti večine žensk, steklenega stropa družbe, pomanjkanja virov ali vsega po malem? Je molk o ženskem angažmaju med vojno del zapoznelega interesa, ki pri nas velja za raziskovanje socialnih in gospodarskih vidikov prve svetovne vojne? Večina pregledanega gradiva in literature, ki sem jo vzela pod drobnogled, je pogosto podala le indic, droben kamenček v mozaiku ženskega zaposlovanja med vojno, kar bolj kot za temeljito in celostno sintezo problematike zadošča za identifikacijo trendov. To dejstvo, s katerim se raziskovalci in raziskovalke zgodovine žensk pogosto srečujemo, namiguje na potrebo po pretresu ogromnega števila zgodovinskih virov – od arhivskih, periodičnih pa tudi (avto)biografskih in spominskih zapisov o preteklosti. Obravnavana tematika zahteva sistematično, večletno raziskavo iz najrazličnejših perspektiv in veliko raziskovalnih moči, čeprav je bila glede predhodne študije ledina v marsičem že zorana. Obenem pa disperzija zgodovinskih virov, v katerih se najdejo drobci prisotnosti žensk, na svoj način priča o totalnosti vojne in hkrati o raznovrstni vpletenosti ženskega dela populacije v domači oz. notranji fronti.
Pričujočo razpravo lahko dopolnimo z ugotovitvami nemške zgodovinarke Ute Daniel, ki
je z analizo pridobljenih statističnih podatkov, predvsem obveznega zdravstvenega
zavarovanja v industriji, ugotovila, da je celo v bistveno bolj industrializirani
Nemčiji ženska delovna sila v času vojne porasla le za 17 %. Obenem je ugotovila, da
je prišlo do znatnega povečanja ženske delovne sile v večjih koncernih vojne
industrije, torej zlasti v kovinarski, strojni, električni in kemijski panogi in v
administrativnih sektorjih vojske, medtem ko je v marsikateri veji industrije, zlasti
tekstilni, prišlo celo do znatnega upada zaposlitev.The war from within, 37–46.
Podobne ugotovitve lahko apliciramo tudi na slovenske dežele, ki so bile v primerjavi z Nemčijo slabo industrializirane, z razmeroma majhnim deležem delavskega prebivalstva in še manjšim deležem delavk, hkrati pa je bila politična in gospodarska emancipacija žensk na Slovenskem šele v zametkih. Geopolitični dejavnik je vsekakor upoštevanja vreden pri ugotavljanju medvojnega zaposlovanja žensk. V evropskem okviru predvsem za britanski in francoski prostor velja, da sta bila bolj naklonjena ženskim zaposlitvam med vojno, čeprav so ženske tudi v okviru obeh držav po vojni v marsičem pristale na predvojnih izhodiščih.
Kljub vsemu lahko sklenem, da so bile medvojne gospodarske vloge žensk na Slovenskem
ključne, čeprav so v komaj zaznavni meri prekoračile tradicionalne okvire družbeno
pogojenih norm glede na spol. Povečan gospodarski angažma žensk se je kazal v
prevzemu odločujoče gospodarske funkcije v družinskem kontekstu, kar je imelo
pomembno vlogo pri preskrbi zaledja. Ženske so množično in predvsem prostovoljno
prispevale svoj delež v obliki prehrambnih, oblačilnih, sanitetnih in ne nazadnje
tudi finančnih prispevkov za vojsko, kar je glede na pomen in domet teh akcij
predstavljalo nove vidike vključevanja civilistov v militarizirano družbo. Prav tako
so se ženske na Slovenskem močno udejstvovale na karitativni ravni, ki je postala
zaradi preobremenjenosti državnih socialnih institucij ključna za delovanje civilne
sfere. Z vpoklicem številnih šolnikov so poučevanje mladine prevzele učiteljice,
podoben trend pa lahko ugotovim tudi za nekatere državne službe. Zaradi načina
bojevanja in posledične množične potrebe kadra na področju travmatološke medicine je
nemogoče spregledati dejavnost številnih žensk, ki so se med vojno priučile za
bolničarke, negovalke, strežnice in drugo osebje, medtem ko so nekatere celo
absolvirale specializacijo. V tem kontekstu naj izpostavim Minko Skaberne, ki se je
kot učiteljica teoretično že pred vojno, v praksi pa med vojno, izpopolnila v pouku
za slepe.Take vojne si nismo predstavljali: 1914–1918, ur. Marko
Štepec (Ljubljana: MNZS, 2014), 89–90.
Razmeroma visoka stopnja dejavnosti žensk za potrebe vojske ter njihova pomembna
vloga pri ohranjanju socialne stabilnosti in vsakdanjega delovanja civilne družbe je
v veliki meri ostajala v zasebni sferi ali v okviru improviziranih delavnic in
društev. Domnevam, da je velik del proizvodnih procesov za potrebe vojske potekal kar
v okviru domačega gospodinjstva, kar je ne nazadnje ustrezalo tudi družbeni klimi do
ženskega vključevanja v javne službe. Za raziskovanje ženskega pridobitnega dela je
to neugodna domneva, saj dejavnosti v takšni organizacijski obliki praviloma niso
ustvarjale arhivskih virov. Če beremo zapiske črniškega župnika Antona Novaka ali
lucidnega in nekoliko sarkastičnega Frana Milčinskega, lahko opazimo izstopajoč delež
plačilnih menjav za živila in druge surovine na drobno, kjer so imele ženske glavno
vlogo. Merim na različne oblike krošnjarstva in prodaje živil po domovih, ki pa z
izjemo spominske literature niso zabeleženi – vpisi v krošnjarske knjige so v
medvojnem času namreč povsem izostali.
The article focuses on different forms of women's work during World War I on the basis of economic history. It stems from the position that by expanding the research focus of World War I from battlefields to the economic field we get a perspective which thoroughly diminishes the alleged insignificance of the female part of the population. Together with war prisoners, non-mobilised men and children, women represented the majority of the active working population in the wartime. By some estimates their share amounted to two thirds of the total population.
The author deals with the topic of the home front, which concerns the activities of the non-mobilised population related to the military and civil needs in the hinterlands. On the basis of archive, memory, newspaper and biographical sources she explains how social roles changed in Slovenia due to mass mobilisation. She believes that in order to discuss women's work in Slovenia it is of paramount importance to consider the characteristics of the Slovenian lands before and during World War I, which is to say, the specifics of their social and economic development and, in the light of these aspects, the involvement of women in the war economy. She establishes that the sensationalist images of the masses of women working in factories during World War I, as we are used to see in the photographs from the Western Europe, are not typical of the Slovenian lands. At the same time the author presents the interwar economic roles of women in Slovenia as crucial, even though they hardly transcended the traditional framework of socially conditioned gender norms.