No source, born digital.
Contributions to Contemporary History is one of the central Slovenian scientific historiographic journals, dedicated to publishing articles from the field of contemporary history (the 19th and 20th century).
The journal is published three times per year in Slovenian and in the following foreign languages: English, German, Serbian, Croatian, Bosnian, Italian, Slovak and Czech. The articles are all published with abstracts in English and Slovenian as well as summaries in English.
Prispevki za novejšo zgodovino je ena osrednjih slovenskih znanstvenih zgodovinopisnih revij, ki objavlja teme s področja novejše zgodovine (19. in 20. stoletje).
Revija izide trikrat letno v slovenskem jeziku in v naslednjih tujih jezikih: angleščina, nemščina, srbščina, hrvaščina, bosanščina, italijanščina, slovaščina in češčina. Članki izhajajo z izvlečki v angleščini in slovenščini ter povzetki v angleščini.
V razpravi, ki temelji na arhivskih in
memoarskih virih, je opisano delovanje slovenskih pravnikov v okviru
diplomatskih prizadevanj Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev na pariški
mirovni konferenci leta 1919. Ovrednotena je njihova dejavnost v Parizu in tudi
v ljubljanski komisiji za mirovno konferenco, pri čemer izstopa predvsem
osebnost Ivana Žolgerja, nekdanjega avstrijskega ministra in ključnega
slovenskega člana jugoslovanske delegacije.
Ključne besede: diplomacija, pravo,
Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, Ivan Žolger, Bogumil Vošnjak
The following discussion, based on archival
sources and memoirs, describes the activities of Slovenian lawyers in the
context of the diplomatic efforts of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes
at the 1919 Paris Peace Conference. Their efforts in Paris as well as in the
Ljubljana Commission for the Peace Conference have been evaluated. In this
regard, Ivan Žolger, a former Austrian minister and key Slovenian member of the
Yugoslav delegation, stands out.
Keywords: diplomacy, law, Kingdom of Serbs,
Croats and Slovenes, Ivan Žolger, Bogumil Vošnjak
O pomembni vlogi slovenskih pravnikov v diplomatskih prizadevanjih jugoslovanske
države na pariški mirovni konferenci, ki je začela zasedati sredi januarja 1919,
priča že zanimiva podrobnost iz ustanovne dobe pravne fakultete v Ljubljani. Ko so
bili 31. avgusta tega leta na novoustanovljeni fakulteti imenovani prvi štirje redni
profesorji, eden od njih (Ivan Žmavc) imenovanja ni sprejel, trije pa so bili
namesto v Ljubljani v Parizu: Bogumil Vošnjak, Leonid Pitamic in Ivan Žolger. Vsi
trije so bili namreč takrat člani jugoslovanske delegacije na pariški mirovni
konferenci. Med novimi profesorji ljubljanske univerze je bil v pravniških krogih
najbolj poznan Žolger, v tistem času nedvomno največji strokovnjak za avstro-ogrski
dualizem in avstrijsko dvorno pravo. Med prvo svetovno vojno je v Seidlerjevi vladi
postal minister brez listnice, zadolžen za ustavno reformo, prvi in zadnji južni
Slovan v avstrijski zgodovini. Na ljubljanski pravni fakulteti je bil imenovan za
rednega profesorja meddržavnega prava. Družbo naj bi mu delala še dva pravnika,
izšolana v stari Avstriji: predavatelj na Univerzi v Černovicah Leonid Pitamic je
postal profesor ustavnega in meddržavnega prava, bil je tudi prvi dekan pravne
fakultete, Bogumil Vošnjak pa je bil imenovan za profesorja jugoslovanskega javnega
prava. Ker so imele takrat diplomatske zadolžitve v službi nove države prednost, so
najpotrebnejša pripravljalna dela za nastop na ljubljanski univerzi opravili menda
kar v Parizu.Zbornik znanstvenih razprav 34
(1970): 1–18, tu 4. Tea Anžur, »Oris pravne fakultete med obema vojnama,«
Kronika 46, št. 3 (1998): 97–106, tu
97.
V prvih mesecih so bili Slovenci sicer uradno člani delegacije Kraljevine Srbije,
kajti Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev takrat predvsem zaradi nasprotovanja
Italije namreč še ni bila mednarodnopravno priznana.Londonskega pakta in razmejitve na Koroškem, nekoliko manj tudi vprašanja pripadnosti Slovenske Štajerske in Prekmurja. Večinoma se je za delegacijo, sestavljeno iz predstavnikov Kraljevine Srbije in južnih Slovanov nekdanje habsburške monarhije, udomačil naziv »jugoslovanska«, čeprav je bilo v novi državi precej politikov, ki jugoslovanskega imena niso sprejemali. Paradoksalno pa so se nad trodelnim imenom Kraljevine SHS navduševali tudi nekateri nekoč najbolj antisrbsko usmerjeni hrvaški politiki, a tudi njihovi slovenski sopotniki. Bolj kot romantično zveneča »Jugoslavija« jih je zanimalo dejstvo, da je z akronimom SHS v imenu nove kraljevine hrvaško in slovensko ime sedaj formalno vstopilo v diplomatsko terminologijo. Politička misao 23, št. 3 (1986): 119–130.Versajske pogodbe, ko so
Jugoslovani zavrnili izmenjavo pooblastil z nemško delegacijo, če jim ne bodo prej
ugodili. Pa še takrat se je pri oblikovanju zadnjega osnutka pogodbe, predloženega
7. maja 1919, v besedilo prikradla neljuba napaka. Res je, da v dokumentu ni več
nastopala Kraljevina Srbija, a sedaj je bila med podpisnicami našteta
»Srbija-Hrvaška-Slavonija«. »Slovenijo« (Slovénie) so pri tem
pomotoma zamenjali za Slavonijo (Slavonie).Pašić and Trumbić. The Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes (London: Haus Publishing, 2010), 130.
V tem prispevku ne bodo predstavljeni pogledi slovenskih predstavnikov v Parizu do politično-razmejitvenih problemov na dnevnem redu konference, saj je bilo to že večkrat obravnavano na drugih mestih. Omejili se bomo na vprašanje, kdo so bili pravniki v slovenskem delu delegacije nove države in kakšno vlogo so imeli. Zanimalo nas bo, kako je potekal njihov izbor, kako je bilo organizirano njihovo delo in kako se je njihova dejavnost odražala na delovanju celotne delegacije na mirovni konferenci.
Če so bili v delegacijah velesil večinoma premieri,
ministri in drugi najvišji predstavniki izvršne oblasti, ni bilo v
jugoslovanski, ki jo je vodil legendarni srbski državnik Nikola Pašić, niti
enega aktivnega člana vlade, izjema je bil le zunanji minister, dalmatinski
Hrvat in predsednik emigrantskega Jugoslovanskega odbora Ante Trumbić.Jugoslavija na konferenciji mira 1919–1920 (Beograd:
Zavod za izdavanje udžbenika SR Srbije, 1969), 18.Pašić,
67.
Za slovenski del delegacije je prve usmeritve določil
podpredsednik vlade Kraljevine SHS Korošec, ki je največjo odgovornost naložil
Žolgerju. Nekdanji avstrijski minister je od 5. novembra 1918 bival v Ljubljani,
kjer je kot predsednik upravne komisije pripravljal gradiva za prehodno
upravo.
Acta
Ecclesiastica Sloveniae, št. 24 (2002): 53–640, tu 63.
Žolger se je takoj lotil dela in pripravil ustrezne pravne podlage za delovanje
komisije.Kronika 20, št. 2 (1972): 101–106.
Beograjska vlada je 22. decembra 1918 Žolgerja formalno imenovala za pooblaščenega
delegata na mirovni konferenci. Žolger je na božični dan predsedniku delegacije
Nikoli Pašiću napisal pismo, v katerem je ob imenovanju izrazil »veliko zadoščenje«,
ker lahko opravlja naloženi posel prav pod njegovim vodstvom. Izrazil je željo, da
bi mu pred odhodom v Pariz dali dovolj časa za pripravo ustreznih gradiv: »Vprašanje
meja se dopolnjuje z gradivom z geopolitičnega, prometnega in gospodarskega
stališča.« Pašića pa je obvestil o nedavnem obisku Dunaja, kjer je imel pogovore o
problematiki likvidacije stare monarhije. Žolger je Pašića obvestil tudi o srečanju,
ki ga je imel na to temo 24. decembra na Dunaju z nekdanjim državnozborskim
poslancem Vlastimilom Tusarjem, ki je na Dunaju po prevratu skrbel za komunikacijo
med oblastmi češkoslovaške in avstrijske republike. Tusar je podprl Žolgerja, »da bi
se pri ugotovitvi inventarja skupne lastnine nekdanje Avstrije tozadevni češki in
jugoslovanski organi medsebojno podpirali«. Na lastno pobudo pa je Tusar spregovoril
tudi »o onih bojaznih, ki se javljajo med Jugoslovani glede razmerja med
Češko-slovaško državo in Italijo«. Slovenskega kolega je poskušal ohrabriti, da si
ni mogoče predstavljati, da ne bi Češkoslovaška »stala odločno ob strani
Jugoslavije, kajti to ne izhaja samo iz celega dosedanjega skupnega političnega
boja, ampak tudi iz tega, da je na jugoslovanskem primorju interesirana tudi Češka«.
Ta interes pa naj bi se še povečal, če bi bilo mogoče doseči »geografično sosedstvo
med obema državama«. Tusar, ki je s tem namigoval na zamisel, o kateri se je takrat
precej razpravljalo, o vzpostavitvi koridorja med državama, je še poudaril, »da je
bil ob prihodu Masaryka nagovor na adreso italijanskega odposlanca v tonu po vsem
drugačen kakor oni na francoskega in angleškega odposlanca«. Italijanska poslanica
naj bi bila po Tusarjevem pričevanju za vlado Češkoslovaške »veliko presenečenje in
zadrega«, a je ni bilo mogoče preprečiti: »Prečitati se je pa v zbornici morala, ker
je bil odposlanec v loži navzoč.« Tusarjeva poanta v pogovoru z Žolgerjem pa je
končno bila, da mora Kraljevina SHS v Pragi čim prej ustanoviti »regularno
diplomatično zastopstvo«. Poudaril je, da namerava Italija v najkrajšem času
imenovati poslanika v Pragi. Tusar je povedal, »da bi Masaryk in praška vlada
želela, da Jugoslavija stori to prej kakor Italija«. Na Žolgerjevo vprašanje, ali je
Masaryk nedavno obiskal Rim zaradi pogovorov o italijansko-jugoslovanskem sporu, je
Tusar odgovoril, »da je poset bil le akt diplomatične kurtvozije, češ da so Lahi
češki legiji nudili vse ugodnosti in jo nazadnje tudi opremili kar najboljše«.Zgodovinski časopis 70, št. 1–2 (2016): 206–25.
Pašić na citirano pisno poročilo sploh ni odgovoril, čeprav je Žolger 30. decembra
ponovno poizvedoval, kdaj naj bi bil odhod v Pariz. Slišal je namreč, da naj bi
Pašić tja že kmalu odpotoval. Ponovno je poudaril, da v Pariz še ne more oditi, saj
vseh gradiv še nima pripravljenih.
Glavnina slovenskih izvedencev je
potovala v Pariz sredi januarja 1919 skozi Dunaj. Toda potovanje ni minilo brez
zapletov, o čemer priča korespondenca med Vodopivcem in Beogradom. 20. januarja
1919 je Vodopivec poslal telegram na zunanje ministrstvo, saj je švicarsko
poslaništvo na Dunaju izjavilo, da je pripravljeno vidirati potne liste
slovenskih ekspertov samo, če bodo dobili dovoljenje francoske vlade za
potovanje v Pariz. Beograjsko ministrstvo je zaprosil, naj brzojavi poslaniku v
Bernu, ali bi lahko od tamkajšnjega francoskega kolega dobil omenjeno
dovoljenje, nato pa naj bi srbski poslanik v Bernu brzojavil švicarskemu
zunanjemu ministrstvu, naj poslaniku na Dunaju sporoči, da lahko slovenski
delegati odpotujejo v Pariz na mirovno konferenco.
November 1918 auf dem Ballhausplatz. Erinnerungen Ludwigs
Freiherrn von Flotow, des letzten Chefs des österreichisch-ungarischen
auswärtigen Dienstes 1895–1920, ur. Erwin Matsch (Wien – Köln –
Graz: Hermann Böhlaus Nachf., 1982), 336, 337.
Položaj je bil tako zapleten, da je moral posredovati tudi Korošec, ki je v ta namen sestavil prošnjo za švicarsko poslaništvo na Dunaju. Koroščev telegram je bil v nemščini, napisal pa ga je kar na papir z glavo urednika revije Dom in svet
Izidorja Cankarja. Švicarsko poslaništvo je podpredsednik
vlade Kraljevine SHS zaprosil, naj olajša prehod delegatom za mirovno
konferenco, ki so jim potne liste izdali »v imenu njegovega veličanstva srbskega
kralja«. Torej v Pariz niso potovali kot člani delegacije Kraljevine SHS, ker ta
takrat še ni bila mednarodno priznana.
S seznama potnikov za Pariz, ki je bil priložen prošnji, naslovljeni na švicarsko
poslaništvo, je razvidno, da Žolgerja ni bilo med njimi. V Francijo je odpotoval
posebej, spremljal pa ga je pravnik Bruno Hugo Stare, nekdanji ministerialni
koncipist v predsedstvu avstrijskega ministrskega sveta.
Že pred Žolgerjem pa je v Pariz pripotoval še drugi
slovenski delegat – Otokar Rybář. S Pašićem očitno ni imel takšnih
komunikacijskih težav kot Žolger, saj je na mirovno konferenco potoval kar
skupaj s srbskim državnikom.Tvorci slovenske pomorske
identitete, ur. Andrej Rahten et al. (Ljubljana: Založba ZRC,
2010),
225–34.Pašić, 73. Nikakor pa ne drži
zapis na nedavni razstavi o Prekmurju, da je bil Žolger visok strankarski
funkcionar.
Natančno število vseh slovenskih udeležencev mirovne
konference v Parizu je težko ugotoviti. V prestolnici so namreč bivali različno
dolgo, pa tudi njihov status ni bil vedno povsem jasen. V Pitamičevem gradivu se
na seznamu za pripravljalno delo mirovne konference nahaja 11 oseb, a se je nato
njihovo število precej povečalo. Če se v tej predstavitvi omejimo na pravnike,
lahko ugotovimo, da jih je bilo že na omenjenem seznamu kar sedem. Torej so bili
glede na izobrazbeni profil v večini. Zanimivo pa je, da so v jugoslovanski
delegaciji delovali tudi kar štirje slovenski duhovniki.
Koledar Mohorjeve družbe v Celovcu (2019):
61–66.
Žolger je izbiral v prvi vrsti med višjimi uradniki stare
države. To je bilo tudi logično, saj je bil tudi sam eden izmed njih. Dva sta
bila njegova sodelavca iz predsedstva ministrskega sveta, Pitamic in Stare. Po
rangu pa je bil višji od njiju Ivo Šubelj, dvorni in ministerialni svetnik, ki
je od preloma stoletja deloval večinoma na oddelku za šifre zunanjega
ministrstva. Šubelj je podobno kot Vodopivec izhajal iz kroga nekdanjega
trgovinskega ministra in koroškega državnozborskega poslanca Feliksa barona
Pina-Friedenthala, pri katerem sta oba svojčas delovala kot prevajalca in tudi
izpopolnila znanje tujih jezikov. Šubelj je kariero na zunanjem ministrstvu
zaključil poleti 1918, ko je zaradi zdravstvenih razlogov odšel v pokoj. Prevrat
je dočakal v Kamniku in se nato na Žolgerjevo prošnjo reaktiviral. S sabo v
Pariz je odnesel tudi svoje zapiske, ki so nastali med službovanjem v stari
monarhiji.
Med Kakanijo in Wilsonio. Poklicne in politične preizkušnje Hansa Schwegla alias Ivana Švegla (Celovec
– Ljubljana – Dunaj: Mohorjeva založba, 2018).
Če ta seznam primerjamo s tistim, ki je bil ob odhodu
glavnine udeležencev poslan na švicarsko poslaništvo, se večinoma ujema. Manjša
odstopanja so pretežno posledica različnih načinov potovanja v Pariz. Zdi se, da
je tako še najbolj popolna skupinska fotografija »slovenske sekcije«
jugoslovanske delegacije, ki jo hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v
Ljubljani, čeprav na njej manjka najpomembnejši član ekipe – Žolger.
Kakšen pa je bil položaj slovenskih pravnikov v
hierarhiji celotne jugoslovanske delegacije? Ožji, politični del jugoslovanske
delegacije je po sklepu beograjske vlade z dne 22. decembra 1918 sestavljalo
sedem članov: trije Srbi, dva Hrvata in dva Slovenca. Po položaju sta bila
vodilna Pašić in Trumbić, zato bi bilo v skladu s formulo »SHS« verjetno
logično, da bi bil tretji po vrsti Slovenec, a se to ni zgodilo. Pred Žolgerja
je namreč beograjska vlada postavila srbskega poslanika v Parizu Milenka
Vesnića. Na podlagi ohranjenega Pitamičevega gradiva je mogoče sklepati, da so
bila pričakovanja Slovencev drugačna. O tem pričajo različne verzije poslovnika
za zastopstvo Jugoslavije pri mirovni konferenci, ki je zelo verjetno nastal v
sodelovanju Žolgerja in Pitamica. Sprva je §1 predvideval, da zastopstvo
Jugoslavije pri mirovnih pogajanjih tvorijo naslednji delegati: Pašić, Trumbić
in Žolger. Tem delegatom pa bi bili dodani svetovalci, in sicer: Vesnić,
nekdanji poslanik v Londonu Mata Bošković, bivši dalmatinski poslanec Josip
Smodlaka in Rybář. V eni od nadaljnjih različic je zastopstvo Jugoslavije
tvorila že sedmerica: Pašić kot predsednik, nato pa naj bi si po vrstnem redu
sledili Trumbić, Žolger, Vesnić, Rybář, Smodlaka in Bošković. Samo prvi trije
naj bi bili »oficijelni delegati«, torej poleg Pašića in Trumbića tudi
Žolger.
Tretje mesto v delegaciji ni imelo zgolj prestižnega pomena. V skladu s sedežnim redom je imela jugoslovanska delegacija v plenarni dvorani zgolj tri sedeže, kar je pomenilo, da so tam sedeli Pašić, Trumbić in Vesnić. Res pa je, da so znotraj delegacije dosegli dogovor o možnosti zamenjave z Žolgerjem, če je šlo za posebej pomembne teme z vidika Slovencev. Omenjena četverica je imela status pooblaščenih delegatov, torej s pravico do podpisovanja pravno zavezujočih aktov, sledili pa so jim še trije vladni delegati. Kot peti po rangu je bil naposled postavljen Bošković, sledil pa mu je Smodlaka. In čisto na koncu, na sedmi položaj je bil kot drugi Slovenec imenovan še Rybář. Ker pa so se Slovenci zaradi opisane razporeditve v ožji delegaciji čutili le nekoliko preveč zapostavljene, so jim namenili še en relativno pomemben položaj: generalni sekretar delegacije. To je postal Vošnjak, ki si je karto za Pariz prislužil kot član Trumbićevega Jugoslovanskega odbora.
Medtem ko je Žolger z vlado v Beogradu komuniciral po Vošnjakovem generalnem
tajništvu delegacije, pa je stike z Deželno vlado za Slovenijo vzdrževal neposredno.
Njegova pisarna je zato v popisu predstavnikov Kraljevine SHS na konferenci iz
novembra 1919 navedena celo kot »Slovenačka delegacija«. Poleg Žolgerja je imel
znotraj jugoslovanske delegacije poseben kabinet samo še Trumbić, kar pa je za
zunanjega ministra seveda tudi logično.Jugoslavija, 9,
37–38, 244.
Nihče od Slovencev na konferenci se ni mogel pohvaliti z diplomatskimi izkušnjami v
mednarodni politiki, izstopali sta zgolj dve izjemi. Prva je bil Vošnjak, ki se je
med vojno kot član Jugoslovanskega odbora dodobra naužil diplomatskega vzdušja v
Rimu, Parizu, Londonu in Washingtonu.Bogumil Vošnjak.
Politik in diplomat (Ljubljana: Založništvo Jutro, 2017). Kot že rečeno, je v Jugoslovanskem odboru deloval tudi Šorli, a se zdi, da se na diplomatskem parketu ni toliko angažiral. Krfski deklaraciji, ki jo je tudi sopodpisal, med ameriškimi
Slovenci ni bila ravno uspešna. Vsekakor pa so mu diplomatske izkušnje, ki si jih je
nabral med vojno, kasneje zelo koristile, kar je priznal tudi v spominih: »Svetovna
vojna je bila najsijajnejša diplomatska šola, ki si jo lahko zamislimo. Tiste, ki so
sodelovali pri različnih dejavnostih, je spravljala v različne diplomatske
situacije. In ni bil samo diplomat po stroki tisti, ki se je lahko uril v tem spoju
neizmerno bogatih diplomatskih kombinacij, ampak je tudi za prijatelja mednarodnih
odnosov napočil čas, da iz tega kaosa nastane nov velik koncept mednarodnega
prava.«U borbi za ujedinjenu narodnu državu. Utisci i
opažanja iz doba svetskog rata i stvaranja naše države (Ljubljana –
Beograd – Zagreb: Tiskovna zadruga u Ljubljani – izdavačke knjižare Geca
Kona u Beogradu – Z. i V. Vasića u Zagrebu, 1928), 33, 122, 123, 143,
154.
Poleg Vošnjaka, ki je v diplomacijo vstopil kot samouk, pa je bil v vrstah
jugoslovanske delegacije tudi Švegel, nekdanji gojenec konzularne akademije na
Dunaju, ki je hkrati na innsbruški univerzi doktoriral iz prava. Bil je nečak
slavnejšega blejskega diplomata Josefa barona Schwegla in je od preloma stoletja
služboval na številnih avstro-ogrskih konzulatih, zlasti v ZDA in Kanadi, vojno pa
je pričakal kot konzul v St. Louisu. Po vstopu ZDA v vojno se je Švegel vrnil v
domovino in se odlikoval na albanski fronti. Tudi njega je izbral Žolger.Continental na Place de la Concorde, v
bližini ameriške delegacije. Bil je prijatelj ali vsaj znanec številnih ameriških
ekspertov, večinoma uglednih profesorjev, kot sta bila geografa Douglas Wilson
Johnson in Robert Joseph Kerner.Pripombe k naši prevratni dobi (Ljubljana:
Založba univerzitetne tiskarne J. Blasnika, 1938), 276.Inquiry, ki je Wilsona oskrbovala z analizami.Ave Wilson: ZDA in prekrajanje Slovenije v Versaillesu (Ljubljana:
Založba Sophia, 2003), 107, 108, 115.
S poznanstvi z Američani se je že pred konferenco lahko pohvalil tudi Vošnjak, ko je
kot član Jugoslovanskega odbora deloval med rojaki v ZDA. Čeprav se je sredi
decembra 1918 v časniku Slovenec celo
pojavilo sporočilo, da je Vošnjak pripotoval v Pariz na mirovno konferenco z isto
ladjo kot Wilson, se je izkazalo, da je šlo za napačno informacijo. Vošnjaku je med
delovanjem v ZDA uspelo priti do nekaterih uglednih intelektualcev, kot je bil
mednarodni pravnik James Brown Scott, ki je bil zelo blizu Wilsonu. Med drugim je
znameniti pravnik uredil predsednikove govore in druga dela, Vošnjaku pa je napisal
predgovor k ameriški izdaji knjige A Bulwark against Germany.
Toda vseeno je bilo Vošnjakovo ameriško omrežje manjše, kot ga je v poldrugem
desetletju službovanja uspelo splesti zadnjemu avstro-ogrskemu konzulu v St. Louisu
Šveglu (v ZDA se je Vošnjak sicer januarja 1918 pripeljal na ladji z imenom – »St.
Louis«). O njunem sodelovanju na pariški mirovni konferenci je sploh malo znanega.
Ve pa se, da je imel Vošnjak o avstro-ogrskih konzulih v ZDA zelo slabo mnenje, češ
da so z ustanavljanjem raznih veteranskih patriotičnih društev med nekdanjimi
podložniki habsburške monarhije širili »strup«.U borbi, 289,
318, 344.
Žolgerju nekdanja avstrijska ministrska funkcija na konferenci ni ravno koristila,
saj so bili zlasti Italijani in Čehi do njega kot ministra poražene države
zadržani.Pripombe, 270, 271. Celjski zbornik 29
(1993): 163–79, tu 168.Uspomene na političke ljude i događaje (Zagreb:
Nakladni zavod Matice Hrvatske, 1993), 116.Zapisnici sa sednica delegacije Kraljevine SHS na mirovnoj
konferenciji u Parizu 1919–1920, ur. Bogdan Krizman in Bogumil
Hrabak (Beograd: Inštitut društvenih nauka, 1960), 19. Uspomene, 116.
Mitrović, Jugoslavija, 11.
Habsburške sence so očitno še vedno negativno vplivale na enotnost med Slovenci na
konferenci. Podobnih očitkov, češ da »je vedno stari avstrijski advokat«, je bil
namreč deležen tudi Rybář. Po Himmelreichovih ugotovitvah so se v Žolgerjevi ekipi
nakazovali obrisi dveh skupin. Na eni strani so bili tisti, ki so že v Avstro-Ogrski
imeli visoke položaje. Poleg Žolgerja in Rybářa so sem sodili še Šubelj, Švegel in
Stare. V drugi skupini pa so bili mlajši kolegi. Med temi so bili izvedenca Janko
Mačkovšek in Milko Brezigar ter medvojni člani Jugoslovanskega odbora: Bogumil
Vošnjak, Ivan Marija Čok in Drago Marušič.
Žolger je na sedežu delegacije neumorno sestankoval in se trudil s pisanjem
najrazličnejših besedil, ki jih je sestavljal z veliko skrbnostjo, manj uspešen pa
je bil pri pridobivanju osebnih vezi. Njegova preteklost ministra črno-žolte
monarhije ga je seveda pri tem precej ovirala, zato tudi svojega dobrega znanja
francoščine ni mogel v celoti izkoristiti. Uspelo mu je sicer priti do profesorja
Émila Haumonta, ki je svetoval predsedujočemu na konferenci, Georgesu Clemenceauju.
Vzpostavil je tudi nekaj zanimivih stikov s francosko aristokracijo in maršalom
Ferdinandom Fochem, a se ti niso izkazali kot odločilni. Šveglove metode so bile
nedvomno drugačne od Žolgerjevih, kar je v svojem opisu pariške mirovne konference
odlično analiziral njun sodobnik Albin Prepeluh, ki je o nekdanjem konzulu zapisal:
»Znal si je pridobiti osebne naklonjenosti s svojim uglajenim nastopom, z vabili na
razne soareje in podobno ter se uveljaviti kot poznavalec politične in diplomatske
zgodovine avstro-ogrske monarhije v dolgi dobi vladanja Franca Jožefa I.«Pripombe, 275, 276.
Žolgerja je že med pariško konferenco vleklo nazaj v znanost. Konec leta 1919 je tako
že bil odločen, da odide domov, in je prosil za razrešitev. Na seji jugoslovanske
delegacije 7. decembra 1919 je kolegom dejal, da ga doma čakajo nujni posli, med
drugim je omenil »organizacijo pravne fakultete v Ljubljani«. Rybář se je zavzel, da
Žolger še vendarle ostane v delegaciji. Zaradi pomembnih diplomatskih nalog si je
nato tudi Žolger premislil. Tako je ostal v Parizu do začetka poletja 1920, ko je
beograjska vlada tudi uradno razrešila delegacijo. Povod je bila Pašićeva prošnja,
da odstopi, nakar se je vlada odločila za razpustitev celotne delegacije. Njene
naloge naj bi kot zunanji minister prevzel Trumbić. Pašić je sicer zatrjeval, da to
ni bil njegov namen in da je želel zgolj lastno razrešitev. Žolger je na seji
delegacije 24. junija 1920 izrazil začudenje nad takšno vladno odločitvijo po
formalni in vsebinski plati. Menil je, da vladni postopek v formalnem smislu »ni
brezhiben«, vendar se v podrobnosti ni želel spuščati. Še bolj pa ga je motilo, da
je prišlo do razpustitve delegacije, ko najpomembnejša vprašanja sploh še niso bila
rešena. V mislih je imel jadransko vprašanje, kjer z Italijo še vedno ni bilo
dogovora, pa tudi koroški plebiscit, ki naj bi bil izveden že čez dobre tri mesece.
Kljub dvomom v formalno in vsebinsko pravilnost vladnega postopka je Žolger izjavil,
da se bo umaknil, saj si je to že zdavnaj želel.Zapisnici, 202, 298.
Ob koncu pariške konference so Žolgerju predlagali, da bi vstopil v diplomacijo, a je
poudarjal, da hoče biti le profesor in znanstvenik. Beograjska vlada mu je na primer
ponudila, da bi zastopal Kraljevino SHS na mednarodni konferenci v Barceloni, a je
vztrajal pri svoji odločitvi. Sprejel pa je poziv, da kot zastopnik Kraljevine SHS
sodeluje na prvi skupščini Društva narodov, ki je bila v Ženevi od 14. novembra do
22. decembra 1920. Postal je tudi član Stalnega meddržavnega razsodišča v Haagu.
Nedvomno pa ga je prav pariška diplomatska izkušnja po vrnitvi v Ljubljano usmerila,
da se je namesto ustavnega poglobil v mednarodno, takrat imenovano še »meddržavno
pravo«. Žolger je po končanih diplomatskih obveznostih 16. marca 1921 končno opravil
nastopno predavanje z naslovom Novo meddržavno pravo.Slovenski pravnik 35 (1921):
1–17.
Na pravno fakulteto je odšel tudi Pitamic, ki je postal sploh njen prvi dekan. Uvodno
predavanje Pravo in revolucija je imel
15. aprila 1920. Ob Žolgerju je imel nedvomno največje zasluge, da se je v okviru
fakultete razvila tudi stolica za mednarodno pravo z občo in nacionalno diplomatsko
zgodovino (slednja se ni izvajala).Med Kakanijo in Wilsonio, 185.
Še trije slovenski pravniki, ki so se udeležili pariške konference, so v novi državi
dobili poslaniški položaj. Drugi slovenski delegat Otokar Rybář, ki so mu fašisti
medtem v Trstu razdejali odvetniško pisarno, je marca 1921 sprejel ponujeno
diplomatsko službo. Bil je med drugim prvi delegat Kraljevine SHS na prvi in drugi
konferenci nasledstvenih držav v Rimu leta 1921 in 1922. Sodeloval je tudi pri
pogajanjih z Italijo za izvršitev Rapalske pogodbe. Sredi
avgusta 1922 je bil imenovan za poslanika v Bruslju, vendar je bila ta funkcija
zgolj titularna, saj je delo opravljal v Beogradu. Podobno je bil kasneje imenovan
še za poslanika v Tirani in Carigradu. Od začetka septembra 1922 je v Beogradu vodil
oddelek za mednarodne pogodbe v zunanjem ministrstvu in nato sodeloval v številnih
pogajanjih, zlasti z Italijo.Slovenski pravnik 37 (1923): 68–85. Otokar Rybář, »Da li je naša
kraljevina nova ili stara država?,« Arhiv za pravne i
društvene nauke 23 (1923): 241–61.
Tudi nekdanji generalni sekretar jugoslovanske delegacije v Parizu Vošnjak se je
zavihtel na poslaniški položaj. Zdi se, da je diplomatsko vstopnico bolj kot v
zahvalo za delo na mirovni konferenci dobil kot pohvalo za držo pri sprejemanju Vidovdanske ustave v konstituanti. A njegovo imenovanje za
poslanika Kraljevine SHS v Pragi konec julija 1921 je bilo bolj kratkega veka in je
bil predčasno odpoklican. V spominih se je pritoževal, da je bil menda moteč za
srbsko diplomatsko elito, pri čemer menda tudi njegov nekdanji pariški šef Pašić »ni
igral lepe igre«.U borbi, 382.Melikov zbornik. Slovenci v zgodovini in
njihovi srednjeevropski sosedje, ur. Vincenc Rajšp et al.
(Ljubljana: Založba ZRC, 2001), 977–92, tu 980, 981.
Na koncu lahko ugotovimo, da so slovenski pravniki z udeležbo in organizacijo svojega strokovnega dela za pariško mirovno konferenco pokazali visoko stopnjo odgovornosti, ki je bila v prvi vrsti izraz njihovega domoljubja. Kljub očitkom, ki so jih bili nekateri deležni zaradi svojega domnevnega »avstrijakantstva«, njihova lojalnost novi državi ni bila sporna. Prej nasprotno, morda jih je prav habsburška preteklost še bolj motivirala pred srbskimi in hrvaškimi kolegi v jugoslovanski delegaciji.
An interesting detail from the time when the Faculty of Law was being established in Ljubljana attests to the vital role of Slovenian lawyers in the diplomatic efforts of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes. When the first four full professors of this Faculty were appointed on 31 August 1919, one of these lawyers – Ivan Žmavc – rejected his appointment, while three of them – Bogumil Vošnjak, Leonid Pitamic, and Ivan Žolger – were in Paris rather than in Ljubljana. At the time, all three were members of the Yugoslav delegation at the Paris Peace Conference. In the legal circles, Žolger was the most widely known of the new professors of the University of Ljubljana. He was undoubtedly the greatest contemporaneous expert in the Austro-Hungarian dualism and Austrian imperial law. During World War I, he was even a minister in the Austrian government. On 22 December 1918, Žolger was appointed for the Yugoslav delegation with the support of the Vice President of the Government of the Kingdom of SHS Anton Korošec, who also proposed that Žolger should establish a commission tasked with preparing the materials for the Paris Peace Conference. Otokar Rybář, the second Slovenian delegate, was a lawyer as well. Before the dissolution of Austro-Hungary, he represented the Trieste Slovenians in the Vienna Parliament, and his familiarity with the questions of the Adriatic was therefore exceedingly beneficial. The General Secretary of the Yugoslav delegation Bogumil Vošnjak, otherwise a member of the anti-Austrian emigrant circles during the war, was also a Slovenian lawyer. Lawyers were the most numerous occupational group among the Slovenian participants of the Peace Conference. However, with only two exceptions, none of them could boast any diplomatic experience in international politics. The first exception was Vošnjak: as a member of the Yugoslav Committee, he had obtained ample experience in the diplomatic scenes in Rome, Paris, London, and Washington during the war. The second exception in the ranks of the Yugoslav delegation was Hans Schwegel a.k.a. Ivan Švegel, the former student at the Vienna Consular Academy who had simultaneously attained a doctorate in law from the University of Innsbruck. As of the beginning of the century, he had worked at many Austro-Hungarian consulates, in particular in the United States of America and Canada. At the beginning of the war, he had been a consul in St. Louis. Žolger and Švegel managed to establish the most diverse network of diplomatic relations in Paris. The former was more successful in obtaining the French support, while the latter had more success with the Americans. This was most obvious from the fact that Švegel managed to ensure two Slovenian audiences with the American President Thomas Woodrow Wilson. Generally, it can be ascertained that by organising their professional work for the Paris Peace Conference and taking part in it, the Slovenian lawyers exhibited a high level of responsibility, which was primarily a reflection of their patriotism.