No source, born digital.
Contributions to Contemporary History is one of the central Slovenian scientific historiographic journals, dedicated to publishing articles from the field of contemporary history (the 19th and 20th century).
The journal is published three times per year in Slovenian and in the following foreign languages: English, German, Serbian, Croatian, Bosnian, Italian, Slovak and Czech. The articles are all published with abstracts in English and Slovenian as well as summaries in English.
Prispevki za novejšo zgodovino je ena osrednjih slovenskih znanstvenih zgodovinopisnih revij, ki objavlja teme s področja novejše zgodovine (19. in 20. stoletje).
Revija izide trikrat letno v slovenskem jeziku in v naslednjih tujih jezikih: angleščina, nemščina, srbščina, hrvaščina, bosanščina, italijanščina, slovaščina in češčina. Članki izhajajo z izvlečki v angleščini in slovenščini ter povzetki v angleščini.
Prispevek obravnava življenjske razmere v času socializma, analiza
je bila opravljena na podlagi ustnih virov. Standard, potrošništvo in
potrošniške prakse predstavljajo pomemben segment vsakdanjega življenja,
pravzaprav so pričevalci tej tematiki posvetili največji del svojih spominov. V
Jugoslaviji se je potrošništvo razvilo pod vplivom socialističnih in
potrošniških vrednot, na potrošniške prakse so vplivali rast življenjskega
standarda ter pomanjkanje in omejitve v distribuciji dobrin. V svojih
prizadevanjih po boljšem standardu so bili ljudje prilagodljivi in iznajdljivi.
Politične in gospodarske omejitve so skušali uskladiti s svojimi potrošniškimi
željami in željami po boljšem življenju. Zadovoljstvo z rastočim življenjskim
standardom je dajalo legitimnost tudi oblasti. A želje ljudi so bile zaradi
razvijajoče se potrošniške kulture čedalje večje. Pričevalci so svoje podvige
pogosto podprli z anekdotami o nakupovalnih podvigih. Šestdeseta in sedemdeseta
leta so prinesla dvig življenjske rasti in razvoj potrošništva, osemdeseta pa
naraščajočo inflacijo in velike omejitve v preskrbi. Vse to je vplivalo na
nezadovoljstvo ljudi in čedalje večjo kritiko sistema.
Ključne besede: socializem, življenjski standard, potrošniške
prakse, vsakdanje življenje, ustni viri
The following contribution focuses on the living conditions during
socialism. The analysis was carried out on the basis of oral sources. Standard,
consumerism and consumer practices represent an important segment of everyday
life; in fact, narrators devoted most of their memories to this topic. In
Yugoslavia, consumerism developed under the influence of both socialist and
consumer values, and consumer practices were influenced by the growth of
standard of living and the lack of and restrictions in the distribution of
goods. In their efforts for a better standard of living, people were flexible
and resourceful. They tried to align political and economic constraints with
their consumer preferences and desires for a better life. Satisfaction with the
growing standard of living gave legitimacy to the authorities as well. But
people’s desires were constantly growing due to the evolving consumer culture.
Narrators often supported their achievements with anecdotes about their shopping
ventures. The 1960s and 1970s brought growth of the standard of living and
consumer development, while the 1980s lead to increasing inflation and large
supply constraints. All of this contributed to the discontent of people and the
growing criticism of the system.
Keywords: socialism, standard of living, consumer practices,
everyday life, oral sources
V raziskavah o socializmu je potrošništvo ena od najpogostejših tem. Pri tem avtorji
mnogokrat poudarjajo razlike med vzhodnimi in zahodnimi potrošniškimi praksami,
čakanje v vrstah, slabo kakovost izdelkov ali zastarano modo, spregledajo pa
podobnosti. Potrošništvo se prav tako povezuje z nostalgijo ali vidi kot edini
prostor, kjer so navadni ljudje aktivno delovali.Filozofija i društvo 27, št. 3 (2016): 510. Breda Luthar,
»Shame, Desire and Longing for the West, A Case Study of Consumption,« v: Remembering Utopia, The Culture of Everyday Life in Socialist
Yugoslavia, ur. Breda Luthar in Maruša Pušnik (Washington: New Academia
Publishing, 2010), 341–77.
Pričevalcev nisem spraševala le o njihovih nakupovalnih navadah, temveč o njihovi življenjski zgodbi od prvih otroških spominov do konca socializma. Izkazalo se je, da je bila tema dostopa do dobrin ali pomanjkanja dobrin dejansko najbolj prisotna v njihovih spominih. Pripovedovali so mi o standardu, kaj so si lahko privoščili, česa si niso mogli, katerih dobrin je primanjkovalo ali kdaj so določene dobrine vstopile v njihova gospodinjstva. Pogosto so omenjali tudi strategije, ki so jih uporabili za pridobivanje dobrin, ki jih je primanjkovalo.
V svojih pripovedih so pričevalci velikokrat primerjali današnje življenjske razmere
s tistimi v času socializma. A tudi takrat so, kot so mi povedali, svoj standard
primerjali s tistim, ki so ga videli na drugi strani meje, ob nakupovalnih izletih
ali potovanjih v tujino. Nekateri so ga primerjali celo z razmerami v drugih državah
vzhodnega bloka, na podlagi lastnih izkušenj ali na podlagi splošno uveljavljene
podobe o prednostih jugoslovanskega tipa socializma.Arbeit im Sozialismus – Arbeit im Postsozialismus,
Erkundungen zum Arbeitsleben im östlichen Europa, ur. Klaus Roth
(Münster: LIT Verlag, 2004), 259–60. Božo Repe, »Mit in resničnost komunizma,«
v: Mitsko in stereotipno v slovenskem pogledu na zgodovino,
Zbornik 33. zborovanja Zveze zgodovinskih društev Slovenije, ur. Mitja
Ferenc in Branka Petkovšek (Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije,
2006), 297–99. Jože Pirjevec, »Iskanje socializma s človeškim obrazom,« Annales, anali za istrske in mediteranske študije, Series
historia et sociologia 24, št. 4 (2014): 763–76.
Seveda so se pričevalci obdobij boljšega življenjskega standarda spominjali bolj
pozitivno kot tistih, ko je bil življenjski standard slab.Remembering Communism, Private and Public Recollections of Lived Experience
in Southeast Europe, ur. Maria Todorova, Augusta Dimou in Stefan
Troebst (Budapest – New York: Central European University Press, 2014),
179–84.
Pričevalci so pogosto poudarjali predvsem tisto, kar je drugačno od sedanjosti ali neobičajno. Zanimivo je, da je redko kdo omenjal prihod samopostrežnih trgovin in razlike v nakupovanju, ki so jih te trgovine uvedle. To je poudaril le en pričevalec. Večina se je spominjala nakupovanja v majhnih trgovinah, kjer se je streglo za pultom. Pri potrošniških praksah ni bilo veliko razlik med mestom in podeželjem, sploh od sedemdesetih let naprej. Razlika je bila v trgovski mreži in založenosti trgovin, saj so na podeželju do konca socializma vztrajale klasične trgovine, medtem ko so se v mestu prve samopostrežne trgovine pojavile na prehodu iz petdesetih v šestdeseta leta. Med mestom in podeželjem je bila do sedemdesetih let občutna tudi razlika v standardu, ki jo vidimo v tem, kdaj so bile prebivalcem določene dobrine množičneje dostopne.
V prvem desetletju po koncu druge svetovne vojne je večinski sloj prebivalstva živel
skromno. Nekateri pričevalci so sicer poudarjali, da so imeli slabše življenjske
razmere, ker so izhajali iz družin, ki med vojno niso podpirale narodnoosvobodilnega
gibanja, vendar je iz ostalih pričevanj razvidno, da so imele tudi tiste družine, ki
so ga podpirale, podoben standard. Udobno je živel le ozek krog političnih
funkcionarjev in višjih državnih uradnikov, ki so imeli drugačne možnosti dostopa do
dobrin,Dokumenti o privilegijih političnih in državnih funkcionarjev v Sloveniji v
obdobju socializma (Ljubljana: Ministrstvo za pravosodje Republike
Slovenije, 2008), 15–31.Slovenska novejša zgodovina 2, Od programa
Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije,
1848–1992, ur. Jasna Fischer et al. (Ljubljana: Mladinska knjiga,
2005), 893.
Leta 1953 je bila zagotovljena preskrba ukinjena. Življenjski standard se je začel
postopoma izboljševati, a ponudba izdelkov je do leta 1956 ostala omejena.Med trgom
in državo, Cikli in prelomi v zgodovini, ur. Nina Vodopivec (Ljubljana:
Inštitut za novejšo zgodovino, 2014), 113.Slovenska novejša zgodovina 2, Od
programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije
1848–1992, ur. Jasna Fischer et al. (Ljubljana: Mladinska knjiga,
2005), 1013. Igor Duda, Pronađeno blagostanje, Svakodnevni
život i potrošačka kultura u Hrvatskoj 1970-ih i 1980-ih (Zagreb,
Srednja Europa, 2010), 18.
Pričevalci so izboljšanje življenjskega standarda na splošno postavljali v
šestdeseta leta, v mestu od začetka desetletja, na podeželju pa od sredine
šestdesetih do začetka sedemdesetih let.Slovenska novejša zgodovina
2, Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike
Slovenije 1848–1992, ur. Jasna Fischer et al. (Ljubljana: Mladinska
knjiga, 2005), 1090.
Sedemdeseta leta so za večino prebivalcev pomenila nadaljevanje rasti življenjskega
standarda, ki je bil najboljši v vsem povojnem obdobju. Cene življenjskih potrebščin
so sicer rastle, osebni dohodki pa počasneje kot prej, a vseeno dovolj za
izboljšanje standarda.Slovenija v Jugoslaviji, ur. Zdenko Čepič (Ljubljana:
Inštitut za novejšo zgodovino, 2014), 189–92.Zgodovinski časopis 69, št. 3-4
(2015): 455–58. Kljub temu da je bila konec petdesetih let Slovenija v večjem
delu že elektrificirana, se pričevalci s podeželja za to obdobje spominjajo, da
so bile na električno omrežje največkrat priključene le razsvetljava in radio. V
sedemdesetih letih, ko je število gospodinjskih in drugih aparatov poraslo, so
se pojavljale nove težave, tokrat zaradi preobremenjenosti električnega
omrežja.Pronađeno blagostanje, 27. Aleksander Lorenčič, »Kako smo živeli v
drugi Jugoslaviji, oris dogajanja v luči izbranih kazalnikov,« v: Slovenija v Jugoslaviji, ur. Zdenko Čepič (Ljubljana:
Inštitut za novejšo zgodovino, 2014), 133–37.
Na prelomu v osemdeseta leta so se pojavile večje težave pri preskrbi z oljem,
sladkorjem, pralnim praškom, kavo, južnim sadjem in toaletnim papirjem.Pronađeno
blagostanje, 388.Zbor občanov, 19. 1. 1988,
5.Primerjalno družboslovje:
Metodološki in vsebinski vidiki, ur. Niko Toš, Karl H. Müller
(Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, IDV–CJMMK, 2011), 128. Patrick Hyder
Patterson, Bought and Sold, Living and Losing the Good Life in
Socialist Yugoslavia (Ithaca, London: Cornell University Press, 2011),
294–319.
Pomanjkanje, ki pogosto zaznamuje študije o socializmu, lahko le deloma pojasni
potrošniške prakse in strategije prebivalcev.Critique of Anthropology 31, št. 1 (2011): 43–61.Zgodovina za vse št.
2 (1998): 90–94. Radina Vučetić, »Potrošačko društvo po američkom modelu (jedan
pogled na jugoslavensku svakodnevnicu šezdesetih),« Časopis za
suvremenu povijest 43, št. 2 (2012): 277–98. Ksenja Vidmar Horvat,
»Memory, Citizenship, and Consumer Culture in Postsocialist Europe,« v: A Companion to the Anthropology of Europe, ur. Ullrich
Kockel, Máiréad Nic Craith in Jonas Frykman (Oxford, Chichester, Malden:
Wiley-Blackwell, 2012), 145–62.Pronađeno blagostanje, 391. Patterson, Bought and Sold, 318.
Rast življenjskega standarda od šestdesetih let naprej je omogočila sorazmerno dobre
življenjske razmere za večinski del prebivalstva in razvoj potrošniške kulture, ki
pa še zdaleč ni dosegla potrošnje v kapitalističnem svetu.Pronađeno blagostanje, 18–22, 36–69. Patterson, Bought and Sold, 1–18.
Spomini na standard ali potrošniške navade niso bili nujno vezani na spol
pričevalcev, čeprav je res, da so ženske več govorile o vsakodnevnih dobrinah, ki so
bile pomembne za gospodinjstvo, moški pa so postregli z več anekdotami o večjih
nakupih ali nakupih gradbenih in tehničnih izdelkov. Včasih iz zgodb lahko
razločimo, na katero obdobje se opisane prakse nanašajo, drugič ne. Ker so
pričevalci znaten del svojih spominov namenjali dostopu do dobrin ali pomanjkanju
dobrin, lahko sklepamo, da so v nakupe poleg denarja vložili tudi veliko svojega
časa, energije in iznajdljivosti. Iz njihovih zgodb je razvidno tudi to, kako se je
razvijala potrošniška družba ali zavest o kakovosti izdelkov in možnostih za cenejši
nakup, saj od opisovanja pomanjkanja počasi prehajajo na opisovanje strategij za
pridobivanje določenih dobrin, ki jih je primanjkovalo.Časopis za suvremenu povijest 37, št. 2 (2005):
373–74.
Poglejmo si poglavitne prakse in strategije pričevalcev. Na eni strani so upravljali z omejenimi sredstvi. Čakalne vrste so pogosta prispodoba za pomanjkanje v socializmu, ki jo radi posplošimo na celo obdobje, kljub temu da je bila značilna predvsem za prvo povojno desetletje in kasneje za osemdeseta leta. Drugi načini upravljanja z omejenimi sredstvi, ki so se jih spominjali pričevalci, so bili še racioniranje ali načrtna razdelitev porabe življenjskih potrebščin čez mesec ali leto, kopičenje zalog, ki je bilo močneje izraženo v osemdesetih letih, pridelava domače hrane in recikliranje izdelkov ali materialov ter kultura »naredi sam«. Mnoge od teh praks so bile povezane s pomanjkanjem blaga in surovin ter z varčevanjem. Varčevanja so se spominjali praktično vsi pričevalci, ne samo zaradi skromnih dohodkov. Za dosego svojih ciljev – novogradnja ali nakup stanovanja, večji nakupi potrošniških dobrin – so bili pripravljeni živeti skromno, se odpovedovati določenim dobrinam ali letovanju.
Ena od praks, ki se je razvila v pravi kulturni fenomen, je bilo nakupovanje v
tujini. Uveljavljati se je začelo z odprtjem mej v šestdesetih letih, stopnjevalo pa
v sedemdesetih in osemdesetih letih. Potrošniki so v tujini kupovali izdelke, ki jih
ni bilo na voljo doma ali jih ni bilo dobiti v zadostnem številu ali kakovosti.
Kupovali so obleke, plošče, tehnično blago, v osemdesetih letih še živila in
nekatere druge osnovne življenjske potrebščine. Nakupov niso usmerjale le potrebe,
temveč tudi potrošniška kultura in rastoče želje.Cultural Studies 16, št. 1
(2002): 67.Pronađeno
blagostanje, 69.
Z razvojem potrošniške kulture so se pričevalci naučili še nakupovanja »na kredit« ali na čeke. V sedemdesetih letih so posojila, stanovanjska in potrošniška, postala bolj dostopna. Na voljo so bila sicer že prej, a v manjši meri. V osemdesetih letih so se zaradi inflacije izkazala za zelo ugodna, saj jih banke niso revalorizirale. Podobno je veljalo za nakupe na čeke. Pričevalci so se spominjali, da so na ta način plačilo odložili za en mesec, zaradi inflacije pa se je zmanjšala tudi vrednost nakupa.
Nakup dobrin ni bil odvisen le od finančnih zmožnosti posameznikov, temveč tudi od
njihovega socialnega kapitala. Pričevalci so v svojih zgodbah pogosto poudarjali, da
je bila za določene nakupe pomembna njihova socialna mreža, od sorodnikov in
prijateljev do poslovnih stikov. Pri tem niso omenjali le obdobij večjega
pomanjkanja, čeprav so slednja bolj poudarjali. Govorili so o majhnih nakupih
prehrambnih izdelkov, nakupih tehničnega blaga ali gradbenega materiala. Pogosto so
opisovali svojo iznajdljivost pri iskanju blaga ali storitev, ki jih brez poznanstev
ne bi mogli dobiti. S pomočjo poznanstev so lahko kupili 100 g kave več, preden jo
je zmanjkalo, ali prej prišli na vrsto pri gradbenem materialu, kurivu ali nakupu
oblačil. Ker deklarirani sistem enakopravnosti pri distribuciji dobrin ni deloval,
so si ljudje enakopravnost vzeli sami. Temu so sami rekli, da so se znašli.Glasnik Slovenskega etnološkega društva 49,
št. 1-2 (2009): 35–36. Jurij Fikfak, »Direktorji med idejami in praksami,« v:
Biti direktor v času socializma, Med idejami in
praksami, ur. Jurij Fikfak in Jože Prinčič (Ljubljana: Založba ZRC, ZRC
SAZU, 2008), 260.
Pričevalci so opisovali tudi nekatere strategije, ki so bile na meji legalnega ali
pa so z njimi dejansko kršili zakonodajo. Nespoštovanje zakonodaje se v javnih
diskurzih pogosto povezuje s socializmom, toda pričevalci ga dejansko niso omenjali
pogosto. Bolj kot to so poudarjali svojo iznajdljivost pri tem, kako oddati manj
živil pri obvezni oddaji, plačati manj pristojbin, dodatno zaslužiti, dobiti blago
in storitve po nižji ceni ali zastonj, torej kako so v sivih conah iskali
ugodnosti.Biti direktor v času socializma,
Med idejami in praksami, ur. Jurij Fikfak in Jože Prinčič (Ljubljana:
Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008), 141.
Iz pričevanj je razvidno, da so se posamezne prakse ali oblike distribucije in
izmenjave dobrin spreminjale sorazmerno s spremembami ekonomskih razmer; nekatere pa
so se ohranjale. Vidimo tudi, da so se želje po potrošniških dobrinah skozi
desetletja povečevale. Pričevalci so opisovali načine, kako izkoristiti sredstva, ki
so bila na voljo, in iz njih iztržiti največ. Pri tem so pokazali različne mere
iznajdljivosti in pragmatičnosti. Nekateri so se s svojo iznajdljivostjo tudi
pohvalili. Strategije, kako izboljšati svoj življenjski standard ali priti do
določene vrste blaga in storitev, so bile prisotne pri vseh slojih prebivalstva, ne
glede na socialno ozadje, situiranost ali spol.Plačilna sredstva skozi čas, Zbornik strokovnih prispevkov za mentorje
zgodovinskih krožkov, ur. Majda Pungerčar (Ljubljana: Zveza prijateljev
mladine Slovenije, Komisija za delo zgodovinskih krožkov, 2011): 33–35.
Ustni viri nudijo veliko informacij o življenjskem standardu, še več pa o praksah in strategijah, motivacijah za izboljšanje vsakdanjega življenja ter razvoju potrošniške kulture. Zaradi različnih življenjskih okoliščin so se zgodbe pričevalcev generacijsko razlikovale. Tisti pričevalci, ki so bili rojeni do leta 1945, so se močno spominjali pomanjkanja in bolj preprostega ter tradicionalnega življenjskega ritma. Prav tako so bili s pomanjkanjem v otroških letih zaznamovani tisti, ki so bili rojeni med letoma 1946 in 1959, toda njihova formativna leta in leta ustvarjanja družine so padla v obdobje, ki je bilo glede na življenjske razmere – kljub nestabilnim razmeram na gospodarskem in političnem področju – najbolj ugodno. Najmlajši pričevalci, rojeni med letoma 1960 in 1973 so imeli v spominu predvsem konec sedemdesetih let in osemdeseta leta, ko so se življenjske razmere zaradi gospodarske krize in visoke inflacije ponovno poslabšale.
Na začetku raziskovanega obdobja so ljudje večinoma živeli skromno, a čutili so optimizem. Njihovo življenje se je skozi desetletja izboljševalo. Bili so priče modernizaciji in dvigu življenjskega standarda, živeli so udobneje kot generacije pred njimi. Razvijajoča se potrošniška kultura pa je ustvarjala nove želje in potrebe, h katerim so stremeli in ki jih niso mogli zadovoljiti od danes na jutri. Čeprav je bil svet, v katerem so živeli, zaznamovan s političnimi in gospodarskimi omejitvami, je hkrati nudil socialno varnost in sorazmerno enakost. V teh okoliščinah so pričevalci iskali možnosti za dobro življenje in izboljšanje ekonomskega položaja. Za doseganje zastavljenih ciljev so bili pripravljeni na zmernost, odrekanje in varčevanje, a tudi na aktivnost. Razvili so veščine nakupovanja, ki jih pravzaprav poznamo še danes, med njimi tudi take, ki so vključevale osebne povezave in neformalno ekonomijo.
During socialism, the living standard kept changing through the decades. For the first ten years after the war, life was modest, shortage considerable, while the distribution of goods was limited. As of the middle of the 1950s – after the politics had adopted the improvement of living standard as one of the priorities – the situation began to change gradually. In the 1960s, a special form of consumerism started developing in Yugoslavia, prompted by the increasing living standard and influence of the western consumer culture. The demand for products that stood for modernisation and better life was becoming increasingly stronger. From the viewpoint of the living standard, the politically bland 1970s were the most favourable years for the socialist consumers, while the 1980s brought inflation and renewed restrictions. The worsening standard of living and the political crisis resulted in the dissatisfaction that the people would also begin to express publicly in the second half of this decade.
On the basis of oral sources, the present contribution outlines the living standard and consumer practices during socialism. In their memories, the interviewees described extensively their everyday efforts to purchase goods; recalled what sort of goods were in short supply or when certain goods finally appeared in their households; and outlined the strategies used to acquire the goods that they needed. Indirectly, the narrators would also describe their living standard and the development of the consumer culture. Their stories would often be illustrated by anecdotes attesting to their resourcefulness.
The increasing living standard as well as the restrictions and shortages in the distribution of goods influenced the consumer practices. People lived modestly, yet felt that their lives were improving. Through the decades, they witnessed modernisation and the increase in their living standard; they lived more comfortably than the preceding generations; but simultaneously the developing consumer culture would create new desires and needs that the people strived for and could not satisfy immediately. Due to foreign influences, people imagined what a better life looked like. However, modern stores would not open quickly enough and were not stocked well enough to satisfy the customers, whose needs kept increasing.
The urban and rural population's demands for consumer goods were similar; but until the 1970s their standards of living were significantly different. Due to the variety of generational experience, the memories of the narrators differed as well. All the stories nevertheless indicate that people attempted to bring the political and economic restrictions in line with their consumer cravings and their wish for a better life. However, the interviewees had to adapt to the economic and political reality. In order to attain their goals, they were willing to be moderate, austere, and frugal, but also active. They developed the procurement skills that we are still familiar with today – including those that involved personal connections and the informal economy.