No source, born digital.
Contributions to Contemporary History is one of the central Slovenian scientific historiographic journals, dedicated to publishing articles from the field of contemporary history (the 19th and 20th century).
The journal is published three times per year in Slovenian and in the following foreign languages: English, German, Serbian, Croatian, Bosnian, Italian, Slovak and Czech. The articles are all published with abstracts in English and Slovenian as well as summaries in English.
Prispevki za novejšo zgodovino je ena osrednjih slovenskih znanstvenih zgodovinopisnih revij, ki objavlja teme s področja novejše zgodovine (19. in 20. stoletje).
Revija izide trikrat letno v slovenskem jeziku in v naslednjih tujih jezikih: angleščina, nemščina, srbščina, hrvaščina, bosanščina, italijanščina, slovaščina in češčina. Članki izhajajo z izvlečki v angleščini in slovenščini ter povzetki v angleščini.
Avtor v članku prikaže, kako so se različne razlage jugoslovanstva
in samoupravljanja spopadale v javni razpravi o jezikovnem razsodišču po
incidentu v Cankarjevem domu 22. marca 1982. Prva javna vsejugoslovanska debata
o naravi slovenskega nacionalizma v osemdesetih letih je spojila problematiko
rabe slovenskega jezika in položaj priseljencev iz drugih jugoslovanskih
republik v SR Sloveniji v nevarno mešanico
jezikovno-kulturno-ekonomsko-političnih nesporazumov, ki so zarezali v samo
ideološko tkivo nadnacionalnega socialističnega (in samoupravnega)
jugoslovanstva.
Ključne besede: jugoslovanstvo, Slovenija, osemdeseta, nacionalno
vprašanje, nacionalizem, Zveza komunistov Jugoslavije, jezik,
priseljenci
In the article, the author describes how different interpretations
of Yugoslavism and self-management clashed in a public debate on the institute
of Jezikovno razsodišče (Linguistic Court) after the Cankarjev dom incident that
occurred on 22 March 1982. The first public pan-Yugoslavian debate about the
nature of the Slovenian nationalism in 1980s merged the problem with the use of
the Slovenian language and that of the position of immigrants who had come to
the Socialist Republic of Slovenia from other Yugoslavian republics into a
dangerous blend of linguistic, cultural, economic and political disagreements,
which undermined the very ideological basis of the transnational socialist (and
self-regulatory) Yugoslavism.
Keywords: Yugoslavism, Slovenia, 1980s, national question,
nationalism, League of Communists of Yugoslavia, language, immigrants
V času poslabšanja življenjske ravni, pomanjkanja osnovnih življenjskih potrebščin in
v ozračju razprav o centralizmu in federalizmu se je slovenska javnost veliko
ukvarjala z vprašanji rabe in vloge slovenskega jezika, čeprav gre za temo, ki je po
drugi svetovni vojni večkrat pretresala slovensko javnost.Slovenija v Jugoslaviji, ur. Zdenko Čepič (Ljubljana:
Inštitut za novejšo zgodovino, 2015), 213–40.Slovenščina v javnosti, kjer so ugledni razpravljavci (politiki,
novinarji, književniki) med drugim problematizirali tudi razmerje slovenščine s
srbohrvaščino. Na iniciativo portoroškega posveta so 15. oktobra 1980 na SZDL
Slovenije ustanovili stalno sekcijo z imenom Slovenščina v
javnosti, ki je bila razdeljena na več delovnih skupin; eno izmed delovnih
skupin so poimenovali
jezikovno razsodišče. Slednje naj bi se
ukvarjalo predvsem z aktualnimi jezikovnimi vprašanji. Ugledni člani jezikovnega
razsodišča so v letih 1981–1982 komunicirali s širšo javnostjo z objavami v
osrednjem slovenskem časopisu Delo. V teh prispevkih so
objavljali posamezna pisma običajnih državljanov, jih komentirali in javnost
poučevali o tem, kakšna raba slovenščine je prava in kakšna napačna.Jezikovno razsodišče, 1980-1982 (Trst in Celovec: Založništvo tržaškega tiska, Založba Drava,
1984), 7–10.
Kot je ugotovila Ksenija Cvetković-Sander, je jezikovno razsodišče obnašanje govorcev
srbohrvaščine v Sloveniji obravnavalo kot problematično in od priseljencev iz drugih
republik terjalo znanje slovenščine.Sprachpolitik und Nationale Identität im sozialistischen Jugoslawien
(1954-1991) (Wiesbaden: Harrassowitz Verlag,
2011), 368–70.Sobotna priloga
Dela, 16. 1. 1982, 25.
Prvi odzivi srbskih medijev na jezikovno razsodišče so bili uničujoči: motilo jih je
že samo poimenovanje (ime organa so v Srbiji v začetku prevajali kot »jezični sud«).
Aleksandar Tijanić je v Ninu slovensko jezikovno razsodišče
umestil v širši jugoslovanski kontekst. Vse to se dogaja v času, je opozarjal
Tijanić, ko so v Makedoniji uvedli predpis, po katerem morajo biti vsa imena
podjetij v cirilici in makedonščini. Dogajalo naj bi se tudi, da makedonska sodišča
ne sprejemajo vlog in pritožb v latinici. V Zagrebu se nadaljujejo polemike o novem
»pravopisu hrvaškega knjižnega jezika«. Istočasno je beograjska televizija po dolgem
razmišljanju v program deloma uvedla cirilico. Kakšni so razlogi, da že leto, dve
slovensko javnost izrazito zanima ohranitev čistosti slovenskega jezika pred navalom
srbohrvaščine in angleščine? Gre za »lingvistični nacionalizem« in težnje po
»konzerviranju« jezika? Ali gre za nadaljevanje večstoletne skrbi za slovenski
jezik? Slovensko občutljivost za jezikovna pravila je ilustriral s podatkom, po
katerem je Delo edini jugoslovanski časopis, ki ima poleg
lektorja še posebnega strokovnjaka za čistost jezika.NIN, 31. 1. 1982,
18.
Tijaniću ni ostalo skrito, da se veliko jezikovnih pripomb jezikovnega razsodišča
ukvarja s priseljenci iz drugih republik. Za kasnejši razvoj dogodkov je zanimivo,
da je neimenovani zagovornik jezikovnega sodišča Tijaniću posredno izpostavil
Miodraga Bulatovića kot primer slabe prakse: delavcev iz drugih republik naj bi bilo
v Sloveniji toliko, da nimajo želje, da bi se naučili slovenščine, kljub temu naj bi
bilo z njimi malo nesporazumov. »Problem so intelektualci. Recimo, znani srbski
pisatelj, ki že več let živi in dela v Ljubljani, noče govoriti slovensko.«
Slovenski dopisnik Borbe je v Delu
objavil javno pismo, v katerem trdi, da so delavci iz drugih republik zainteresirani
za učenje slovenščine in vključevanje v socialno življenje slovenskega okolja.
Nesprejemljivo pa se mu zdi, da jezikovno razsodišče opredeljuje te ljudi kot
priseljence in prišleke. In to ne glede na to, kaj delajo in koliko časa živijo v
Sloveniji. Na ta način se jih etiketira kot »večne goste«, kot »manjšino, ki ogroža
večino«. Tijanić je članek zaključil s Kmeclovo pripombo, da imajo na razsodišču
veliko dela s prevodi nekaterih srbohrvaških pojmov iz srbohrvaščine: »Dolgo smo
razmišljali in razpravljali, dokler nismo našli ustrezno slovensko besedo za –
zajedništvo! Ta beseda je – sožitje.«
Da je razpravljanje o jeziku v tedanjih političnih razmerah lahko problematično, je
ugotovilo tudi slovensko komunistično vodstvo. Vodstvo CK ZKS se je zadeve lotilo
pri glavi in v začetku februarja 1982 sprejelo dokument o slovenskem jeziku. Sicer
je podprlo prizadevanja jezikovnega razsodišča, vendar je jasno povedalo, da delavci
iz drugih republik v Sloveniji niso nikakršni prišleki, ampak enakopravni delavci v
združenem delu in državljani v SR Sloveniji. V skladu s svojo doktrino so poudarili,
da je odnos priseljencev v Sloveniji do kulture in jezika pogojen z njihovim
družbenoekonomskim položajem. Razložili so razliko med skrbjo za jezik in
nestrpnostjo, ki temelji na razliki med samoupravnim socializmom in unitarizmom ali
nacionalizmom. Slednja sta, seveda, zgolj dve plati istega problema. Kljub temu so
slovenski komunisti unitaristično plat veliko bolj poudarili kot nacionalistično.
Zanimivo je, da je Franc Šetinc težnje po »zajedništvu« izrecno pripisal unitarizmu.
Glede na številne razprave o pomenu »zajedništva« v Jugoslaviji je lahko takšno
stališče zunaj Slovenije delovalo zgolj škandalozno.Komunist, 5. 2. 1982, 3.
Magnetogram razprave odkriva po eni strani »slovenski« strah pred unitarizmom, po
drugi pa so razpravljavci kritično obravnavali tudi slovensko občutljivost glede
srbohrvaščine ter slovenska provincializem in purizem. Jože Smole je, na primer,
menil, da je teza o ogroženosti slovenščine od srbohrvaščine popolnoma nevzdržna.
Prav tako se mu ni zdelo nujno, da bi moral vsak Slovenec v zveznih organih vedno
govoriti zgolj slovensko. Opozoril je tudi, da se v Sloveniji vendarle pojavlja
določen nacionalizem, ki je povezan s priseljenci in z dojemanjem ekonomskih
problemov. Predvsem pa je okrcal način delovanja jezikovnega razsodišča, ki se
obnaša, kot da »hoče biti oblast, ki potem več ali manj že grozi, če se ne bodo
stališča izvajala«. S temi kritičnimi ocenami o delovanju razsodišča se je strinjal
tudi predsednik CK ZKS France Popit.
Ofenzivna jezikovna politika slovenskega komunističnega vodstva se je izkazala za
neuspešno. Že dober mesec kasneje (22. marca 1982) se je zgodil incident v
Cankarjevem domu, ki je močno odmeval v slovenski in v jugoslovanski javnosti. Kaj
se je pravzaprav zgodilo? Jezikovno razsodišče je pripravilo tribuno o jeziku v
javni rabi, na kateri se je pojavil tudi Miodrag Bulatović, črnogorski pisatelj, ki
je živel v Ljubljani. Delo je poročalo, da je Bulatović v
srbohrvaščini napadel razsodišče z žaljivimi očitki (»mali jezikoslovci«). Očital mu
je, da neti nizke strasti bralcev jezikovnih kritik in da so imela podobne metode
vsa nacionalistična gibanja, odkar obstaja svet. Delov novinar je še pristavil, da
(sicer upravičena) reakcija na razpravo »ni bila tehtna in umirjena, pač pa dokaj
nestrpna«.Delo, 24. 3. 1982, 8.
Za nas ni toliko pomembno, kako je incident potekal in kdo je koga žalil, zanimive so
predvsem javne razprave, ki so sledile prerekanju v osrednji slovenski kulturni
ustanovi. Zanimive pa niso zaradi samega prepira, pač pa zaradi različnih pogledov
na jezikovna razmerja. Kost Cankarjevega doma so najprej pograbili beograjski
mediji, prepir so namreč spremljale kamere beograjske televizije, ljubljanska
dopisnika Politike (Slobodan Žikić) in
Politike Ekspres (Aleksandra Pavlevski) pa sta objavila
kritični poročili. Politika je pisala, da je slovenski
dramatik Ivan Mrak zmerjal Bulatovića s tujcem in zahteval, da govori
slovensko.Mladina, 8. 4. 1982, 35.Politike Ekspres, ki je Bulatovićeve pripombe prav tako prikazovala v
najlepši luči, pa je »uravnoteženo« ugotavljalo, »da lahko jezik postane zelo plodno
polje za nacionalistična izživljanja«.Slovenec v
Srboslaviji (Ljubljana: Knjižna zadruga, 2001), 75.Ninu, ki je
Bulatovićevo izzivanje in Mrakov odziv označil za nacionalistična in nesprejemljiva,
prepir v Cankarjevem domu pa je postavil v kontekst jezikovne politike v
Srbiji.NIN, 4. 4.
1982, 24, 25.
Glavnina javne razprave v Sloveniji je potekala na straneh glasila ZSMS Mladina, ki v tem obdobju še ni imelo slovesa
»alternativnega« medija. Prvi odziv izpod peresa Jaše L. Zlobca je bil predvsem
kritičen do senzacionalističnega poročanja beograjskih časopisov. J. Zlobec je
naštel štiri poudarke v beograjskih poročilih: 1) prevelika skrb za slovensko
ideološko čistost, 2) govorjenje o jeziku je humus za nacionalizem, 3) glavni
slovenski književniki so nacionalisti, 4) o teh stvareh se je treba odločati v
strokovnih in političnih forumih, in ne v javnosti. Poleg problematičnih (in
nedemokratičnih) tez so, tako J. Zlobec, objavili tudi več neresničnih podatkov,
npr. I. Mraku so pripisane besede, ki so jih izrekli drugi. Zakaj se je J. Zlobec
lotil polemičnega pisanja o beograjskih poročilih, čeprav tudi sam kritizira
slovensko občutljivost do lastnega jezika? »Ni hujšega kot prikrojevati resničnost v
imenu svoje resnice.«Še in še o jezikovnem
razsodišču.
Glavni urednik Mladine Srečo Zajc je stvari videl precej
drugače kot Jaša L. Zlobec. V prvi vrsti je napadel (po njegovem) osnovo tezo
jezikovnega razsodišča: »slovenski jezik je ogrožen, torej ga je treba braniti«.
Seveda jezik in narod ne moreta biti ogrožena sama po sebi, treba je bilo najti
napadalca »in so ga našli: tistih 200.000 delavcev, ki so v času velikega
zaposlovanja prihajali v Slovenijo, da bi zapolnili prazna delovna mesta«. Razprava
o jeziku (ali panku) je marginalna razprava, ki prikriva dejanska družbena nasprotja
socialne narave. Urednik je zavzel jasno marksistično stališče: »Prikrivanje
lastnega nacionalizma s tujim nacionalizmom je nemarksistična, nacionalistična
poteza, ki ne vodi samo v zapiranje v lastne meje, ampak v lastno omejenost.«Mladina, 15. 4. 1982,
8Mladina objavila zagovor
Miodraga Bulatovića in tako jasno pokazala, da bo v tej polemiki opozarjala predvsem
na slovenski nacionalizem. Bulatovićev pamflet sicer ni povsem jasen, vendar lahko
razberemo nekaj osnovnih potez: vsi jugoslovanski jeziki so varni, vsak jezik je
skrb vseh v Jugoslaviji, slovenščina se ne oži, ampak se z vso pravico širi.
Slovenija bi morala vsem delavcem zagotoviti vrtce in šole v njihovem jeziku.
Bulatoviću so šle v nos predvsem izjave slovenskih lingvistov, da se bodo
priseljenci v Sloveniji asimilirali, in jeremiade o ogroženosti slovenskega jezika.
V svojem značilnem slogu je članom razsodišča pripisal »kolibri možgane« in jih
označil za jezikovne čistune, politikante in manipulante.Mladina, 15. 4. 1982,
6–8.
Na odziv slovenskih kulturniških krogov, podprtih s slovensko politiko, ni bilo treba
dolgo čakati. Oglasila sta se Matjaž Kmecl osebno in svet za kulturo pri predsedstvu
RK SZDL.Mladina, 6. 5. 1982.Mladine. Bulatovićev
incident je skupaj z »revolverskim« pisanjem beograjskih časopisov opredelil kot
očitno provokacijo, kot »sarajevski atentat«, ki omogoča moralno opravičilo za
»unitaristično ofenzivo«. Odločno je zavrnil tezo urednika, po kateri jezikovo
razsodišče zagovarja trditev, da slovenski jezik in narod ogrožajo priseljenci iz
ostale Jugoslavije. Uredništvu Mladine je malce
paternalistično očital mladinsko naivnost, saj so s svojim pisanjem pomagali
predvsem »ljubljanskemu krožku beograjskih novinarjev pod Bulatovićevim duhovnim
vodstvom«.Mladina, 6. 5. 1982.Mladina zagrabila bika za roge. O unitarizmu vemo samo
to, trdi urednik, da je, nič pa o tem, kakšen je in kdo ga zagovarja. »Recimo, da so
unitaristi Bulatović in krog beograjskih dopisnikov. Torej so se z objavo v Mladini začeli razkrivati, bili so zasačeni pri delu samem in
torej imamo corpus delicti unitarizma.«Mladina, 6. 5. 1982.Mladini grozi z vodstvom ZKS in SZDLS.
O tem, kakšno politično podporo je imelo jezikovno razsodišče v Sloveniji, priča
dejstvo, da je bil Matjaž Kmecl v času, ko so razprave o jezikovnem razsodišču
doživljale višek, imenovan za predsednika republiškega komiteja za kulturo SRS.
Slovenska polemika se z objavami v Mladini ni končala, pač pa
se je prelila v jugoslovanski medijski prostor. Hrvaški tednik Danas je razpravo o slovenskem nacionalizmu vpel v kontekst gorečih
razprav o »zajedništvu« in »novih« Jugoslovanih, torej o več kot milijonu
državljanov Jugoslavije, ki so se na popisu prebivalstva 1981 izrekli za
jugoslovansko nacionalnost.Danas, 25. 5. 1982, 4–8.Danas je s Kmeclom opravil intervju, v katerem je ta ponovil
znana stališča. Med drugim je zatrdil, da je za priseljence v Sloveniji v kulturnem
smislu dobro poskrbljeno in da ne živijo v getu.Danas, 18. 5. 1982, 65, 66.
V naslednji številki revije se je na intervju odzval Mladinin
novinar in bivši urednik Nikola Damjanić, ki je bil veliko bolj oster kot Srečo
Zajc. Damjanić je v Mladini v letu 1981 veliko pisal o
nacionalni problematiki v Jugoslaviji. V zvezi z dilemami glede popisa prebivalstva
leta 1981 se je jasno zavzel za uporabo nacionalne opredelitve Jugoslovan brez
narekovajev.Mladina, 5. 2. 1981, 14, 15.Danas, 25. 5. 1982,
44.
V Sloveniji se je poleg »uradnih« komentatorjev in mladinskih kritikov incidenta v
Cankarjevem domu dotaknila tudi porajajoča se kulturniška opozicija okoli (na novo
ustanovljene) Nove revije. Znani oporečnik Taras Kermavner je
v prvi številki Nove revije objavil odprto pismo Bulatoviću.
Kermavner je jasno izrazil distanco do jezikovnega razsodišča, povedal pa je tudi,
da je strasten borec zoper nacionalizme (predvsem zoper slovenskega), vendar pa je
obenem tudi zaveden Slovenec. In to Slovenec, ki ga ne moti Bulatovićeva ljubezen do
srbskega jezika niti ga ne moti dejstvo, da slovenski politiki v Beogradu za silo
tolčejo srbohrvaško. Saj vendar hočejo biti razumljeni! Sam v Beogradu vedno
uporablja srbski jezik, ker mu ni do praznih manifestacij enakopravnosti
jugoslovanskih jezikov. Srbohrvaščina je pač jezik večine v Jugoslaviji in je zato v
realni prednosti, to prednost pa Kermavner razumno priznava. Nekaj pa mu vseeno ni
jasno: zakaj skuša Bulatović uveljaviti srbohrvaščino tam, kjer ni treba? Zakaj »v
Ljubljani sredi ulice – na glas in duhovito, kot znaš – in na javnem zborovanju
republiškega pomena, govoriš le srbsko«?Nova revija I, št. 1 (1982):
119–21.
Z jezikovnim razsodiščem so se ukvarjali tudi krogi, povezani s teoretsko
psihoanalizo. »Vprašanje, od kod ta specifični slovenski 'pakt' med republiško
birokracijo in 'čisto' kulturniško inteligenco, kajpada ni pretirano trd oreh,« je
ugotavljala Zdenka Veselič-Pajk v Problemih-Razpravah:
»Republiška birokracija se pač skuša tudi po tej poti legitimirati kot 'zaščitnica
nacionalnih interesov', pokazati skuša, da bo v zapletenem medrepubliškem
'dogovarjanju' znala zastopati prave interese 'pridnih Slovencev', da si – kot
zadnje čase priča obilica javnih in 'zaupnih' govoric – upa povedati svoje tistim
doli.« Avtorici prispevka se zdi jasno, da je nenadno zanimanje srbskih medijev za
slovenske jezikoslovne razprave nič drugega kot nacionalistično nabiranje točk za
medrepubliške spopade. Zapiše se ji celo, da je srbski nacionalizem v Jugoslaviji
najodvratnejši s svojim »vsiljivim obličjem« širine in odprtosti.Razprave-Problemi 20, št. 4-6
(1982): 325.
In vendar bi morali biti pozorni predvsem na ideološko funkcijo, ki jo opravlja
»zaskrbljenost za lepo slovenščino«. Teoretske psihoanalitike zanima jezik, vendar v
povsem drugem smislu kot slaviste. Tisto, o čemer bi se moralo govoriti (pa se ne),
so razmerja gospostva, ki se odražajo v jeziku. Glavni vir »grde« slovenščine niso
umazani jeziki tako imenovanih »južnih bratov«, ampak pristno slovenski samoupravni
žargon državne birokracije, ki prikriva perverznost gospostva: »Tako se danes
fakultete členijo na PZE (pedagoško-znanstvene enote), vendar se je prvotni naziv
glasil /…/ 'pedagoško-znanstvene delovne enote' – kratica bi v tem primeru pač bila
PZDE; in tako kot danes v dnevnem časopisju SIS pišejo z
malimi črkami in povsod strašijo 'sisi', bi se nemara tudi tu ustalila praksa 'pzde'
– in že nam lahko steče umazana birokratsko-pornografska domišljija: ob oddelku, ki
je potrošil preveč denarja, bi pač rekli 'pzde je preveč črpal sise'.« Sploh pa
jezikovno razsodišče zveni preveč »nesamoupravno«, kot da bi nekdo od zgoraj
razsojal v imenu neposrednih (jezikovnih) proizvajalcev: »Namesto 'jezikovno
razsodišče' naj se odslej reče 'JEZIKOVNA SAMOZAŠČITA', njegovi posamezni vrli člani
pa naj bodo 'JEZIKOVNI VARNOSTNIKI'.«
Da je bil kritičen odnos do slovenskega »jezikovnega« nacionalizma del Mladinine uredniške politike, dokazujejo med drugim tudi
mnenja Darka Štrajna, enega izmed najbolj vidnih Mladininih
komentatorjev. V poletni Mladini 1982 je Štrajn povzel
osnovne teze Zdenke Veselič-Pajk in dodal nekaj izvirnih domislic o slovenskem
»jezikovnem tarzanizmu«: »Tako imenovana skrb za jezik, ki se je vsilila kot
konstitutiven element naše nacije, se pač ni slučajno razbohotila v 'pravem'
trenutku, ni slučajno, da je vsakovrstni ogroženosti omogočila redukcijo na en sam
imenovalec: blebetanje kot takšno.« Seveda, priznava Štrajn, je Mladina tudi prispevala k »obsegu mističnega oblaka« v zvezi z jezikovnim
razsodiščem, ko je objavila Bulatovićev zagovor. Po »vogalih in točilnicah« so
morali poslušati očitke o prodanosti srbskemu nacionalizmu, čeprav je povsem jasno,
da bi srbski nacionalizem »nabiral svoje točke« tudi brez uslug tednika Mladina. Birokracija, ki je obudila »skrb za jezik« v želji
po lažjem gospodovanju v Sloveniji, je po incidentu v Cankarjevem domu začela
pozivati k pomirjanju strasti. »Bojevita nacionalna inteligencija« je šla v svojem
populizmu dlje, kot si to želi lokalna birokracija.Mladina, avgust 1982, 3.
Kaj ima s tem Tarzan? Edgar Rice Burroughs je Tarzana zasnoval kot divjaka, za
katerega se izkaže, da je plemeniti lord Greystoke. Tarzan nima samo fizične moči, v
posesti ima tudi jezik iz knjig, ki so ostale v koči, potem ko je opičja drhal ubila
njegova starša. Tarzan je zapopadel jezik »v njegovi popolni gramatični čistosti«,
brez kvarnih vplivov »ekonomskih situacij« in »razrednih nečistosti«. Ni nenavadno,
da je Tarzanova izbranka Jane njegov obraz opisala kot »nenačet od razuzdanosti ali
živalskih, nizkih strasti« – živalske strasti ne razsajajo v naravi, temveč v
civilizaciji. In kvarijo gramatiko. Po analogiji s Tarzanom se v obdobjih
družbenoekonomske stagnacije pojavi potreba po utemeljitvi narodove obstojnosti »v
sami njeni biti. Tako se slovenski tarzanizem pokaže kot iskanje nekakšnega
izvirnega domačega jezika, pri čemer je jasno, da v različnih tekstih različnih
obdobij nastopa kar lepo število različnih domačih jezikov.« Tako kot je Tarzan
vladal opicam in pobijal leve in krokodile, tako naj se tudi slovenski govorec
povrne k svojemu bistvu, na katerem temelji njegov jezik. In pobija sovražnike
slovenske govorice.
Nasprotja glede jezikovnega razsodišča so se nadaljevala tudi jeseni, čeprav je
jezikovno razsodišče prenehalo »razveseljevati« slovensko javnost po časopisih. Mladina je septembra objavila del stenograma inkriminiranega
incidenta v Cankarjevem domu. Uredništvo Mladine se je za
objavo stenograma odločilo zato, ker so polemike postale ponovno »aktualne, brž ko
so Slovenci zvedeli za ime in priimek vsaj enega pravcatega sodržavljana, skreganega
s temeljnimi načeli sožitja naših narodov in narodnosti«. Uredništvo Mladine je imelo najverjetneje v mislih Ivana Mraka, ki je
(kar je iz stenograma lepo razvidno) zahteval prevajalca in predlagal Bulatoviću
uporabo slovenščine. Da je njegovo ime prišlo v javnost, je po mnenju uredništva Mladine dvakrat dobro: »Za Slovence, da pokažejo, kako je
treba v kali zatreti heretična razmišljanja, in za pripadnike drugih narodov, ki se
trudijo dokazati, da smo Slovenci prav zares podobni Nemcem – v izganjanju Turkov.«
Trmasto vztrajajo, da je treba Kranjcem (in še komu) razjasniti vremena tudi v
samoupravni socialistični Jugoslaviji. Zakaj? Zato, ker je treba pokazati, kaj je
kdo rekel. »O tem, kaj je s tem mislil, je bilo napisano več kot vse.«Mladina, 2. 9. 1982, 2.
Objava stenografskih zapisnikov »dogodivščin« v Cankarjevem domu ni razkrila veliko
novega: Bulatović je res namerno provociral. Mrak je res rekel, kar so mu očitali,
da je rekel. Za našo temo je zanimiva Kmeclova razlaga, zakaj so se odločili za
poimenovanje jezikovno razsodišče: strokovnih nasvetov imamo dovolj, gre za
vprašanje moralnega odnosa do maternega jezika. Jezikovno razsodišče nima nikakršnih
ambicij, »ki bi presegale samoupravno dogovarjanje«, to je Kmecl izrecno poudaril.
Je pa imel omenjeni organ slovenske SZDL velike (in odkrite) ambicije, da bi se
uveljavil kot slovenska moralna avtoriteta.
Medtem so novinarji Mladine zagrabili zadevo na drugem koncu:
»obesili« so se na Kmeclovo izjavo za zagrebško revijo Danas,
da delavci iz drugih republik v Sloveniji ne živijo v getih. Ne nazadnje naj bi Mladina gojila predvsem raziskovalno novinarstvo, ki ima za
osnovno nalogo iskanje resnice. »Ali so geti ali pa je vse to proizvod fantazije nam
nenaklonjenih tolmačev slovenskega vsakdana?« Pronicljivi Mladinini raziskovalci so
vedeli, da so dolga leta obstajala barakarska naselja v Tomačevem, Žalah in na
Vrhovcih. Življenjske razmere v barakah so bile katastrofalne, kljub temu so se
priseljevali novi in novi stanovalci. Odgovorni v občini Bežigrad so (dve leti pred
tem) izselili barake v Tomačevem, jih takoj podrli, prebivalce pa preselili v
odročne enonadstropne bloke v Črnučah. Novinarji so se pogovarjali s stanovalci in z
njihovimi sosedi. Pogovor s stanovalci je odkril, da bivši »barakarji« živijo
skupaj, da ni primerne infrastrukture pa tudi bloki so neprimerni in prenatrpani.
Pogovor s sosedom pa je odkril predvsem slovensko nenaklonjenost do priseljencev.
Slednji naj bi bili umazani nekulturni lenuhi, ki dajejo stanovanja v najem in
skrivaj izkoriščajo podnajemnike. Torej, geti niso plod Mladinine domišljije, ampak že dolgo slovenska in jugoslovanska
resničnost.Mladina, 9. 9. 1982, 2–4.
Omenjanje priseljencev v zvezi z ogroženostjo slovenskega jezika je sprožilo odziv
sociologinje Silve Mežnarić v hrvaškem tedniku Danas. Silva
Mežnarić je (v nasprotju z večino komentatorjev) dobro poznala problematiko delavcev
iz drugih republik v Sloveniji. Med letoma 1975 in 1983 je sistematično raziskovala
priseljence v Sloveniji v okviru Inštituta za sociologijo v Ljubljani in
Raziskovalnega centra Zveze sindikatov Slovenije.»Bosanci«, A
kuda idu Slovenci nedeljom? (Ljubljana: KRT, 1986), 12.Danas
s Kmeclom, v katerem sta novinar in intervjuvanec lahkotno povezovala priseljence z
jezikom. Vprašala se je, kakšna je povezava med »imigrantsko politiko neke
republike« in jezikovnimi vprašanji. Seveda, na intuitivni ravni o tem ni treba
razglabljati, »na nivoju razmišljanja nekega glasila« pa bi človek vseeno
pričakoval, da bi to zvezo bolje opredelili: »Kajti ravno v tem grmu tiči
zdravorazumski zajec.«Danas, 8. 6. 1982, 42, 43.
Kmecl, jezikovno razsodišče in drugi v Jugoslaviji pozabljajo, da delavci iz drugih
republik niso nacionalna in verska neizoblikovana masa, ampak Albanci, Črnogorci,
Hrvati, Makedonci, Muslimani, Srbi in pripadniki narodnosti Jugoslavije.
Sociologinja je politiko do priseljencev v Sloveniji primerjala s politiko
povezovanja zdomcev z domovino. Jugoslovanska država naj bi na tem področju naredila
veliko napako, ker je podpirala predvsem folklorno povezovanje z domovino (»frulica
i lulica«), ni pa skrbela za šolanje zdomskih otrok v domovini in za socialno
mobilnost. Torej, »identitetna politika« ne more biti uspešna, treba je reševati
konkretne družbene težave priseljencev na podlagi družbenih znanosti.
Silva Mežnarić je kljub temu optimistična, takšne težave se po njenem mnenju pri
notranjih jugoslovanskih migracijah ne morejo zgoditi: normativni sistem opredeljuje
migranta kot »citoyena«, poleg tega v Jugoslaviji veljajo načela bratstva in
enotnosti ter samoupravne odgovornosti posameznika. Kar pomeni, da so na primeru
Slovenije priseljenci in Slovenci enako soodgovorni za razvoj in blaginjo Slovenije.
To preprosto dejstvo, trdi Silva Mežnarić, se pogosto pozablja: populacijo delavcev
iz drugih republik se, »v svrho zelo čudnih interesov«, prikazuje kot
»depriviligirano« in »marginalizirano« maso, Slovence pa kot ogrožen narod.
Jezikovni prepiri so znak temeljnih razporov v družbi, ki se projicirajo na raven
jezika, kajti obstajajo mnogi razlogi, da »prave karte« ostanejo skrite. Da je
»teren vroč«, dokazujejo mnogi »dušebrižniki« na strani slovenskega jezika in pri
delavcih iz drugih republik. Vendar si nihče od teh
»ljubljansko-beograjsko-mariborsko-sarajevskih skrbnikov« ne postavi dveh temeljnih
vprašanj: a) kakšno ceno bodo plačali posamezniki zaradi načina, na katerega se ta
problematika rešuje, in b) kakšna je socialna cena, ki jo plača republika z dvema
milijonoma prebivalcev zaradi intenzivne imigracije v relativno skrčen geografski,
gospodarski in simbolni prostor.
Glavno tezo članka lahko ponazorimo z navezavo na apologetsko publicistično delo
slovenskega zgodovinarja Janka Pleterskega iz leta 1985, v katerem poudari trinom
narodi – Jugoslavija – revolucija kot temelj obstoja socialistične Jugoslavije.Narodi, Jugoslavija, revolucija (Ljubljana: Komunist,
1986), 3.
Kaj nam odkriva javna razprava o jezikovnem razsodišču v kontekstu slovenske zgodovine? Politična elita v zgodnjih osemdesetih skrbno čuva ustavni položaj in »pravice« do upravljanja v SR Sloveniji kot »samoupravni interesni skupnosti«. Čeprav zaupajo v odmiranje države, imajo Slovenijo za »svojo« državo, torej državo slovenskega naroda. Kulturniki terjajo za sebe vlogo moralnega razsodnika slovenstva. Nasprotja med »disidentskimi« in »režimskimi« kulturniki ne potekajo na liniji odnosa do slovenstva, oboji ga visoko častijo. Eni so pri vzvodih odločanja, drugi ne. Eni zagovarjajo sistem, drugi ne. Vendar so oboji prepričani, da so kulturniki pravi, »duhovni« voditelji slovenstva. Slovenski mladinski marksistični intelektualci so izkoristili debato za napadanje slovenske kulturniške elite, slovenske politične vrhuške pa tudi srbskega nacionalizma in jugoslovanskega unitarizma. Mladinski levičarski kritiki so lahko pokazali veliko mero kritičnosti in sarkazma in se istočasno pokazali kot branitelji jugoslovanskega samoupravljanja, ustavne ureditve in dobrih mednarodnih odnosov. Dvojna vloga »mladinskih« teoretikov kot upornikov in kot čuvarjev jugoslovanskega samoupravljanja se je v »demokratičnih« osemdesetih manifestirala še večkrat. Relativno ugoden položaj teoretskih avtoritet pod plaščem ZSMS kot družbenopolitične organizacije in »notranje«, mlade (in leve, kasneje liberalne) opozicije se je zatresla šele v trenutku, ko so si mladinski kritiki izbrali preveliko tarčo: Jugoslovansko ljudsko armado. Ampak to že presega namen našega prispevka.
In the article, the author describes how different interpretations of Yugoslavism and self-management clashed in a public debate on the institute of Jezikovno razsodišče (Linguistic Court) after the Cankarjev dom incident that occurred on 22 March 1982. The first public pan-Yugoslav debate about the nature of the Slovenian nationalism in 1980s merged the problem with the use of the Slovenian language and that of the position of immigrants who had come to the Socialist Republic of Slovenia from other Yugoslav republics into a dangerous blend of linguistic, cultural, economic and political disagreements, which undermined the very ideological basis of the transnational socialist (and self-regulatory) Yugoslavism. In the early 1980s, the political elite carefully protected the constitutional position and management »rights« in the Socialist Republic of Slovenia as a self-governing interest community. While the political leaders agreed with the theory of the withering away of the state, they perceived Slovenia as »their own« state, i.e. the state of the Slovenian nation. Those who held positions in the field of culture, demanded to be perceived as moral arbiters of Slovenehood. There were no differences in the attitude towards Slovenehood between professionals from the cultural field who were labelled »dissident« and those who were considered »regime-prone«. The main difference between the two sides, however, was that one side was involved in the decision-making process, while the other was not, and that one defended the system, while the other did not. However, both sides were confident that professionals in the field of culture were the real »spiritual« leaders of Slovenehood. The Slovenian Marxism-prone intellectual youth took advantage of this debate to criticise the Slovenian cultural elite, the Slovenian political leaders, as well as the Serbian nationalism and Yugoslav unitarism. In this regard, the leftist denigrators among the youth were able to express a great measure of criticism and sarcasm, while at the same time presenting themselves as defenders of the Yugoslavian self-management, the constitutional order and favourable inter-national relations. Debates on the Slovenian nationalism and Yugoslavism in the early 1980s evolved around the following three topics: Yugoslavism, the Slovenian language, and immigrants from other socialist republics. At the background of what can be labelled the Slovenian literary-cultural issue, there were various political and economic debates about workers’ self-management, the republic/federation issue as well as the developed and undeveloped republics. The literary-cultural issue and political-economic one, which both emerged in the society founded on the Marxist ideology, were inevitably intertwined. In different variations, the prevailing ideology of the time addressed the national question exclusively from the socio-economic aspect. The resolution, i.e. management of the national question in Yugoslavia was tied to the success of Yugoslav socialism.