No source, born digital.
Contributions to Contemporary History is one of the central Slovenian scientific historiographic journals, dedicated to publishing articles from the field of contemporary history (the 19th and 20th century).
The journal is published three times per year in Slovenian and in the following foreign languages: English, German, Serbian, Croatian, Bosnian, Italian, Slovak and Czech. The articles are all published with abstracts in English and Slovenian as well as summaries in English.
Prispevki za novejšo zgodovino je ena osrednjih slovenskih znanstvenih zgodovinopisnih revij, ki objavlja teme s področja novejše zgodovine (19. in 20. stoletje).
Revija izide trikrat letno v slovenskem jeziku in v naslednjih tujih jezikih: angleščina, nemščina, srbščina, hrvaščina, bosanščina, italijanščina, slovaščina in češčina. Članki izhajajo z izvlečki v angleščini in slovenščini ter povzetki v angleščini.
Prispevek obravnava kratko, a pomembno obdobje »vmesnosti« v
organizacijskem statusu Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) v letu
1989 in začetku leta 1990. Avtor upošteva medijske reprezentacije (Mladina,
Delo) o organizacijskih vprašanjih mladinske organizacije, ki je z »aktivno«
držo v mesecih po aretaciji četverice (poletje 1988) dobila odkrit
opozicijski značaj, čeprav je ostala vpeta v strukturo delovanja
družbenopolitičnih organizacij (DPO). Kratka organizacijska zgodovina ZSMS v
letih 1989–90 se ni odvijala v ravni črti proti politični stranki. ZSMS je
na 13. kongresu v Portorožu postala samostojna politična organizacija, ki je
napovedala boj za oblast na večstrankarskih volitvah. Kljub temu se je
vodstvo še vedno izogibalo uporabi izraza stranka. Paradoksalno je, da je
ZSMS lahko postala stranka samo tako, da vsaj malo »ni želela biti stranka«
oziroma da je želela »biti več kot stranka«. Naslednica ZSMS – stranka
Liberalni demokrati Slovenije (LDS, po 1994 Liberalna demokracija Slovenije)
– je bila več kot desetletje najpomembnejša stranka v državi. Avtor zaključi
z ugotovitvijo, da je bilo »združevanje različnih interesov« glavna
značilnost ZSMS/LDS tudi v obdobju strankarskega pluralizma.
Ključne besede: Zveza socialistične mladine Slovenije,
demokratizacija, strankarstvo, Liberalno demokratska stranka, 1989
The contribution addresses a short yet important period of
"intermediacy" in the organisational status of the Socialist Youth League of
Slovenia (hereinafter the ZSMS) in 1989 and in the beginning of 1990. The
author takes into consideration the representations in the media (Mladina
and Delo) with regard to the organisational issues of this youth
organisation, which assumed an "active stance" in the months following the
apprehension of "the Four" (in the summer of 1988) and thus became openly
oppositional, even though it remained within the functional structure of the
socio-political organisations. A short organisational history of the ZSMS in
1989 and 1990 shows that this organisation did not follow a straight line of
transformation into a political party. At its 13th Congress in Portorož,
the ZSMS became an independent political organisation and announced it would
participate in the multiparty elections. Nonetheless, the leadership still
avoided calling this organisation a party. It is a sort of a paradox that
the ZSMS could only become a party by at least partially "not wanting to be
a party" or by "wanting to be more than a party". For more than a decade,
the successor of the ZSMS – the Liberal Democrats of Slovenia (LDS, after
1994 the Liberal Democracy of Slovenia) – was the most important political
party in Slovenia. The author concludes the article with the realisation
that the "merging of various interests" was the main characteristic of the
ZSMS/LDS, also in the period of party pluralism.
Keywords: Socialist Youth League of Slovenia, democratisation,
political parties, Liberal Democratic Party, 1989
Mislim, da mora biti njena (Zveza socialistične mladine, op. M.
Z.) glavna družbena funkcija prav tako, da subjektivno usposablja in uvaja
mlade ljudi v sistem samoupravne demokracije, se pravi v delegatski sistem,
v katerem morajo mladi ljudje prevzeti enakopravno odgovornost pri
sprejemanju ne samo tistih sklepov, ki neposredno zadevajo mladino, ampak
tudi drugih. /…/ Če revolucionarna organizacija mladine želi uspešno
opravljati svojo vlogo, se ne sme zapirati vase in v ozek krog tako
imenovanih ’mladinskih problemov’, ampak mora biti tesno povezana z
ekonomskimi, samoupravnimi, političnimi in drugimi interesi …Smeri
razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja
(Ljubljana: ČGP Komunist, 1977), 208, 209.
Enopartijski pluralizem? Kot da bi se šel skupinski seks sam s
sabo.Mladina, 10. 2. 1989, 17.
Bi bilo preveč ambiciozno trditi, da Kardeljeva opredelitev mladinske
organizacije in umestitev v sistem delegatskega sistema po letu 1974 že sami v
sebi nosita osnovne dileme Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) v
osemdesetih? Nedvomno. Preraščanje sistemske mladinske organizacije v
samoupravnem socializmu v »alternativo znotraj sistema« v drugi polovici
osemdesetih in kasneje v politično stranko je bilo rezultat preseka »kataklizme
komunizma« v Evropi z jugoslovanskimi in slovenskimi posebnostmi.A History of Eastern Europe: Crisis and Change
(London in New York: Routledge, 1998), 566–9. Sabrina P. Ramet, Balkan Babel: The Disintegration of Yugoslavia from the
Death of Tito to the Fall of Milošević (Oxford: Westview Press,
2002).
Kljub temu je na ideološki ravni za nejasnost poskrbel že arhitekt delegatskega
samoupravnega sistema Edvard Kardelj. ZSM je po eni strani opredelil kot
predpripravo mladine za vstop v delegatski sistem, ki je, kar je Kardelj večkrat
poudaril, potreboval zavednega in naprednega posameznika za pravilno delovanje
samoupravljanja. V praksi se je to uvajanje hitro spremenilo v valilnico kadrov.
Po drugi strani pa je opozoril, da se mladina ne sme ukvarjati zgolj sama s
sabo, ampak mora biti aktivno povezana z dogajanjem v družbi.Misel in delo Edvarda
Kardelja (Ljubljana: Prešernova družba, 1979), 213.Med Marxom in punkom. Vloga Zveze
socialistične mladine Slovenije pri demokratizaciji Slovenije
1980–1990 (Ljubljana: Modrijan, 2005), 12–7.Youth and Social Change in Eastern Europe and the Former
Soviet Union, ur. Charles Walker in Svetlana Stephenson (New York:
Routledge, 2012), 31.Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988,
ur. Zdenko Čepič (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2010), 347,
348.
V začetku osemdesetih se je v Sloveniji vzpostavil položaj, ko je ZSMS načeloma
sledila programu ZK, vendar se je kljub temu podala na pot čim večje politične
avtonomnosti, ki je organizacijo postopoma oddaljila od »partije«.Slovenci v
osemdesetih (Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije,
2001), 32.Država, ki je odmrla ugotovil Dejan
Jović, je koncept »četrte Jugoslavije« (1974–91) po eni strani temeljil na ideji
odmiranja države oziroma podružbljanja države (sistem DPO, TOZD-ov …), po drugi
strani pa je poudarjal republike kot države, s katerimi narodi uresničujejo
suverenost. Kardelj je bil prepričan, da država ni tako pomembna, saj
zgodovinsko umira in jo bodo v prihodnosti zamenjale »asociacije svobodnih
proizvajalcev«.Jugoslavija, država koja je odumrla (Zagreb in
Beograd: Prometej in Samizdat B92, 2003), 145.
V temeljnem delu o ZSMS v osemdesetih je Blaž Vurnik prepričljivo pokazal, da je
bila glavna tendenca vodstva ZSMS v osemdesetih izogibanje vlogi transmisije
(sledenje politiki ZK in vloga usposabljanja kadrov) ter istočasno krepitev
frontnosti (združevanje različnih interesov, nekakšen »protopluralizem«,
prilagojen socialističnemu samoupravljanju). Čeprav frontnost na 11. kongresu
ZSMS v Novem mestu (1982) ni bila posebej izpostavljena, pa si je mladinska
organizacija s tem kongresom zadala vlogo povezovalnega člena vseh mladinskih
oblik združevanja. S tem pa naj bi omogočala, da bi se različne oblike
združevanja in delovanja mladih stekale v delegatski sistem. Vurnik v svoji
monografiji podrobno sledi trajektoriji ZSMS v procesu pluralizacije v
osemdesetih. Iz njegovega dela je razvidno, da je ZSMS leta 1988 stopila na pot
transformacije strukturno in ideološko povsem drugačna kot leta 1982.Med Marxom in
punkom, 27., Razkroj oblasti, Slovenski komunisti in
demokratizacija države (Ljubljana: Modrijan, 2012), 151–5.
Kako so si frontnost konkretno predstavljali sami akterji v osemdesetih, ko je
bil koncept še aktualen? Janez Janša, bivši funkcionar ZSMS, je junija 1985 v
Mladini objavil obsežno študijo
mladinskega organiziranja z naslovom Med transmisijo in
samostojnostjo. Janša je povzel mladinsko organiziranje od druge
svetovne vojne dalje in zaključil, da ZSMS potrebuje samostojnost, če hoče
predstavljati in odpirati prostor za različne interese mladih. Predlagal je, da
morajo posamezni deli mlade generacije dobiti svoje samostojne organizacije, še
zlasti študentska mladina, pa tudi »mirovna, ekološka in druga družbena
gibanja«.Mladina, priloga Pogledi, 20. 6. 1985, 13.
Pojma transmisija in frontnost je težko razumeti tudi zato, ker se je njun pomen
skozi osemdeseta spreminjal. Pojem transmisija je na mladinski »sceni« ohranil
negativen prizvok skozi vse desetletje, pojem frontnost pa je doživljal
spremembe – od magične formule za pluralizem brez spremembe sistema sredi
osemdesetih do preživelega koncepta v času ustanavljanja opozicijskih zvez v
letu 1989.Nova družbena gibanja, 351–3.Slovenska novejša zgodovina. Od
programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike
Slovenije, I, ur. Jasna Fischer et al. (Ljubljana: Mladinska knjiga
in Inštitut za novejšo zgodovino, 2005), 1066.
V našem prispevku bomo pod drobnogled vzeli kratko, a pomembno obdobje vmesnosti
v organizacijskem statusu ZSMS v letu 1989 in začetku leta 1990. Preverili bomo
medijske reprezentacije (Mladina, Delo) o organizacijskih
vprašanjih mladinske organizacije, ki je z »aktivno« držo v mesecih po aretaciji
četverice dobesedno skočila na opozicijski vlak, čeprav je ostala vpeta v
strukturo delovanja družbenopolitičnih organizacij (DPO). V naslednji fazi bomo
preverili rezultate 13. kongresa ZSMS, kjer se je organizacija s starim imenom,
nejasno organizacijo in še bolj nejasno vsebino podala v boj za oblast.
Preden pa se poglobimo v organizacijska vprašanja mladinske politike, je treba
opozoriti, da se transformacija mladinske DPO ni odvijala v praznem prostoru.
Razvoju političnega pluralizma so dajali ton epohalni dogodki v Vzhodni in
Srednji Evropi in tudi jugoslovanski politični pretresi. Če so mednarodne
razmere, ki so jih v ZSMS pozorno spremljali, nakazovale prostore mogočega,The Enigma of 1989, The USSR and
the Liberation of Eastern Europe (Berkley, Los Angeles in London:
University of California Press, 1997), 110–206. O »izpogajani revoluciji« na
Poljskem in Madžarskem: Nigel Swain, »Negotiated Revolution in Poland and
Hungary, 1989,« v: Revolution and Resistance in Eastern
Europe, Challenges to Communist Rule, ur. Kevin McDermott in
Matthew Stibbe (Oxford in New York: Berg, 2006), 139–56.Serbia’s Antibureaucratic
Revolution, Milošević, the Fall of Communism and Nationalist
Mobilization (New York: Palgrave Macmillian, 2008), 179–94. Viktor
Meier, Yugoslavia: A History of its Demise (London in
New York: Routledge, 1999), 83–5.Mladina,
14. 4. 1989, 13.Slovenski Berlinski zid (Ljubljana: Študentska
založba, 2006), 328.
Organizacijska vprašanja so vedno hkrati tudi konceptualna in ideološka. Pri ZSMS pa so organizacijska vprašanja še bolj zanimiva. Voditelji ZSMS so se v letih 1988/89 znašli na čelu strukture mladinske DPO, za katero so bili prepričani, da je preživeta, vendar se ji niso mogli odpovedati. Arhaična struktura v okviru razpadajočega delavskega samoupravljanja in delegatskega sistema jim ni omogočala samo preživetja, ampak tudi osnovo za nove podvige na polju demokracije in podjetništva. Kljub temu je zanimivo, da jim je po ideološkem razblinjenju socializma/revolucionarnosti ostala zgolj organizacija, s katero niso bili zadovoljni. Vendar niso imeli težav s tem, da bi imeli premalo vsebine, ampak je te bilo veliko preveč oziroma so bili soočeni z dejstvom, da morajo izbrati svojo vsebino.
Ravno vsebina pa je bila tista točka, pri kateri so se kot ključna pokazala tudi
organizacijska vprašanja. Medtem ko je jugoslovansko politiko pretresala
»protibirokratska« revolucija v Črni goriSerbia’s Antibureaucratic Revolution, 165.Mladina, 13. 1.
1989, 20.Za demokracijo. Omenjeni osnutek je spremljala
tudi promocijska knjiga (brošura) s prav tako jasnim naslovom Boj za oblast. V Mladini so kot očeta projekta
identificirali člana predsedstva Republiške konference (RK) ZSMS Mojmirja
Ocvirka, ki je moral med vrsticami priznati, da ZSMS dvesto let po francoski
revoluciji sprejema program, v katerem zahteva uvedbo meščanske demokracije.
Novinar Mladine Miran Lesjak je ob tem pripomnil, da se v
časih, ko nove zveze razglašajo pluralistični in frontni značaj, ZSMS vrača k
modelu klasične politične organizacije somišljenikov. Torej stranke? Program za
demokracijo ni šel tako daleč, da bi ZSMS razglasil za stranko, je pa zahteval
polno uveljavitev pluralizma. »Ali je ta organiziran v strankah ali ne,« se jim
je zapisalo v programu, »to sploh ni naš problem in ne problem kogarkoli. Rečemo
lahko samo, da kakor stranke ne morejo biti prepovedane, tudi ne morejo biti
zapovedane.«Mladina, 27. 1. 1989,
18, 19.
Mojmir Ocvirk je v brošuri Boj za oblast ugotavljal, da v
obstoječi ZSMS obstajajo vsi elementi strankarske ideologije, ki bi lahko
zastopala demokratično javnost, saj je ZSMS edina DPO, ki ima zgodovino boja za
demokratične pravice. V tej organizaciji obstaja veliko vedenja o »načinu
delovanja političnih mehanizmov«. Ocvirk se je dobro zavedal, da je »obstoječa
organizacija drugi pomembni potencial ZSMS«. Politično izdelani ljudje zunaj
članstva ZK praktično ne obstajajo. ZSMS ima na novem, svobodnem političnem trgu
po njegovem dve možnosti: biti koalicija ali stranka. V prvem primeru bi se
samostojne organizacije združevale v mladinsko organizacijo na podlagi skupnega
programa. V drugem primeru pa bi morala biti ZSMS enovita organizacija, ki bi
samostojno nastopala v političnem življenju. V tem primeru bi ZSMS sicer
zastopala manjše število interesov, vendar bi bila bolj učinkovita.Boj za oblast, ur. Andrej
Fištravec et al. (Maribor: Katedra, 1989).
S programom in brošuro v ZSMS niso bili vsi zadovoljni. Člani Marksističnega
centra pri Mestni konferenci ZSMS Ljubljana so program raztrgali. Čeprav so
izluščili nekaj pozitivnih točk glede demokratizacije, pa so bili mnenja, da gre
za skropucalo, ki gradi na ideoloških puhlicah, ne pa na analizi dejanskosti. V
kritikah sta prednjačila Igor Lukšič in Marko Golobič.Delo, 24. 1. 1989, 9.Mladini so ob sporu
ljubljanske in republiške ZSMS pripomnili, da enotne ZSMS, ki bi lahko pod isto
streho spravila »skojevce« in »avantgardiste«, ni več.Mladina, 3. 2. 1989, 21. Gl. tudi: Balažic, Slovenski Berlinski zid, 323–70.
Kljub kritikam je 1. februarja 1989 na javni seji v Cankarjevem domu RK ZSMS
potrdila omenjeni program. Kaj se je zgodilo? Kot prvo, dokument je podprl
vplivni kolumnist in filozof Slavoj Žižek kot predstavnik Debatnega kluba 89. Žižek dokumenta ni podprl zaradi teoretske
konsistentnosti, ampak zato, ker naj bi se program loteval ključne težave ZSMS:
načela frontnosti. Vprašal se je, kako preprečiti, da ZSMS ne bi postala »nova
alternativna SZDL«, torej kako preiti izpod te »marele«, kjer »ni jasno, kdo je
član česa ali koga«. Poleg sprejetja programa je republiško vodstvo ZSMS
napovedalo tudi sklic 13. kongresa ZSMS. Novinar Mladine
Miran Lesjak je dogajanje komentiral z ugotovitvijo, da je ZSMS po več mesecih
statiranja uspelo ponovno naseliti alternativni politični prostor. Program Za demokracijo naj bi dokazoval, da je mogoče postavljati
demokratične zahteve tudi »brez sklicevanja na enotne nacionalne interese in na
kosti kneza Koclja«.Mladina, 10. 2. 1989, 17.Boja za
oblast, v kolumni ugotavljal, da je bila od srede osemdesetih ZSMS
dejansko »alternativna SZDL«, ki je združevala nova družbena gibanja. Položaj bo
normalen, ko ji to ne bo več treba biti. SZDL je opredelil kot kvintesenco
totalitarne demokracije. Za kasnejšo zgodovino organizacije je pomenljivo, da je
Mastnak perspektivo ZSMS videl v »netotalitarni demokraciji« oz. liberalni
demokraciji.Mladina, 10.
2. 1989, 13.
Zdi se, da je heterogena skupina novinarjev in kolumnistov Mladine v tem času že podpirala transformacijo ZSMS v pravo politično
stranko. Razlogi so seveda bili večplastni: od Miloševićeve grožnje, grožnje
dominacije slovenske nacionalistične opozicije in ne nazadnje: strah pred
restavracijo »zdravih sil« v Sloveniji.Mladina uporabljali
za komuniste starejše generacije, ki so še verjeli v samoupravni socializem.
Kot tipske predstavnike »zdravih sil« so identificiali Franceta Popita,
Staneta Dolanca in Tomaža Ertla.Slovenska novejša zgodovina, I, 1191.East European Politics & Societies 14, št. 2
(2000): 419, 420.Med Marxom in punkom, 123.
Kako konkretno se je ZSMS pripravljala na razcvet pluralizma na organizacijskem
področju? Odbor za pripravo 13. kongresa ZSMS je na svoji prvi seji 8. maja 1989
imenoval dvanajstčlansko komisijo za razvoj organizacije in statut ZSMS, ki jo
je vodil Roman Lavtar.Delo, 9. 5. 1989, 1.
V Mladini so v tem času zgolj občasno poročali o notranjih
trenjih v slovenski mladinski organizaciji in njenih temeljnih vprašanjih.
Novinarji Mladine so ugotavljali, da ima predsedstvo RK
ZSMS to čudovito lastnost, da njegovi člani najlažje dosežejo konsenz o
vprašanjih, ki neposredno ne zadevajo njihove lastne organizacije. Poleg osebnih
rivalstev so identificirali delitev med komunistično in nekomunistično frakcijo.
Na mladinskem festivalu v Murski Soboti je na plan priplavala dilema, ali je
članstvo v ZSMS sploh združljivo s članstvom v ZKS. Vprašanje naj bi povzročilo
burno razpravo, v kateri so se oglašali tisti, ki so menili, da članstvo v dveh
političnih organizacijah ni mogoče, in tudi tisti, ki so menili, da je treba
dilemo razrešiti šele po tem, ko bo legaliziran politični pluralizem. Vodja
mladincev Jožef Školč je poskušal dilemo umiriti s sklicevanjem na pluralnost
organizacije. Zatrdil je, da v ZSMS nikogar ne sprašujejo, ali je evropski
federalist, član ZKS ali pripadnik kakšne religiozne asociacije. Oni ne
sektašijo, so ideološko odprta, projektno naravnana organizacija, zato jih ne
zanima, kakšno prepričanje imajo njihovi člani. Za sebe je priznal, da je
komunist in da se mu zdi normalno, da bi na volitvah nastopil na listi ZSMS. Če
bi ZK temu nasprotovala, je še razmišljal Školč, potem bi se pač moral odločiti.
Dejanu Verčiču se je, v nasprotju s Školčem, dvojno članstvo zdelo nezdružljivo
s političnim pluralizmom. V pogojih odprtega političnega prostora, trdi Verčič,
takšna mladinska organizacija ni mogoča. Nove mladinske organizacije pa lahko
nastanejo samo kot »privesek nečesa«. Kako nejasna je bila prihodnost ZSMS,
posredno dokazuje tudi izjava Gorazda Drevenška, predsednika Univerzitetne
konference ZSMS. Drevenšek je povedal, da od kongresa pričakuje »nekaj v zvezi z
volitvami 1990 in rojstvo organizacijske tvorbe, ki bi hkrati lahko bila
mladinsko gibanje, fronta in dežnik za sicer različne monolitne ZSMS-jevske
dele«.Mladina, št. 22, 16. 6. 1989,
8–11.
Komisija za razvoj organizacije in statut ZSMS je »po
dolgotrajnih in vsebinsko plodnih debatah« zaključila svoje delo 18. avgusta
1989. Osnutek statuta, ki je bil z manjšimi spremembami sprejet na 13.
kongresu,Med Marxom in punkom, 169.Slovenska novejša zgodovina, I, 1283.
Tudi v komentarju k osnutku statuta ne dobimo podrobnejših pojasnil. Člani
komisije so frontnost ZSMS v osemdesetih opredelili kot nekakšen
»prapluralizem«, torej kot »dežnik« za nova družbena gibanja. Novi statut naj bi
puščal odprtost za »interesno, stanovsko in drugo organiziranje«. Komisija se je
odkrito odrekla monopolnemu položaju. ZSMS »se nima več vnaprej za predstavnico
celotne mlade populacije (čeprav mora nujno imeti to ambicijo), saj priznava
možnost soobstoja tudi drugih podobnih organizacij. V pogojih uzakonjenega
političnega pluralizma bo to bolj prednost kot hiba.« ZSMS se z odrekanjem
mladinskega monopola ne odreka mladi populaciji, ampak jo poskuša vključiti v
novo organizacijo, ki deluje v razmerah odkrite konkurence. V tej fazi
konstituiranja »novega« članov komisije ni motilo dvojno članstvo: »Dilema o
hkratnem članstvu v ZSMS in kaki drugi politični organizaciji ali zvezi je
prepuščena posamezniku samemu. Osnutek statuta v tem smislu ni idejno oz.
ideološko ekskluzivističen. Izključujoče članstvo v ZSMS bi bilo tudi v
nasprotju z drugim delom programske točke osnutka, ki govori o povezovanju z
interesnimi, stanovskimi, projektnimi in drugimi skupinami, organizacijami,
združenji in gibanji.«
Zgornja interpretacija komisije ZSMS oddaljuje od politične stranke, ki ne dovoljuje članstva v konkurenčnih političnih organizacijah. Lahko bi celo zaključili, da je tako opredeljena ZSMS bližje logiki družbenopolitične organizacije v samoupravnem socializmu kot logiki moderne politične stranke. Seveda je v danem trenutku ZSMS lahko delovala samo v sistemu DPO, ki je realno obstajal. Zdi se, da poskuša komisija z argumentom, da je izključujoče članstvo v nasprotju s povezovanjem z drugimi organizacijami, vsaj začasno »zaščititi« člane ZSMS, ki so hkrati člani ZKS. To pa naredi tako, da (potencialne) konkurenčne politične organizacije posplošeno izenači s politično benevolentnimi organizacijami. Povedano karikirano: politične stranke res sankcionirajo članstvo v drugi strankah, dovolijo pa članstva v interesnih združenjih.
Po drugi strani je predlog statuta v organizacijskem smislu strukturiral ZSMS na
način politične stranke. Spodnjo starostno mejo članstva so postavili na
petnajst let, zgornja meja je bila opravljena. Član ZSMS mora sprejemati njen
program, podpisati člansko izjavo in plačevati članarino, kar je bila pomembna
novost in korak k politični stranki. Najvišje telo ZSMS je kongres, ki sklicuje
Republiško konferenco z velikimi pooblastili (sklicevanje kongresa,
dopolnjevanje statuta, sprejemanje finančnega načrta, določanje predstavnikov v
drugih organizacijah in ne nazadnje: določanje kandidatov ZSMS za volitve v
skupščine družbenopolitičnih skupnosti). Kot novo osnovno celico organizacije
predlog statuta predvideva občinsko organizacijo, ki jo lahko ustanovi najmanj
25 članov. Najvišji organ ZSMS je občinska konferenca. Člani občinske
organizacije ZSMS se lahko povezujejo v mestne in regionalne organizacije ZSMS.
Organizacije ZSMS morajo najkasneje v šestih mesecih po sprejemu statuta
sprejeti pravila, ki morajo biti v skladu s statutom ZSMS. Na področju
financiranja pa so se v ZSMS deloma še vedno zanašali na sistem DPO: »ZSMS si
materialna in finančna sredstva za svoja delovanja zagotavlja iz proračuna
družbenopolitične skupnosti, z lastno dejavnostjo, članarino in iz drugih
virov.«
Voditelji ZSMS so se na prelomni 13. kongres pripravljali tudi s pomočjo
javnomnenjskih raziskav. Zasebno podjetje Varianta je za vodstvo ZSMS pripravilo
raziskavo z naslovom Zveza socialistične mladine Slovenije –
kontinuiteta in prelom (julij 1989). Raziskovalka Vera Kozmik, ki je
pripravila poročilo raziskave, je prišla do nekaterih zanimivih ugotovitev.
Raziskava, ki bi si prav gotovo zaslužila podrobnejšo obravnavo – za kar na tem
mestu ni prostora, je ugotavljala, da ima ZSMS največ simpatizerjev med mlajšo
aktivno populacijo. Člani ZSMS in simpatizerji se v večini niso zavzemali za
članski ekskluzivizem. Stvari so se zapletle pri dilemah, ali naj se ZSMS
prelevi v samostojno politično stranko ali naj ostane družbenopolitična
organizacija. Predvsem pa je bilo v zraku vprašanje, s čim naj se ZSMS v
prihodnost ukvarja: s splošnimi političnimi problemi ali s posebnimi interesi
mladih. Čeprav je 54 odstotkov vprašanih menilo, naj ZSMS ostane organizacija
mladih, pa so bili raziskovalci mnenja, da gre zgolj za relativen podatek:
»Tisti del, ki namreč zahteva, da naj bo politična organizacija vseh, hkrati
tudi pričakuje, da bo ZSMS postala samostojna politična organizacija, njeno delo
pa ravno ta skupina ocenjuje kot uspešno, vlogo in vpliv pa premajhen. Če vse to
povežemo še z osnovnimi podatki, da je ta skupina stara med 30 in 40 let, da že
sedaj želijo postati člani ali da so že sedaj vsaj simpatizerji z delom ZSMS,
postane razmišljanje o prihodnosti ZSMS seveda še precej težje vprašanje: odpade dilema kontinuiteta ali prelom, postavi se, kako izvesti
prelom ob upoštevanju kontinuitete!« (poudarila V. Kozmik)
V luči ugotovitev strokovnjakov za javno mnenje je previdnost pri vprašanju, ali
politična stranka ali mladinsko gibanje, bolj razumljiva. V vrhu ZSMS pa niso
zgolj ugotavljali javnega mnenja, ampak so imeli tudi ambicijo, da bi ga
ustvarjali. Medijska strokovnjakinja Melita Zajc (kulturna urednica na Mladini) je izdelala Projekt dejavnosti
stikov z javnostjo ZSMS do kongresa, katerega cilj je bil doseči čim
bolj pozitivno percepcijo ZSMS v javnosti, z namenom »dobiti večino na
prihajajočih volitvah«. Ni nenavadno, da je Melita Zajc opozarjala na konsenz
glede »temeljnih distinktivnih potez aktualne identitete ZSMS«, ki naj bi bil
nujen še pred začetkom pojavljanja v javnosti. Ugotavljala je tudi, da je ena
izmed glavnih prednosti ZSMS pred konkurenco dejstvo, da ima organizacija
množično članstvo, ki ga mora tudi pokazati: »Če bodo torej posamezni mladci z
idejami, take je lahko najti, nastopali v javnosti kot člani ZSMS, potem bo v
tem res edina.« Ugotovitev strokovnjakinje je zanimiva tudi zato, ker se je ZSMS
na 13. kongresu namenoma odpovedala »stanovskemu« članstvu in začela
pridobivanje (ali potrjevanje) novega, strankarskega članstva. Množičnost naj bi
bila močan element zaupanja. Strokovnjakinja je predlagala vrsto metod in tehnik
piara, tudi gverilskih in »pobalinskih«: »Vzbujanje pozornosti. Za ta namen je
takoj na začetku jesenske politične sezone nujen škandalozen, lahko pobalinski
dogodek.« Melita Zajc je kot pravšnji škandal predlagala skupščinsko zahtevo za
uvedbo posebne denarne enote v SR Sloveniji.
Strokovnim pripravam navkljub preobrazba v stranko ni šla povsem po načrtih RK
ZSMS. Nekaj tednov pred skrbno pripravljenim kongresom v Portorožu se je v
javnosti pojavila opozicija znotraj ZSMS, ki se ni strinjala s transformacijo v
politično stranko. ZSMS so v letu 1989 pretresala nesoglasja med tremi
ljubljanskimi centri organizacije: med republiškim vodstvom (zagovorniki
transformacije v stranko), mestno konferenco ZSMS (zagovorniki mladinskih
interesov, blizu »partiji«) in ljubljansko univerzitetno konferenco
(nepredvidljivost, blizu Slovenski demokratski zvezi in Slovenski socialni
demokratski zvezi Slovenije). Tokrat se je opozicija izoblikovala v Titovem
Velenju oziroma v OK ZSMS Velenje. Velenjski oporečniki so ustanovili
Iniciativni odbor združene opozicije in skušali pritegniti somišljenike iz
drugih krajev republike. Opozicija se je zavzemala za to, da se ZSMS preimenuje
v Zvezo slovenske mladine, v kateri bi bilo članstvo prostovoljno in omejeno na
zgornjo starostno mejo 35 let. V to organizacijo naj bi se vključevala mladinska
združenja, ki bi se zavzemala za prave mladinske potrebe. Opozicija je še
obtožila republiško vodstvo, da si poskuša s preoblikovanjem v stranko
prilastiti finančni in politični kapital organizacije. Kot so ugotovili pri Mladini, niso velenjski opozicionalci napisali »nič
razumljivega« o tem, kaj naj bi ZSM bila: DPO, stranka, sindikat ali morebiti
vse skupaj.Mladina, 3. 11. 1989,
19.
Mladinini komentatorji so odkrito podpirali republiško
vodstvo na poti v politično samostojnost organizacije. Upore v »provinci« so
povezovali z dejstvom, da novi statut ZSMS v veliki meri odpravlja ZSMS-jevsko
birokracijo, česar naj bi se lokalni šefi ZSMS še zlasti bali. Poleg tega
odprava zgornje starostne meje povečuje konkurenco za vodstvene položaje. Miran
Lesjak je ugotavljal, da ima 13. kongres velike težave z 12. kongresom v Krškem.
Sklepi tega kongresa so sprovocirali politiko in ustoličili frontnost kot
temeljno načelo. Če hoče po štiriletnih bojih ZSMS prevzeti politično oblast,
trdi Lesjak, mora radikalno spremeniti svojo strukturo.Mladina, 3. 11. 1989,
21.
Trinajsti kongres ZSMS v Portorožu je v slovenskem zgodovinopisju znan po
Školčevi izjavi o »realni možnosti« zmage ZSMS na volitvah 1990, kar je še
zlasti zabavalo povabljene funkcionarje ZKS in SZDL. Če upoštevamo predzgodovino
razvoja ZSMS v letu 1989, pa Školčeva izjava ne deluje presenetljivo, ampak je
zgolj logično nadaljevanje programa Boj za oblast.
Samozavestne izjave, preimenovanje ZSMS v »Za Svobodo Mislečega Sveta«, geslo
»Dost’ mam«, bogat spremljevalni program, vse to si lahko razlagamo kot pravi
začetek predvolilne kampanje (še pred veljavno volilno zakonodajo).Med Marxom in
punkom, 158. Več o kongresu in družabni kroniki kongresa: »Enoten
cilj ZSMS je pluralističen sistem parlamentarne demokracije,« Delo, 6. 11. 1989, 3.Javna tribuna, november 1989, 5.
ZSMS je v Portorožu postala samostojna politična organizacija, ki je napovedala
boj za oblast na večstrankarskih volitvah. Kljub temu se je vodstvo še vedno
izogibalo uporabi izraza stranka. Predsednik RK ZSMS Jožef Školč je na začetku
zaključne razprave v Portorožu pojasnil, da bi bila »ozka političnost za ZSMS
korak nazaj«. Če bi v statut zapisali določbo o strogi politični organizaciji,
bi se bistveno zmanjšale ustvarjalne možnosti ZSMS, ki jih ima skozi celo vrsto
družbenih akcij. »Prihodnost ZSMS je v nekakšni transstrankarski organizaciji,«
je bil nejasen Školč, »ki ji bo tuja vsakršna ekskluzivnost.«Delo, 6. 11. 1989, 1.Delu so (najbrž nekoliko ironično)
pod fotografijo s kongresa novo ZSMS opisali takole: »Odslej je ZSMS samostojna
politična organizacija, stranka, pa tudi družbena, nadstrankarska
organizacija.«Delo, 6. 11. 1989, 3.
Delov komentator Veso Stojanov na novo ZSMS-jevsko hibridnost ni gledal z
naklonjenostjo. Po njegovem mnenju je ZSMS zamudila priložnost, da bi se
prelevila v moderno stranko. »Vendar jim to zaradi prehudega odpora enega dela
dosedanjega članstva in nekaterih občinskih organizacij ni v celoti uspelo.«
Stojanova je še zlasti motila opredelitev ZSMS kot mladinskega gibanja in
družbene organizacije. Frontnost ZSMS, ki je v preteklih letih delovala
pozitivno, je v pogojih strankarske demokracije povsem odveč. Čeprav se je
približala okvirom moderne politične stranke, ZSMS ostaja družbenopolitična
krovna organizacija. Po mnenju novinarja vključevanje širokega spektra društev
ne sodi v politično organizacijo, saj otopi ost političnega delovanja.Delo, 8. 11. 1989, 9.
Mladina je zapisala, da kongres ni bil ustanovni zbor
stranke, ampak neuspelo družabno srečanje z naslovom »Brojke i slova«.
Udeleženci kongresa so brez velikega smisla premetavali črke in številke. Statut
ZSMS je samo od boga dan bonton, ZSMS bi lahko prav tako izvolila statut društva
nabiralcev jurčkov, pa bi lahko z enako mero gotovosti računala na zmago na
volitvah. Sploh pa bi si lahko portoroški kongres prihranila za čas, »ko bi
zmogla najprej sebi in potem še volilcem dopovedati, kaj ZSMS v resnici je«. Če
bi se preoblikovanja v stranko lotili resno, bi morali narediti vsaj troje:
izvoliti bi morali novo vodstvo (lahko tudi v isti sestavi), takoj bi se morali
odpovedati vzporednem članstvu v ZKS, kriterije za določitev strankinega
kolektivnega članstva pa bi moral določati kongres.Mladina, 10. 11. 1989, 15.Mladina, 17. 11. 1989, 19.
ZSMS se je 12. januarja 1990 vpisala v register političnih organizacij pri
sekretariatu za občo upravo občine Ljubljana Center pod zaporedno številko ena.
Dvomov ni bilo več: ZSMS je uradno postala politična stranka.Med Marxom in punkom,
194.Mladine naj bi člani predsedstva RK ZSMS januarja 1990 že izstopili iz
ZKS.Mladina, 19. 1. 1990, 17.Mladini ponudil ZSMS svojo verzijo liberalizma. Žižek je ugotovil, da
ZSMS že nekaj časa zastopa liberalno držo (nova družbena gibanja, civilna
družba, marginalne zahteve), zato je predlagal, da se še pred volitvami
preimenuje v Liberalno stranko Slovenije.Mladina, 2. 2. 1990, 17.
Že naslednja številka Mladine je imela na naslovnici
prečrtano igralno kocko in napis »ZSMS – liberalna stranka«. Odkrito prevzemanje
liberalne etikete je potekalo vzporedno s predstavitvijo kandidatov »tretjega
bloka«, ki pa niso prihajali zgolj iz nekdanjih mladinskih vrst. Jožef Školč je
pojasnil, da je v temelju programa ZSMS državljan s svojimi svoboščinami in
pravico do izbire. »Program in naša stališča do določenih vprašanj kažejo, da
lahko prevzamemo začasno ime ZSMS – liberalna stranka, pri čemer lahko to drugo
beremo tudi kot podnaslov.«Mladina, 9.
2. 1990, 17.
ZSMS – liberalna stranka je na volitvah 1990 nastopila samostojno. Prvotni načrti
o »tretjem bloku« (skupaj z Zelenimi Slovenije in Zvezo slovenske kmečke
mladine, ki je nastala v »inkubatorju« ZSMS) se niso uresničili. Kandidat ZSMS –
LS za predsednika Predsedstva RS Marko Demšar je dobil zgolj 10,4 odstotka
glasov. Prav tako niso bili uspešni kandidati za Predsedstvo RS (Alojz Križman,
Bogdan Oblak - Hamurabi in Slavoj Žižek). Znatno bolje se je stranka odrezala na
volitvah v Družbenopolitični zbor (DPZ), kjer je ZSMS – LS pridobila zaupanje
14,49 odstotka volilcev in si pridobila 12 delegatskih mest v osemdesetčlanski
zbornici DPZ. ZSMS – LS je kot posamezna stranka dosegla drugi rezultat, takoj
za prenovljenimi komunisti. Potem ko so razgovori o sodelovanju z Demosom
propadli in ko se je 16. maja konstituirala nova Vlada RS, se je ZSMS – LS »po
dolgih letih neformalne opozicije« znašla v pravi, parlamentarni opoziciji.Med Marxom in
punkom, 198.
Kratka organizacijska zgodovina ZSMS v letih 1989–90 se ni odvijala v ravni črti proti politični stranki. Paradoksalno je, da je ZSMS lahko postala stranka samo tako, da vsaj malo »ni želela biti stranka« oziroma da je želela »biti več kot stranka«. Na 13. kongresu ZSMS je bila poleg transformacije v demokratično stranko pomembna tudi določena mera homogenosti. Homogenost pa si je vodstvo zagotovilo s sprejemanjem družbenosti, mladinskosti in nejasnim nadstrankarstvom. Deklarirana frontnost je torej pomagala vodstvu pri konstrukciji politične stranke. Zakaj bi se naslednica DPO ZSMS kot stranka v parlamentarni demokraciji odpovedala uveljavljenim mladinskim dejavnostim, ki posredno koristijo strankarski stvari? Videli smo, da je vodstvo ZSMS uporabljalo dosežke družboslovnih znanosti in metode odnosov z javnostjo. Dejstvo je, da so se dobro zavedali pomena kontinuitete za politično delovanje v prihodnosti.
Mogoče pa očitna ambivalentnost organizacije ni bila ostanek starega
samoupravnega socializma, kot so si razlagali sočasni komentatorji. Mogoče je
bilo ZSMS-jevsko »nadstrankarstvo v stranki« več kot moderno, celo postmoderno.
Z zgodovinske distance (brez sprejemanja historičnih nujnosti) lahko trdimo
najmanj to, da je bilo uspešno. Liberalno demokratska stranka oz. Liberalna
demokracija Slovenije je bila več kot desetletje najbolj uspešna politična
stranka v državi. Bi bila organizacija tako uspešna, če ne bi imela »frontovske«
tradicije vsrkavanja različnih ljudi, pogledov, slogov in iniciativ? Tega ne
moremo vedeti, lahko pa bi tvegali interpretacijo, da je neka vrsta frontnosti v
organizaciji obstajala vsaj do srede prvega desetletja 21. stoletja. Ne nazadnje
je Liberalna demokracija Slovenije nastala 12. marca 1994 z združitvijo LDS,
Demokratske stranke Slovenije, Socialistične stranke Slovenije in Zelenih –
Ekološko socialne stranke.Enciklopedija Slovenije, knjiga 16 (Dodatek) (Ljubljana: Mladinska
knjiga, 2002), 121.
The contribution addresses a short yet important period of "intermediacy" in the
organisational status of the Socialist Youth League of Slovenia (hereinafter the
ZSMS) in 1989 and in the beginning of 1990. The author takes into consideration
the representations in the media (Mladina and Delo) with regard to the
organisational issues of this youth organisation, which assumed an "active
stance" in the months following the apprehension of "the Four" (in the summer of
1988) and thus became openly oppositional, even though it remained within the
functional structure of the socio-political organisations. In the next phase the
author analyses the results of the 13th Congress of
the ZSMS, where the organisation with its old name, unclear organisation and
even more vague contents, decided to take part in the struggle for power. In
1988/89 the ZSMS leadership rose to the top of this youth socio-political
organisation's structure. The leadership knew that this organisation was
outdated, but was nevertheless unable to renounce it. The old structure in the
framework of the dissolving workers' self-management and delegate system did not
merely allow the leadership to survive, but also represented the foundation for
the new activities in the field of democracy and business. A short
organisational history of the ZSMS in 1989 and 1990 shows that this organisation
did not follow a straight line of transformation into a political party. At its
13th Congress in Portorož, the ZSMS became an
independent political organisation and announced it would participate in the
multiparty elections. Nonetheless, the leadership still avoided calling this
organisation a party. It is a sort of a paradox that the ZSMS could only become
a party by at least partially "not wanting to be a party" or by "wanting to be
more than a party". At the Congress a certain amount of homogeneity was
important as well, apart from the transformation into a democratic party. The
leadership ensured this homogeneity by accepting that the ZSMS was a social and
youth organisation with an unclear supra-party position. The declared "front"
nature (the merging of various interests) thus helped the leadership construct a
political party. For more than a decade, the successor of the ZSMS – the Liberal
Democrats of Slovenia (LDS, after 1994 the Liberal Democracy of Slovenia) – was
the most important political party in Slovenia. The author concludes the article
with the realisation that the "merging of various interests" was the main
characteristic of the ZSMS/LDS, also in the period of party pluralism.