No source, born digital.
Contributions to Contemporary History is one of the central Slovenian scientific historiographic journals, dedicated to publishing articles from the field of contemporary history (the 19th and 20th century).
The journal is published three times per year in Slovenian and in the following foreign languages: English, German, Serbian, Croatian, Bosnian, Italian, Slovak and Czech. The articles are all published with abstracts in English and Slovenian as well as summaries in English.
Prispevki za novejšo zgodovino je ena osrednjih slovenskih znanstvenih zgodovinopisnih revij, ki objavlja teme s področja novejše zgodovine (19. in 20. stoletje).
Revija izide trikrat letno v slovenskem jeziku in v naslednjih tujih jezikih: angleščina, nemščina, srbščina, hrvaščina, bosanščina, italijanščina, slovaščina in češčina. Članki izhajajo z izvlečki v angleščini in slovenščini ter povzetki v angleščini.
Kdor je obiskal prestolnico zvezne države Viktorije in drugo največje avstralsko
mesto Melbourne, se gotovo spominja spomenika oziroma svetišča spomina (Shrine of Remembrance). Skozi odprtino v stropu v tradiciji
»astronomsko« specifičnih Stonehengea in majevskih piramid v svetišče vsako leto 11.
novembra točno ob 11.00 posveti sončni žarek (Ray of Light)
ter osvetli besedo »ljubezen« (love). Jasno, gre za
počastitev trenutka, ko so leta 1918 v zloglasnem železniškem vagonu št. 2419 D v
gozdu v bližini Compiègna podpisali premirje Francozi in Nemci. Svetišče spomina so
po pestri poti od zasnove do postavitve posvetili 11. novembra 1934 vsem padlim
prebivalcem Viktorije, danes pa je spomenik posvečen vsem Avstralcem v vseh
vojnah.
Običajno katerikoli povojni čas dojemamo kot čas miru, oddiha in milosti, sam
trenutek sklenitve premirja pa kot trenutek, vreden počastitve in spomina. To je
čas, ko se vojaki, naveličani bojevanja, vračajo domov, čas obnove porušenih držav
in mest, čas, poln upanja in optimizma. Nemški zgodovinar Robert Gerwarth pa
pravilno pokaže, da temu ni vedno tako, še posebej za premagane in poražene. Podobno
kot Keith Lowe pred nekaj leti v Podivjani celini (Savage Continent), kjer je preučeval »drugo« povojno dobo, se
tudi Gerwarth osredotoči na manj »opevano« in znano stran. Pokaže namreč, da je čas
proti koncu in po (uradnem) koncu velike vojne (Great War)
11. novembra 1918 vse prej kot mirno ali pomirjujoče za Premagane (Vanquished) dežele.
Gerwarth pravzaprav ne piše zgodovine na novo, a se temu obdobju približa z drugega
zornega kota. Pravilno trdi, da je šlo sicer za relativno mirno, tiho in nenasilno
dobo za glavne zmagovalke, to so Velika Britanija, Francija in ZDA. Toda kolektivni
spomin v nekaterih drugih nominalnih zmagovalkah, kot sta Italija (vittoria mutilata)
Nasilne konflikte v letih po 1918 Gerwarth kot mnogi drugi opredeli za »podaljšano
evropsko državljansko vojno« (extended European civil war),
razdeli pa jih na tri vrste. Prvi so meddržavne vojne, kot je vojna med Poljsko in
Sovjetsko Rusijo, vojna med Turki in Grki, invazija Romunov na Madžarsko. Drugi so
državljanske vojne, kot na primer v Rusiji, na Finskem, Madžarskem, Irskem, v delih
Nemčije. Tretji pa so socialne in nacionalne revolucije; prve (socialno-politične)
na primer v Rusiji, na Madžarskem, v Bolgariji in Nemčiji, druge (nacionalne) pa na
območjih nekdanjih velikih imperijev. Pri tem se Gerwarth sicer zave in poudari, da
gre za posplošitev in da je pogosto šlo za prekrivajoče se fenomene.
Kar resnično odlikuje knjigo, je živ opis in tisto, kar je ameriški antropolog
Clifford Geertz opredelil kot pisati oziroma razumeti »z domorodskega zornega kota«.
Sodobniki niso videli »konca« vojne, ampak njeni nadaljevanje in nasilje. Tako je
npr. ruski filozof in polihistor Piotr Struve med rusko državljansko vojno
(1917–1922) rekel, da gre samo za »nadaljevanje in transformacijo svetovne
vojne«.The World Crisis v šestih zvezkih (1923–31). Knjige, vojne in
svetovne krize ni končal leta 1918, ampak v 20. letih, saj je predvidel, da bodo
pariški mirovni dogovori, od Versaillesa do Sèvresa, prinesli »prihodnje
težave«.
Če bi Churchill pisal knjigo par desetletij kasneje, je ne bi končal niti v 20.
letih, ampak verjetno leta 1945, če ne celo kasneje. Tako je tudi zapisal v prvem
odstavku predgovora svoje knjige The Gathering Storm (1948),
prve v seriji knjig Druga svetovna vojna (The Second World War, 1948–1953), ki mu je leta 1953 prinesla Nobelovo
nagrado za literaturo. Mnogi zgodovinarji danes tako govorijo že o drugi
tridesetletni vojni (1914–45), ki seveda cilja na (prvo) tridesetletno vojno v
centralni Evropi v 17. stoletju. Čeprav Gerwarth eksplicitno nikjer ne omeni
koncepta druge tridesetletne vojne, pa pravilno predstavi, kako je bil Versailles
glavna motivacija za Hitlerja in Nemce, da so našli zunanje in notranje sovražnike;
za izgubo vojne namreč niso bili krivi porazi na fronti, ampak domača
izdajstva.Wagen von Compiègne) izvlekli iz muzeja in prisilili
francosko delegacijo, da je sprejela poraz v istem vagonu.
Ljudje so takrat hitro spoznali, da velika vojna ni, kot so nekateri iluzorno
mislili, vojna, ki bo končala vse vojne, ampak preludij v čas skrajnosti (koncept in
knjiga Erica Hobsbawma). Čeprav zveni naivno, Gerwarth meni, da je bila v primerjavi
s povojnimi grozotami prva svetovna vojna celo »zadržana«. V večji meri so
spoštovali in upoštevali razliko med bojevniki in civilisti. Povojna doba pa je
ustvarila novo logiko nasilja, kar Gerwarth opiše kot »kriminaliziranje in
dehumaniziranje sovražnikov«, notranjih in zunanjih, kar je postalo »poštena igra«.
To je spet podobno tridesetletni vojni, ko se je slavno razširila fraza bellum se ipsum alet (vojna se sama hrani), ki je določala
vojno strategijo hranjenja in vzdrževanja vojsk z viri okupiranih ozemelj v škodo in
na nemilost lokalnega prebivalstva.
Na nekaterih točkah je treba Gerwartha brati cum grano salis.
Tako bi bilo po njegovem prvo svetovno vojno bolje videti kot »nenamernega
spodbujevalca« (unintentional enabler) za socialne in
nacionalne pretrese v naslednjih desetletjih. S tem praktično podredimo en
zgodovinski fenomen drugemu in ga ne gledamo sui generis.
Nasilje proti koncu vojne in po njej je bilo po njegovem mnogo bolj nenadzorovano.
Trdi, da je šlo za eksistencialne konflikte, ki so imeli namen uničiti sovražnika.
Tukaj bi delali krivico prvi svetovni vojni, če bi rekli, da njen cilj ni bil enako
»dokončen«. Se je pa ta »genocidna logika« res razširila s front tudi med
civiliste.
Še ena občudovanja vredna lastnost Premaganih so kratki
ekskurzi v osebne biografije vodilnih akterjev na sceni v tistem in kasnejšem času,
od Vladimirja Iljiča Uljanova ali Lenina do Gazi Mustafe Kemale Paşe ali Atatürka.
Gerwarth trdi, da je bila prva svetovna vojna pravzaprav formativno obdobje za mnoge
diktatorje. Nekateri, kot Mussolini in Hitler, se bodo te dobe kasneje spominjali
kot svojega »prebujenja«. Ugotavlja še, da je bil povojni čas »ključni katalizator
za politično radikalizacijo in katalog novih političnih agend« ter rojstvo
radikalizma, od ekstremne levice (komunizem) do ekstremne desnice (fašizem in
nacizem). Liberalna demokracija je pad(a)la, kar je bila tudi posledica poraznih
ekonomskih razmer, ki so prišle do izraza ob veliki gospodarski krizi leta 1929 in
kasneje.
Treba je sicer poudariti, da gre pri Gerwarthovih Premaganih
predvsem za politično, socialno in kulturno zgodovino, da pa v takem splošnem
pregledu umanjka večji poudarek na ekonomskem delu. V tem času se je uveljavil
verjetno najvplivnejši ekonomist 20. stoletja, John Maynard Keynes. Na mirovnih
pogajanjih v Versaillesu je deloval kot predstavnik britanske zakladnice (British Treasury) in se zavzemal za veliko bolj milostljiv
mir. Tako je po sklenitvi miru junija 1919 odstopil in napisal knjigo Ekonomske posledice mira (The Economic
Consequences of the Peace), ki je postala uspešnica po vsem svetu. V njej
je Keynes razširil dojemanje versajskega miru kot kartaginskega miru, to je kot
krutega mirovnega sporazuma, katerega namen je popolnoma uničiti premaganega
sovražnika.
Premagani je dober učbenik za hiter in splošen pregled
»prvega« povojnega obdobja. Delo je napisano v tekočem jeziku, polnem pasusov iz
primarnih virov, od konciznih in jedrnatih Hemingwayevih novinarskih vložkov iz
Smirne (1922) do apokaliptične Yeatsove pesmi »Drugi prihod« (Second Coming, 1919),Things fall apart; the centre cannot hold (razpada
vse; središče ne drži). Prvi del tega citata si bo kasneje izposodil
nigerijski pisatelj Chinua Achebe za naslov verjetno še vedno najbolj
branega afriškega romana (Things Fall Apart, 1958; v
slovenskem prevodu Razpad).Premagani je dih svežega zraka, saj zadnja leta
»proslavljamo« stoletnico velike vojne in se ji posvečamo, pri tem pa pozabljamo
oziroma premalo poudarjamo njene posledice.