No source, born digital.
Contributions to Contemporary History is one of the central Slovenian scientific historiographic journals, dedicated to publishing articles from the field of contemporary history (the 19th and 20th century).
The journal is published three times per year in Slovenian and in the following foreign languages: English, German, Serbian, Croatian, Bosnian, Italian, Slovak and Czech. The articles are all published with abstracts in English and Slovenian as well as summaries in English.
Prispevki za novejšo zgodovino je ena osrednjih slovenskih znanstvenih zgodovinopisnih revij, ki objavlja teme s področja novejše zgodovine (19. in 20. stoletje).
Revija izide trikrat letno v slovenskem jeziku in v naslednjih tujih jezikih: angleščina, nemščina, srbščina, hrvaščina, bosanščina, italijanščina, slovaščina in češčina. Članki izhajajo z izvlečki v angleščini in slovenščini ter povzetki v angleščini.
Na podlagi arhivskega gradiva se avtor posveča
štajersko-hrvaški mejni reki Dravi (med Ormožem in Središčem) konec 18.
stoletja, ko so se (zaradi sprememb rečne struge) pristojni organi pod
Marijo Terezijo in Jožefom II. pričeli ukvarjati z nastalimi obmejnimi
spori. Potem ko je Drava v 18. stoletju močno poplavljala, so se oškodovani
obmejni prebivalci (na štajerski strani) vse bolj pritoževali in skušali
rešiti nastali položaj. Avtorja predvsem zanima, kako je spreminjanje rečne
struge vplivalo na življenje prebivalcev ob reki in kako so na prelomu
stoletja (preden je bila meja v začetku 19. stoletja usklajena in izrisana)
reševali medsebojne lokalne zaplete.
Ključne besede: Avstrija, Ogrska, štajersko-hrvaška meja, 18.
stoletje, Drava, Ormož, Središče
On the basis of the archival materials the author focuses on
the Styrian-Croatian border river Drava (between Ormož and Središče) at the
end of the 18th century, when (due to the river bed changes) the competent authorities under Maria Theresa and Joseph II started to focus on the consequent border disputes. After the massive floods of the river Drava in the 18th century, the border residents who suffered damages (on the Styrian side) complained more and more frequently, trying to solve the situation at hand. The author is specifically interested in how the river bed changes influenced the life of the residents of the areas by the river and how these people solved the mutual local disputes at the turn of the century (before the border was agreed upon and drawn at the beginning of the 19th century).
Keywords: Austria, Hungary, Styrian-Croatian border, 18th century, Drava, Ormož, Središče
Območje »slovensko-hrvaške« meje je bilo v preteklosti prizorišče številnih sporov,
ki so izhajali iz administrativnih meddeželnih razmerij (v obdobju Avstro-Ogrske
tudi iz (skoraj) meddržavnih razmerij), v času oblikovanja nacionalnih ideologij iz
povsem nacionalnih vzgibov,Slovensko-hrvaško sosedstvo. Hrvatsko-slovensko susjedstvo, (Koper:
Univerza na Primorskem, ZRS, Univerzitetna založba Annales in Zgodovinsko
društvo za južno Primorsko, 2011). Andrej Rahten, Zavezništva
in delitve. Razvoj slovensko-hrvaških političnih odnosov v habsburški
monarhiji 1848–1918 (Ljubljana: Nova revija, 2005). Nataša Podgoršek,
Slovensko-hrvaška vzajemnost. Zgodovina slovensko-hrvaških političnih odnosov v drugi polovici 19. stoletja: 1848–1903 (Maribor:
Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča, 2009). Petar Korunić, Jugoslavenska ideologija u Hrvatskoj i slovenskoj politici.
Hrvatsko-slovenski politički odnosi 1848–1870 (Zagreb: Globus: Centar
za povijesne znanosti sveučilišta u Zagrebu, Odjel za hrvatsku povijest, 1986).
Marko Zajc, Kje se slovensko neha in hrvaško začne.
Slovensko-hrvaška meja v 19. in na začetku 20. stoletja (Ljubljana:
Modrijan, 2006).Zgodovina za vse 19, št. 1-2 (2012):
101–13. Waltraud Heindl in Edith Sauer, »Grenzen und
Grenzüberschreitung. Die Bedeutung der Grenze für die staatliche und soziale
Entwicklung des Habsburgerreiches von der Mitte des 18. bis zur Mitte des 19.
Jahrhunderts,« v: Ästhetik und Ideologie (Wien:
Bundesministerium für Wissenschaft und Verkehr, 1997), 277–90.
Čeprav je habsburška monarhija v drugi polovici 18. stoletja začela načrtno razvijati
plovbo po sladkih vodah,– 2. del,« Arhivi 29, št. 1 (2006): 36–63. Othmar Pickl, »Mur und Drau als Verkehrswege nach dem
Südosten,« v:
Razvoj prometnih zvez v panonskem prostoru do 1918. leta, ur.
Vanek Šiftar et al. (Maribor: Univerza v Mariboru, 1977), 225–35.
Spreminjanje dravske struge je bilo v preteklosti (še posebej sredi 18. stol.)Trg Središče.
Krajepis in zgodovina (Maribor: Zgodovinsko društvo za Sl. Št., 1910),
485.Kronika 2, št. 3 (1954):
191. Jože Curk, »Oris Ormoža in Središča v fasijskem popisu iz leta 1754,« v:
Ormož skozi stoletja III, ur. Peter P. Klasinc
(Ormož: Skupščina občine, 1988), 73.
Septembra 1777 je notranjeavstrijski gubernij prejel dopis dvorne pisarne, v katerem
so slednjo zanimali stanje ob reki Dravi (med Ormožem in Središčem),Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Zv.
6 (Ljubljana: ZRC SAZU in ARS, 2000), 217-26.
Na štajerski strani je sporno ozemlje pregledala posebna komisija, ki je ocenila, da
je treba preostalo posest zavarovati in začeti z vodogradnjo (komisija je imela
lažje delo tam, kjer so bile navzoče tudi priče, saj so lahko potem zadevo hitreje
zaključili). Na odsekih, ki jih komisiji ni uspelo temeljito pregledati, je bila
potrebna še dodatna analiza terena. Območje je morala tako obiskati nova komisija,
ki bi podala ekspertizo o spornem ozemlju (ali so mejo spremenili poplavni nanosi
ali pa deroča reka). Za komisijo so bili predvideni strokovnjaki, ki so poznali
teren in so znali analizirati pretok vode, ob njih pa naj bi se ogleda udeležili še
komisijski aktuar, upravitelj in pisar ormoškega gospostva, mestni sodnik, pravni
zastopnik mesta Ormož in razne priče (brodarji). Razen tega bi bilo treba pregledati
še nasprotno stran pa tudi ceste (proti Zavrču in Varaždinu),Hrvatska na tajnim zemljovidima 18. i 19. stoljeća.
Varaždinska županija, (Zagreb: Hrvatski institut za povijest, 2005),
123-35.
Ne glede na smelo zastavljene načrte pa se »nasprotna« stran, ki je imela od
prestavljene struge dejansko še največ koristi, z njimi ni strinjala (še sploh
gospod (plemeniti) Warkitsch, lastnik gospoščine ob stari dravski strugi). Na prihod
mariborskega okrožnega glavarja se je hrvaška stran dobro pripravila, saj je njegov
voz obstopilo pet Warkitschevih ljudi, »družbo« pa jim je delal še oborožen gozdar.
Glavarju se je komaj uspelo obraniti (ohranil je mirno kri), tako da do kakšnih
hujših ekscesov ni prišlo. Na dogodek pa sta obe strani gledali s svojimi očmi.
Warkitsch je okrožnega glavarja obtožil, češ da mu je šlo zgolj za denar in da je
hotel zaslužiti z »nečednimi« posli, ki bi jih dobil z oddajo del na reki. Štajerska
stran je te trditve seveda zavračala, saj naj bi okrožnega glavarja že zaslišala
komisija, ki pri njem nikakor ni odkrila ničesar sumljivega. Po njenem mnenju naj bi
se z nečednimi posli pečal prav Warkitsch, ki je mešetaril med hrvaškimi in
štajerskimi obmejnimi podložniki (ti so njegovo nesramno početje tudi odkrili). Po
mnenju poročevalca bi moral biti Warkitsch kaznovan, saj je vendarle treba ohraniti
ugled in zagotoviti varnost državnih uradnikov, ki zgolj opravljajo svoje delo.
Dvorna pisarna je dobljeno poročilo skrbno prebrala in arhivirala, konec leta 1777 pa
še enkrat poudarila težave na Dravi (gospostvo Ormož) in problematizirala
prestavljeno ozemlje oziroma oškodovano lastnino, prav tako pa tudi lastnike spornih
parcel, ki še niso bili pravno obravnavani (se pravi, da o morebitni odškodnini še
ni bilo ne duha ne sluha). Na drugi strani je dvorna pisarna navajala (po poročilu
varaždinskega komitata in mariborskega okrožnega glavarja), da je skušala štajerska
stran za preprečitev novih poplav zajeziti reko, hrvaška stran pa naj bi to z vsemi
sredstvi ovirala. Zato je predlagala ustanovitev obojestranske komisije, ki bi (z
vsemi podpisanimi protokoli in pooblastili) intenzivno pregledala teren, izprašala
relevantne priče in dobljene rezultate posredovala v presojo oblastem.
Toda zadeva je očitno »zorela« kar nekaj časa. Medtem je dunajski dvor bral dopis,
kjer je (najbrž gubernijski) pisec navajal, da se bodo podložniki, ki naj bi se že
leta trudili urediti razmere, očitno primorani za uskladitev davčnih bremen obrniti
neposredno na cesarico. V poročilu je najvišje dvorne kroge spraševal, ali je
potrebna še kakšna vizitacija reke in kako je z ozemlji, ki so v celoti prešla na
hrvaško stran (saj lastnina podložnikov ne sme biti odvisna od spremenjenega toka
reke). Zato je gubernij zahteval poročilo dvora glede imenovanja nove komisije, prav
tako pa tudi ekspertizo prizadetih.Arhivi 26, št. 1
(2003): 69–79. Južnič, »Gabrijel Gruber – 2. del,«
46.
Ne glede na podano so bili prizadeti ormoški podložniki še zmeraj brez pravne
zaščite. Gubernij je sicer menil, da morajo svoje bivše parcele dobiti nazaj ali pa
da se jim (na podlagi poročila iz novembra 1777) odpiše del davka. V ta namen so
ponovno apelirali za novo mešano komisijo, ki naj bi razrešila zapleteni položaj
(stanje stare struge je bilo (skupaj s stroški in pravnimi možnostmi) delno že
detektirano z reambulacijo (ki naj bi trajala nekaj dni) na stroške ormoškega
gospostva. Ko so oktobra 1780 stanovi na graški gubernij naslovili pismo, v katerem
so (v skladu z dekretom iz septembra 1780) zahtevali povračilo stroškov, ki so jih
založili za mejno komisijo, se je zadeva počasi začela odvijati naprej. Hrvaška
stran je glede tega privolila, da sporno ozemlje pregleda inženir, v skladu s tem pa
bi se nato izdelala avtentična karta terena. Na podlagi karte naj bi se tudi na novo
določila višina davka za ozemlja ob reki. Gubernij je načelno sprejel stanovsko
mnenje (stroškov komisije sicer ni hotel prevzeti nase) in menil, da je dejansko
treba razjasniti zadevo, določiti davek in končno izrisati novo stanje. Na koncu je
bilo dogovorjeno, da bo spomladi prišel inženir, ki bo skupaj s predstavniki
ormoškega in čakovskega gospostva analiziral stanje (in opazke zabeležil, saj naj bi
mape bile osnova za nadaljnje delo), stroške pa naj bi si obe gospostvi
razdelili.
Toda smeli načrti so ponovno naleteli na precej ovir. Maja 1781 je varaždinski
komitat izjavil, da ne bo prevzel nobenih stroškov za komisijo, pač pa naj to
izpelje ormoško gospostvo (lastnik gospostva Leopold Königsacker nad tem seveda ni
bil najbolj »navdušen«, kljub temu pa ga je k temu »prisilila« resolucija iz junija
1781). Številni že opravljeni ogledi niso obrodili sadov, kot je bilo načrtovano.
Zadeva se je na koncu spet zavlekla za nekaj let, dokler ni mejna komisija sredi
leta 1785 (zaradi pritožb štajerskih podložnikov v zvezi z mejnim sporom oziroma
posestvi, ki jim jih je odnesla Drava) ponovno preučila stanja ob reki in predložila
novih načrtov. Ogled je namreč pokazal, da je bila stara struga za slabo miljo
prestavljena »v širino« in miljo in pol »v dolžino« (na štajersko škodo). Stroške za
opravljeno delo je mariborski okrožni urad »naložil« krajem med Veliko Nedeljo in
Središčem.Ekonomska i ekohistorija. Časopis za gospodarsku povijest i
povijest okoliša = Economic- and ecohistory. Scientific research journal for
economic and environmental history 3, št. 3 (2007): 202–04.
V skladu s tem (in na podlagi več poročil in resolucij) je gubernij sklenil, da bo
dokončno uredil mejne spore med Ormožem in Hrvaško. Mariborski okrožni urad je leta
1786 ukazal sporni teren ponovno izmeriti. Na ogrski strani je pooblastilo za
izvedbo dobil varaždinski komitat (budimski namestnik je nedvoumno zapisal, da
obstaja spor zaradi nove dravske struge, kar je razvidno iz katastra, in da ga je
treba razrešiti), ki pa je zadevo (namesto v paru s štajersko stranjo) hotel izvesti
kar sam. Zato je dvorna resolucija iz avgusta 1786 določila nove delegacije
ormoškega gospostva, mariborskega urada, varaždinskega komitata in hrvaških
gospostev, da bi pregledali zadevo in sprejeli smernice za nadaljnje delo. Po
poročilu mariborskega urada se je ugotovilo, da je štajerska stran dejansko na
izgubi, njeno nekdanjo posest pa je »okupirala« hrvaška stran (seveda je bilo
stališče hrvaške strani ravno nasprotno).
Kakorkoli, ogledi mešanih komisij so bolj ali manj prinašali določene rešitve, toda
na koncu se je zmeraj nekje zataknilo. Zato je dvorna pisarna avgusta 1787 poslala
zahtevo za dokumentacijo (oziroma korespondenco) prejšnje upraviteljice ormoškega
gospostva Polixene Welsersheimb z mariborskim uradom in notranjeavstrijskim
gubernijem, da bi ponovno preučila zahteve, ki so se kopičile že vse od šestdesetih
let naprej. Hrvaškemu banu Ferencu Balassi je bilo tako naročeno, da poišče navedene
dokumente v arhivu. Toda po njegovih navedbah je bilo gradivo izgubljeno (našel se
je zgolj dvorni reskript, ki je potrjeval začetke hrvaško-štajerskih mejnih sporov
že v tridesetih letih). Z iskanjem aktov so sicer nadaljevali in jih iskali tudi na
varaždinskem komitatu, kjer so v uradnih protokolih komitata sicer našli nekaj
fragmentarnih dokumentov mejne komisije, ostalega gradiva pa ne, zato so sklepali,
da so najbrž zgoreli v požaru leta 1776.
Vsi ti poskusi, da bi se stanje na rečni meji med Štajersko in Hrvaško pri Ormožu
normaliziralo oziroma da bi se sporna območja, ki so bila predmet spotike že več
desetletij, končno pravno uredila (z ustreznim plačilom davka in odškodnine), so
bili konec 18. stoletja vse prej kot uspešni. Tudi v nadaljevanju so se spori med
»sosedi« še zmeraj pojavljali, toda v devetdesetih letih je vendarle prišlo do prvih
oprijemljivih rezultatov. Tako je mejni komisiji leta 1795 uspelo razdeliti gozd, ki
sta si ga lastili štajerski gospostvi Velika Nedelja in Muretinci na eni strani ter
Varaždin na drugi strani, prav tako pa leta 1797 tudi dravski otok Brode, ki je bil
jedro spora med Središčem in Varaždinom.Trg Središče, 485–504.
Zaradi pogostih mejnih sporov in neurejenih razmer je bilo leta 1828 (po izdelavi
franciscejskega katastra za Štajersko v letih 1819–1825)Zbirka Franciscejski
kataster za Štajersko. Dosje zbirke (Maribor: Pokrajinski arhiv, 2009).
SI AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko, 1823–1869.
Meja med Štajersko (celjsko in mariborsko okrožje) in Hrvaško (zagrebški in
varaždinski komitat) je bila tako usklajena in izrisana jeseni 1829, mariborsko in
celjsko okrožno glavarstvo pa sta 12. novembra oziroma 6. decembra 1829 poslali na
graški gubernij dopis, v katerem sta ga seznanjali z doseženim stanjem na
štajersko-hrvaški meji.Okrožni urad Celje
1798–1850 (Celje:
Zgodovinski arhiv Celje, 1998), 12–19.
The provincial border river Drava played an important role in the part of the
Styrian-Croatian border which is the subject of this discussion. Frequent
changes of its flow (at certain parts of its water courses), resulting from the
excess amounts of water (especially in the middle of the 18th century), caused numerous conflicts and tensions
until the end of the 1920s, when the Styrian-Croatian border was finally agreed
upon.
The river bed changes used to represent a pressing problem for the people who lived by the river Drava. The complaints of the serfs from the border areas were considered for the first time by the special border commission in 1754 in the context of the proposed tax reform, but the revision was initiated only in connection with Hungary and not with Croatia. The complaints were recompiled in 1773 by Count Brandis, a legal representative of the Ormož Seigniory, but the problems remained unsolved. The authorities in Vienna thus only started to deal with this issue more seriously in the middle of the 1870s. In February 1775 a decree was issued in order to finally settle the question of tax liability (and the compensation for damages) in the areas, affected by the changed Drava river bad. An imperial appeal issued in October 1775 somewhat improved the legal status of the serfs, but the practical enforcement of the provisions turned out to be problematic.
As the situation at the border still remained unsolved, the tax burdens of the affected peasants had to be re-determined and the compensation for the lost estates had to be established as well. Consequently the Gubernium proposed the elaboration of a topographic map of both sides of the border to settle the taxation matters. A special commission reviewed the disputed territory on the Styrian side. It concluded that the remaining estates should be protected and that water construction should be initiated. Regardless of the ambitious plans, the "opposite" side, which actually profited the most from the changed river bed, refused to agree with the plans.
Because the matter came to a "standstill", the Navigation Directorate visited the disputed areas in 1779 in order to determine the situation and assess the damages caused by the water. In the annex the Directorate also stated possible solutions, plans and the opinion of engineer Ignaz Kunsti stating that the construction of a barrage would amount to approximately 30.000 goldinars. But Kunsti’s idea was not taken into account because it was supposedly too expensive, and the affected serfs in Ormož would remain without legal protection. At the end of 1780 the Croatian side nevertheless finally agreed to the inspection of the disputed territory by an engineer in order to draw up an authentic map of the territory.
However, the ambitious plans yet again stumbled upon numerous obstacles. In May 1781 the Varaždin County stated that it would not assume any costs for the Commission, and that the Ormož Seigniory should carry out this project. Once again the matter dragged on for a few years until the border commission re-examined the situation by the river in the middle of 1785 and came up with new plans. The examination revealed that the old river bed had moved for almost a mile "in width" and a mile and half "in length" (to the detriment of the Styrian side). In 1786 the District Office of Maribor issued an order to perform a new survey of the disputed territory together with the Varaždin County, but the Hungarian side wanted to carry it out by itself (and not in cooperation with the Styrian side). Therefore in August 1786 a new delegation of the Ormož Seginory, the District Office of Maribor, the Varaždin County and the Croatian seignories was appointed to review the matter and adopt the guidelines for future work. The District Office of Maribor established that the Styrian side was in fact the one who had suffered losses and that its previous estates had been "occupied" by the Croatian side (who claimed the opposite). Thus the conflict intensified (and work came to a standstill). The aggrieved parties finally demanded a new border commission.
The examinations performed by the mixed commissions managed to bring about
certain solutions, but ultimately they always somehow proved to be ineffective.
A part of the Styrian‑Croatian border was already determined at the end of the
18th century, while in the beginning of the
19th century the mixed commissions attempted to
solve the border issues more or less unsuccessfully. Due to frequent border
disputes and disorder, in 1828 a decision was reached that the border with
Croatia should be reviewed and regulated. The border was agreed upon and drawn
in the autumn of 1829. However, in certain areas it divided the estates, and the
changing riverbeds as well as inconsistent land relations caused numerous border
disputes between landowners.