No source, born digital.
Contributions to Contemporary History is one of the central Slovenian scientific historiographic journals, dedicated to publishing articles from the field of contemporary history (the 19th and 20th century).
The journal is published three times per year in Slovenian and in the following foreign languages: English, German, Serbian, Croatian, Bosnian, Italian, Slovak and Czech. The articles are all published with abstracts in English and Slovenian as well as summaries in English.
Prispevki za novejšo zgodovino je ena osrednjih slovenskih znanstvenih zgodovinopisnih revij, ki objavlja teme s področja novejše zgodovine (19. in 20. stoletje).
Revija izide trikrat letno v slovenskem jeziku in v naslednjih tujih jezikih: angleščina, nemščina, srbščina, hrvaščina, bosanščina, italijanščina, slovaščina in češčina. Članki izhajajo z izvlečki v angleščini in slovenščini ter povzetki v angleščini.
Avtorja v prispevku prikažeta razvoj narodne ideje s primerjavo
državnopravnih in socialnih procesov na Slovenskem in v Ukrajini v času od
druge polovice 19. stoletja do konca 20. stoletja. Z vpogledom v
dokumentarne in narativne vire o oblikovanju ukrajinskega in slovenskega
naroda opozarjata na skupnost bivanja Slovencev in Ukrajincev v eni državi –
avstroogrskem imperiju – ter na kronološko in vsebinsko podobnost
zgodovinskih osamosvojitvenih procesov v obeh državah v avstroogrskem
obdobju ter po prvi in tudi drugi svetovni vojni.
Avtorja postavljata vprašanja o določanju pomenov: Kaj je
»nacionalna ideja« v primerjavi s politično in državno idejo? V čem se
slovenska in ukrajinska nacionalna ideja razlikujeta? Kaj sta sedanja
»slovenski narod« in »evropski narod«?
Ključne besede: narodna ideja, Slovenija, Ukrajina, oblikovanje
naroda, slovenski narod, ukrajinski narod
The article presents the development of the idea of a nation by
comparing constitutional and social processes in Slovenia and Ukraine from
the second half of the 19th century to the end of the 20th century. Upon examining
the documentary and narrative sources on the formation of the Ukrainian and
Slovenian nations, the authors point out that both Slovenians and Ukrainians
co-existed within one country – the Austro-Hungarian Empire – as well as to
the chronological and thematic similarity of historical independence
movement processes in both countries, focusing on the period of
Austria-Hungary, as well as on the time after World War I and World War
II.
The emphasis is on defining the following terms: What is a
“national idea” compared to the political and state-related idea? What is
the difference between the Slovenian and Ukrainian national idea? How should
we define the “Slovenian nation” and the “European nation” today?
Keywords: national idea, Slovenia, Ukraine, formation of a
nation, Slovenian nation, Ukrainian nation
Razpad Sovjetske zveze in Jugoslavije ter razglasitev neodvisnosti Ukrajine in
Slovenije leta 1991 sta povečala zanimanje ukrajinskih in slovenskih raziskovalcev
za probleme narodov in vprašanje njihovega oblikovanja. V Ukrajini so to odražale
raziskave,Вступ до націології (Київ: Генеза, 1998). Степан Й. Вовканич, Національна еліта та інтелектуальний потенціал
державотворення (Львів: Комерційна академія, 1995). С. Гелей,
»Українська національна ідея – методологія державотворення,« v: Українська політологія (Львів: Комерційна академія,
1995), 15–43. В. Горський, Історія української філософії: kурс
лекцій (Київ: Наукова думка, 1996). Я. Грицак, Нариси
історії України: формування української модерної нації ХІХ–ХХ століття
(Київ: Генеза, 1996). В. Іванишин, Нація, державність,
націоналізм (Дрогобич: Відродження, 1992). Ф. Канак, »Національна ідея:
поняття і принцип,« Розбудова держави, №11 (1994): 16–23.
Г. В. Касьянов, Теорія нації та націоналізму (Київ:
Либідь, 1999). В. Кафарський, Нація і держава: Культура,
Ідеологія, Духовність (Івано-Франківськ: Плай, 1999). А. Колодій, Нація як суб’єкт політики (Львів: Кальварія, 1997). І.
Макаровський, Національна ідея, політична ідеологія та
культура (Івано-Франківськ, s. n., 1996). Націоналізм: aнтологія (Київ: Смолоскип, 2000). Ю. І. Римаренко, Л. Є.
Шкляр in С. Ю. Римаренко, Етнодержавознавство:
теоретико-методологічні засади (Київ: Ін-т держави і права ім.
В.М. Корецького НАН України, 2001). Л. Е. Шкляр, Этнос.
Культара. Личность: философско-методологические аспекты исследования
(Київ: Наукова думка, 1992). О. Шморгун, »Основний зміст поняття, 'українська
національна ідея',« Розбудова держави, № 6
(1997): 10–19.Україна: Наука і
культура, 26/27 (1993): 44–78. Іван В. Діяк, Українська національна ідея: шлях до Великої України (Київ: Б. м.,
2005). М. Жулинський, »Українська національна ідея в ідеологічній системі
державотворення,« Голос України, 23. 11. 1995, 2. Ольга
Забужко, Філософія української ідеї та європейський контекст:
франківський період (Київ: Наукова думка, 1992). А. Карась, »Українська
національна ідея,« v: Політологія (Львів: Світ, 1994),
342–57. І. Кресіна, Українська національна свідомість і
сучасні політичні процеси: етнополітологічний аналіз (Київ: Вища школа,
1998). В. Лизанчук, Завжди пам’ятай: tи Українець!
(Львів: Мальва, 2001). С. Макарчук, Український етнос:
виникнення та історичний розвиток (Київ: НМК ВО, 1992). Ф. Медвідь,
»Взаємозв’язок національної і релігійної ідей в контексті релігійно-духовного
життя України,« Вісник УАДУ, №1 (2003): 363–68. Ф.
Медвідь, »Микола Міхновський як речник української національної ідеї,« Мандрівець: наукові записки Національного університету
»Києво-Могилянська Академія«, №3–4 (32–33) (2001): 45–46. Я.
Радевич-Винницький, Україна: від мови до нації (Дрогобич:
Відродження, 1996). А. Свідзінський, »Проблеми формування нації та держави в
сучасній Україні,« Універсум, № 1–2 (63–64)
(1999): 28–33. М. Томенко, Українська перспектива:
історико-політологічні підстави сучасної державної стратегії (Київ:
Українська перспектива, 1995). Р. Шпорлюк, »Українське національне відродження в
контексті європейської історії кінця XVIII початку XIX ст.,« Україна: наука і культура 25 (1991): 159–67.
V raziskavah priznanih slovenskih strokovnjakov vidiva željo, da bi dokazali pravico
do združitve slovenskih pokrajin z odrezanimi v letih 1868 in 1920, to je s
Primorjem in Koroško,Acta
Ecclesiastica Sloveniae, 24 (Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve
pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, 2002), 53–618. Avguštin Malle, »Med
deželno in narodno zavestjo – primer Koroške,« v: Slovenija
1848–1998: iskanje lastne poti, ur. Stane Granda in Barbara Šatej
(Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998), 29–43. Tamara Pečar,
Die Stellung der Slowenischen Landsregierung zum land
Kärnten 1918–1920 (Dunaj: Filozofska fakulteta Dunajske univerze,
1973). Janko Pleterski, Narodna in politična zavest na
Koroškem: narodna zavest in politična orientacija prebivalstva Slovenske
Koroške v letih 1848–1914 (Ljubljana: Slovenska Matica, 1965).Zbornik Janka
Pleterskega, ur. Oto Luthar in Jurij Perovšek (Ljubljana: ZRC SAZU,
2003), 175–88. Zbornik simpozija o Francu Jezi, ur. Marko
Tavčar (Gorica: Goriška Mohorjeva, 1995). Alenka Nedog, »O nastanku izjave treh
komunističnih strank o slovenskem narodnem vprašanju,« Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 7, št. 1–2 (1967): 365–83.
Jurij Perovšek, »Idejni, družbeni in narodnopolitični nazori Ivana Tavčarja po
ustanovitvi Jugoslovanske demokratske stranke leta 1918,« v: Melikov zbornik: Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski
sosedje, ur. Vincenc Rajšp et al. (Ljubljana: ZRC SAZU, 2001), 885–902.
Jurij Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva:
nacionalna politika liberalnega tabora v letih 1918–1929 (Ljubljana:
Modrijan, 1996). Jurij Perovšek, Samoodločba in federacija:
slovenski komunisti in nacionalno vprašanje 1920–1941 (Ljubljana:
Inštitut za novejšo zgodovino, 2012). Jurij Perovšek, »Simpozij '150 let
slovenskih narodnih programov',« Zgodovinski časopis 53,
št. 1 (1999): 119–21. Janko Prunk, Slovenski narodni programi:
narodni programi v slovenski politični misli od 1848 do 1945
(Ljubljana: Društvo 2000, 1985). Janko Prunk, Nova slovenska
samozavest: pogovori s slovenskimi političnimi prvaki (Ljubljana: Lumi,
1990). Bogumi Vošnjak, U borbi za ujedinjenu narodnu državu:
utisci i opažanja iz dobe svetskog rata i stvaranja naše države
(Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1928).Prispevki za novejšo
zgodovino 42, št. 3 (2002): 5–19. Dušan Biber, »Jugoslovanska ideja in
slovensko narodno vprašanje v slovenski publicistiki med balkanskimi vojnami v
letih 1912–1913,« Istorija XX veka: zbornik radova, 1,
(1959): 285–326. Dušan Pirjevec, »Slovenstvo, jugoslovanstvo in socializem,« Naša sodobnost 9, št. 11 (1961): 1116–29. Lojze Ude, Slovenci in jugoslovanska skupnost (Maribor: Obzorja,
1972).Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno (Ljubljana:
Inštitut za novejšo zgodovino, 2006). Bogo Grafenauer, Slovensko narodno vprašanje in slovenski zgodovinski položaj
(Ljubljana: Slovenska matica, 1987). Stane Granda, Prva
odločitev Slovencev za Slovenijo: dokumenti z uvodno študijo in osnovnimi
pojasnili (Ljubljana: Nova revija, 1999). Igor Grdina, Od rodoljuba z dežele do meščana (Ljubljana: Studia
humanitatis, 1999). Tine Hribar, Slovenci kot nacija: soočanja
s sodobniki (Ljubljana: Enotnost, 1995). Vasilij Melik, Slovenci 1848–1918: razprave in članki (Maribor: Litera,
2002). Jurij Perovšek, »V zaželjeni deželi«: slovenska
izkušnja s Kraljevino SHS/Jugoslavijo 1918–1941 (Ljubljana: Inštitut za
novejšo zgodovino, 2009). Janko Pleterski, Študije o slovenski
zgodovini in narodnem vprašanju (Maribor: Obzorja, 1981). Janko Prunk,
Slovenski narodni vzpon: narodna politika (1768–1992)
(Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1992). Janko Prunk, »Slovenski nacionalni
interes iz zgodovinske retrospektive,« Teorija in praksa
39, št. 4 (2002): 548–58. Slovenija 1848–1998: iskanje lastne
poti, ur. Stane Granda in Barbara Šatej (Ljubljana: Zveza zgodovinskih
društev Slovenije, 1998). Fran Zwitter, O slovenskem narodnem
vprašanju (Ljubljana: Slovenska matica, 1990).
Kaj je torej nacionalna ideja? Zakaj je slovenska prav slovenska ali ukrajinska prav ukrajinska? Kako se razlikujeta med seboj in v čem sta drugačni od beloruske, poljske ali srbske? Nacionalna ideja namreč ni le nabor zgodovinskih simbolov, sloganov in socialne varnosti. Nacionalna ideja je skupen cilj in dolgoročna strategija za razvoj družbe, medtem ko je politična ideja način udejanjanja nacionalne ideje, državna ideja pa način udejanjanja politične ideje.
Ko govorimo o ukrajinski nacionalni ideji, vidimo, da je bila v življenju in ustvarjalnosti znanega ukrajinskega pisatelja M. Draj - Hmare dominantna; nacionalno je, tudi v povezavi s socialno humanistično idejo, povezoval z univerzalnim. Ko je v letih 1915–1917 v Sankt Peterburgu študiral slavistiko na Univerzi v Petrogradu, se je M. Draj - Hmara počutil kot pravi Ukrajinec. Maja 1917 se je vrnil v Ukrajino, v Kijev, kjer je aktivno sodeloval pri narodnem preporodu ukrajinskega naroda.
M. Draj - Hmara je v letih 1918–1923 kot zasebni docent predaval na Univerzi v
Kamenec-Podolsku, kasneje pa je bil profesor občega slovanoslovja. Univerzo v
Kamenec-Podolsku je imenoval »trdnjavo« nacionalizma in temelj izobraževanja
študentov v izrazito nacionalistični smeri. Svoji ženi Nini Petrovni je priznal, da
se je čutil Ukrajinca, in poudaril, da bo na tej poti vztrajal in raje umrl, kot da
jo opusti. Njegova obljuba se je izkazala za usodno, kar dokazuje njegova prezgodnja
smrt v taborišču na reki Kolymá (v »kameni vreči«)Філософія української ідеї.
Ruski imperij je tako kot Avstro-Ogrska vključeval slovanske narode. Vendar so bili v Rusiji slovanski narodi večinski, zato je bilo oblikovanje nacionalne zavesti med Poljaki, Ukrajinci in Belorusi veliko intenzivnejše kot med avstrijskimi Slovani. V Avstro-Ogrski sta bila večinska naroda Nemci in Madžari, ki sta se etnično zelo razlikovala. To je spodbudilo širše sodelovanje avstrijskih Slovanov pod ideološkimi slogani panslavizma in njegovih drugih pojavnih različic, kar se je odražalo predvsem v politiki Hrvatov in Slovencev po porazu Avstrije v vojni z Italijo leta 1868.
Med slovenskimi kulturnimi in političnimi osebnostmi, ki so dosledno zagovarjale
nacionalno idejo, lahko omenimo slovenskega narodno socialnega političnega
agitatorja in organizatorja, pisatelja in novinarja Frana Radeščka. Prvič je moral
zapustiti Slovenijo leta 1911, ko je odšel na Češko. Drugič pa je od 1912 do 1921
bival v Srbiji, kjer je sodeloval s srbsko vojsko. Povod za prvo Radeščkovo začasno
izselitev, ki je imela zanj dolgoročne posledice, sta bili njegovi politična in
organizacijska dejavnost: bil je med vodilnimi pripadniki Narodno socialne stranke
in je izdajal svoje glasilo. Po vrnitvi s Češkega je 12. avgusta 1912 pripravil prvi
kongres slovenskih narodnih socialcev v Ljubljani. Ponovna Radeščkova dejavnost je
bila povod za drugo, usodnejšo izselitev jeseni leta 1912.Prispevki za novejšo
zgodovino 47, št. 2 (2007): 49–50, 53–54.
Oživitev interesa nacionalnega oblikovanja se ne pojavlja le danes. Medtem ko angleška meščanska revolucija v 17. stoletju ni bistveno vplivala na družbeni razvoj evropske celine, je francoska revolucija veliko prispevala k razvoju liberalizma 19. stoletja. Ta je hkrati z mnogimi drugimi idejami prvič poudaril problem samoodločbe narodov, ki je neločljivo povezan z vprašanjem oblikovanja nacionalne ideje.
Praktična politika 19. stoletja je ponujala veliko gradiva za razmislek; pojav novih nacionalnih in političnih idej je potreboval zgodovinsko utemeljitev in razvoj sistema dokazov za narodne pravice, ki bi zadovoljil vse strani. V kolonialnem svetu in v skoraj vseh evropskih večnacionalnih državah je nacionalna ideja podrejenega naroda prišla v nasprotje z državnopravno idejo gospodujočega oziroma večinskega naroda.
Proces oblikovanja nacionalne ideje pri kolonialnih narodih Srednje in Vzhodne
EvropeSlovani, njihovi vzajemni odnosi in povezave (1886–90), zagovarjal
tudi češki zgodovinar Jozef Perwolf. Njegova zgodovinsko-zemljepisna raziskava
zajema tudi nemško asimilacijo slovanskih dežel. Med drugimi evropskimi
socialisti, ki so raziskovali to vprašanje, je treba omeniti še Wilhelma
Liebknechta (1878), od zadnjih ruskih del pa študijo Vladimira Medinskega O ruskem suženjstvu, umazaniji in »zaporu narodov«
(2010). (O tem gl. О. Первольф, Славяне, их взаимные отношения
и связи: 3 тт. (Варшава: Типогр. K. Koвалевскаго, 1886–1890). Wilhelm
Liebknecht, Zur orientalischen Frage: oder soll Europa
kosackisch werden? Mahtwort an das deutsche Volk (Leipzig: R. C. Höhme
in Komm, 1878). Николай И. Ульянов, Замолчанный Маркс
(Франкфурт-на-майне: Посев, 1969). В. Мединский, О русском
рабстве, грязи и »тюрьме народов« (Москва: Олма Медиа Групп, 2010)). –
V zgornjem kontekstu namesto izraza »avstroogrska monarhija« uporabljamo izraz
»avstroogrski imperij«, ker je monarhija oblika vladavine, imperij pa oblika
države. Načeloma za avstrijski (od 1867 avstroogrski) imperij in za ostale
celinske imperije v politološkemu kontekstu uporabljamo izraz telurokracija. Avstrijski (avstroogrski) imperij se ni veliko
razlikoval od »klasičnih« kolonialnih zahodnih imperijev. V njem so avstrijski
Nemci vladali Madžarom (do 1867) in Slovanom. Načini vladanja so bili podobni
kot v prekomorskih imperijih, s prav takim odnosom do osvojenega. Takoj po
začetku revolucije leta 1848, v kateri so Madžari poskušali ustvariti svojo
državo, Poljaki pa so vstopili v oborožen boj, so se v nemškem tisku pojavile
»raziskave« o Slovanih kot nezgodovinskih narodih. Ker naj bi jih v zgodovino
»vpisali« šele Nemci, za Slovane velja, da so nehvaležni narodi. O njih so
pisali podobno kot v britanskem tisku o sipajih (indijskih vojakih, ki so
vstajali v letih 1857–59). Podoben odnos do Slovanov sta imela tudi Karl Marx in
Friedrich Engels. Po Marksu so bili v avstrijskem imperiju nosilci zgodovinskega
razvoja samo Nemci, Madžari in morda Poljaki. »Misija vseh drugih večjih in
manjših plemen je […], da izumrejo v svetovnem revolucijskem viharju. In zato so
sedaj kontrarevolucionarni.« – »Vse te male brezglavo trmaste narode bo
revolucija izbrisala, odstranila z zgodovinske poti.« — Ульянов, Замолчанный Маркс, 10. Marksove besede o »slovanskih
barabah« in Čehih, ki »bodo prve žrtve zatiranja s strani revolucije«, je
podpiral tudi Engels. Po njegovem mnenju je bila zgodovinska misija zahodnih
Slovanov »zaključena stvar«. – »Njihova osvojitev se je zgodila v interesih
civilizacije. […] Mar je bilo kaznivo dejanje s strani Nemcev in Madžarov, da so
velikemu imperiju pridružili te nemočne, šibke male narode in jim omogočili
sodelovanje v zgodovinskem razvoju, ki bi jim bil sicer tuj?« — Ульянов, Замолчанный Маркс, 13.
Ta proces se je začel v pomladi narodov sredi 19. stoletja. V drugi polovici 19. in v
začetku 20. stoletja so podrejeni narodi začeli narodnoosvobodilni boj, poudarili
nacionalno idejo in prispevali k padcu pruskega, avstroogrskega, ruskega in
otomanskega imperija v letih 1917–1922 ter si utrli pot v neodvisnost.Судьба
России (Москва: Изд-во МГУ, 1990).
Slovensko nacionalno idejo so leta 1848 oblikovali v programu Zedinjene Slovenije. Program je zahteval zaščito slovenskega naroda pred germanizacijo in združitev vseh slovenskih dežel, avtonomijo ter enakopravnost slovenskega jezika. Od vseh slovenskih zahtev je bila uresničena le ena – o slovenskem jeziku, vsaj v ustavi leta 1849.
Nadaljevanje programa je bilo »taborsko gibanje«, ljudska zborovanja, na katerih so zahtevali nacionalno združitev v avtonomno enoto v okviru avstrijskega imperija. Toda po letu 1867, ko je Madžarska izsilila enak položaj svojega naroda z nemškim, so avstrijski Slovani spoznali, da morajo združeno delovati za svoje pravice; eni z idejo trializma, drugi z idejo avstroslavizma, mnogi so rešitev videli v jugoslavizmu.
V Ukrajini kot delu ruskega imperija se je nacionalna ideja v drugi polovici 19.
stoletja razvila v drugačnih razmerah. V Rusiji slovanski narodi za svojo
osvoboditev niso potrebovali ideološke in politične enotnosti, zato je bilo za
ukrajinsko nacionalno gibanje v takratnih razmerah značilno »kulturništvo« (kulturno
gibanje), ki je bilo deloma podobno slovenskemu taborskemu gibanju. Ukrajinci se
niso spraševali o odcepitvi, temveč so se zavzemali za širjenje pismenosti in
izobrazbe v maternem jeziku med širšim prebivalstvom. Zahteva je bila zavrnjena z
Valujevsko okrožnico 18. julija 1863 in Emskim ukazom 30. maja 1876, s katerima so
prepovedali uporabo ukrajinskega jezika.Вестник МГОУ, № 1
(2009): 46–53. – Emski ukaz cesarja Aleksandra II. z dne 30. 5. 1876 je bil
dopolnitev Valujevske okrožnice, ki je izrinjala ukrajinski jezik iz kulturnega
življenja. Ukaz je prepovedal vnašanje knjig v ukrajinskem jeziku na ozemlje
ruskega imperija, izdajanje literature in glasbenih besedil v ukrajinščini,
prevajanje tujih besedil v ukrajinščino, tisk kakršnih koli ukrajinskih knjig,
vzpostavitev ukrajinskega gledališča, prirejanje koncertov z ukrajinskimi
pesmimi in poučevanje v ukrajinskem jeziku v osnovnih šolah. Ime Emski ukaz
izhaja iz nemškega mesta Bad Ems, kjer je Alexander II. podpisal omenjeni ukaz.
Naj opozorimo, da sta avstroogrski in ruski imperij razpadla iz podobnih razlogov: medtem ko je v Rusiji prevladal družbeni dejavnik, je bil v Avstriji odločilen nacionalni; pri južnih Slovanih je zmagala ideja jugoslavizma, saj so ga podprle širše množice Slovencev, Hrvatov in Srbov.
Pomembno je, da so bili skoraj vsi nehistorični evropski slovanski narodi v času prve svetovne vojne organizirani kot vojaška sila v okviru cesarskih vojska. Po eni strani jih je mobilizirala osrednja oblast, po drugi strani pa so bili to prvi koraki k oblikovanju nacionalne avtonomije po koncu vojne. Takšen primer so poljske nacionalne čete v sestavi nemške in avstroogrske vojske.
V številnih avstrijskih polkih je bilo zaradi teritorialnega sistema rekrutiranja 70–80 odstotkov Čehov. Znana je zgodba o prostovoljnemu prehodu celotnega avstrijskega pehotnega polka na rusko stran, ki so ga zaradi njegove češke etnične sestave v vsakdanjem jeziku imenovali »praški otroci«. V Rusiji je Kerenskijeva vlada iz vojnih ujetnikov kmalu oblikovala češkoslovaško prostovoljsko legijo; 75.000 Čehov in Slovakov je sodelovalo v bojih z Nemci in Avstrijci tudi na ukrajinskih področjih (pri Zborovem julija 1917, pri Bahmaču marca 1918 itd.). Po vrnitvi v novoustanovljeno češkoslovaško državo so s svojimi bajoneti okrepili novorojeno republiko.
Glede na teritorialni sistem rekrutiranja je bilo značilno tudi oblikovanje posebne
ukrajinske legije, imenovane »Sičoví strelcí«, saj je zahodni del Ukrajine
(Galicija) od leta 1772 pripadal Avstriji.
Kot slovenski primer naj omenimo polke, v katerih je bila glavnina vojaštva slovenske
narodnosti. Največ slovenskih polkov (pet) je bilo na italijanski fronti.Slovenci v desetletju
1918–1928: zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične
zgodovine, ur. Josip Mal (Ljubljana: Leonova Družba, 1928), 269.Revolucionarno vrenje v
Pomurju v letih 1918–1920, ur. Janko Liška in Miroslav Ravbar (Murska
Sobota: Pomurska založba, 1981), 343. Janko Pleterski, »Slovenci in
Avstro-Ogrska,« Večer, 11. 11. 1992, 17. Janez J.
Švajncer, Slovenska vojska 1918–1919 (Ljubljana:
Prešernova družba, 1990), 12. Vlado Vodopivec, »Odmevi oktobra med slovenskimi
vojaki v avstroogrski armadi,« Prispevki za zgodovino
delavskega gibanja 7, št. 1–2 (1967): 121–27. Lojze Ude, »V Radgoni so
se uprli,« Delo, 25. 5. 1968, 19.
Iz mnogih razlogov in zaradi vojne kot glavnega vzroka so centralizirani imperiji povsem razpadli. Nehistorični narodi, ki so že takrat imeli svoje politične organizacije in vojaške strukture (te so zagotavljale oboroženo zaščito volje naroda) so razglasili svojo nacionalno suverenost. Med njimi so bile Poljska, Češkoslovaška, Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS), Finska, Ukrajina in baltske države. Razlika med Slovenci in zahodnimi Ukrajinci na eni strani ter Poljaki, Finci in Čehi na drugi strani pa je bila, da jim ni uspelo obraniti oziroma ohraniti svoje državnosti. Za kratek čas, od 29. oktobra do 1. decembra 1918, so Slovenci imeli popolno avtonomijo znotraj Države SHS, ki je bila ustanovljena v prehodnem času pred združitvijo zahodnobalkanskih Slovanov v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS).
Tudi Ukrajinci so poskusili izkoristiti svojo priložnost. Še v okviru Rusije so marca
1917 ustanovili svoje zakonodajno telo – Ukrajinsko centralno rado (UCR, Osrednji
svèt), ki je razglasila ustanovitev Ukrajinske ljudske republike (ULR) v Kijevu.
Novembra 1918 so v Galiciji razglasili ustanovitev Zahodnoukrajinske ljudske
republike (ZULR). Prizadevanja Ukrajincev in Slovencev za zagotovitev državnosti so
bila podobna. Proces oblikovanja ukrajinske nacije
Žal v vzhodni Ukrajini proces oblikovanja naroda v začetku 20. stoletja še ni dosegel
ravni zahodnih Ukrajincev. Zato ukrajinska konsolidacija med osvobodilnim bojem v
letih 1917–1920 ni zadoščala za osamosvojitev. V očeh večine Ukrajincev je socialni
vidik prevladal nad narodnoosvobodilnim, na kar so se zanašali boljševiki in
belogardisti. Zgovoren primer je dejstvo, da so Čehi in Poljaki svojo državo gradili
na dobro pripravljenih temeljih. V vzhodni Ukrajini je bila na oblasti Centralna
rada s sedežem v Kijevu, ki sta jo vodila dva znana politika, zgodovinar Mihajlo
Gruševski in pisatelj Volodimir Vinničenko.Вiдродження нацii: iсторiя
украiнськоi революцii: марець 1917 р. – грудень 1919 р.: 3 тт
(Київ-Вiдень, 1920).4. Universalu Centralne rade
januarja 1918.Universali UCR so bili odredbe − razglasi, ki jih je izdajal
ukrajinski parlament, in so nadaljevali tradicijo hetmanov ukrajinskih kozakov
iz obdobja od 15. do 18. stoletja. UCR je izdala štiri Universale, ki so izražali posamezne stopnje v razvoju ukrajinske
države od avtonomije do neodvisnosti. – 1. Universal z
dne 10. 6. 1917 je razglasil avtonomijo Ukrajine v okviru Rusije. To je bil
odgovor UCR na odklonilen odnos začasne ruske vlade do ideje ukrajinske
avtonomije. Na podlagi 1. Universala, ki je izjavljal, da
se »ne bomo […] ločili od celotne Rusije [...], ukrajinsko ljudstvo mora samo
upravljati s svojim življenjem«, so za zakonodajni organ razglasili
Vseukrajinski državni zbor, za njegov izvršilni organ pa Generalni sekretariat.
Avtor 1. Universala je bil Volodimir Vinničenko. – 2. Universal z dne 3. 7. 1917 je zadeval sporazume med
UCR in začasno rusko vlado. Začasna vlada je priznala UCR in njen izvršilni
organ Generalni sekretariat, UCR pa je priznala Vserusko ustavodajno skupščino.
– 3. Universal z dne 7. 11. 1917 je razglasil Ukrajinsko
ljudsko republiko (ULR), vendar formalno ni pretrgal federativne zveze z Rusijo,
in demokratična načela: svobodo govora, tiska, veroizpovedi, skupščin, zborov,
stavk, nedotakljivost človekove zasebnosti in stanovanja, nacionalno avtonomijo
za manjšine (Ruse, Poljake, Žide), odpravil smrtno kazen, ukinil zasebno
lastništvo zemljišč in zemljo priznal kot lastnino vseh ljudi brez odškodnine.
Določil je še osemurni delavnik, uvedel reformo lokalne samouprave in razglasil
volitve v Ukrajinsko ustavodajno skupščino 9. 1. 1918. – 4.
Universal januarja 1918 je ULR razglasil za »samostojno, neodvisno,
svobodno suvereno državo ukrajinskega ljudstva«, Generalni sekretariat UCR pa za
Svet ljudskih ministrov. Stalno vojsko je zamenjal z milico, odredil volitve v
lokalne ljudske svete, vzpostavil monopol nad trgom in nadzor nad bankami ter
potrdil zakon o predaji zemljišč kmetom brez nadomestila. Svet ljudskih
ministrov je pozval k nadaljevanju začetih pogajanj z velesilami in podpisu
mirovne pogodbe, vse državljane ULR pa k boju proti boljševikom. ULR so leta
1918 priznale Romunija, Francija, Velika Britanija, ZDA, Nemčija, Avstro-Ogrska,
Bolgarija, Turčija, Japonska, Kitajska, Portugalska, Danska, Grčija, Norveška,
Irak, Španija, Finska, Poljska, Švedska in Švica. Leta 1919 so jo priznali
Madžarska, Češkoslovaška, Vatikan, Italija, Nizozemska in drugi.
Čeprav je imela Ukrajinska ljudska republika pravno neodvisnost, so njeni voditelji
še vedno izražali lojalnost »demokratični« Rusiji, ki že dva meseca ni obstajala. To
so potrdili tudi ukrepi vlade hetmana Pavla Skoropadskega, ki je 14. novembra 1918
objavil tako imenovano Federativno gramoto (ukaz o
federaciji) o zavezništvu z »belo« (belogardistično) Rusijo. Ideolog ukrajinskega
nacionalizma Dmitro Dontsov je upravičeno pripomnil: »To, da je gramota razglasila federacijo z neobstoječo Rusijo, gramote ne opravičuje. Vprašanje državne neodvisnosti ni vprašanje
taktike«.Вiдродження нацii. Doncov je poudaril, da razglasitev
neodvisnosti Ukrajine zahteva pogumno odločitev – odcepitev od Rusije. Zato
gramote ni priznaval in jo je imel za izdajo.
V obdobju od 16. avgusta do 1. decembra 1918 so dejavnosti Narodnega sveta in Narodne
vlade v Ljubljani pokazale podobna prizadevanja v slovenski politiki. V tem kratkem
času so slovenski politiki zagovarjali jugoslavizem. Jugoslavizem, to je politično
dejavnost skupaj s hrvaško politiko pri oblikovanju enotne Države SHS in kasnejše
zveze s Kraljevinami Srbijo in Črno goro, so poudarili avgusta 1918, ko se je
pravkar oblikovani Narodni svet v Ljubljani razglasil za del še ne obstoječega
Narodnega vijeća Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu (Narodno vijeće).Prva
odločitev Slovencev za Jugoslavijo (Ljubljana: Slovenska matica, 1971),
244–46.»V zaželjeni deželi,« 24.
Težko si predstavljamo, da bi tako ravnali Carl Mannerheim, Tomas Masaryk ali Jozef
Pilsudski. V času od 1918 do 1920 nacionalna ideja pri Ukrajincih in Slovencih še ni
bila tako razvita, da bi se med njimi pojavil kak domači Mannerheim, Masaryk ali
Pilsudski. Tako so morali biti Ukrajinci zadovoljni z obstoječimi kvazivodjami, kot
sta bila npr. Volodimir Vinničenko ali Simon Petljura, ki sta s svojimi
socialističnimi prepričanji izgubila najpomembnejše – narod. S socialističnimi
eksperimenti in ozkimi prepričanji v postopno revolucijo v Rusiji sta povzročila
razpršitev ukrajinskih narodnih moči. Vinničenko je zapisal: »Toda naš cilj, veliki,
temeljni cilj, ni bila sama državnost kot taka. Naš cilj je bil preporod, razvoj
naše narodnosti, prebujenje nacionalnega dostojanstva našega naroda in nujnost
obuditve domačih oblik razvoja, pridobivanje teh oblik in zagotovitev njihovega
udejanjanja. Državnost je torej le sredstvo za uresničitev tega pomembnega
cilja.«Вiдродження нацii, 1, 11.
Neskončna protislovja v idejah o razvoju Ukrajine so pripeljala do hude sovražnosti
znotraj ukrajinskega gibanja in popolnega absurda. Vinničenko je nenehno poskušal
najti kompromis med ukrajinskim socialističnim gibanjem in boljševiki, ki so mu bili
bližje kot ukrajinski socialisti, denimo Simon Petljura. Patološka naklonjenost
M. Gruševskega k demokratičnim geslom in njegova nepripravljenost, da bi se rusko
socialistično gibanje razdelilo, sta bili značilni za prvega ukrajinskega
predsednika. V tem se je zelo razlikoval tudi od ukrajinskih socialnih demokratov
Galiciji. Zato je Centralna rada pod njegovim vodstvom zapravila veliko časa, saj je
omejila svoja prizadevanja le na zahtevo po avtonomnem položaju Ukrajine v okviru
Rusije. Tako so v 3. Universalu, obenem z razglasitvijo ULR,
zapisali tudi naslednje: »Ne ločujmo se od Ruske republike, ohranjajmo njeno
enotnost, trdno stojmo na naši zemlji, zato da bi z našimi močmi pomagali vsej
Rusiji, ki naj bi kot Ruska federacija postala federacija svobodnih in enakopravnih
narodov.«
V ozadju teh lepih besed je stala zastrašujoča ideja. Avtorji navedene izjave
preprosto niso razumeli objektivnega položaja. V mislih so imeli le enotno rusko
meščansko republiko z začasno vlado Aleksandra Kerenskega na čelu in niso dojeli, da
ta ne obstaja več.
Na revolucijo februarja 1917 je bil ukrajinski narod povsem nepripravljen, predvsem zaradi političnega neznanja in nezavedanja svoje elite, ki je večinoma ostala v ujetništvu iluzij. To je razlog, da voditelji Centralne rade Ukrajinske ljudske republike niso realizirali zgodovinske priložnosti in niso rešili ne nacionalnih ne socialnih zahtev ukrajinskega ljudstva. Prispevek te faze boja za osvoboditev v procesu oblikovanja ukrajinske nacije pa je bil v naslednjem:
a) Zelo hitro je bil premagan neenakomeren razvoj različnih delov Ukrajine. Dokaz je
bil Akt zluke (Zakon o poenotenju) Zahodne ukrajinske ljudske
republike in Ukrajinske ljudske republike (januar 1919). Ta Akt je jasno pokazal, da so se Ukrajinci, kljub zgodovinskim posebnostim,
predstavljali kot celota, kot skupnost. Tako je ukrajinska nacija absorbirala oba
zgodovinsko ločena dela ljudstva, kar je svet moral priznati, čeprav nekateri
sosedje tega niso želeli.
Problem regionalnih razlik je bil zelo težak in zapleten. Raziskovalec z Univerze
Harvard (ZDA) ukrajinsko-poljskega porekla, profesor Roman Szporluk (Šporljuk),
posebej opozarja na dejstvo, da so bili procesi oblikovanja naroda v ruskem in
avstroogrskem imperiju tako različni, da se je postavljalo vprašanje: Ukrajina – je
to en narod ali sta dva? Dejansko le skupne etnične korenine (skupen jezik) niso
dovolj za nastanek enotne nacije. Dejstvo je, da imajo tudi Avstrijci in Nemci
skupne etnične korenine, toda ker so državljani različnih držav, so v daljšem
zgodovinskem obdobju ustvarili dve različni naciji. Drugače so v začetku 20.
stoletja ravnali ukrajinski intelektualci. Zavestno so poudarili geslo »sobornosti«
(enotnosti) Ukrajine in si prizadevali ustvariti enoten standardiziran jezik, enotno
kulturo, pozneje pa tudi enoten politični prostor.
b) Velik dosežek osvobodilnega boja je bil, da se je združeno ljudstvo zares začelo zavedati sebe kot naroda, saj so se pred tem s temi kategorijami ukvarjali le intelektualci – pa še to le en del. To spoznanje se je razvilo na raven, ki je boljševiki niso mogli prezreti. Boljševiki so priznali Ukrajince kot samostojen narod, se dogovorili o oblikovanju »Ersatz-države«, Ukrajinske sovjetske socialistične republike (USSR), priznali so tudi nekatere ukrajinske (kvazi)nacionalne simbole, vladne ustanove in ukrajinsko (takrat sovjetsko) elito. Seveda ne bi nihče v Moskvi privolil v to, če bi bilo mogoče ukrajinsko voljo prezreti. Toda moč narodne volje je bila takšna, da je Kremelj ni upal izzivati.
c) Izkušnje obstoja ULR so bile za ukrajinski narod zelo poučne. Ukrajinska družba ni kasneje nikoli več dvomila o nujnosti lastne države. Razpravljali so le o njeni obliki, o vstopu enih ali drugih političnih blokov na oblast, da bi to vsebino osmislili. USSR je dejansko postala prava naslednica ULR, med širšim prebivalstvom je vzpostavila zavest o nacionalnih državnih institucijah, državnih simbolih, domoljubje je dobilo ne le etnično, marveč tudi državotvorno vsebino.
Toda ustvarjanje Ukrajinske sovjetske socialistične republike ni bil cilj boljševikov, saj sploh niso nameravali braniti suverenih pravic svojih narodov v Zvezi sovjetskih socialističnih republik (ZSSR), ker sovjetske republike niso imele nobene suverenosti. Razlog za odpor teh republik do Moskve in oblikovanje samostojne republike že v osemdesetih letih je bil prozaičen – nepripravljenost prenesti svoje pristojnosti v moskovski center. Posledica je bila takšna, kakršne komunisti niso pričakovali.
V Sloveniji se je proces oblikovanja naroda odvijal po svoje. Boj za identiteto in prepoznavnost Slovenije kot posebnega naroda, ki ima pravico do obstoja, je potekal pod vodstvom katoliškega in liberalnega ter pozneje tudi socialističnega tabora. V 9. stoletju so predhodniki današnjih Slovencev padli pod frankovsko in kasneje habsburško zatiranje in ni bilo znano, da bi imeli svoje državnopravne tradicije ter jasno določene etnojezikovne meje. Na pariški mirovni konferenci 1919–1920, ki je določila meje Kraljevine SHS in s tem potrdila obstoj nove državne enote na mednarodni ravni, prizadevanja slovenskega dela jugoslovanske delegacije, da bi preprečili delitev Slovenije med štiri države, niso bila uspešna. Za vpletene države Slovenci niso bili poseben narod, bili so le sporno ozemlje, strateško pomembno za nadzor Jadrana. Primorje, mesto Trst in 340.000 Slovencev so pripadli Italiji, Koroška in 640.000 Slovencev – Avstriji, del Prekmurja – Porabje z glavnim mestom Monošter – pa je ostal na Madžarskem. V Kraljevino SHS, ki jo je svet dojemal kot razširjeno Srbijo, je bilo vključenih le 60 odstotkov slovenskega prebivalstva in ozemlja.
Proces slovenske državotvornosti je bil prekinjen že v zgodnji fazi, ko se je leta 1918 šele začelo oblikovanje nacionalnih organov oblasti v razmerah popolne avtonomije. Državotvorno prizadevanje so Slovenci pokazali tudi in v času vojaško-diplomatskega boja za združitev vseh Slovencev v mejah Kraljevine SHS v letih 1919–1920. V kratkem času so se pokazali pozitivni učinki rasti slovenske nacionalne identitete. Za celo stoletje naprej so bili jasno določeni strateški cilji in taktične naloge slovenske politike; takratna slovenska politika je vztrajno izvajala svoj program za zaščito »pred raztapljanjem« in za ohranjanje slovenskega naroda.
Glavno nalogo so nacionalno usmerjeni politiki in kulturniki videli v zaščiti
slovenskega jezika, raziskovanju zgodovinskih dokazov lastne državnopravne tradicije
in ohranjanju vsaj nekaterih dosežkov demokracije in samostojnosti, kar so jim
onemogočale razne reforme v kraljevini. V letih od 1920 do 1929 se je vodilna
slovenska politična stranka, katoliška Slovenska ljudska stranka pod vodstvom Antona
Korošca z različnimi taktičnimi metodami političnega boja uprla očitni nacionalni
unifikaciji. Ta se je začela že z ustanovitvijo Kraljevine SHS in bila dokončno
določena z Vidovdansko ustavo, ki je Slovence, Hrvate in Srbe opredelila kot plemena
»troedinega jugoslovanskega naroda«. Leta 1923 je po interni razpravi o nacionalnem
vprašanju proti nacionalni unifikaciji nastopila tudi Komunistična partija
Jugoslavije.Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 7, št. 1–2
(1967): 277–316. Latinka Perović, »Dve koncepcije jugoslovenske države u
shvatanjima jugoslovenskih komunista u debati 1923. godine,« v: Razprava o nacionalnem vprašanju v KPJ leta 1923: dokumenti o
oblikovanju federativnega nacionalnega programa KPJ, ur. Jurij Perovšek
et al. (Ljubljana: Partizanska knjiga, 1990), 9–38. Perovšek, Samoodločba in federacija, 72–108.
Leti 1928 in 1929 sta postali mejnik v procesu narodne emancipacije Slovencev in Ukrajincev. Politična kriza leta 1928, ki jo je povzročil umor Stjepana Radića, in uvedba kraljeve diktature 6. januarja 1929 v Jugoslaviji sta bili povod za vzpostavitev avtoritarnega režima, za odpravo preostanka demokracije, za intenzivnejšo nacionalno unifikacijo in centralizacijo države. Drugače je bilo v Sovjetski zvezi. Totalitarni režim je v letih 1928–1929 začel z denacionalizacijo, to je z rusifikacijo in preganjanjem narodnokulturnih osebnosti, s fizičnim uničevanjem ukrajinskih nacionalnih intelektualcev in množičnim preseljevanjem v Sibirijo. V letih 1932–1933 je režim izvajal celo genocid nad ukrajinskim ljudstvom. Vse to so vzroki, da se je boj nacionalno usmerjenih Ukrajincev s politične ravni prenesel na kulturno in izobraževalno področje. Na politične pritiske so se podobno odzivali tudi Slovenci.
Očitno je, da se je med vojnama ukrajinska nacionalna ideja izkristalizirala, zlasti v razmerah razdelitve Ukrajine na zahodno in vzhodno. Tudi Slovenci so bili razkosani na štiri dele, in le 60 odstotkov slovenskega ozemlja je do sprejema centralistične ustave Kraljevine SHS leta 1921 imelo določeno avtonomijo. Do leta 1929 pa so bili Slovenci sestavni del državnega imena jugoslovanske skupnosti – Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Slovenci in Ukrajinci so se po prvi svetovni vojni ponovno pojavili kot sestavni del večetničnih državnih tvorb. Na eni strani je to upočasnilo narodnoemancipacijski proces, na drugi strani pa je spodbudilo razvoj nacionalnih elit, ki so vodile nacionalno gibanje, ne le v Sovjetski zvezi in Jugoslaviji, pač pa tudi v diasporah, od leta 1918 tako ukrajinske kot slovenske.
Ne glede na vse težave, represijo in genocid je imelo sedemdesetletno bivanje Ukrajincev v sestavi ZSSR vsaj nekaj pozitivnih posledic:
Podobni procesi so v času druge Jugoslavije potekali tudi v slovenski družbi: a) oblikovanje nacionalne znanstvene in kulturne elite in njena združitev s politično elito, kar lahko ponazorimo z osebnostjo slovenskega zgodovinarja in politika dr. Janka Pleterskega; b) dvig narodne zavesti v osemdesetih letih 20. stoletja; c) vodilna vloga Zveze komunistov Slovenije pod vodstvom Milana Kučana v procesu decentralizacije Zveze komunistov Jugoslavije. Poleg tega sta bili Slovenija in Ukrajina v okviru svojih večnacionalnih federacij najbolj razviti in napredni na področju visokih tehnologij in industrije ter sta gospodarsko podpirali druge dele federacij; Ukrajino so upravičeno šteli za »žitnico« ZSSR. Podobni so bili tudi drugi razlogi izstopa Slovenije in Ukrajine iz svojih federacij.
Kot je razvidno, so bili procesi oblikovanja naroda v ukrajinski in slovenski družbi podobni. Čeprav neodvisnost Ukrajine in Slovenije v letu 1991 ni bila neposredna posledica oboroženega boja, ni bila božje darilo. Namesto tega se je osvoboditev v obeh državah pripravljala že pred tem (njene različne oblike so se izrazile že v prvi polovici 20. stoletja) in je bila precej logično nadaljevanje dolgotrajnega procesa oblikovanja naroda. Še več, obe republiki sta razglasili neodvisnost poleti leta 1991 in jo osvojili skoraj brez prelivanja krvi. Drugi narodi v okviru ZSSR in Jugoslavije niso bili v takem zgodovinskem položaju, da bi lahko izkoristili izjemne okoliščine leta 1991, zato so morali preživeti krvave nemire, državljanske vojne in razkole (ne smemo pozabiti vsaj Moldavije in Gruzije v Sovjetski zvezi, Hrvaške, Bosne in Hercegovine in Kosova v Jugoslaviji).
Opozoriti je treba, da je oblikovanje ukrajinske in slovenske nacije, ne glede na trajanje, intenzivnost in posebne zgodovinske okoliščine, potekalo po »scenariju«, ki je skupen vsem evropskim narodom. Ukrajinska posebnost ni bila vsebina tega procesa, ampak več oblik izvajanja tega »scenarija« na ukrajinskih tleh.
Drugače je s Slovenci. Vzpostavitev nacionalne države še ni odpravila vprašanja dokončnosti procesa oblikovanja slovenske nacije. Slovenci v Italiji, na Koroškem v Avstriji in v Porabju na Madžarskem ohranjajo svojo slovensko nacionalno identiteto in imajo dokaze o etničnozgodovinski pripadnosti svojega ozemlja Slovencem, ne morejo pa se združiti s svojimi sonarodnjaki in s slovensko državo. Zato se postavlja teoretično vprašanje: ali lahko Slovence v Sloveniji obravnavamo kot samostojno nacijo, ki je končala svojo pot k polnopravnosti, ali pa naj jih kot nacijo obravnavamo samo v mejah današnje slovenske države in v ta proces ne vključujemo Slovencev izven Republike Slovenije? Kako naj opredelimo ta del slovenskega naroda, ki je razdeljen med tri druge države in je bil podvržen romanizaciji, germanizaciji in madžarizaciji ter ni sodeloval pri ustvarjanju nacionalne države: je to etnična manjšina, morda kaj drugega? In še, kako bi na začetku 21. stoletja opredelili evropski narod? Etnično-politična zgodovina Balkana in vse Evrope ponuja veliko podobnih primerov, ki zahtevajo nov razmislek.
Gotovo je, da proces oblikovanja naroda nima konca. Ima začetek, medtem ko lahko konec oblikovanja nacije pride le s koncem same nacije, saj se narodi nenehno razvijajo in spreminjajo, tako kot živi organizmi.
Literatura:
After the dissolution of the Union of Soviet Socialist Republics (USSR) and the Socialist Federative Republic of Yugoslavia, Ukrainian and Slovenian researchers became more interested in problems related to the formation of a nation. Their research was based on the view that a national idea was a common goal and the long-term strategy for the development of a society, whereas the political idea became the means of implementing the national idea, and the state-related idea the means of implementing the political idea. The affiliation of Slovenians (Fran Radešček) as well as Ukrainians (M. Draj-Hmara) to the national idea or to nationalism can be traced back even to the time before World War I.
Like the Austro-Hungarian Empire, the Russian Empire included Slavic nations. Yet in Russia, the Slavic nations represented the majority, which is why the nationalisation of people's awareness among the Poles, Ukrainians and Belarusians was much more intense than among the Austrian Slavs. In Austria-Hungary, the Germans and Hungarians were the majority nations. The considerable ethnic difference between them stimulated a broader cooperation of all Austrian Slavs under the ideological slogans of Pan-Slavism and its other variants.
The Austro-Hungarian Empire and the Russian Empire were both dissolved due to similar reasons. In Russia, the social factor prevailed, whereas in Austria, the national factor played a major role: the South Slavs accepted the idea of Yugoslavism, and the East Slavs turned to nationalism. Colonial nations that had already established their political organisations and military structures at the time each proclaimed their national sovereignty. These included: Poland, Czechoslovakia, the State of Slovenes, Croats and Serbs (SHS), Finland, West Ukrainian People's Republic and Baltic countries. The difference between the Slovenians and West Ukrainians on the one hand, and the Poles, Finns and Czechs on the other hand was that they failed to preserve their statehood.
In East Ukraine, the nation formation process had not yet reached the stage of
the West Ukrainians at the beginning of the 20th
century. This is why the consolidation of Ukraine during the fight for
independence between 1917 and 1920 was not enough for achieving independence.
The situation was similar on the territory of today's Slovenia in 1918.
The significance of this stage of the liberation movement during the process of the formation of the Ukrainian nation might have lain in the following: a) the uneven development of different parts of Ukraine was quickly levelled; b) the united nation actually started to become aware of themselves as a nation, and this awareness developed to the extent that the Bolsheviks could not dismiss; c) the Ukrainian nation learnt a lot from the experience of the existence of the Ukrainian People's Republic. Ever since then, the Ukrainian society has never again had any doubts on the necessity of having their own country. The Ukrainian Soviet socialist republic actually became the true successor of the Ukrainian People's Republic, raising the awareness of national state institutions and state symbols among the wider population. Patriotism was not only of ethnic, but also of state-forming nature.
The nation formation process in Slovenia evolved in a different way. The struggle for the recognition of Slovenians as an autonomous nation took place under the leadership of the Catholic and liberal and later also the socialist groups. The Slovenian state-forming process was already interrupted in its early stage through the partition of Slovenia among four countries after World War I, which happened at the time when the national authorities had only just started to form under the conditions of total autonomy within the State of Slovenes, Croats and Serbs.
The years 1928 and 1929 became an important milestone in the national
emancipation process of both Slovenians and Ukrainians. The political crisis in
1928 and the turnaround on 6th January 1929 in
Yugoslavia led to the establishment of the authoritarian regime, and to a more
intensive national unification and centralisation of the country. In the Soviet
Union, the totalitarian system during the years 1928–1929 also began with
Russification and prosecution of national cultural personalities. During
1932–1933, the regime even committed genocide over the Ukrainian nation. All
this shows that the struggle of the nation-supporting Ukrainians was transferred
from the political level to the cultural and educational sphere. The reaction of
Slovenians to political pressure was similar.
The 70 years of Ukrainians' existence under the USSR had at least a few positive effects: 1) the unification of all ethnic Ukrainian territories under one Ukrainian (quasi-)state competence; 2) the simultaneous formation of the Ukrainian (quasi-)government structure and institutions, which became an important factor of the peaceful and entirely legitimate national self-determination upon the decline of the central authorities; 3) the formation of the Ukrainian national (quasi-)state elite; 4) through several decades, the multicultural and multi-ethnic population of the USSR had developed a certain “republican” patriotism that was also the basis for the national identity of the Ukraine's citizens.
Similar processes took place in the Slovenian society during the period of the second Yugoslavia: the formation of the national scientist and cultural elite, and its union with the political elite; the rise of the national consciousness in the 1980s; the leading role of the League of Communists of Slovenia during the decentralisation process of the League of Communists of Yugoslavia. Since both Slovenia and Ukraine were the most developed and advanced nations in terms of high technology and industry within their respective multinational federations, they economically supported the other parts of the federations; Ukraine was justifiably considered the “granary” of the USSR. Apart from the already mentioned reasons, there were also other motives for Slovenia and Ukraine to leave their respective federations. Both republics declared independence in the summer of 1991, reaching it almost without shedding any blood.
Regardless of its duration, intensity and particular historical circumstances, the formation of the Ukrainian and Slovenian nations followed a “scenario” that all European nations have in common. What was specific in Ukraine was not the content of the process, but rather the several ways of implementing this “scenario” on the Ukrainian territory.
It is different with Slovenians. Upon the establishment of the national country, the question as to whether the final stage of the Slovenian nation formation process has been reached or not has not yet been dismissed.