No source, born digital.
Contributions to Contemporary History is one of the central Slovenian scientific historiographic journals, dedicated to publishing articles from the field of contemporary history (the 19th and 20th century).
The journal is published three times per year in Slovenian and in the following foreign languages: English, German, Serbian, Croatian, Bosnian, Italian, Slovak and Czech. The articles are all published with abstracts in English and Slovenian as well as summaries in English.
Prispevki za novejšo zgodovino je ena osrednjih slovenskih znanstvenih zgodovinopisnih revij, ki objavlja teme s področja novejše zgodovine (19. in 20. stoletje).
Revija izide trikrat letno v slovenskem jeziku in v naslednjih tujih jezikih: angleščina, nemščina, srbščina, hrvaščina, bosanščina, italijanščina, slovaščina in češčina. Članki izhajajo z izvlečki v angleščini in slovenščini ter povzetki v angleščini.
Avtor v svojem prispevku obravnava mladinske delovne akcije, ki
so bile organizirane med letoma 1975 in 1978 v Brkinih in so pomenile korak
naprej v razvoju te demografsko ogrožene in gospodarsko slabše razvite
primorske pokrajine. V prispevku so Brkini geografsko umeščeni, na kratko je
prikazana slabša razvitost območja. Večino prispevka pa predstavlja opis
mladinskih delovnih akcij po posameznih letih in dosežki mladinskih delovnih
brigad na deloviščih brkinske slemenske ceste, vodovoda … in drugih
področjih.
Ključne besede: Brkini, nerazvitost, mladinske delovne akcije,
mladinske delovne brigade.
In his contribution the author focuses on the youth community
work campaigns, organised between 1975 and 1978 in Brkini. They meant a step
forward in the development of this demographically endangered and
economically underdeveloped region in the Slovenian Littoral. The
contribution defines Brkini geographically, and the poor development of this
area is briefly outlined. The majority of the article consists of the
description of the youth community work campaigns, broken down by individual
years, and their achievements at the construction sites of the Brkini ridge
road, waterworks, etc.
Keywords: Brkini, underdeveloped region, youth community
campaigns, youth work brigades
Brkini so okrog 235 km² obsežno hribovje, ki se jasno loči od kraške okolice.
Najverjetneje so ime dobili po značilnih zaobljenih kopah, brdinih. Nekateri ime
razlagajo s prebivalci vasi Barka v zahodnem delu Brkinov, Barkini.Slovenija, pokrajina in ljudje, ur.
Drago Perko in Milan Orožen Adamič (Ljubljana: Založba Mladinska knjiga,
1999), 246.Dela 17, Podeželje na prelomu tisočletja. Izzivi in
problemi, ur. Marijan Klemenčič (Ljubljana: Oddelek za geografijo
Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2002), 267.
Naselja v Brkinih imajo značilno slemensko lego. Nahajajo se tam, kjer je sleme
bolj ozko in strmo, v vzhodnih Brkinih pa predvsem na vrhu kopastih vzpetin.
Skoraj vsaka slepa dolinaEndogeni razvojni potenciali slovenskega podeželja
(Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani,
2010), 68. Blaž Barborič et al., »Problematika,« 273.
Brkine je močno zaznamovala druga svetovna vojna, ki je terjala velik krvni davek med prebivalstvom. Po vojni so Brkini postali del cone B Julijske krajine. Z uveljavitvijo mirovne pogodbe z Italijo septembra 1947 je cona B skupaj s še nekaterimi predeli cone A Julijske krajine pripadla Jugoslaviji.
Po drugi svetovni vojni je za Brkine in Brkince, ki so bili gospodarsko vezani na
Trst, nastopila nova realnost, saj so ostali brez ključnega trga za svoje
pridelke. Posebno težavo je predstavljala tudi zelo šibka prometna
infrastruktura v Brkinih. Do izgradnje t. i. slemenske ceste je bilo gibanje
prebivalstva v brkinskih vaseh zelo oteženo, saj do njih ni vodila cesta, temveč
neke vrste kolovoz. »Pot iz Markovščine je šla čez Slivje. Bila je ozka. Iz
Slivja je šla na Orehek, iz Orehka na Tatre. Ne tam, kjer gre zdaj cesta. Bila
je zelo blatna, ni bilo nič makadama. (…) Po vasi je bila isto taka, malo bolj
trda kot tam, samo je bila povsod luža in blato.«
Slemenska cesta se je v Brkinih pričela graditi leta 1956, in sicer v okolici
Prema. V duhu tedanjega časa so cesto od Prema do Pregarij v letih 1956 in 1957
gradile delovne brigade. V prvem letu je 1225 brigadirjev, združenih v sedmih
brigadah, izgradilo približno 4,5 kilometra dolgo makadamsko cesto od Spodnjih
Bitenj do Čelij. Leto kasneje je bilo v delovni akciji udeleženih 1351
brigadirjev in brigadirk, ki so cesto potegnili do Pregarij. Večina brigadirjev
in brigadirk je med delovno akcijo prebivala v premskem gradu, nekateri tudi pri
domačinih. Razen gradbenih delovodij na gradbišču ni bilo izučenih gradbenikov.
Občasno so brigadirjem na pomoč priskočili domačini in pripadniki JLAPrimorski dnevnik, 22. 3. 1998, 2.Primorske novice, 28. 6. 1974, 5.
Da bi pospešili razvoj Brkinov, so se v prvi polovici leta 1974 v Lipici sestali
predstavniki občinskih skupščin, družbenopolitičnih organizacij in javni delavci
šestih južnoprimorskih občin. Srečanje je potekalo v duhu zasedanja 10. kongresa
ZKJ,Primorske novice, 7. 6. 1974,
28.
Tako kot slabih 20 let pred tem so udeleženci posveta v Lipici odločilen dejavnik
za hitrejši razvoj Brkinov videli v dokončanju slemenske ceste. Želja je bila,
da bi bila cesta dokončana do septembra istega leta, ko je bila v brkinski
vasici Tatre napovedana proslava ob 30. obletnici ustanovitve Okrožnega
narodnoosvobodilnega odbora za južno Primorsko in predhodnih volitev v
narodnoosvobodilne odbore. Da so se problema zaostalosti Brkinov zavedali tudi
predstavniki republiških oblasti, priča obisk sekretarja Izvršnega komiteja CK
ZKS
Gradbenim podjetjem je skupaj s pripadniki JLA, ki so pomagali na gradbiščih
slemenske ceste, dela uspelo zaključiti do predvidenega roka. 8. septembra 1974
so Brkini, sicer le za en dan, postali središče Slovenije. Na proslavi se je
zbralo več tisoč ljudi. Slovensko republiško vodstvo so predstavljali predsednik
slovenske skupščine dr. Marijan Brecelj, predsednik predsedstva SRSPrimorske novice, 13. 9. 1974, 1.Vsi odgovorni družbeni in gospodarski dejavniki bodo morali s
samoupravnim dogovarjanjem skrbeti, da ne bo ostalo le pri
začetem.«
Delovne enote so se v Sloveniji začele pojavljati že med drugo svetovno vojno.
Mladinke in mladinci so bili vključeni v delo za pomoč partizanski vojski;
mladina je zbirala hrano in najrazličnejši material, prala je in kuhala, šivala
in opravljala mnoge druge naloge. Razmah so delovne akcije doživele v letih 1944
in 1945 na osvobojenih in polosvobojenih ozemljih Slovenije.Bratstvo na
delu (Trst: Založništvo tržaškega tiska ZTT-EST, 2015), 101.V
korak s časom – Slovensko mladinsko prostovoljno delo (Ljubljana:
Zveza za tehnično kulturo Slovenije, 1998), 12.Bratstvo na delu,
28.
Po nekajletnem premoru na področju mladinskih delovnih akcij širšega pomena v
Sloveniji, ki je sledil povojni obnovi domovine, so v letu 1972 ponovno oživele
ideje o organiziranju večjih mladinskih delovnih akcij na ozemlju Slovenije.
Prva taka je še isto leto potekala na Kozjanskem, kjer so jo organizirali mladi
iz takratne občine Ljubljana – Center.
A mladinske delovne akcije niso imele le ekonomske funkcije. Bile so tudi
prostor, kjer so se »kovali« mladinski kadri, tovarištvo, bile so šola
samoupravljanja, bile so prostor, kjer so mladi lahko uresničevali svoje
interese, in bile so element utrjevanja in širjenja zavesti o bratstvu in
enotnosti..«
Pri predsedstvu RK ZSMS
Pravilnik o organiziranju mladinskih delovnih akcij v Sloveniji je predvideval,
da bi te bile organizirane v najmanj treh izmenah, vsaka izmena naj bi trajala
najmanj 21 dni. V izmeni naj bi delovali najmanj dve brigadi, minimalno število
brigadirjev za vsako brigado je bilo določeno na 40. Kriteriji za sodelovanje na
mladinskih delovnih akcijah so bile zadovoljive družbenopolitične, osebne in
moralne kvalitete ter praviloma članstvo v ZSMS oziroma v organizacijah, ki so
bile kolektivne članice ZSMS in ZSMJ. Udeleženci mladinskih delovnih akcij
praviloma niso smeli biti mlajši od 16 let, izjeme so bile dovoljene na osnovi
dogovora na skupščini akcije ter ob privolitvi staršev in zdravnika. Praviloma
so bili udeleženci mladinskih delovnih akcij, ki so bili mlajši kot 16 let,
organizirani v pionirske brigade. Udeleženci delovnih akcij so lahko bili tudi
brigadirji veterani in pripadniki JLA.
Spomladi 1977 je RK ZSMS na osnovi predloga dopolnjenih in spremenjenih pravil o
zveznih delovnih akcijah v Jugoslaviji ter na osnovi dotedanjih izkušenj delno
spremenila pravila za organiziranje mladinskih delovnih akcij. Mladinske delovne
akcije so še vedno temeljile na načelu samoupravnega organiziranja in delovanja.
Osnovo tega sistema je predstavljala brigadna konferenca, ki so jo sestavljali
vsi pripadniki brigade in je odločala o vseh vprašanjih, povezanih z življenjem
in delom v brigadi. Najvišji samoupravni organ mladinske delovne akcije je bila
skupščina. Sestavljali so jo delegati izvajalca del, organizatorja MDA, brigad
udeleženk MDA, skupščine občine in krajevne skupnosti, na območju katere je
potekala delovna akcija oz. je bilo organizirano brigadirsko naselje, delegati
občinskih komitejev SZDL
Leta 1975 je bila po oživitvi mladinskih delovnih akcij ta prvič organizirana v
Brkinih, poleg brkinske so bile na republiški ravni organizirane še v Halozah in
Suhi krajini, na Kozjanskem pa je bila mladinska delovna akcija organizirana na
zvezni,
Pobudo za delovno akcijo so podali mladi iz OK ZSMS Ilirska Bistrica in OK ZSMS
Sežana. Po njihovem mnenju je bila delovna akcija potrebna, ker je bilo brkinsko
področje brez vseh infrastrukturnih objektov in zato vrsto let izolirano od
večjih mestnih središč. Predlagatelji so menili, da bi z uspešno izgradnjo
infrastrukturnih objektov dosegli normalen razvoj Brkinov in revitalizirali
nekatere že zapuščene vasi.
Brigadirsko naselje je bilo v vasi Tatre, v objektu bivše šole. Ker je bil ta
premajhen za nastanitev vseh brigadirjev, je del teh spal v šotorih.
Brigadirji so na Tatrah delovali v petih izmenah med 18. majem in 31. avgustom
1975. Komandant akcije je bil Stane Kogej. Brigadirji so bili organizirani v
desetih brigadah. V prvih dveh izmenah so delovale brigade Druga prekomorska,
Rudi Mahnič - Brkinc, Milan Mravlje in X. SNOUB, v tretji izmeni sta delovali
brigadi Dolomitski odred in Jeseniško-bohinjski odred, v četrti izmeni brigadi
Pohorskega bataljona in X. SNOUB, v peti izmeni pa brigadi Veljka Vlahovića in
Majde Šilc. Skupno se je mladinske delovne akcije Brkini '75 udeležilo 480
brigadirjev od predvidenih 650. Od tega je bilo 95 deklet, 99 brigadirjev je
bilo članov Zveze komunistov, 38 brigadirjev je bilo iz pobratenih mest in pet
iz zamejstva.
Delovišče je bilo razdeljeno na dva dela. Del brigadirjev je delal na dokončanju
slemenske ceste med vasjo Barka in Tatrami. Praktično nova cesta je bila zaradi
slabega odvodnjavanja na določenih mestih precej poškodovana. Delalo se je
predvsem na urejanju cestišča, izkopu odvodnih kanalov, urejanju brežin in
drenaže. Drugo delovišče je potekalo v sami vasi Tatre. Brigadirji so gradili
vaški vodovod. Na tem delovišču je bilo izkopanih približno 300 metrov vodovoda,
položene so bile cevi, zgrajena črpalna postaja in sanirano staro zajetje. Dela
na slemenski cesti so bila ovrednotena na 1.827.500 dinarjev, dela na vodovodu
pa na 65.000 dinarjev. Skupno so torej brigadirji opravili za 1.892.500 dinarjev
dela.Primorske
novice, 22. 8. 1975, 4. Revalorizirana vrednost zneska 751.500
dinarjev znaša na dan 1. 1. 2016 181.234,32 evrov.
V vsaki izmeni sta v dogovoru s krajevnimi skupnostmi potekali tudi najmanj dve
udarniški akciji, ki sta trajali tri do štiri ure. V vaseh Pregarje, Tatre,
Gabrk, Kozjane, Velike Loče, Veliko Brdo in nekaterih manjših zaselkih so
brigadirji delali na urejanju komunalnih objektov, ki so bili pomembni za
posamezne krajevne skupnosti. Potekale so tudi individualne udarniške akcije, ko
so posamezni brigadirji priskočili na pomoč vaščanom pri njihovem vsakdanjem
delu.
Za najbolj uspešno brigado v mladinski delovni akciji Brkini '75 je bila izbrana
brigada Jeseniško-bohinjski odred, ki jo je sestavljalo 37 brigadirjev in osem
brigadirk iz Gorenjske. To je bila prva brigada, ki je razvila brigadirsko
samoupravljanje, kjer so brigadirji in brigadirke soodločali, kako bodo živeli
in delali.
Na osnovi izkušenj in potreb, ki so se pokazale pri organizaciji mladinskih
delovnih akcij v obdobju 1972–1975, so se pričele priprave na sistemsko rešitev
področja prostovoljnega dela mladih. S podpisom družbenega dogovora o mladinskih
delovnih akcijah aprila 1976 je ZSMS postala koordinator dejavnosti na tem
področju med podpisniki družbenega dogovora. Družbeni dogovor je urejal predvsem
načrtovanje mladinskih delovnih akcij ter njihovo financiranje na osnovi
sporazumevanja in dogovarjanja, s ciljem, da udeleženec mladinske delovne akcije
ne ostane le spremljevalec dogovarjanja in dogajanja, temveč postane aktiven
subjekt.
Leta 1976 je mladinska delovna akcija v Brkinih potekala med 6. junijem in 29.
avgustom. Komandant akcije je bil Zvone Kobentar, namestnica komandanta za
delovišče Mirjana Križman, namestnik komandanta za naselje pa Bojan Pureber.
Brigadirsko naselje je bilo organizirano na Tatrah. Zaradi prostorske stiske je
del brigadirjev prenočeval pod šotorskimi platni. V bližini brigadirskega doma
sta bila postavljena dva šotora za 40 oseb, dva šotora za deset oseb in dva
šotora za štiri osebe. Bivalni in sanitarni prostori so bili bolj ali manj
improvizirani. Umivanju je bilo namenjenih osem umivalnikov v predprostoru
sanitarij, kopalnico so nadomeščali štirje tuši, nameščeni v skladišču za
orodje. Pomanjkanje osnovne sanitarne opreme je povzročalo veliko gnečo v času
jutranjega in večernega umivanja.
Brigadirji so bili organizirani v desetih brigadah. Brigadi Rudi Mahnič - Brkinc
in Majda Vrhovnik - Lojzka sta delovali v prvi izmeni, v drugi izmeni sta
delovali brigadi Jože Kovačič in Dr. Josip Ropotec, v tretji izmeni so delovale
brigade Jože Slak - Silvo, II. prekomorska udarna brigada in Pionirska delovna
brigada, v četrti izmeni pa so delovale brigade Franc Pesterk - Lenart, Dušan
Kveder - Tomaž in Jeseniško-bohinjski odred. Skupno je v mladinski delovni
akciji leta 1976 sodelovalo 449 brigadirjev, med njimi 170 brigadirk. 40
udeležencev mladinske delovne akcije je bilo iz pobratenih mest, od tega kar 33
iz Zagreba, ki so bili člani mladinske delovne brigade Majda Vrhovnik - Lojzka.
63 brigadirjev in brigadirk je bilo članov Zveze komunistov.
Brigadirji so večino svojega dela opravili na trasi brkinske slemenske ceste. Na
odseku od križišča Planina–Barka do Zavrha so širili obstoječo prometno
povezavo, zato so posekali drevje v dolžini 1200 metrov in širini šest metrov.
Na dolžini 1800 metrov so popolnoma na novo izsekali traso ceste v širini 14–16
metrov. Poleg tega so brigadirji prve izmene vršili vzdrževalna dela na odseku
ceste od Tater do križišča Planina–Barka. V času druge izmene so brigadirji
planirali cestišče s kamnito podlago v širini šestih metrov na razširjenem delu
trase, kjer so urejali tudi brežine in planirali nasipe. Brigadirji tretje
izmene so opravili planiranje cestišča s peščeno podlago in nadaljevali urejanje
brežin in planiranje nasipov ter pričeli z izkopom obcestnega jarka. V času
četrte izmene so brigadirji na cesti opravljali zaključna dela, izkop obcestnega
jarka, dokončno urejanje brežin, utrjevanje bankin, planiranje cestišča,
pospravljanje gradbišča … Brigadirjem so bili pri delu v pomoč gradbeni stroji
podjetja Vektor in usposobljen kader za upravljanje teh strojev. Posamezne
manjše skupine brigadirjev prve, tretje in četrte izmene so delale na širitvi
telefonskega omrežja na liniji Materija–Tatre. Brigadirji so na tem delovišču
čistili jame za telefonske drogove, kopali nove jame za telefonske drogove in
drogove tudi postavljali.
Brigada dr. Josipa Ropotca je zaradi svoje specifike opravljala tudi specifične
zadolžitve. Tehnična četa je opravila sanacijo vaških studencev in izgradila
poljska stranišča v nekaterih vaseh. Četa vzgojiteljic je organizirala vrtca v
vaseh Slivje in Pregarje. Četa medicinskih sester je lokalno prebivalstvo
poučevala o pomenu higiene, četa anketarjev – socialnih delavcev pa je med
lokalnim prebivalstvom opravljala ankete. Pionirska brigada je bila zaradi
starosti udeležencev ravno tako specifična, zato so njeni pripadniki opravljali
lažja dela kot njihovi starejši tovariši.
V vsaki izmeni sta bila organizirana eden do dva udarna popoldneva, na katerih so
brigadirji pomagali pri posameznih brkinskih domačijah, predvsem pri spravilu
sena in gospodinjskih opravilih, brigadirji tretje in četrte izmene pa so
udarniško delo izvajali tudi v jami Dimnice, kjer so jamarjem pomagali urejati
jamske poti.
V času tretje izmene je prišlo na delavski akciji do neprijetne zdravstvene
težave, saj je v noči med 31. julijem in 1. avgustom zbolelo med 30 in 35
brigadirjev. Brigadirji so tožili zaradi povišane telesne temperature, bolečin v
trebuhu, diareje in bljuvanja. Obisk zdravnikov v brigadirskem naselju ni v
zadostni meri ublažil bolezenskih znakov med brigadirji, zato je bilo treba šest
brigadirjev in kuharico v brigadirskem naselju hospitalizirati. Za okužbo med
brigadirji je bila kriva salmonella typhi murium.
Med vsemi delovnimi brigadami se je najbolj izkazala brigada Rudi Mahnič -
Brkinc, ki je na račun dobre tehnične pripravljenosti in izrednega vodenja
brigade pokazala odlične rezultate na delovišču ter na področju notranje
samouprave in interesnih dejavnosti. 20 pripadnikov brigade je prejelo udarniške
značke, 19 jih je prejelo priznanja, devet pripadnikov brigade pa je bilo
predlaganih za sprejem v Zvezo komunistov. Brigada je prejela še dekadna
priznanja: udarništvo 1. dekade, udarništvo 2. dekade, udarništvo 1. udarnega
dne, udarništvo 2. udarnega dne ter izmenska priznanja: devet priznanj za
interesne dejavnosti, priznanje MDA.
Ob koncu mladinske delovne akcije Brkini 76 so bili brigadirji lahko ponosni na
svoje delo. Dve leti po začetku gradnje brkinske slemenske ceste je bilo 35
kilometrov ceste utrjenih, primerno širokih in pripravljenih na zaključno fazo,
fazo asfaltiranja. Svečana otvoritev ceste je potekala v sklopu praznovanj ob
sežanskem občinskem prazniku. Ob tej priložnosti so Brkine obiskali številni
ljudje iz sveta republiške politike, med njimi dr. Marjan Brecelj in Mitja
Ribičič.Primorske novice, 3. 9. 1976, 1. Dušan Kralj,
»Utripanje pomlajene aorte Brkinov,« Primorske
novice, 3. 9. 1976, 7.
Konec leta 1976 je občina Sežana sprejela srednjeročni načrt za mladinske delovne
akcije na območju občine za obdobje 1976–1980. Okvirni obseg del je med drugim
predvideval izgradnjo cestne povezave vasi Kozjane z brkinsko slemensko cesto na
Tatrah, rekonstrukcijo nekaterih odsekov brkinske slemenske ceste, investicijsko
in tekoče vzdrževanje brkinske slemenske ceste, dograditev nekaterih cestnih
odsekov, vgraditev cestne signalizacije, telefonsko povezavo štirih brkinskih
vasi s prostozračno telefonsko mrežo na drogovih, izgradnjo vodnega rezervoarja
in primerne vodovodne mreže po vasi Tatre, vodooskrbo vasi Artviže z lokalnim
vodovodom …
Težava dokončane slemenske ceste je bila, da ni imela asfaltne prevleke, zato so
nekateri njeni odseki pričeli propadati. Ob večjih nalivih se je cesta ponekod
spremenila v hudournik, voda je odnašala pesek s cestišča. Zima 1976 –77 je bila
še posebej »mokra« in razdiralna moč vode se je hitro pokazala. Poškodovan je
bil zlasti odsek od Artviž do Ostrovice in Mislič ter od križišča pred Barko do
Zavrhka.Primorske novice, 11. 2. 1977, 12.
Da bi omenjeni črni scenarij preprečili, so bile tudi v letu 1977 v Brkinih
organizirane mladinske delovne brigade. Delovna akcija Brkini 77 je potekala od
5. junija do 27. avgusta, ko je bila akcija zaključena s slovesnostjo v
brigadirskem naselju na Tatrah.Primorske novice,
18. 3. 1977, 3. »V Brkinih – voda,« Primorske novice,
26. 8. 1977, 11.Primorske novice, 10. 6. 1977, 2. »Prišla je
tretja izmena,« Primorske novice, 15. 7. 1977, 6.
Petar Nikolić, »Brkini so spet zaživeli,« Primorske
novice«, 19. 8. 1977, 11. »V Brkinih – voda,« Primorske novice, 26. 8. 1977, 11.Primorske novice, 11. 3. 1977, 1. »Priprave za Brkine
77 že tečejo,« Primorske novice, 18. 3. 1977, 3.
»Samoupravni sporazum o mladinski delovni akciji,« Primorske novice, 20. 5. 1977, 25. »Prišla je tretja izmena,« Primorske novice, 15. 7. 1977, 5. Revalorizirana
vrednost zneska 1.590.000 dinarjev znaša na dan 1. 1. 2016 320.269,87 evra,
revalorizirana vrednost zneska 2.999.000 pa 604.081,35 evra..
Na cestnih skladih sežanske in ilirskobistriške občine je bila v drugi polovici
leta 1977 sprejeta odločitev, da se slemenska cesta asfaltira ter izgradijo
potrebni prepusti in oporni zidovi na mestih, kjer voda odnaša cesto. Dela so
bila ocenjena na 40 milijonov dinarjev. Delegati sežanske občinske skupščine so
sklenili, da bo njihov cestni sklad najel 20 milijonov dinarjev posojila,
ilirskobistriški cestni sklad pa je od občinske skupščine prejel poroštvo za
najem posojila v višini 10 milijonov dinarjev. Krediti so bili najeti po
sedemodstotni obrestni meri za dobo 12 let. Preostala sredstva v višini 9
milijonov dinarjev pa se je obvezala prispevati republiška cestna skupnost.Primorske novice, 7. 10. 1977, 1. »Asfalt na brkinsko
cesto,« Primorske novice, 21. 10. 1977, 12, 13. Petar
Nikolić, »Boljši izgledi za brkinsko cesto,« Primorske
novice, 18. 11. 1977, 5.
Samoupravni sporazum o mladinskih delovnih akcijah v Sloveniji je tudi za leto
1978 predvidel organiziranje delovne akcije v Brkinih.
Brigadirsko naselje je bilo ponovno organizirano na Tatrah. Dom, kjer so
prebivali brigadirji, je bil leta 1978 obnovljen, na njem so bili zamenjani
okna, vrata in streha. Asfaltiran pa je bil tudi prostor pred domom, ki ga je
bilo mogoče uporabljati kot športno igrišče. Zaradi hitrih in velikih
temperaturnih sprememb, ki so bile značilne za Tatre, se je vodstvo delovne
akcije odločilo, da šotore, v katerih so v preteklih akcijah spali nekateri
brigadirji, zamenjajo z 29 bivalnimi prikolicami.
V prvi izmeni so brigadirji urejali jarke za odvodnjavanje, brežine in bankine na
odseku slemenske ceste Tatre–Kozjane. Poleg tega so delali na izkopu in čiščenju
vodovodnih jarkov, pripravi peščenih posteljic, dovozu vodovodnih cevi in na
zasipu vodovodnega jarka. Vrednost izvedenih del prve izmene je bila ocenjena na
468.705,95 dinarja. V drugi izmeni so brigadirji brigad Dušan Kveder - Tomaž in
Ivan Cankar delali na odsekih slemenske ceste Tatre–Kozjane in Rjavče–Mrše ter
na gradnji vodovoda Harije–Tominje. Člani brigade Dr. Josip Ropotec so delali po
posebnem programu, ki je bil predviden za omenjeno brigado, ter pri sanaciji
vasi Kozjane. V brigadi je bilo med ostalimi vključenih šest brigadirk –
vzgojiteljic, pet zdravstvenih delavcev, ki so skrbeli za zdravstveno stanje med
brigadirji in lokalnim prebivalstvom, in trije socialni delavci, ki so
raziskovali socialno problematiko področja, kjer je delovala brigada, in so po
svojih zmožnostih nudili pomoč ogroženemu prebivalstvu. V vasi Slivje je bil
organiziran vrtec za otroke iz Slivja in okoliških vasi. »Šele sedaj sem končno
spoznala, kaj pomeni delo vzgojiteljice (…). Prakse v šoli nimamo, knjige pa je
seveda ne morejo nadomestiti«,Primorske novice 14. 7.
1978, 12.
Brigadirji se na mladinskih delovnih akcijah niso udejstvovali samo na
deloviščih, temveč tudi v interesnih dejavnostih. Te so obsegale idejnopolitično
izobraževanje, kulturo, obveščanje, telesno kulturo in tečaje. Brigadirji so se
za udeležbo v interesnih dejavnostih odločali prostovoljno, brez kakšne prisile.
Vsak se je odločil za tisto, ki mu je bolj ležala.
Predavanja v okviru idejnopolitičnega izobraževanja so potekala na ravni izmene
in brigade. Leta 1978 je obvezen program, ki je bil izveden s pomočjo Delavske
univerze Sežana in družbenopolitičnih organizacij, obsegal prvo pomoč in varstvo
pri delu, delegatski sistem, aktualne naloge ZSMS, predavanje o
narodnoosvobodilnem boju, mednarodne odnose, XI. Kongres ZKJ, razgovor s
slušateljem politične šole v Kumrovcu, družbenoekonomsko tematiko. Brigadirji so
na ravni izmene organizirali predavanja na teme: prosti čas mladih, razprava o
kongresnih dokumentih ZSMS, stalinizem, Tito – revolucija – mir, razvoj
delegatskega sistema, organiziranost ZSMS.
Kulturno-zabavni program ni bil namenjen izključno zabavi, temveč naj bi služil
tudi oblikovanju celovite osebnosti mladega človeka v socialistični samoupravni
družbi.
Interno obveščanje udeležencev na delovnih akcijah je potekalo po brigadnih
biltenih, ki so jih urejali štabi brigad. Uredniška politika se je razlikovala,
v glavnem pa so v biltenih našli svoje mesto novice iz delovišč in brigadirskega
naselja ter literarni izdelki brigadirjev. Janja je denimo zapisala pesem Dežuje:
Časnik Primorske novice je večkrat namenil svoj prostor
dogajanju na mladinskih delovnih akcijah v Brkinih, občasno pa so o brigadirjih
in njihovih dejavnostih poročali tudi drugi slovenski mediji, tiskani ter radio
in televizija.
Infrastruktura za športne aktivnosti oz. telesno kulturo, kot se je temu takrat
reklo, je bila v brigadirskem naselju na Tatrah porazna, zato tudi aktivnosti
niso najbolje zaživele. Športna igrišča v okolici brigadirskega doma so bila
bolj ali manj improvizirana do leta 1978, ko je bil brigadirski dom obnovljen,
prostor pred domom pa asfaltiran in ga je bilo mogoče uporabljati kot športno
igrišče. Brigadirji so se udejstvovali tudi na športnih srečanjih z udeleženci
ostalih mladinskih delovnih akcij, ki so potekale v istem času. Poleg tega so
imeli tudi športna tekmovanja s pripadniki JLA iz Ilirske Bistrice ter mladimi
iz brkinskih vasi in zaposlenimi iz nekaterih bližnjih delovnih organizacij. Za
brigadirje so bila organizirana tudi razna predavanja s področja telesne
kulture. Tako je bilo denimo leta 1976 izvedeno predavanje o sistemskih
spremembah na področju telesne kulture in o zmogljivostih mladostnikov.
Pri tečajih je obstajal velik razpon med načrtovanjem in dejansko izvedbo. Tako
leta 1978 ni bilo mogoče izvesti foto-kino tečaja, saj za to v brigadirskem
naselju ni bilo možnosti. Prav tako niso izvedli radioamaterskega tečaja, saj
med brigadirji zanj ni bilo zadostnega števila interesentov. Uspešno pa je
potekal tečaj prve pomoči za voznike motornih vozil, ki ga je uspešno končalo 62
tečajnikov.
Pomemben vidik mladinskih delovnih akcij je bila tudi obrambna vzgoja. V vsaki izmeni je bil organiziran obrambni dan, na katerem so si brigadirji ogledali filme s tematiko ljudskega odpora, spoznavali orožje in tudi streljali z njim, udeležili so se orientacijskih pohodov, predavanj s področja topografije in narodnoosvobodilnega boja.
Delo brigad na deloviščih in pa vsa področja interesnih dejavnosti so bila
podvržena ocenjevanju, za kar so skrbele ustrezne komisije pri predsedstvu
skupščine izmene skupaj s sekretariatom akcije. Brigadir Vlado se spominja:»Na
delovišču smo delali tekmovalno, saj so se sproti izbirali tisti, ki so bili
najuspešnejši, tisti, ki so naredili največ in so bili na koncu izbrani za
udarnike. (…) Vso to ocenjevanje je na brigadirje delovalo spodbudno. Celi čas
je med brigadirji in še posebej med brigadami potekala zdrava športna
tekmovalnost. Norme so seveda bile določene, vendar smo vsi strmeli k temu, da
bi jih presegli.«
V okviru idejnopolitičnega usposabljanja med akcijo se je ocenjevalo predvsem
razvitost samoupravnih odnosov znotraj mladinskih delovnih brigad, idejno
opredeljenost biltenov in stenskih časopisov ter organizirana predavanja,
okrogle mize … Na področju informiranja so ocenjevali predvsem splošno
obveščenost brigadirjev, stenski časopis, bilten in brigadirski radio. Pri
kulturnem udejstvovanju so bile pod budnim očesom ocenjevalne komisije zlasti
kulturne prireditve, organizirane za vso izmeno, samostojne kulturne prireditve
posamezne brigade za ostale brigade v izmeni in kulturne prireditve znotraj
posamezne brigade. Na področju telesne kulture so se ocenjevala zlasti športna
tekmovanja med akcijo in krajani oz. JLA, športna tekmovanja med brigadami,
športna tekmovanja znotraj posamezne brigade in jutranja telovadba. Obstajala je
štiristopenjska lestvica ocenjevanja: zelo uspešno, uspešno, zadovoljivo in
slabo.
Vsaka mladinska delovna brigada, ki je sodelovala na mladinski delovni akciji v
Sloveniji, je lahko prejela dekadna
Brigada je lahko bila proglašena za udarno, če je v prvi
dekadi v povprečju dosegla najmanj 120-odstotno delovno normo, v drugi dekadi pa
najmanj 130-odstotno delovno normo ob najmanj 90 odstotkih efektivnih ur, če je
s svojim delom in disciplino prispevala k političnim in vzgojnim ciljem
mladinske delovne akcije ter maksimalno prispevala k razvijanju družbenih in
interesnih dejavnosti v naselju. Skupščina izmene je lahko v vsaki dekadi izmene
en dan proglasila za udarni dan. Če je brigada na udarni dan dosegla višji
odstotek delovne norme od svoje povprečne delovne norme in je bil ta odstotek za
deset odstotkov višji od povprečne norme naselja v preteklih dneh ob 90
odstotkih efektivnih ur, je bila proglašena za udarno udarnega
dne. Za izredne rezultate v težkih delovnih pogojih je lahko skupščina
izmene na predlog predsedstva skupščine ali komandanta akcije sprejela sklep o
podelitvi priznanja izredno udarništvo mladinski delovni
brigadi. Za izredne rezultate, ki jih je brigada dosegla na področju družbenih
dejavnosti, je bila nagrajena s priznanjem za družbene
dejavnosti. Brigada, ki je osvojila vsa redna udarništva, udarništvi
udarnih dni in priznanje za družbene dejavnosti, je ob koncu izmene prejela trak mladinske delovne akcije. Po zaključku mladinskih
delovnih akcij je RK ZSMS brigadam, ki so dosegle najboljše rezultate na
posamezni akciji, podelila priznanje RK ZSMS.
Brkinska slemenska cesta je bila na vsej svoji trasi, ki znaša dobrih 30
kilometrov, v letu 1979 prevlečena z asfaltno podlago. Asfaltna plast naj bi
bila debela šest centimetrov, a je bila njena debelina zaradi pomanjkanja
denarja ponekod znižana na 4–5 centimetrov, kar je bilo pod standardi za
predvideno nizko obremenitev cestišča.
Literatura:
The Brkini hills stretch across some 235 square kilometres and they represent a kind of a “familiar stranger”. Namely, they lie next to the road from Kozina to Rijeka, travelled by masses of tourists during the summer, but probably few of them know that they are enjoying the view of the Brkini hills. The settlements in Brkini are typical of such ridges: they are located where the ridge is narrower and steeper, while in the east of the Brkini hills they are mostly located on top of domed elevations. Most of these settlements are packed in tight groups in order to preserve as much agricultural land as possible. In the past Brkini belonged to numerous landholdings and landowners, and the last political-administrative change took place in 1991, when they were included in the Republic of Slovenia.
The Brkini hills have never been especially well-developed economic centre.
However, between the second half of the 17thcentury
until the end of World War II they did represent the economic hinterlands of
Trieste and Rijeka, which saw significant economic development. World War II was
disastrous for the population of Brkini. We should also underline the year 1954,
when Trieste was ultimately annexed to Italy, depriving the population of Brkini
of its primary market. The population of these hills responded to this negative
trends by relocating to economic centres, near their workplaces, as daily
migration was not possible due to the poor road infrastructure. Some of them
also emigrated abroad.
The local and state political authorities saw the possibility of putting a stop to emigration and ensuring economic progress by building roads, the so-called Brkini ridge road. The first sections were already constructed in the 1950s. However, the main push in the construction of this road took place in 1974, when its main part was built, although it was only a gravel road. Since 1975 the main part of the workforce at the construction site consisted of the participants of the youth community work campaign, a form of organised youth volunteer work, contributing to the restoration or construction of infrastructure and other facilities. The campaigns included youth from all over Slovenia, sometimes also from other parts of Yugoslavia or even from abroad. The youth were organised in youth work brigades – organised groups of individual volunteers in the vein of military units. Throughout the years the work brigade accommodations were organised in the village of Tatre in the centre of Brkini. In the first four years of the youth community work campaigns in Brkini the youth work brigades laboured to complete the Brkini ridge road, and they were occasionally assisted by the members of the Yugoslav People’s Army and certain construction companies. In places the works were only aimed ad widening the existing road, while individual sections were built anew. One of the problems was that the road was not paved, and therefore the members of the work brigades also had to keep repairing the existing sections. The road was finally paved in 1979. during the first four years of the youth community work campaigns in Brkini the members of the work brigades also participated in the constructions of waterworks in certain villages, a part of the telephone network, and they also assisted the local population with their daily chores. The Red Cross brigades were somewhat specific: their task was to assist in the field of health, hygiene and social work.
The youth community work campaign were organised on the basis of self-management agreements, drawn up for each individual year. Community work campaigns did not only have an economic function: they were also seen as the space where the youth cadre and the comradeship among the youth was being forged, as a school of self-management. Every youth community work campaign had a leader, called the commander, and each individual brigade had their commander as well. Besides the work at the construction sites the work brigade members also took part in other “extra-curricular” activities, consisting of ideological-political education, culture, awareness raising, physical culture and various workshops. The brigades and individual brigade members were evaluated and received awards for their efforts at the construction sites as well as in the extra-curricular activities, which represented additional motivation. Many brigade members took part in the community work campaigns more than once, and the campaigns in Brkini continued even after the first four-year period.